O spovedi skozi oči duhovnika

Kadar se predstavim rad poudarim, da sem samo navaden “to-maš”, ker mi je ime Tomaž in zraven dodam, To-maš in nič drugega. Takšen uvod napravim med drugim zato, ker tudi v grehih in spovedi nisem nič drugačen od tebe, ki to bereš. Srečujem se z istimi dvomi, pomisleki, vprašanji in zavorami. Še več. Vsak poklic ima svoje tabuje, torej nekaj o čemer se ne govori ali kar se ne spodobi. Kakšen bi bil frizer z neurejeno frizuro? Podobno kakor zdravnik zelo težko prizna, da je zbolel in potrebuje zdravnika in kakor se pravnik ne prepira in ni v sporih (oboje poznam iz primarne družine), tako je spoved za duhovnike tabu tema o kateri se ne pogovarjajo med seboj. O spovedovanju drugih že, o lastnih težavah s tem zakramentom pa ne ali pa zelo redko. Zato bom skušal biti z vami odkrit tudi v tem.

Od rutine k osebni odločitvi

Moj prelomni trenutek med spovedjo iz “veroučne obveznosti” in osebno odločitvijo je bil na duhovnih vajah v 1. letniku srednje šole. Takrat mi je duhovnik po moji običajni izpovedi (grehe sem izpovedal kot bi prebral seznam popolnoma neosebno, v samostalniški obliki) zame sprejemljivih, ne preveč bolečih grehov rekel: “Nekaj te še teži, povej še tisto…” Verjetno je videl, da sem še okleval in mencal. Takrat sem prvič uspel izpovedati greh samozadovoljevanja, ki sem se ga do takrat sramoval in tega nisem upal z nikomur deliti. Ob tem pa sem doživel, da sem lahko tudi v tem slišan in sprejet in da ni greha, ki mi nebi mogel biti odpuščen. Lahko si predstavljate s kakšnim veseljem in lahkoto sem odšel in stopal v življenje, a le do ponovnega padca.

Kaj pa če vedno povem isto?

Če sem prvo oviro dokaj hitro in lahko premagal, je druga veliko težja: Vedno znova povem iste stvari. Verjetno se je že vsak srečal s tem. Najprej se mi to vprašanje postavi iz želje po tem, da bi v življenju hitro napredoval in bi premagoval grehe in napake z dobrimi navadami. Kasneje pa tudi zaradi sramu, še zlasti če grem vedno k istemu spovedniku: Kaj pa si bo mislil? Za eno in za drugo mislijo se še vedno skriva odpor do spovedi in želja, da bi s svojimi grehi opravil in mi ne bi bilo potrebo hoditi v tisto omaro obtoževati se grehov. Krivega se pač nihče ne počuti rad.

Kaj si bo mislil spovednik?

Tukaj je na mestu vprašanje spovedne molčečnosti. Čeprav povprečen kristjan ve, da spovednik ne sme o slišanem pri spovedi govoriti, niti z osebo, ki mu je to zaupala in kar je še težje – iz vedenja pridobljenega pri spovedi ne sme sprejemati odločitev, ki bi lahko razkrile njegovo vedenje o osebi in dejanju. Mirno lahko rečem, da mi je Bog s spovedno sodnostjo, ki sem jo prejel po duhovniškem posvečenju podelil tudi milost pozabljanja. V spovednicah je mreža, ki zakriva duhovniku pogled na spovedanca. Ta ni postavljena samo za to, da bi spovedanec ohranil anonimnost, temveč je v pomoč tudi duhovniku. Samo slišano veliko hitreje pozabim, kakor če osebo vidim in slišim. Kar pa ne govori o tem, da bi kogar koli izven spovedi zaradi slišanega obsojal. Ravno nasprotno, do njega imam več sočutja in usmiljenja, lažje ga razumem in še bolj cenim, saj vem koliko ga stane borba. Vsakemu, ki pride k meni s tem dvomom, kaj pa si bo duhovnik mislil, če bo vedel, da sem storil to in to, odgovorim takole: Duhovnik je pri spovedi v vlogi Kristusa, ki je usmiljen in sočuten do grešnikov. Postrani bi te lahko gledal le, če bi zakrknjeno vztrajal v nekem grehu. Spoved pa je kraj kjer sem kot človek najlažje usmiljen in sočuten, ker ljudje pridejo in priznajo svoje napake ter se želijo poboljšati. Trd in strog bi moral biti le takrat, kadar kdo ne prizna napake in se ne želi poboljšati, ampak taki ne pridejo v spovednico. Vse, kar si kot duhovnik lahko mislim o nekom, ki mi izpove težek greh je: Vesel sem in hvaležen, da si lahko iskren in želiš v tem rasti in velik si v mojih očeh, ker se želiš poboljšati.

Osebno mi pomeni spovedovanje najboljše spraševanje moje vesti in delo sočutja in usmiljenja.

Izbrati si moram res dobrega spovednika

Naslednja skušnjava, ki me je odvračala od zakramenta spovedi je bila: Ni vsak dovolj dober spovednik, da bi mu jaz pripovedoval svoje grehe. Grem k takemu, ki mi bo znal res dobro svetovati in me bo razumel. Tako bom z njegovim dobrim nasvetom dlje časa živel brez greha. V tej misli se skriva skušnjava, da še vedno preveč računam nase in premalo na Boga. V spovedniku vidim le človeka in k zakramentu spovedi pristopam s premalo vero, da odpušča Bog in da je duhovnik tam v resnici Jezus, ki mi odpusti.

Kaj pa če je duhovnik velik grešnik?

Odveza in z njo spoved ni nič večja ali manjša, če jo podeljuje duhovnik grešnik ali duhovnik svetnik. Odpušča Bog po duhovniku in to ni odvisno od večje ali manjše grešnosti duhovnika, ker izhaja iz njegovega posvečenja in Bog ne more odpuščati deloma. Papež Benedik je v letu duhovništva rekel približno tako: Imate slabega, grešnega duhovnika. Pojdite k njemu k spovedi. S tem ga boste najbolj potrdili in ovrednotili v njegovem poslanstvu.

K spovedi bom šel, ko bom dovolj grešil

Res je, da smo se pri verouku učili, da je potrebno iti k spovedi za velike, smrtne grehe in da male grehe odpušča tudi kesanje ob začetku maše ali večerno izpraševanje vesti. A vendar, kdaj zares dovolj grešim, da moram k spovedi? Za tem se skriva skušnjava napačnega ponosa in napuha. Še vedno se opiram samo nase in na svoje moči ter sebe postavljam kot razsodnika, kdaj je primeren čas, da mi Bog pomaga. Težava tega razmišljanja je v tem, da se mi z vsakim grehom bolj zamegli pogled in se na to megleno sliko realnosti navadim. Zato se vedno teže spravim k spovedi. Počasi nobena stvar ni več dovolj velika, da bi naredil ta korak. Zato je velikokrat tako, da nekdo, ki ni bil dolgo časa pri spovedi ne ve veliko povedati. Prvo kar rani greh je molitev – odnos z Bogom. Opuščanje molitve je znamenje, da je na mesto odprtosti Bogu stopil moj ranjeni jaz.

Na tem mestu lahko delim tudi osebno izkušnjo. Kot kaplan v Mariboru sem velikokrat maševal jutranjo osmo mašo h kateri je prihajal ob prvih petkih g. škof Smej. Po maši je prišel v zakristijo in mašnika prosil za spoved. Prvič me je kar spreletelo in sem se branil, a ker je vztrajal sem popustil in med spovedovanjem sklenil, da ga bom potem pa jaz prosil za spoved. In tako se je škof Smej poskrbel, da je spoved ob prvih petkih postala rutina tudi zame za približno leto dni. Ob tem sem odkril veliko pomembnih stvari o spovedi. Odpadla so vsa vprašanja ali sem dovolj grešil, ali sem dovolj pripravljen, kaj pa si bo spovednik mislil, ali mi bo dal zadosti dober nasvet ipd. Spoznal sem, da so vse to le skušnjave, ki me odvračajo od spovedi in s tem od Boga.

V resnici greh ni namenjen temu, da bi ga človek enkrat premagal in bi Bogu izstavil račun o svoji popolnosti. To bi hranilo njegov napuh. Greh Bog uporabi zato, da bi nas, potem ko nas greh poniža, on pripeljal bližje k sebi.

Zato pravo spoznanje o grehu nista krivda in ničvrednost ampak spoznanje, da resnično potrebujem Boga in da brez njega ne morem ničesar storiti.

Greh nam pomaga, da vedno znova v njem spoznamo, da potrebujem Boga in njegovo odrešenje. Greh je način, kako izstopam iz sebe in prepuščam krmilo svojega življenja Bogu.

Še beseda o krivdi

Premlevanje krivde in samoobtoževanje z mislijo “slab sem, zguba” itn., je v resnici delo hudega duha. Priznanje lastne krivde in želja, da bi se poboljšal pa delo Svetega Duha. Krivda, ki jo človek čuti, je dobro čutenje, saj nas opozori, da smo skrenili s prave poti. Zlo dejanje postane takrat, ko preide v samoobtoževanje, ko sebe začnem dojemati kot slabega – sebe izenačim z grehom, ki sem ga storil. Krivda nas samo opozori, da sem to in to storil napak, sam pa sem še vedno dober, ker sem krščen, božji otrok in odrešen. Krivda je torej izrazito čutenje, ki zahteva akcijo – napako popraviti, vrniti se na pravo pot. Zato je to delo Svetega Duha.

Pravo vprašanje, kdaj potrebujem spoved ni “ali sem že naredil dovolj grehov”. V tem še vedno računam nase. Pravo vprašanje se glasi: Ali potrebujem odpuščanje? Ali želim slišati, da mi je odpuščeno? Verjetno vsi poznamo ta občutek, ki nas še bolj poveže med seboj in da novo upanje, nas ovrednoti.

Nekateri želijo ob določenih življenjskih prelomnicah opraviti življenjsko spoved. Ne dolgo nazaj, ko mi je nekdo izrazil to željo sem se pohecal z vprašanjem, če je živ in ta je pritrdil. Pa sem odgovoril: “Potem pa je vsaka spoved življenjska.” Namen vsake spovedi, tudi življenjske ni to da bom vse v podrobnosti povedal in bom zaradi natančne izpovedi zaslužil, da bom brez greha. Ne. Pri vsaki spovedi mi Bog posodi svoja očala. Namen spovedi je, da mi Bog s svojim odpuščanjem pomaga pogledati nase s takim pogledom, kot me gleda on. Prepričan sem, da Bog ne opazi naših grehov, se ne ustavlja ob njih. Bog bolj kot grehe – te je Jezus že odrešil na križu – vidi našo stisko ali bolečino iz katere smo padli v greh. Zato je lahko do nas sočuten. Njegovo nenehno odpuščanje nam torej pomaga, da bi lahko tudi sami razvili enako sočutje do sebe in se namesto, da iščemo rešitve sami, v tej prepozni stiski obrnili na Boga in mu o tej stiski pripovedovali. Življenjska spoved pomeni na svoje življenje ponovno pogledati z usmiljenjem. Greh nam naredi trdo srce, božje odpuščanje pa nas mehča in stori, da smo bolj resnični, da bolj trdno stojimo v tem svetu. Zato drži, da hudi duh želi, da bi imeli trdo srce in mehke noge, Bog pa želi, da bi imeli mehko srce in trdne noge.

Prav tega ti želim, da bi z rednim prejemanjem zakramenta svete spovedi mehčal svoje srce za Boga in vedno trdneje stal v tem svetu z zavestjo, da te Bog ljubi.