“Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, karkoli hočete, in se vam bo zgodilo.” (Jn 15,7)
Gospod rad usliši, karkoli ga bomo prosili, če smo le “v Njem” z iskreno vero in čistim srcem. Prav in dobro je, da prosimo za naše rajne in imamo v misih njihovo večno življenje. Gotovo pa je v naših srcih še polno drugih prošenj, misli, želja, hvaležnosti, skrbi … Zakaj ne bi tudi teh izročili Gospodu pri sveti maši, ko nam je najbližje? Prošnja za zdravje, zahvala ob rojstnem dnevu, praznovanje obletnice poroke ali preprosto v slavo Gospodu za vse, kar smo, in za to, kar je On.
Pričevanje:
Priznam! Naša širša družina se največkrat zbere pri sv. maši, ko se spominjamo katerega od pokojnih sorodnikov. Vsekakor je takšna povezava z našimi dragimi rajnimi, ki nas čakajo v večnosti, zelo pomembna, predvsem pa nas dobra dela, ki jih je pokojnik opravil tekom življenja, spodbujajo, da tudi sami po zgledu delamo tako.
Pred skoraj dvema letoma je naša družina stopila na težavno pot kronične bolezni enega od otrok. Spominjam se prvega šoka po začetni diagnozi, ko sva se z možem zatekla pod križ ene od cerkva v Ljubljani, s prošnjo za pomoč pri izhodu iz te hude preizkušnje. In potem sva nadaljevala v domači fari, ko smo kot občestvo prosili za ozdravljenje, predvsem pa, da se zgodi Božja volja. V tem času sem sama šla čez kar nekaj razpoloženjskih faz – od jeze, razburjenja, zanikanja, žalosti in obupa, ter počasnega sprejemanja stanja. Kako izjemno pomembno se mi zdi, da je bil in je še z nami vsak dan nekdo, ki za nas moli, nas posluša ali da kak nasvet. Kako je dragoceno, ko sem se zatekla ob večerih k sv. maši, da izlijem (dobesedno!) svojo bolečino, in je Bog vedno poskrbel, da je bil tam nekdo, ki me je poskušal potolažiti. Mašni nameni so se spreminjali od goreče prošnje za ozdravitev, do prošnje za moč, da lahko stojimo otroku ob strani, do prošnje za ohranitve vere, ko kar ne gre in ne gre, do prošnje za ozdravitev družinskega debla.
Že lani, ko sem bila res v stiski, sem se srečala s knjižico Čudež hvaležnosti. Kako biti hvaležen, ko se ti vse podira in gre vse narobe? Toliko bolj sem bila navdušena, ko je v moj e-poštni nabiralnik priletelo povabilo, da se pridružim letošnji postni navezi, ki nas bo u(na)vajala na krepost hvaležnosti. Četudi naš križev pot še vedno traja in mu ni videti konca, pa sem bila res vesela, ko se moji mašni nameni počasi prelivajo v zahvalo – iskreno hvaležnost najprej za vse, ki nam stojijo ob strani v tej preizkušnji, hvaležnost za vse terapevte, za to, da nam Bog daje moč, da se stokrat dvignemo po tem, ko pademo… In ja: »Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje.« (Jer 29, 11).
Povabim nas, da pred Gospoda položimo svoje prošnje, bremena in zahvale. Tudi preko mašnih namenov, kajti moč moč molitve celotnega občestva je izjemna.
Eva Miler Mojškerc
Matej Jamnik
