»Na svetih mestih sva na novo odkrila in doživela svete skrivnosti«

Z zakoncema Jeseničnik tokrat o romanjih v tujino

Smo v časih, ko so tudi romanja okrnjena. Predvsem tista v tujino. Nestrpno čakamo, da bomo znova lahko načrtovali in se odpravili na kakšen sveti kraj, ki nas bo opogumil za življenjske odločitve in umiril naš hitri življenjski tok. Morda vas zakonca Drago in Cvetka Jeseničnik iz Slovenj Gradca, s katerima smo tokrat govorili predvsem o romanjih v tujino, nagovorita in spodbudita k načrtovanju.

Pozdravljena, romarja. Kje in kdaj sta pričela z obiski svetih krajev?

Cvetka: Že kot otroke so nas starši večkrat peljali na Brezje k Mariji Pomagaj. Peš smo hodili tudi od doma čez Pohorje k sv. Antonu v župnijo Ribnica, kjer smo med drugim prosili za zdravje naše živine. V tujino pa sem prvič romala leta 1977, ko mi je mama ob zaključku šole podarila romanje z letalom v Lurd.

Drago: V naši družini pa so že stari starši hodili peš od doma na Višarje prosit za dež, saj smo bili doma na kmetiji in tako odvisni od narave.

Zakaj vaju romanja privlačijo?

Drago: Prelomni leti sta bili 1995 in 1996, ko sta bili za naju in takrat najina majhna otroka leti preizkušenj. Težka bolezen (rak) obeh nas je še bolj spodbudila, da smo iskali duhovno podporo in pomoč. Imeli smo samo eno željo in prošnjo – če je Božja volja, da oba ozdraviva. Najhuje je bilo zaradi majhnih otrok, ki sta takrat obiskovala 3. in 5.razred osnovne šole. Začeli smo z bolj zdravim načinom življenja in se obračali na Boga in Marijo. Predvsem smo radi romali na Brezje, Sv. Višarje in v Medžugorje.

Cvetka: Nepopisno moč in veselje nam je dalo prvo družinsko romanje z avtom v Medžugorje leta 1999, postopoma pa so postajale najine tudi slovenske planine in visokogorja, kjer sva veliko premolila. Absolutno pa so nama ena najljubših peš romanja v Santiago de Compostela. Že več kot 10 let romava tja po različnih poteh, kjer prehodiva tudi čez 1000 km. Upava, če Bog da, da greva letos znova. To bi bilo že sedmič. Nepozabno je bilo tudi peš romanje iz Lizbone v Fatimo na 100. obletnico prikazovanja Marije in potem naprej v Santiago.

Kaj je namen vajinega romanja?

Drago: Romanja jemljeva kot duhovne vaje, kjer se krepijo vera, upanje in ljubezen. Vsi ti milostni kraji po Sloveniji in po celem svetu naju vlečejo, ker lahko tam občutiva svetost svetnikov, apostolov, Marijinih prikazovanj in Božji dotik.

Katero romanje vama ostaja v najlepšem spominu?

Cvetka: Več je teh najlepših spominov. Kot sva že prej omenila, so nama ljuba družinska romanja. Sama pa sva kasneje hodila peš, z avtom in tudi organizirano z agencijami. Meni je bilo zelo lepo tudi romanje z onkološkimi bolnicami in župnijo Slovenj Gradec leta 2000 v Assisi in Rim, kjer smo imeli zahvalno mašo v baziliki sv. Petra v Vatikanu z nagovorom takratnega papeža Janeza Pavla II.

Drago: Posebna so bila tudi vsa romanja po poteh apostolov, svetnikov in krajev Marijinih prikazovanj. Šla sva po Pavlovih poteh v Grčiji, v Rim k apostoloma Petru in Pavlu, na grob sv. Jakoba v Santiago de Compostela v Španiji, na Poljsko v Wadowice, rojstni kraj sv. Janeza Pavla II., in k sv. Favstini Kowalski, v San Giovanni Rotondo k patru Piu, v Assisi k sv. Frančišku, k Fatimski Mariji na Portugalsko, v Sirakuze na Siciliji, kjer je Marijin kip točil solze …

Cvetka: Višek pa je gotovo bilo romanje v Sveto deželo. To je bilo resnično doživljanje Svetega pisma in krajev, kjer je med zemeljskim bivanjem živel naš Gospod. Na vseh teh svetih mestih sva na novo odkrila in doživela svete skrivnosti Božjega odrešenja.

Lahko podelita kakšno zanimivo anekdoto s katerega od romanj?

Drago: Nebeško lepa je bila na primer pot skozi mesta proti Fatimi, ko so nama cerkveni zvonovi pritrkavali Fatimsko znano pesem Trinajstega maja v dolini Irija.

Cvetka: Zanimivo je bilo tudi enkrat po 42 prehojenih km tisti dan, ko smo z dvema prijateljema že sanjali posteljo. Na žalost je bilo v tistem kraju že vse zasedeno. Ponudili so nam le še prenočišče pod milim nebom. Zaradi utrujenosti nismo mogli naprej. Dobili smo manjše blazine in bili zadovoljni. Vsi so nas občudovali … Še miške, ki so bile zelo aktivne. Na našo srečo je prišla muca, ki nas je varovala in z nami tudi zaspala.

Drago: Morava poudariti, da je vedno prisotnih veliko osebnih in skupnih molitev. Predvsem se zahvaljujeva in prosiva za vse najine drage. Na Caminu večkrat moliva 9-dnevnice Božjega usmiljenja, včasih tudi po tri zapored.

Kako je s financami? Verjetno zelo vplivajo na odločitve pred romanji?

Drago: Če je močna želja, se vedno najdejo. Dobro je vnaprej načrtovati, se pripravljati in hraniti denar za ta namen že več časa pred odhodom.

Cvetka: Odvisno je tudi, ali greš na romanja peš ali z agencijami. Treba je pretehtati, kaj želimo. Pri romarskih agencijah je že poskrbljeno za vse in potrebujemo več denarja. Pri romanjih, kamor se odpravimo peš, pa večinoma ne potrebujemo veliko denarja, a si moramo vse sami načrtovati in poskrbeti za duhovno hrano.

Na kaj vse pa je treba misliti, preden gremo na romanje?

Drago: Če gremo peš, je seveda pomembna kondicija, unošeni čevlji, lahka in funkcionalna oprema in vodniki. Zadnja leta ni problem, ker že telefoni toliko ponujajo. Desetletje nazaj pa sva še vse imela na kartah, papirjih …

Cvetka: Če gremo pa organizirano, je po navadi že za večino stvari poskrbljeno in se lahko samo prepustimo.

Kako dolgo romanje priporočata začetnikom?

Cvetka: Odvisno od želja, volje, časa … Že Slovenija ima ogromno in je prečudovita.

Kako pa gledata na romanja v tujino v času pandemije?

Drago: Malo je treba slediti ukrepom in se prilagoditi. Lani (2021) sva bila z agencijo na romanju na Sardiniji in je bilo s prilagoditvami oz. ukrepi vseeno zelo, zelo lepo. Kar pogumno, če si želite.

Si kam še posebej želita?

Cvetka: Letos zopet načrtujeva pot v Santiago, ki sva jo pred enim letom že morala odpovedati zaradi pandemije. Zelo se veseliva, saj bova na cilju lahko šla skozi sveta vrata, ki so zelo redko odprta. Sveto Jakobovo leto je namreč zaradi pandemije podaljšano v leto 2022, zato to želiva izkoristiti in doživeti.

Drago: Naj dodam, da si še želiva tudi peš romati v Assisi. Upava, da bova imela še dovolj zdravja in priložnosti.

Hvala za vse podeljeno. Naj vaju Bog spremlja pri vseh nadaljnjih korakih in prevoženih kilometrih, ki jih bosta naredila proti svetim krajem.