Klepet s Faustino K.

Draga sveta sestra Faustina Kowalska, tale intervju je bil tvoja ideja. Tvoj nebeški način, kako tudi iz večnosti živiš svoje poslanstvo. Kako bi ga opisala v enem stavku?
Moje poslanstvo? Čisto preprosto: biti glasnica Božjega usmiljenja.

Povej nam za začetek kaj o sebi. Kje so tvoje korenine? In korenine tvoje ljubezni do Boga …?
Krstno zavetnico si delim s teboj, sv. Heleno. Rojena pa sem v kmečki družini v kraju Glogowiec na Poljskem. Zgled človeka, ki ljubi Boga, sem imela v svojem očetu: nikoli nisem pozabila, kako iskreno, s srcem in pobožno je molil. Sama sem v najstniških letih čutila močan notranji klic, naj se posvetim Bogu kot redovnica. Skušala sem ga preslišati, tudi zaradi nasprotovanja staršev, a saj veš, kako to gre – Jezus je bil vztrajen …

Še dobro! 😃 20-letni so se ti odprla vrata samostana pri sestrah Božje matere usmiljenja v Varšavi, pet let kasneje pa si prejela redovno obleko in redovno ime s. Marija Faustina. Predstavi nam nekoliko svoj redovniški vsakdan. Kaj so bile tvoje zadolžitve?
Poleg običajnega dnevnega reda sem vsa leta opravljala preprosta dela v kuhinji, v samostanski pekarni, skrbela sem za vrt … Nekajkrat pa sem morala običajni ritem prekiniti zaradi zdravljenja tuberkuloze.

Faustina Kowalska iz časa, ko še ni bila v samostanu.

Tiho in skrito življenje si izbrala. Danes pa te pozna ves svet. Zaradi nekega postnega večera pred 90 leti. Kaj se je zgodilo?
Bil je 22. februar 1931. Zvečer, ko sem bila v celici, sem zagledala Gospoda Jezusa v belem oblačilu. Ena roka je bila dvignjena v blagoslov, druga pa se je dotikala obleke na prsih. Iz odstrte obleke na prsih sta izhajala dva velika pramena žarkov, eden rdeč, drugi bel. Molče sem gledala Gospoda; moja duša je bila napolnjena s strahom, pa tudi z veseljem. Čez nekaj časa mi je Jezus rekel: »Naslikaj podobo po vzorcu, ki ga vidiš, z napisom: Jezus, vate zaupam. Želim, da bi to podobo častili, najprej v vaši kapeli, nato po vsem svetu. Žarki predstavljajo kri in vodo, ki sta privreli iz globine mojega usmiljenja takrat, ko je sulica prebodla moje umirajoče Srce na križu. Beli žarki predstavljajo vodo, ki očisti dušo, rdeči pa so kri, ki daje duši novo življenje. Ti žarki bodo ščit za dušo pred pravičnostjo mojega Očeta. Srečni tisti, ki živijo v tem zavetju, kajti Božja pravičnost jih tam ne bo dosegla.«

Jezusova prikazovanja in njegova naročila so po človeški plati težko breme in zahtevno poslanstvo. Sama nisi znala slikati, redovne predstojnice in spovednik ti sprva niso verjeli. Kam si se oprla, kje si zajemala moč za svojo nalogo?
Moja reakcija na naslikano podobo je skoraj že anekdota – res sem se bridko zjokala, ko sem opazila, da Jezus na sliki ni tako lep, kot sem ga sama videla …

Glede moči pa: Jezusova prikazovanja so me spremljala do konca mojega zemeljskega življenja, tako da sem moč za svoje poslanstvo zajemala iz Njegovih ljubečih besed. Moj dnevnik je poln prizorov, ko me je krepil, usmerjal in učil: »Ne boj se,« piše največkrat. »Ne jokaj.« »Vem za vsak vzgib v tvojem srcu … Odpočij se na mojem Srcu, vidim, da si utrujena od dela v mojem vinogradu … Meni gre za vsak utrip tvojega srca; vsak trepet tvoje ljubezni odmeva v mojem Srcu, hrepenim po tvoji ljubezni …« In še druge Nežne besede Ženina. Trdno oporo pa mi je dal tudi v mojem duhovnem spremljevalcu in vodniku.

Po naročilu duhovnega spremljevalca si tudi začela pisati dnevnik.
Da, bilo pa je to tudi Jezusovo naročilo: »Tvoja naloga je, da napišeš vse, kar ti razodevam o svojem usmiljenju v korist ljudi; ti bodo ob branju tega pisanja v dušah občutili tolažbo in bodo zbrali pogum, da se mi približajo.«

Faustina Kowalska kot redovnica.

Tvoj dnevnik je obsežna knjiga – in res je tako, kot je Jezus napovedal: branje tolaži in opogumlja. Lahko deliš z nami nekaj ključnih vsebin iz njega?
Zelo rada.

Najprej bi rada Jezusu omogočila, da tudi po tem intervjuju spregovori trpečemu človeku: »Vidim te, človek, kako zelo trpiš in nimaš več moči za pogovor z menoj. Glej, jaz sam ti bom govoril. Čeprav bi bilo trpljenje največje, ne izgubljaj dušnega miru, niti se ne predajaj malodušju. Povej, povej mi vse, bodi iskren v odnosu do mene. Odkrij mi vse rane svojega srca. Ozdravil jih bom.«

Zate, ki se utapljaš v grehu: »Napiši to za trpeče ljudi: Ko bo duša uzrla in spoznala hudobijo svojih grehov, ko se ji pred očmi odgrne vse brezno njene bede, v kakršno se je pogreznila, naj ne obupuje, ampak naj se z zaupanjem vrže v naročje mojega usmiljenja kakor otrok v objem svoje ljubljene matere. Te osebe imajo prednostno pravico do mojega usmiljenja.«

Zate, ki si obupan(a): »Prav ti, obupani človek, moj otrok, imaš izključno pravico do mojega usmiljenja. Dovoli mojemu usmiljenju, da deluje v tebi, v tvoji ubogi duši. Dovoli žarkom usmiljenja, da vstopijo v dušo. Ti žarki prinašajo svetlobo, toploto, življenje.«

In zate, obolelo človeštvo: »V Stari zavezi sem k svojemu ljudstvu pošiljal preroke z bliskom in gromom. Danes pa pošiljam tebe k vsemu človeštvu z mojim usmiljenjem. Povej obolelemu človeštvu, naj se oklene mojega usmiljenega Srca, in napolnil ga bom z mirom.«

Pogovarjava se v dneh priprave na tvoj najljubši praznik. Imam prav?
🙂🙂🙂 … Praznik Božjega usmiljenja!

Pa nas, prosim, pripravi nanj oz. nas nauči, kako naj ga praznujemo.
Najbolje, da tudi tu dava kar Jezusu besedo: »Želim, da je prva nedelja po Veliki noči praznik usmiljenja. Duhovniki naj na ta dan vernikom pridigajo o mojem velikem in neizčrpnem usmiljenju. Želim, da bi bil praznik usmiljenja pribežališče in zavetje vsem, posebej ubogim grešnikom. Na ta dan so odprte globine mojega usmiljenja; na ljudi, ki se približajo izviru mojega usmiljenja, izlivam celo morje milosti. Oseba, ki pristopi k spovedi in k svetemu obhajilu, prejme popolno odpuščanje krivde in kazni. Ta dan so odprte vse Božje pretočnice, po katerih tečejo milosti; naj se nihče ne boji približati se mi, čeprav bi bili njegovi grehi rdeči kakor škrlat.«

Velike stvari si podelila z nami, draga s. Faustina. Pa vendar sva se dotaknili samo delčka tega, kar je bilo človeštvu – prav vsakemu od nas – podarjeno po tebi. Hvala za tvojo ponižno zvestobo, za neštete drobne korake zaupanja in za vse darovane solze … Lepo praznuj in prosi za nas!