Mojo pot odkrivam počasi

Albina je izredno dejavna članica PZŽ. Odgovorna je za naše odmevne in daleč segajoče programe RadŽivim, sodeluje pri LifeTeenu, pomaga pri Miklavževanju, skrbi za promocijo (materiali, plakati, objave). Je tudi članica KKD, ŽPS, spada med nosilce animatorjev, kjer navdušuje mlajši rod, dobrodošlica ji gre super od rok, vpeta pa je tudi v ožjo župnijsko (hišno) skupnost.

Dinamična je na vseh področjih. Služba patronažne medicinske sestre je kakopak sama po sebi ne pusti na miru, vodi pa tudi šolo za starše in delavnice o dojenju. Nekaj časa je bila vaditeljica pilatesa v dvorani E-doma, po naravi je promotorka zdravja in gibanja, njena pomoč pa je segla tudi v tretji svet, ko je misijonarila v Venezueli.
Prepričana sem, da široko nagovarja in pričuje že s svojim življenjem in vpetostjo v lokalno skupnost, gotovo pa bodo njene besede pustile sled pričevanja tudi na medmrežju.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Odraščala sem na hribovski kmetiji z dvema mlajšima sestrama in starejšim bratom. Živeli smo skupaj z dedkom in babico, z nami pa so živeli še dedkova sestra in mamina strica. Odkar pomnim, nas je bilo pri hiši veliko in vedno je bil nekdo, ki je imel čas zame. Karkoli se je že dogajalo ob tako pestri družbi pri hiši, nikoli ni bilo bojazni, da bi se starši razšli. Pri nas doma se je vero živelo. Redno smo hodili k maši. Molitev je bila vedno prisotna. Spomnim se, da smo vsako soboto molili rožni venec kleče okoli kuhinjske mize. V sorodstvu imamo kar nekaj duhovniških poklicev, tudi moj brat je duhovnik.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Z Jezusom sva postala znanca že v otroštvu. Stara teta, ki je živela z nami, je bila zelo pobožna in mi je pripovedovala o njem. Imeli smo tudi tisto veliko rdeče sveto pismo iz katerega so nam brali namesto pravljic za lahko noč. Da sva postala na ti, je prišlo z leti. Še najbolj zares, ko se je zgodila Pastoralna zveza in sem postala nosilka ter ob drugih prišla do osebnega odnosa z Njim.

Kdo je zate Jezus?

Moj »najljubši« Bog (če se lahko Sveto trojico malo razdeli). Odrešenik. Dragocen prijatelj. Sopotnik. Nekdo, zaradi katerega ima življenje smisel in zaradi katerega sem spoznala veliko čudovitih ljudi. Zaradi njega sem počela in še počnem toliko zanimivih reči! Je tudi nekdo, ki me sili iz cone udobja, da si zmeraj znova upam stopiti v prevelike čevlje.

Tvoj mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabila?

Kot petnajstletna sem se odselila od doma in pričela z lastnim gospodinjstvom in poskusi kuhanja, ki so se končali zelo klavrno. To mi je vzelo pogum za kuharsko ustvarjanje za kar precej let. Šele v koronačasu sem dojela, da kuhanje ni tako zelo strašno komplicirano, kot se mi je zdelo.

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutila poslanstvo, je bila enostavna, jasna ali je dolgo zorela?

Uf, tole me vprašajte, ko bo jasno in enostavno :(. Nič ni tako kot sem si predstavljala: Da bom doštudirala, se zaposlila, se poročila in imela družino.
Če sem iskrena, me je običajno življenje vedno dolgočasilo. Da bi čutila kakšno posebno poslanstvo, tudi ne morem reči. Tako da mojo pot odkrivam počasi. Počasi prepuščam in zaupam Gospodu, da On zares ve, kje je moje mesto in kaj je zame najbolje.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Zagotovo Medžugorje. Sicer pa različno. Odvisno od mojega dojemanja in Gospodovega presenečenja. V naravi, na smučanju, v družbi s prijatelji in v lepih odnosih. Pri mojem delu ob bolniški postelji.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto; si že našla svojega?

Glede na to, da prihajam iz tako velike družine, je kar paradoks, da živim sama. Zato še toliko bolj potrebujem prostor, kjer sem sprejeta in sem lahko to, kar sem. Zame so najlepša občestva, kjer smo postali prijatelji v veri in med seboj. Zagotovo najprej pomislim na skupnost nosilcev, ki me je najbolj zaznamovala in oblikovala. Potem je tu celotna skupnost mladiA, hišna skupnost in nenazadnje celotna “pastirjeva skupnost”.

Ali imaš svoje “vedro želja”, ki še čakajo na uresničitev. Nam katero zaupaš?

Oh, ja. Kar začnimo. Da poplačam vse kredite, da si do konca opremim stanovanje, se naučim angleščine in igranja na kak instrument.
Da skupnost mladiA ostane rodovitna in da bi vsi mladi prišli do osebnega odnosa z Jezusom; da bi RadŽivimi cveteli in rojevali nove voditelje; da bi se ljudje v naši skupnosti počutili domače, postajali prijatelji med seboj in z Jezusom.
Sicer pa je moja največja želja, da bi bila vedno radostna kristjanka … ne glede na to, kaj se mi bo v življenju dogodilo.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Zdi se mi, da kar pozabim nanjo. V molitvi se redko obračam k njej. Potem pa se spomnim, da je rožni venec molitev, ki sem jo do sedaj v življenju najpogosteje molila. Marija mi je veliko bližje, ko se mi zdi in mislim, da Marija čisto razume najin odnos :).