Binkošti je praznik petdeset dni po veliki noči, ko se spominjamo, kako se je na apostole spustil Sveti Duh in jih napolnil z močjo, da so lahko oznanjevali evangelij.
V mojem spominu ta praznik ni imel posebnega mesta, razen ohranjanja ljudskih običajev. Babice so pripovedovale, da so se včasih dekleta na binkoštno jutro hitela umivat z jutranjo roso, saj je veljalo, da »binkoštna rosíca daje lepa lica«. Gospodinje so v posode z rožami na oknih vtaknile zelene, po navadi lipove veje, da bo Sveti Duh imel kam sesti, ko se bo spustil na zemljo. Kdor je na binkoštni dan zadnji vstal, je bil »binkoštni čoli«.
Malo bolj usidran v spomin je dan birme, ko smo prejeli Svetega Duha, ki nas je potrdil v veri in nam podelil svoje darove. Pa še tistega dne se najbolj spominjam po lepi obleki, družinskem srečanju sorodnikov, dobrem kosilu, botrovem darilu. Takrat nisem imela pojma, kaj Sveti Duh dejansko pomeni, pa še dolgo po tem o tretji Božji osebi nisem posebej razmišljala.
Z leti in življenjskimi izzivi se je moja vera spreminjala, preobražala in krepila in kmalu sem spoznala, da takrat, ko molimo za »zdravo pamet«, pravzaprav prosimo Svetega Duha za pomoč. Pomaga nam, da se na križpotjih življenja znamo odločiti za pravo smer, nas tolaži, da v trenutkih stiske ne obupamo; daje nam moč in pogum, da kljub težavnemu zunanjemu svetu ostajamo zvesti in trdni, predvsem pa mirni in gotovi v svojih odločitvah.
Da pa bi lahko v resnici prejeli Njegovo pomoč, moramo umolkniti, utišati svoje misli, vrednotenja, analize … pravzaprav vse naše razumsko pametovanje in se odpreti, prisluhniti in potrpežljivo počakati, da spoznamo, kaj nam ima povedati. Včasih nam to ne uspe, ker smo navajeni na hitre rešitve, ki jih od nas pričakuje svet. Sveti Duh pa vedno čaka, da se zbudimo, mu odpremo svoja vrata in se prepustimo Njegovemu delovanju … Torej ne spimo predolgo, da ne bomo »binkoštni čoliji«.
Teja Palir
