Ob pogovoru in obujanju spominov sva šla z ženo v leto 2002. Takrat sva začela sodelovati in od blizu doživljati koledovanje v Slovenj Gradcu. Z medsebojno pomočjo in pristopom župnije z župnikom na terenu smo ponesli veselo novico na domove župljanov.
Na začetku so otroci sodelovali zadržano. Po prvih dveh obiskih se je vesela novica o rojstvu Božjega sina tako razvnela, da se je vzdušje razplamtelo kot ogenj, ki zažari, ko odpihnemo pepel.
Ljudje hrepenijo po prihodu vesele novice. Ker pa je tukaj tudi pomoč Slovenskemu misijonskemu središču in s tem konkretna pomoč sočloveku, prihajamo na poslanstvo kristjanov. Tako se najdemo skupaj tisti, ki oznanjamo rojstvo Jezusa, in tisti, ki to novico sprejmejo.
Sad takšnega odnosa je neizmerno veselje v srcih ljudi. To je prisotnost Jezusa med nami. S tem se v kolednikih rodi izkušnja darovanja in oznanjevanja. Saj so bile zime z –10 stopinjami in tudi močan dež. Pa smo poleg darov ljudi dobili veliko čokolad, piškotov, pomaranč, čaja in soka za na pot. Vedno je bila nepozabna izkušnja, kako so ljudje dobri in radi pomagajo. To bi želel vsem in se ob tej priliki zahvaljujem Slovenskemu misijonskemu središču za poslanstvo.
Boštjan
Še dva misijonsko obarvana vtisa:
V misijonski bolnišnici sester Matere Terezije v Etiopiji sem srečala siroto, ki je morda ne bi bilo, če je ne bi misijonarke pobrale s ceste. In igrala sem se z dečki, ki se morda sploh ne bi igrali, če jim misijonarke ne bi odprle vrat. Plesala sem z ženskami, ki morda sploh ne bi plesale, če jim sestre ne bi omogočile zdravljenja.
In ko včasih v misijonu nisem ravno vedela, kaj bi sama s sabo, kaj koristnega jim sploh lahko pomagam postoriti, so me ta njihova življenja, ki so pravi dar, spomnila, da je tudi moj delček življenja, ki ga delim z njimi, dar. In v tem času želim spomniti nas vse, da smo lahko dar drug drugemu. In da lahko darujemo dar, ki bo nekomu veliko večji, kot si lahko sploh predstavljamo.
Lea Zorman
Neko poletje sem šest tednov preživela v Etiopiji, kjer sem pomagala v bolnišnici sester Matere Terezije. To je bolnišnica za ljudi, ki si državne bolnišnice ne morejo privoščiti. Sestre ves denar, ki ga potrebujejo za delovanje bolnišnice, pridobijo z darovi iz podobnih akcij, kot je trikraljevska akcija. Še danes se spominjam vseh otrok in ostalih bolnikov, ki so čutili veliko spoštovanje do nas in so bili veseli, da smo z njimi. Takrat smo z njimi praznovali tudi novo leto. Veliko so prepevali in plesali in oblekli svoje najboljše obleke. Pa tudi meso so jedli, le-to je pri njih na jedilniku večinoma samo za praznike.
Tinkara Jamnik
