Letos imam občutek, da nas še veliko bolj kot prejšnja leta Bog spodbuja, da iščemo prave poti ljubezni. Vse leto je malo bolj posebno kot ostala, a kakorkoli že, daje nam priložnost, da se povezujemo na nove načine, kjer se prav tako lahko delijo veselje, ljubezen in konec koncev tudi dobrota. Veliko stvari se dogaja bolj »na daljavo«, za kar moramo vložiti morda še več truda, da postane kolikor toliko osebno in domače. Podobno kot pri odnosu z Bogom. Vse to nas spodbuja, da se naša vera utrjuje, da zaupamo svoji presoji in se prepuščamo poti, ki jo je za nas pripravil Gospod.
Miklavževanje je v naši Pastoralni zvezi že dolgo pomemben dogodek. Vsak se po svojih močeh trudi, da bi župljani čim bolj začutili dobroto svetega Miklavža in posledično znali prepoznati potrebo po deljenju dobrote med ostale.
Organizacije smo se letos lotili pravi čas, saj smo želeli do čim večjega števila ljudi ponesti sporočilo tega praznika. Hitro smo pričeli z zbiranjem idej, ponudb in se veselili pozitivnih reakcij, ki jih bo naš trud vzbudil pri ljudeh. Kar kmalu pa smo bili postavljeni nazaj na realna tla: Ne bo šlo tako »lahko« … Covid je … Ne smemo imeti nobenih nepotrebnih fizičnih stikov … Miklavževi pomočniki si ne smejo izmenjevati rekvizitov, za pripravo darilc ljudje nikakor ne smejo biti na kupu … Hm …
A ker Bog vedno najde pravo pot, se nismo pustili zmesti in smo nemudoma postali odprti za nove ideje. Ko sedaj razmišljam nazaj, me preseneča, kako podobno smo razmišljali in si postavljali cilje, kot ljudje v ostalih župnijah. Zabava me misel, kako Sveti Duh deluje isto na različnih koncih. Super.
Odločili smo se torej za pot večinoma preko interneta in pošte. Želeli smo seveda, da spodbudimo to veselje po različnih kanalih, zato so bili naše orodje predvsem naša internetna stran Pastir.si, FB stran, Instragram, sporočila po mailu, Koroški radio, KOR TV …, fizično pa vseeno preko pošte. Sodelovalo je kar okoli 70 ljudi, tako pri pripravi poštnih pošiljk, ki so dosegle vsa vrata v Pastoralni zvezi (razen tistih, ki ne dovolijo »reklam«), kot pri pripravi različnih kratkih filmov, pisanju nagovorov, oblikovanju besedil, pošiljanju mailov, načrtovanju različnih dogodkov …
Stopnjevanje miklavževanja je bilo prav zanimivo opazovati. Sama sem bila vsaj toliko navdušena kot moji otroci in komaj čakala na nove pravljice, sporočila, filmčke in nenazadnje nedeljo, ko smo se z Miklavžem lahko srečali preko Zooma.
Kljub vsem dogodkom pa nam mora biti najpomembnejše sporočilo, da je dobroto treba deliti, in hote ali nehote bo to vzpodbudilo verižno reakcijo. Če ne sedaj, pa ob svojem času. Zamislimo si občutek, ko ob nemočni prejmemo nepričakovano pomoč, ki nam nariše nasmeh na usta, ogreje srce, da občutek topline, da smo sprejeti, da nas ima nekdo rad, predvsem pa občutek, da je Bog z nami in nam pomaga. A ni super?
Spodbujam vsakega od nas, da smo čim večkrat Miklavž drug drugemu. V adventnem času. V novem letu. Vedno. Zna biti še bolj nalezljivo kot Covid.
Klavdija Glasenčnik
