Kakšna so naša pričakovanja in kakšna realnost?

Priprava na božične praznike z majhnimi otroki je vsekakor posebno doživetje. Čeprav nam družba vedno znova riše idilično podobo praznikov, kjer je vse lepo okrašeno, urejeno, bogato obloženo, na obrazih pa vesel nasmešek, je resnica nekoliko drugačna. Šest družin smo zato prosili, da nam iskreno spregovorijo o svoji pripravi na božič.

Družina Hribernik: Adventni čas, poln spodbud tudi za našo družino

Kaj če bi letos vsaj začeli delati jaslice malo prej, z začetkom božične devetdnevnice, je bil moj predlog. Z možem poskusiva. Punci (5 in 2,5 leta) se lotita razporejanja mahu. Prvi prepir – katera ga bo imela več. Naš fant (11 mesecev) v jok, ker ni videl vsega dogajanja, ker smo kraj jaslic prestavili na omaro, da ne bi Jožef in Marija že prvi dan pristali kje pod kavčem ali na kakem drugem neprimernem kraju. Ko smo za silo postavili še štalico iz kock, so se otroci vneli za igro z jasličnimi figurami in osel jo je skupil – ostal je brez ušesa. Prepir, jok … Sklenila sva, da bo bolje, če vsebino devetdnevnice ta večer moliva kasneje, ko bodo otroci že zaspali. Obredi pred spanjem so se nadaljevali v kopalnici in otroški sobi. Kralja, ki prihaja, pa sva sama počastila, ko sva nekoliko zadihala po večernem uspavanju otrok.

Ugotavljava, da si morava pričakovanja glede adventnega in prazničnega dogajanja v naši družini najprej midva povedati. Jaz se težko odpovem pisanju voščilnic, peki piškotov pa idejam, kako bi bilo lepo, če bi že tekom adventa počistili kaj več od običajnega … In poskusim. Navlečem veje, ki bodo namesto božičnega drevesa, in hkrati mesim testo za piškote. Puncama dam nalepke, ki jih lepita na t. i. »voščilnice«. Moža prosim, da napelje lučke za okrasitev. Naenkrat so vsi pri lučkah, miza z ustvarjalnicami je ostala nepospravljena, jaz pa moram zvaljati testo. Kmalu obe punci valjata testo, malček kriči, ker bi rad večerjo. V kuhinji je cela gneča – moka po tleh in na valjarjih, piškoti na pekačih in testo pod stoli, raztresen kakav v prahu v predalu z začimbami, jok, ker ne dovolim jesti surovega testa, mož, ki hiti z večerjo, jaz čistim in otroke sekiram, da za silo pomagajo pospravljati.

Stvar na trenutke zgleda zelo kaotična. Pa naju to ne iztirja preveč. Rešimo, kar se rešiti da, in gremo dalje. Ja, pametno se je odpovedati kaki stvari, da ohraniš nekaj energije. Kljub vsemu pa odnosi, ki jih gojimo v zgoraj opisanih situacijah, bogatijo. Ne vem še, kako bo izgledal naš letošnji sveti večer. Upam samo, da bova znala najti mir v ljubih in neljubim peripetijah, ki se nam bodo zgodile.

Družina Kirn: Čas, ko moramo zmanjšati svoja pričakovanja

Ko razmišljam o naši pripravi na božič, ugotavljam, da naš najpomembnejši opomnik ostaja venček. Pred začetkom adventa smo imeli s sinovi kar nekaj želja in idej, kako bo letošnji drugačen, poseben … Na koncu je nastal na las podoben lanskemu in še to komaj do 1. adventne nedelje. Saj bistvo so štiri sveče in pričakovanje ter skupen čas ob njem, kajne?

Pa je tudi skupen čas ob njem, ko naj bi v miru zmolili in prebrali zgodbo iz adventnega koledarja, včasih postal prava vaja, kako naj ne izbruhneva še midva z možem, ko so se že fantje, kljub razporedu, stalno prepirali, kdo, kdaj, kako prižge svečke … Z adventnim venčkom smo tudi lažje osmislili, zakaj pri nas še nismo z vsemi lučkami okrasili svojega doma in dvorišča.

Bližala se je devetdnevnica, v naši župniji je navada, da otroci vsak dan devetdnevnice prinesejo po eno slamico v jaslice pri oltarju, »da bo Jezusu bolj mehko«. Veselili smo se, se pogovarjali tudi z drugimi, da bo letos drugače kot lani, da pridemo. Tudi sama sem se veselila, saj so mi maše ob devetdnevnici všeč zaradi pričakujočih napevov, magnifikata, zbere se nekoliko večje občestvo, poveča se pričakovanje … Pa sva s starejšim sinom na četrtek, ko se je devetdnevnica začela, dobila sporočilo, da morava do 24. 12. ostati v karanteni. Z možem sva se dogovorila, da brez devetdnevnice ne bomo, zato smo oblikovali svojo družinsko, ki pa nam je v teh parih dneh postala pomemben del dneva. V teh »korona časih« sva že večkrat odkrila, da je za nas kakšno družinsko bogoslužje dragocenejše, saj se lažje pogovorimo o otroškem razumevanju in vseh vprašanjih, ki se iskrijo v otroških glavicah.

Čas pričakovanja v družini je lep, a zame zmeraj in znova tudi čas, ko moram zmanjšati svoja pričakovanja in tako odkriti pravo hrepenenje in hvaležnost za velik Božji dar, ki ga čakamo.

Družina Berložnik: Advent – tisto sladko pričakovanje Odrešenika

Še preden prižgemo prvo svečko na venčku, imamo bolj kot ne splanirane vse decembrske popoldneve. Z ženo sva dekliču pripravila adventni koledar z vrečicami, kjer je za vsak dan predvidena neka skupna družinska aktivnost. Ko sva jih pisala, sva verjela, da je vse čisto lepo izvedljivo. In potem pride še cel kup vrinjenih stvari, ki jih je, bolj ali manj nujno, treba spraviti pod streho še pred začetkom praznikov. In to sladko pričakovanje s konca novembra se na enkrat spreobrne v hektično utapljanje med dnevnimi opravili, lovljenji rokov in globokim dihanjem. Tudi vonj po piškotih ne pomaga. Zadala sva si, da bi vsaj nekajkrat šla k maši ob devetdnevnici. Hja … enkrat mi je pa res uspelo.

December je res zanimiv. Po eni strani čaroben, po drugi strani si sami naredimo kopico predprazničnih opravil, da ne omenim še kakšnih službenih obveznosti, kjer je »res nujno«, da se nekatere stvari sfiniširajo do začetka praznikov (in po možnosti potem obležijo na mizi ali v predalu še vsaj do konca januarja). A vendar, te zadnje dni pričakovanja se na srečo hektika umirja. Spoved vselej prispeva, da pride Gospodov mir bližje. Tišina. Saj samo v njej lahko slišim Njegov glas. Glas, ki mi pravi, da Njegov sin kmalu pride med nas kot najbolj ranljivo bitje, in to v najskromnejšo porodno sobo, ki si jo lahko zamislimo … Pa obilo blagoslova in miru.

Družina Krt: Naš božič je še boljši kot »filmski«

Z možem Andrejem imava pet navihanih otrok – Tinkaro, Martina, Aljaža, Davida in Tadeja. Živimo z Andrejevimi starši in Andrejevo staro mamo. Tako da lahko rečem, da naša družina ne šteje sedem, ampak kar deset članov. V naši družini ima Bog posebno mesto. In prazniki, ki se bližajo, so pri nas vedno nabito polni smeha, otroške razigranosti, molitve in ZELO glasnega prepevanja.

Kljub temu da se leto za letom trdno odločim, da bomo tudi mi imeli »filmsko« praznični božič, ko bo vse pospravljeno, ko bo hiša okrašena z raznobarvnimi lučkami in lepo smrečico z darili, z bogato obloženo mizo, v ozadju pa bo igrala božična glasba, mi vsako leto spodleti. Niti ena stvar se ne zgodi po planu. Tudi za božič so po celi hiši igrače in po tleh drobtine od prazničnih piškotov. Smrečica je okrašena bolj tako-tako in ovčke v jaslicah so v čudno-smešnih položajih.

A če pogledam z drugega zornega kota …. Smrečico in jaslice smo postavljali skupaj, med tem pa smo se smejali, prepevali in se zabavali. Za mizo ob božični večerji se nas zbere DESET in miza je hitro prazna. Drobtine po tleh so od piškotov, ki smo jih skupaj pekli in krasili. Glasba, božične pesmi in molitev pa donijo iz otroških ust. Kot družina se udeležimo svete maše in novorojenemu Odrešeniku dopustimo, da pride v naša srca in v našo hišo. Naš božič je še bolšji kot »filmski« – imamo ljubezen, veselje, skupne trenutke in Njega med nami. To pa je tisto največ, kar šteje.

Družina Deželak: Adventnih »neuspehov« si z ženo ne ženeva k srcu

Jaslice, božično drevo, božične pesmi ter vse, kar spada zraven, mi je že kot otroku bilo najbolj doživeto na božični večer. Z dnevi po božiču je vse skupaj izgubilo tisto začetno svežino in zato sem hvaležen naši stari družinski navadi, da smo z božičnim praznovanjem (in vsemi božičnimi »rekviziti«) vedno začeli šele na sveti večer. Podoben način praznovanja božiča v najini družini poskušava sedaj »ustvarjati« tudi z ženo.

K sreči je tudi ona bila deležna podobnih družinskih navad in ji božično »prehitevanje po desni« mimo adventa prav tako ni všeč. Res pa je, da je zunanji vdor datumsko prehitrih božično-komercialnih elementov danes izrazito močnejši, kot je bil v času najinega otroštva. Za letošnji advent sva si zadala – in otroka sta se z veseljem strinjala – da poleg rednih večernih zahvalno-molitvenih minut ob kaminu (ki si jih relativno uspešno vzamemo tekom celega leta) nekaj časa namenimo prijetnemu večernemu druženju ob kakšni družabni igri in branju zgodb iz adventnega koledarja o p. Mihi Drevenšku.

Začeli smo zelo dobro in na začetku adventa odigrali nekaj »enk«, »aktivitijev« in »človek ne jezi se-jev« ter redno brali zgodbe o misijonarju p. Mihi. Vendar kot prejšnja leta tudi letos ugotavljamo, da z vsako dodatno svečo na venčku adventni čas izjemno pospeši svoj tek in postaja pravi šprint. V drugi polovici adventa je bilo to naraščanje tempa že težko dohajati in žrtev tega povečanja hitrosti so bile največkrat minute, namenjene družabnim igram. Zgodbe iz adventnega koledarja sicer še beremo, vendar bolj kampanjsko, v paketih po dve ali tri, ker vmes kakšen dan zmanjka časa.

Adventnih »neuspehov« (vseh niti nisva naštela :)) si ne ženeva k srcu, ker sva tekom let spoznala, da je božič lahko doživet tudi brez popolnoma očiščene hiše in sveže opranih zaves. Edino, kar zares šteje in bomo vsi hranili v lepem spominu, je čas, ki ga namenimo SKUPNIM doživetjem: postavljanju jaslic, blagoslovu doma, petju božičnih pesmi, družinskemu spanje pri jaslicah … Torej ker in kjer sodelujemo vsi in smo preprosto SKUPAJ. Skupaj kot družina in zato skupaj z Njim.

Družina Skapin: Želiva si predvsem, da bi bil »finale« priprave čim bolj miren in prijeten

V letošnjem se je, kot vsa leta, odkar imava otroke, priprava na Njegov prihod začela že z izdelavo adventnega venčka. Ženski del družine je v soboto pred prvo adventno nedeljo nabiral materiale, moška sta kupila sveče, podstavke in vrv. Ob svečah letos vsak večer (samo enkrat se nam ni izšlo, ker smo vsi zaspali :)) zmolimo desetko rožnega venca. Molitev (z glasbenimi dodatki) večinoma vodi najstarejša hči. Po molitvi poslušamo otroške adventne zgodbe podkasta na radiu Ognjišče. K pripravi pripomore tudi Kateheza Dobrega pastirja, ki jo obiskujejo hčere. Tam so v tem času imeli predstavitve, kjer so spoznali prerokbo o Luči, Angelovo oznanjenje, Marijino obiskanje Elizabete in Jezusovo rojstvo ter obisk pastirjev.

Na dan pred božičem smo navadno že od jutra skupaj pripravljali jaslice, krasili drevo, urejali hišo in kuhali božično večerjo. Ta del bo letos nekoliko drugačen, saj bova oba v službi in bomo začeli komaj popoldne. Želiva si predvsem, da bi bil »finale« priprave čim bolj miren in prijeten, da bi bila potrpežljiva, da mož ne bi bil hud, če bo pečenka premalo slana, in da bi žena znala zamižati na eno oko, ker hiša ne bo tako pospravljena, kot bi želela. In da bomo zdravi in skupaj s torto, svečko in s pesmijo Vse najboljše za te pričakali Jezusov rojstni dan.