Prehod iz enega konca sveta na drugega je marsikomu mačji kašelj, komu pa tudi velik podvig. Marsikdo v tem najde ljubezen, kdo drug pojmuje pot kot nujo. Pot po svetu lahko opravimo sami ali pa se nanjo odpravimo še s kom, s prijateljem, partnerjem, družino, razširjeno družino. No, ali pa s Pastirjevo družino, kot je uspelo meni in ostalim 56 potnikom letošnje odprave. V svet lahko gremo iz firbca, lahko pa poromamo tja z namenom. Mi smo šli predvsem na romanje, vsak s svojim namenom.
Videli smo mnoge kraje, stopali prav tam, kjer je stopal Jezus, si ogledovali bivališča Njegovih prijateljev in poslušali Njegove besede, izrečene prav tam. Opazovali smo medkulturnost (muslimani, judje, kristjani vseh vrst), včasih tudi malo vztrepetali, občudovali sobivanje ne le na ulici, ampak tudi v cerkvah, ki si jih marsikje delijo predstavniki različnih verstev. Nekega jutra smo celo bili odpravljeni v katoliški del »votline« rojstva, ker je bil na vrsti pravoslavni obred. Pa smo našli še Jožefa (ne le šoferja, ki nas je prevažal po neverjetnih poteh z neverjetno sigurnostjo), ampak očeta od Jezusa.😊
Okušali (khm, raje ne, občutili) pa smo slanost Mrtvega morja, občudovali Galilejsko oziroma Tiberijsko jezero, se čudili Cezareji ob Sredozemskem morju in se ustavili ob blatnem Jordanu, kjer so današnji »krstniki« še zmeraj namakali nekrščene glave pod vodo. Obnovili smo krstne obljube in se veselili lastnega krsta, se spomnili naših krščencev, obujali spomine na prvi stik z vero, pravzaprav z Duhom, ki veje, kjer hoče… in tudi je zavel.
Preko puščave, ki je dala uvid v zoprno pot od Nazareta do Betlehema; mi smo potovali ravno v obrnjeni smeri, ampak z zadosti uvida in občutenja prihajajočega zelenja in rodovitnosti Nazareta, iz katerega naj ne bi prišlo kaj dobrega, napram prejšnji izsušenosti. Ob vsej vodi seveda ne smemo pozabiti še na vodnjak v tem Nazaretu, kjer sta se menda srečala Jožef in Marija (preberite Očetovo senco😊), vodnjak v Ein Karemu (srečanje Marije in Elizabete) in vodnjak Božje besede, ki je bil dodan na vsakem našem koraku.
Ni manjkalo niti vode, ki je špricala iz dnevnih katehez pa tudi iz vsakega od soromarjev. V tem duhu smo bili enaki med seboj, ni bilo zares večjega – četudi je vodič bil mali leksikon poznavanja dežele, zgodovine in njenih navad in bi se brez njega izgubili – saj smo vsi delili vse, kar smo imeli s seboj; predvsem vsak košček svojega sveta in s tem poživljajočih požirkov Žive vode. Bili smo velika družina enega Očeta. Voda je bila seveda tudi v pesmih, ko smo recimo glasno slavili »Po vodi hodit kličeš me« in je glasba prebudila vse mogoče emocije ob prej naštetih vodah. Ni manjkalo niti tiste vode iz plastenke, ko je je meni zmanjkalo na poti v Getsemani, tebi pa na letalu. A sem že omenila pogled na morje ob pristanku? Kaj pa tistega na jezero ob Kafarnaumu? Valovanje. Voda.
Ob taki množici požirkov je bilo potrebno le še malo za dobro vzdušje, ali kakor je Andrej nejeverno dejal Jezusu – ne boste verjeli – ob vodi, Galilejskem jezeru: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Vsak je torej dal, kar je imel (kot svetopisemski deček): svoj pogled, nasmeh, talent petja, igranja, plesanja, spodbujanja, b(B)esede ali vode, košček kruha, bobi palčko… In noben križev pot ni bil prehojen v samoti.
Na tej poti v meni (ne)znano sem doživela veliko skupnost oziroma družino Božjih otrok, zato zaključujem z besedami apostolov: »Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno … od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih (to je lahko tudi hotel) ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem.« (prim. Apd 2, 44-46)
V vsakdanu lastne Galileje se torej ne rabi kaj več kot veselega in preprostega srca ob deljenju nekaj mojih hlebov in ribic = tistega, kar premorem tukaj in zdaj. V ljubezni. Iz moči ljubezni.
Andreja Lenart