Z velikim pričakovanjem sem čakal na obred pashalne večerje kot pripravo na sveto tridnevje. Prostor, kjer smo jedli, je bil skrbno pripravljen, mize svečano pokrite in hrana pripravljena. Skratka, vse v jedilnici je pripomoglo k temu, da smo lažje vstopili v obred.

Gospod Simon Potnik nas je s kratko razlago uvedel v skrivnost pashalne večerje, ki je spomin in zahvala, ko je Bog Izraelce z močno roko izpeljal iz egiptovske sužnosti. Menu pashalne večerje je bil sestavljen iz nekvašenega kruha, zelišč, jajc, hrena, pečenega jagnjeta in pijače. Jedlo se je v tišini ob poslušanju razlag, zahval in psalmov.

Najbolj se me je dotaknilo, da smo bili v tišini, da smo jedli z rokami in poslušali razlago same večerje. Lahko rečem, da sem po dolgem času spet resnično lahko okušal hrano, da sem bil tisti trenutek zbran, da sem bil resnično v tistem prostoru in se zavedal vsega okoli sebe. Resnično sem lahko ob hrani uporabil vseh pet čutov, vid, sluh, okus, vonj in dotik, in tako bil popolnoma zbran. Imeli smo čas za večerjo, ni se nam mudilo kot v vsakdanjem življenju, ko večkrat hitimo, sploh ne okušamo, kaj jemo, z mislimi smo večkrat v preteklosti ali s skrbmi v prihodnosti.

Tišine ni bilo treba zapolnjevati z nepomembnimi besedami, kot se večkrat dogaja v vsakdanu, ker človek ne prenaša tako zlahka tišine, ker se tam sreča s svojim resničnim jazom, ki se ga boji. Prijetno mi je bilo opazovati udeležence večerje, njihove sproščene izraze na obrazih, njihovo zadovoljstvo. In še to, da sem resnično čutil hvaležnost za hrano, ki sem jo užival, in za tiste, ki so jo pripravili.

Večkrat me je preveval občutek, da sem na zadnji večerji z Jezusom. Da skupaj jemo, tako sem si predstavljal Jezusa, kako on je s svojimi učenci. Le da smo tokrat bili zbrani kot mešana druščina moških in žensk različnih starosti.

Ko smo zaključili obred, se je bilo težko vrniti nazaj v realnost. Nihče ni želel s pogovorom uničiti, prekiniti te skrivnosti, tega svetega trenutka, ki smo ga doživeli skupaj. Morda bi ga lahko primerjal z duhovnimi vajami, kjer se tudi je v tišini.

Na koncu bi se zahvalil ekipi, s. Alenki, gospodu Marku in gospe Ireni, ki so bili odgovorni za pripravo pashalne večerje. Hvala.

p. Egon Hriberšek