V petek, 27. februarja, smo se volčiči krdela Mali voz odpravili na zimovanje na Remšnik, kjer smo ostali do nedelje, 1. marca. Na zimovanju smo skupaj s starimi volkovi spoznavali džunglo in njene prebivalce.

Kot se spodobi smo ob prihodu najprej dvignili zastavo in zapeli himno, potem pa je sledila večerja. Zvečer smo po gručah izvedeli, kdo bo vodja gruče in si skupaj izmislili klic gruče ter narisali grb gruče. Naslednji dan smo začeli z Balujevo katehezo, nadaljevali pa z izdelavo bakel. Izvedeli smo namreč, da po džungli hodi bitje, ki se skriva v sencah in na nas preži ponoči. Da bi se obvarovali, smo potrebovali rdečo rožo. Igrali smo še roverček in spoznali slončico Hati, vodjo džungle, ki nam je povedala zgodbo o tem, kako je v džunglo prišel strah. Popoldne smo šli k maši in se preizkusili v različnih nalogah, s pomočjo katerih smo si prislužili rdečo rožo. Z njo in baklami, ki smo jih naredili dopoldne, smo lahko zvečer varno izvedli skalo posveta, kjer smo v krdelo sprejeli še enega volčiča in prejeli gumbe za osebno napredovanje. Večer smo slavnostno zaključili, naslednji dan pa smo še pridno pospravili brlog in pri maši prisluhnili pričevanjem bogoslovcev.

Na zimovanju smo se imeli lepo, premagali smo svoje strahove, se veliko novega naučili in se kot krdelo še bolj povezali.

Dober lov!

Med 16. 1. in 18. 1. so se veroučni učenci 7. in 8. razreda za nekaj dni umaknili iz vsakdanjega ritma ter se zbrali na duhovnih vajah na Razborju. To niso bili dnevi umika pred svetom, temveč priložnost, da so se mladi svetu približali na globlji, bolj zavesten način.

Vzdušje je bilo sproščeno in domače. Učenci so se imeli lepo: ob igrah, skupnih večerih, smehu in pogovorih so se povezovali in gradili zaupanje.

Rdeča nit duhovnih vaj je bila zgodba o Sinbadu, popotniku in iskalcu zaklada. Njegova pot je mlade nagovarjala k razmisleku o lastni življenjski poti – o tem, kaj v življenju res šteje, kaj nas bogati in kaj nas prazni. Ob tej zgodbi so se dotaknili tudi desetih Božjih zapovedi, ki niso bile predstavljene kot seznam prepovedi, temveč kot smerokazi za svobodno, odgovorno in polno življenje.

V pogovorih so mladi razmišljali, kako zapovedi govorijo o zaupanju, spoštovanju, resnici, zvestobi in odgovornosti do sebe, drugih in Boga. Ugotavljali so, da zapovedi varujejo odnose – v družini, med prijatelji in v skupnosti – ter pomagajo človeku ostati zvest temu, kar je prav in dobro.

Posebno mesto je imelo tudi Sveto pismo, ki je postalo živ dialog in ne le knjiga. Mladi so v njem iskali odgovore na svoja vprašanja in odkrivali, da Božja beseda nagovarja tudi njihovo vsakdanjost. Močno je odmevala misel: »Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, je kakor luč na moji stezi.« (Ps 119,105)

Pomemben del duhovnih vaj so bili tudi trenutki tišine, molitve in zakramentov, ki so mnogim omogočili, da so se ustavili, pogledali vase in razbremenili srce. Ob tem so imeli tudi priložnost za sveto spoved. Ti trenutki so bili doživeti kot varni in osvobajajoči.

Duhovne vaje so se zaključile v nedeljo s sveto mašo. Učenci so se v duhu hvaležnosti in veselja vrnili domov z občutkom povezanosti, notranjega miru in z zavedanjem, da vera ni oddaljena od življenja, temveč je njegov dragoceni del. Takšni dnevi morda hitro minejo, a sledi, ki jih pustijo, ostanejo – kot tihi opomnik, da na poti nismo sami.

Za vikend v januarju smo se kot stalna ekipa (animatorja, župnik in 7 devetošolcev) odpravili visoko v hribe. Mnogi so se zgodaj zjutraj hitro vozili mimo naše hiške, da bi se lahko cel dan smučali, mi pa na to niti pomislili nismo.

V petek smo se kot ekipa animatorjev že kmalu po šoli odpravili na pot. Ogreli smo hišo, pripravili ležišča ter se z molitvijo priporočili Bogu. Kaj kmalu so se avtomobili z glavne ceste začeli obračati k nam in prišli so prvi veroučenci. Hiša se je hitro napolnila z glasnim smehom in petjem. Na večernem sprehodu smo pokurili ravno toliko kalorij, da smo se lačni vrnili v hišo, kjer nas je že čakala večerja. Dan smo zaključili z ogledom filma Nebesa so resnična in molitvijo.

Naslednje jutro smo se relativno naspani prebudili in se odpravili do bližnje kapelice, kjer smo imeli jutranjo molitev. Po zajtrku smo se lotili pogovorov v skupinah in priprav na spoved. Duhovne vaje seveda ne bi bile prave brez svete maše in molitve s Svetim Duhom. Za piko na i pa smo za večerjo jedli pico. Hitro smo pojedli, pospravili in se začeli igrati igro Lepo je poznati Sveto pismo, ki je po obliki podobna Milijonarju, le da so vsa vprašanja povezana s Svetim pismom. Vsi utrujeni smo po večerni molitvi hitro zaspali.

Zadnje jutro se je začelo z malo drugačno telovadbo – pospravljanjem in pakiranjem. Pred zajtrkom smo imeli jutranjo molitev, nato pa smo se s polnimi trebuščki lotili čiščenja. Ker nas je bilo kar nekaj, smo hitro uredili in si nato lahko vzeli čas tudi za refleksijo in petje. Poslovili smo se od hiške in se odpravili proti Selam k maši, kjer smo naše duhovne vaje uradno zaključili.

Ko smo otroke vprašali, kaj jim od duhovnih vaj najbolj ostaja, so naštevali različne stvari: igre, hrano, petje, smeh, hece … Ampak vsem je bil skupen odgovor – Jezus. Mladi so imeli priložnost Gospoda spoznati in ga občutiti. Hkrati pa so o njem tudi veliko izvedeli ter ob tem postavljali vprašanja, ki so jih mučila. Moram priznati, da udeleženci niso bili edini, ki so od duhovnih vaj veliko odnesli. 🙂

ADVENTNE DUHOVNE VAJE ZA MLADE

Letos septembra so za svetnika razglasili svetega Carla Acutisa, mladega predanega Jezusovega sledilca. Njegovo življenje in misli so nas spremljale na letošnjih adventnih duhovnih vajah z naslovom ”Evharistija je moja avtocesta v nebesa.”

Takoj ob prihodu na Razbor smo dobili ‘večno vinjeto’ za avtocesto, za katero smo določili uporabniško ime = razmislili smo, kako mislimo, da nas Bog kliče; in geslo = ena naša dobra lastnost. Čez vikend smo poslušali, razmišljali in se pogovarjali tako o evharistiji kot tudi o naši edinstvenosti.

Ker sem čez teden zaradi šole v Ljubljani, sem na duhovne vaje odšla malo skeptična zaradi misli: ,,Joj, spet me cel vikend ne bo doma, pa še učiti se moram …” Po enem tednu, ko sem v šoli že doživela posledice moje odločitve, mi res ni žal, saj se vse da nadoknaditi. In še nekaj sem se vprašala: ,,Ali bi se doma res kaj več učila?” :) Dejstvo je, da vsak mladostnik preko leta potrebuje nekaj dni, da se malo duhovno ”nafila”. Ob takih odmikih slišimo kaj za osebno in duhovno rast ter se sprašujemo in pogovarjamo o resnično pomembnih vprašanjih.

Iz srca sem hvaležna za ta vikend. Hvaležna sem za vse mlade, za vse tiste, ki so nam priskrbeli hrano in za voditelje, ki so se odločili izvesti duhovne vaje kljub majhni udeležbi. Še posebej sem hvaležna za vse pogovore po skupinicah. Med iskrenim podeljevanjem izkušenj, misli in vprašanj o evharistiji smo dekleta ugotavljala, da imamo na to temo vse zelo podobne izzive.

Od duhovnih vaj mi najbolj ostajata dva citata Carla Acutisa: ”Evharistija je moja avtocesta v nebesa,” in ”Vsi se rodimo kot originali, a mnogi umrejo kot fotokopije.” Še zdaj mi vsak dan odzvanja, da je fotokopija zamazana oblika originala in je brez prave vrednosti ter da me ima Bog rad točno takšno, kakršna sem.

Si že vsaj v 3. razredu? Živiš približno nekje med Doličem, Pamečami in Selami? Si želiš norih pustolovščin, prijateljstva, narave in vsestranske osebnostne rasti?

Skavti Koroške 1 te vabimo, da se nam pridružiš v novem skavtskem letu. Izpolni tole prijavnico, da ti pošljemo točne informacije, kdaj in kje se nam boš lahko pridružil/-a. Prvo letošnje srečanje stega bo 11. oktobra na Homcu.  Vabljen/-a, da spremljaš tudi Facebook in Instagram stran stega Koroška 1.

Če imaš še kakršnokoli vprašanje, nam lahko pišeš na koroska1@skavti.si ali pokličeš naši stegovodji Niko (070 422 182) ali Nejca (041 584 557).

Se že veselimo, da te bomo spoznali! Ne pozabi pripeljati še sestre, bratranca in prijatelja. :)

Sveto leto + začetek postnega časa + že pol leta od zadnjih duhovnih vaj + želja po skupnem času s prijatelji, soanimatorji/sonosilci … Vse to je klicalo po težko pričakovanih duhovnih vajah – in kako zelo smo jih bili veseli!

V začetku marca smo se mladi umaknili v zavetje Razborja, kjer smo doživeli nepozabne duhovne vaje z naslovom “Ne bojte se” (Mt 14,27) in spodbudnim pripisom: “Naredi vsak dan nekaj, kar te prestraši.”

Top tri misli, ki so se nas dotaknile:

• Pogum ne pomeni odsotnost strahu, ampak odločitev, da kljub strahu stopimo naprej.
• Je moja vera le formalna ali jo zares živim?
• Bog kliče k velikim stvarem tiste, ki mu zaupajo.

Naslednjič ste dobrodošli vsi mladi! Kateri strah bomo danes premagali?

Na mrzel januarski večer smo se nosilci, animatorji in župnik Damjan odpravili na Razbor, kjer smo z veroučenci sedmega in osmega razreda izvedli duhovne vaje. Taka priprava na sveto birmo je bila edinstvena priložnost za poglobitev njihove vere, druženje s sovrstniki in nepozabna doživetja v sproščenem in spodbudnem okolju.

Prvi večer je bil spoznavni, saj se vsi še nismo poznali med seboj. Do konca duhovnih vaj smo že zgradili medsebojna prijateljstva ter postali bratje in sestre v Kristusu. Za vstopni večer smo si ogledali krasen animirani film Egiptovski princ – film o Mojzesu.

Zbudili smo se v prekrasno sobotno jutro, ki smo ga popestrili s telovadbo in bogatim zajtrkom. Tekom dopoldneva smo se po skupinah pogovarjali o filmu ter desetih zapovedih. Dopoldne smo izkoristili tudi za druženje na svežem zraku. Po kosilu smo si privoščili sproščeno druženje na igrišču in sprehod. Nato smo se po skupinah pripravili na sveto spoved in sveto mašo. Dan smo zaključili v prijetnem vzdušju z družabnim večerom, kjer smo prav tako po skupinah tekmovali v kvizu Milijonar ter ugotavljali, kako dobro poznamo Sveto pismo.

Zadnji dan smo zaključili s sveto mašo v župnijskem domu, pri kateri so se nam pridružili tudi starši in sorodniki. Prijateljski duh in pesmi smo ponesli tudi v svoje domove.

Med 22. in 24. novembrom je na Razborju potekal Alfa vikend – vrhunec Alfa srečanj za mlade. To je bil čas za sproščeno in poglobljeno raziskovanje življenja, vere in smisla.

Dnevi so minili v odlični družbi, ob okusni hrani, navdihujočih filmčkih, katehezah in debatnih izzivih, ki so nas spodbudili, da smo pogledali vase in se morda o sebi naučili kaj novega. Brez filtrov smo delili svoja vprašanja, dvome in tudi kakšno iskrivo domislico. To ni bil le vikend oddih – srečali smo se s prijatelji in odkrivali, kaj pomeni resnična Božja ljubezen ter kako lahko vera v Jezusa postane naš kompas in vir moči. Spodbudilo nas je, da stopimo iz vsakdana in dopustimo, da nam vera odpre nova vrata.

Vtisi udeležencev:

Po čudovitih štirih mesecih na italijanski župniji sem šel izkušnje nabirat še v Anglijo. Zopet za dobre štiri mesece, med nove ljudi, v zelo drugačno kulturo, na župnijo, ki je v toliko ozirih zelo podobna naši pastoralni zvezi. To je bil čas, ko sem na različne načine spoznaval delovanje Svetega Duha v Cerkvi.

Vse je bilo drugačno

Spominjam se prvega večera, ko me je župnik Mark Hogan pripeljal v Winchester, mesto južno od Londona. Prvič na Otoku, prvič v Angliji … vse je bilo tako zelo drugačno: ljudje, hiše, vožnja po levi, hrana … da ne omenjam vremena! Vendar so me župljani in oba duhovnika res lepo sprejeli, z lahkoto sem se lahko vključil in se tudi pridružil različnim skupinam in dogodkom (verjetno je k temu ponovnemu vstopanju v čisto nove skupine pripomogel enak trening iz Italije). Prva dva meseca sem bolj spoznaval angleško kulturo, mesto in župnijo. Prišel sem tik pred postnim časom, ki je bil zaznamovan s poslušanjem Boga prek Njegove Besede, v tišini in po drugih. Pridružil sem se raznim skupinam (katehumeni, pomoč Ukrajincem, Street Pastors) in začeli smo srečanja Alfa. Po veliki noči je bilo moje življenje na župniji obogateno s posebej lepimi trenutki: Dan Svetega Duha (prek srečanj Alfa), obiski njihovih malih skupin, duhovni odmik za male skupine, Alfa konferenca o voditeljstvu, prav posebno obhajanje praznika binkošti in pred tem štirideseturna pobožnost ter na koncu Katoliški vrh župnij.

Moje življenje na župniji je bilo zelo zaznamovano z različnostjo – z njo ni lahko živeti, ampak je en velik blagoslov za vas – veliko je različnih narodnosti, različnih skupin, ki prejemajo in dajejo na različne načine, ter različnih veroizpovedi, ki so bile navzoče v kakšni skupini. Pri tem vsaka različnost prinese svoje dobre stvari, kliče pa k večjemu spoštovanju in ljubezni do bližnjega.

Na ulicah in pri anglikancih

Ena močnejših izkušenj so bili Street Pastors, skupina, ki se ob petkih in sobotah zvečer napoti na ulice mesta ter moli, pomaga, se pogovarja in oznanja Gospoda, če je priložnost. Skupina je sestavljena iz članov različnih cerkvenih skupnosti, kar daje poseben pečat skupini in dinamiki. Ugotovil sem, da Bog tudi ponoči deluje, zbuja in kliče ljudi k sebi. Dragocena izkušnja je bil tudi obisk zapora, brez skrbi, tam smo imeli mašo, nič drugega, no, in pogovor z zaporniki.

Ker je Anglija versko zelo raznolika, sem imel priložnost obiskovati tudi anglikansko župnijo. Presenečen sem bil nad njihovo gostoljubnostjo, kako so me sprejeli, da so imeli res kvalitetno glasbo in nagovarjajoče nagovore. Bila je to župnija, polna ljudi, veliko je bilo mladih in skoraj vsi župljani so bili v majhnih občestvih, ki jih je okrog dvajset. Drugače je pa anglikanska cerkev zelo raznolika, naj rečem tudi zelo barvita, z velikim razponom odtenkov vernosti in različnih praks ter obredov.

Katehumen in dva duhovnika

Zelo so me zaznamovale skupine uvajanja v vero, ki tečejo v tej župniji: skupina katehumenov, s katerimi smo skupaj potovali v odkrivanju vere in želji po polnem življenju v Kristusu in Cerkvi. Srečanja Alfa, kjer smo iskali smisel življenja, našli nove prijatelje, skupnost in vero ter bili priče delovanju Svetega Duha v naših konkretnih življenjih. Hvaležen sem tudi, da sem imel milost spremljati enega katehumena na poti priprave na zakramente uvajanja, ob njem sem se veliko naučil in se okužil njegovega navdušenja nad Gospodom.

Hvaležen sem tudi za dva čudovita duhovnika, s katerima smo bivali v župnišču. Oba sta moža molitve in trdega dela ter nenehnega študija. Rada sta med ljudmi in z veseljem pomagata rasti na poti hoje za Kristusom še vsem ostalim. Sploh župniku sem hvaležen, da je bil dober mentor, da si je vedno vzel čas za moja številna vprašanja: »Father, I have a question …« Res je bil potrpežljiv in tudi zabaven. Bogoslovec se veliko nauči od dobrih duhovnikov, ki pustijo, da se vajeniško uči od njih, ne samo od besed, ampak predvsem od življenja in zgledov.

Kje je Sveti Duh najbolj delal v tem času?

Zagotovo me je poslal v urjenje v opazovanju, poslušanju človeka in Božjega glasu, pokazal mi je hrepenenje ljudi po Bogu in na kakšne načine vse Gospod že deluje, kako išče ljudi ter na kakšne načine ljudje iščejo Boga. Odkrival sem pomen spremljanja, tj. skupnega odkrivanja Božjega delovanja v življenju drugih, kjer moraš najprej človeka srečati, kjer je, hoditi z njim in ga ljubeče spodbujati k rasti v veri, kakor zmore. V teh mesecih sem močno okušal delovanje Svetega Duha v življenju drugih in v mojem življenju. On je glavni akter pri klicanju ljudi v Cerkev, glavna pomoč pri molitvi. Tako in prek konkretnih premikov v veri oseb sem odkrival bistvenost njegove navzočnosti in hvaležen sem za vso prisotnost v molitvah, pogovorih in rasti v veri.

Božja vizija za župnije

Točka, v kateri je angleška župnija zelo podobna naši pastoralni zvezi, je pastoralni model Božje prenove (Divine renovation). Ne le, da sem prišel na to župnijo ravno potom trenerstva, ki ga ponuja omenjena organizacija, ampak sem ta model tudi dobro spoznal, tako prek branja literature kot z opazovanjem in tudi na konferenci (Katoliški vrh župnij v Harrogatu). Najbolj se me je dotaknilo ravno to, da je Božja prenova res Božja, saj se vse začne s Svetim Duhom, z njegovo pomočjo in obračanjem v molitvi nanj. Kdo, če ne Bog, ve, kaj neka župnija najbolj potrebuje, saj ima On načrt in božanske sanje tako za vsako župnijo kot za vsakega župljana. Gospod odprtim srcem najprej posreduje svojo vizijo, kaj želi narediti po naših bornih človeških močeh v nekem kraju. Nad to vizijo se najprej navduši župnik z ekipo, nadalje začnejo posredovati vizijo še faranom in delati majhne korake proti župniji, ki je odprta za ljudi, ki iščejo več, celo proti župniji, ki si upa iti ven in privesti našega Gospoda do vseh, ki hrepenijo po njem (in še tega mogoče ne vedo). Gre za pastoralni model, ki je zelo naravnan na evangelizacijo, na misijonski način življenja osebe in župnije, na model, ki resno računa na Svetega Duha, pa tudi na človeka, ki naj se pri tem sodelovanju z Bogom res potrudi in dobro vodi ljudi do Njega.

Pastoralna praksa na angleški župniji mi je tako odprla številna nova obzorja, podala nove okuse pastorale za jutri in me obogatila s pomenom različnosti. Lahko podelim z vami, da se je moja vera okrepila in duhovniški poklic osvetlil še z novih vidikov. Na moji poti vzgoje za duhovnika pa se še naprej priporočam za molitev in povezanost.