Zunaj se vse bolj poletno, epidemija se umirja in že razmišljamo, kam bi se odpravili … Morda na sprehod? Izlet? Kaj pa na romanje peš? Veliko takšnih izkušenj imata Cvetka in Drago Jeseničnik iz Slovenj Gradca, ki sta v zadnjih enajstih letih prehodila več kot 6.000 km po Jakobovih poteh. Večinoma v Španiji in na Portugalskem, nekaj pa tudi v Sloveniji.
Cvetka, Drago, kako sta pričela z romanji po Jakobovih poteh?
Po hudi bolezni, ki sva jo prebolela, sva postajala vse aktivnejša pohodnika in ker imava rada Boga ter posledično romanja na svete kraje, sva se pred več kot 15 leti na romanju v Fatimo navdušila nad Caminom ob postanku v Santiagu. Najprej sva se nekajkrat odpravila na Camino (romanje) po Španiji, potem pa so naju »jakobčki« (Društvo prijateljev poti sv. Jakoba Slovenija) leta 2013 prvič povabili, da se z njimi odpraviva na to romanje po Sloveniji.
Je samo ena pot? Kje poteka?
Ne, v Sloveniji so tri veje. Prvo sva prehodila Šentjakobsko pot – od Slovenske vasi blizu Zagreba, pa vse do Trsta. Sledili sta še Prekmursko-štajerska pot od Dobrovnika pri Madžarski meji do Ljubljane in Svetovišarska pot oz. gorenjska veja – od Ljubljane do Svetih Višarij. Večina etap vodi po starih romarskih poteh, tudi mimo cerkva sv. Jakoba, ki jih je v Sloveniji preko 50. Sama sva tu vedno romala organizirano, v skupinah. Vnaprej smo se dogovorili za prenočišča in hrano, kar je drugače kot v Španiji, kjer so nočitve v Albergih.
Omenila sta Alberge, za katere v Španiji ne potrebujemo rezervacije. Kako pa to poteka v Sloveniji?
Pri nas Albergov še nimamo. Prenočišča si moramo sami rezervirati vnaprej po predvidenih dnevnih ciljih. Veliko dobrih napotkov in pomoč pri načrtovanju lahko najdete na spletni strani jakobova-pot.si. Lahko se dogovorite za skupinsko romanje, nič pa ni narobe, če se znajdete sami. Mi na dan prehodimo od 20 do 30 km, kar pa v družbi prijateljev in v molitvi vedno hitro mine. Pred začetkom prejmemo romarsko listino, v katero zbiramo žige, na koncu poti pa prejmemo potrdilo o prehojeni poti.
»Tudi slovenska dežela tebe pozna, Kompostela, priča popotnik naj ta, ki je na Kranjskem doma,« je zapisal kompostelski romar, kranjskogorski župnik Jožef Lavtižar v Koledarju družbe sv. Mohorja leta 1909. O slovenskih srednjeveških romarjih poje tudi slovenska ljudska pesem, o njih pišejo naši pisatelji in pesniki, najimenitnejši med njimi pa je bil grof Ulrik II. Celjski, ki je k sv. Jakobu starejšemu romal s šestdesetimi konjeniki. Sedaj romamo po teh poteh vsi, ki imamo željo prehoditi vsaj del poti do groba sv. Jakoba v Santiagu de Compostela. Sv. Jakob starejši je bil apostol in Jezusov učenec, sin ribiča Zebedeja in Salome, Marijine sestre. Zapisi kažejo, da je več let svojega življenja preživel na ozemlju Španije in Portugalske, kjer je oznanjal evangelij. Njegov grob so v 9. stoletju odkrili v Santiagu v Španiji, kamor so se kasneje začela romanja – Camino.
Kako približno izgleda en romarski dan?
Jutro začnemo z molitvijo in prošnjami za lep dan, svoje domače ter seveda srečno pot, ki je pred nami. Ob postankih s prijatelji vedno radi zapojemo in s tem še dvignemo dobro vzdušje ter se veselimo. Med potjo se veliko pogovarjamo, molimo rožni venec, spoznavamo našo kulturo, cerkve, naravo … Hoja poteka od jutra do večera, da se ne izgubimo, pa poskrbijo dobro vidne značilne oznake.
Kakšne pa so oznake? Menda jih tudi sama pomagata obnavljati.
Oznake so rumene puščice, Jakobove školjke in smerokazi – napisi, ki jih najdemo na drevesih, hišah, tleh … Sama jih pomagava obnavljati vsako leto. Včasih moramo tudi počistiti kakšne veje, ki zakrivajo kakšno od puščic. Tudi ob tem delu se imamo zelo lepo.
Koliko časa se pripravljate na takšno romanje? Koliko opreme rabimo in kaj?
Najbolje je, če se pred takšnim večdnevnim romanjem vsaj nekajkrat odpravimo na kak celodnevni pohod. Priporočljivo je, da imamo dobro obutev, s katero smo pred tem že dovolj prehodili, saj se s tem manjšajo možnosti ožuljkov in vnetih mišic. S sabo vzamemo vedno tudi zaščito pred dežjem za nas in nahrbtnike. Vso opremo, ki jo te dni potrebujemo, moramo nositi s sabo. Priporočljivo je, da ta tehta približno 10 % lastne telesne teže.
Hodita vso pot skupaj? Se med potjo tudi kdaj skregata?
Ne hodiva ves čas čisto skupaj, vseeno pa dovolj blizu, saj je tudi tukaj zelo pomembno sodelovanje. Če kdo ni pozoren, morda zatopljen v molitev, lahko kar hitro spregleda kakšno oznako, kar pa pomeni dodatne korake. Paziva eden na drugega in se tako še bolj poveževa.
Bila sta tudi že na romanju na Brezje in na Sv. Višarje. Kako pa potekajo te poti?
Midva se na ta romanja vedno odpraviva od doma, čez Smrekovec, Raduho, Okrešelj, do Jezerskega in naprej do Brezij. Za to pot si vzameva tri dni. Do Svetih Višarij naprej pa potrebujeva še dodatna dva dni. Nadaljujeva mimo Jesenic, Mojstrane, Kranjske Gore, Rateč, Trbiža in na vrh do Sv. Višarij. Tja so peš romali že najini stari starši, zato nama to še toliko več pomeni. Res krasna romanja. Toplo priporočava!
Imata še kakšne spodbudne besede za vse navdušence, ki se odločajo za pot?
Seveda. Ta romanja priporočava res vsem, ki si vsaj malo želijo romanja peš. Lepo je, če občutimo, kako se čas malo zaustavi, v miru molimo, se prepustimo pogovorom z ostalimi romarji, razmišljamo o vseh lepih vrednotah, ki nas bogatijo, in tistem, kar je res pomembno v življenju. Potrebujemo takšne trenutke. Vse dobro in srečno pot želiva vsem, ki se bodo odpravili.
Klavdija Glasenčnik
