Pastir.si - Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastir.si - Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastir.si - Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastir
Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec
(Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

»Mi vojaki smo Boga…«

Tako je zadonelo, ko smo na zaključku verouka zapeli z našimi gosti iz Trinidada. Pa ne mislijo , da smo tisti vojaki, ki se bojujejo krvavo in nasilno, ampak vojaki, ki namesto meča uporabljajo besede ščiti pa jih njihova vera. Naši gostje so prinesli čisto svež veter, navdušenje nad vero, ki ga pri nas redko zasledimo. Zavzeto petje, plesanje in neverjetna energija – zakaj? Ker biti Kristjan pomeni biti vesel človek in mislim, da smo vsi prisotni to začutili.

Tri skupine so imele možnost, da so se malce bolj poblizu srečale z vsaj nekaterimi izmed njih. Starši so imeli priliko pogovora z očetom Ianom, mlajši otroci so peli in se srečali z ženskim delom ekipe – dvema res prijetnima puncama, ki pri njih doma aktivno sodelujeta v župniji in delata z otroki. Otroci veroučnih skupin in pa animatorji pa so se srečali z bolj glasbenim delom ekipe, kar pa ne pomeni, da nam niso nič povedali. Razgovoril se je Jamique, ki je z mladimi delil svojo pretresljivo življenjsko zgodbo. Pot na kateri je izgubil očeta, ga ponovno našel, a ne za dolgo, saj je bil kmalu ustreljen in poklican v nebesa. Ko je končno začel sprejemat to grozoto, mu je po dobrega pol leta umrla še babica, oseba, ki je bila njegova skala in opora, ki ga je vzgajala in mu priučila vrednote. Počutil se je zapuščenega in samega, bil je jezen in to predvsem na Boga. Nekaj časa za vero sploh ni hotel slišati, žalost je utapljal v alkoholu, hodil na zabave in menjaval punce. Vse to pa je privedlo do spoznanja, da na koncu dneva, ko je vsega konec in se vrneš domov, ti nič od naštetega ne prinese trajne sreče in zadovoljstva. Tisti pa, ki čaka, ki nas vedno sprejme ne glede na to kako daleč smo odtavali in kaj vse smo mu rekli, ima razprte roke in nas vedno sprejme, vedno potolaži. Ja, Bog je vedno z nami, v dobrem in slabem in sreča, ki jo najdemo v njem, je trajna in ne mine. Spodbudil, nas je, naj si upamo bit drugačni, pa tudi če na začetku »štrlimo« ven. Nekateri bodo kazali s prstom za nami, prijatelji bodo kar naenkrat znanci, a če stojimo za pravimi vrednotami, ob nas ostanejo pravi ljudje, pogosto, pa pridejo v naša življenja še boljši. Srečanje smo zaključili s skupnim petjem in slavljenjem, kjer je redko kdo ostal pri miru in ni vsaj malo pomigal zraven.

K Sveti maši smo prenesli to energijo in nadaljevali, mladi so se kar naenkrat znašli pred oltarjem, ter peli, naši gostje pa niso bili več pobudniki ampak naša podpora. Tako je bila maša res doživeta in pristna. Nagovoril naš je še oče Ian in z nami podelil nekaj svojih izkustev pri delu z ljudmi in prinašanju veselega oznanila med njih. Pripetljaja o jokajočem otroku in rožnem vencu verjetno ne bomo hitro pozabili (za obširnejšo razlago, pocukajte za rokav nekoga, ki je bil pri maši in vam bo z veseljem razložil kaj mislim). Na koncu maše je Ian še molil za vse nas, za naše zdravje in druge tegobe, ob zadnji melodiji, pa veliko kdo še kar ni hotel domov in tako smo se še zadržali z Jezusom v cerkvi, no, vsaj dokler niso že malce nestrpno klicali na večerjo. Trinidadčani bodo v Sloveniji samo do 20. 6. in do takrat imajo pester urnik, tako, da so bili kar na-tempirani.

Zanimivo se mi je zdelo, da so gostje želeli vsak prost trenutek dodobra izkoristit, pet in se veselit, s tem pa Boga slavit, bi se lahko reklo. Naši mladi niso zaostajali, povezali smo se in pesmi in petju ni bilo konca, od zaključka srečanj smo se prestavili v slavljenje v cerkvi in skupnega praznovanja Svete maše. Misel, ki mi ostaja je tesno povezana s petjem, ki je tudi meni zelo dragoceno. Menda se v nebesih non-stop poje in pleše in, povejte mi, kako bomo takrat zdržali, če ne bomo na zemlji dovolj trenirali? Zato, pojmo in se veselimo, naj tudi naše klasične maše postanejo žive in dinamične, malo so nas »okužili«, le kako dolgo pa bo držalo, če sami tega ne bomo vzdrževali? Upajmo si biti prvi in drugačni, vsi ostali pa se itak hitro pridružijo :)

Dober glas seže v deveto vas - povej naprej!