Pawel je pokončen in iskriv mož, ki ga lahko srečamo v naši pastoralni zvezi. Vedno je pripravljen pomagati, pa naj gre za akcijo cepljenja drv, branje berila ali mini operacijo ob poškodbi bližnjega. Sodeluje pri skupini Exodus I, posledično pa k temu spadajo še kakšne bolj moške aktivnosti, ki krepijo odnose.

Nikoli mu ne zmanjka besed spodbude ob prebiranju Božje besede ali iskrenega pripovedovanja anekdot, ki jih piše življenje; ostale pa s tem nasmeji do solz. Z ženo obiskujeta zakonsko skupino, kjer srečanja bogatita tudi s pogledi iz druge kulture, saj sta oba Poljaka. Z družino so se nastanili v Slovenj Gradcu, kjer Pawel vestno opravlja svoje poklicno delo, z veseljem pa se vključuje tudi v širšo lokalno skupnost.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine??

Rodil sem se na Poljskem, v kraju Čenstohova. Tukaj sem tudi končal osnovno šolo in gimnazijo. Starša sta bila podjetnika in sta cele dneve delala v lastnem podjetju. Kljub komunističnemu nasprotovanju samostojnega podjetništva sta se ukvarjala z delom v zasebnem sektorju. Moje otroštvo je zaznamoval režim »vzhodnega bloka«. Dobro se spominjam decembra 1981, ko je general Jaruzelski na območju Poljske uvedel izredno vojaško stanje. Obdobje, ki je trajalo več kot eno leto … Brez radia, televizije, s policijsko uro, s tanki na ulicah, brez možnosti uporabe osebnih avtomobilov. Šele zdaj dojemam, da sva takrat z bratom pogosto sama skromno večerjala, medtem ko starša »nista bila lačna«.

Otroštvo sem sicer preživel v precej velikem blokovskem naselju, kjer sem si sobo delil s šest let mlajšim bratom. Veliko časa sem z vrstniki preživel »v naravi« med bloki. Tam smo uživali prave otroške igre; vedeli smo, kaj je spoštovanje, zaupanje. Nikoli nismo imeli težav, da bi kdo koga prijavil režimu. Takrat smo bili vsi enaki – tako bogati kot revni … Vsi iz našega razreda smo redno obiskovali verouk, veliko je bilo ministrantov. Ključno vlogo je imela Katoliška Cerkev, preko katere smo iz tujine dobivali celo darila v obliki hrane. Z velikim naporom novozgrajena cerkev je bila med mašo vedno polna vernikov … Tako da smo kot ministranti pri nabirki kar dolgo hodili med ljudmi.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Vem, da je Jezus Kristus v mojem življenju ves čas prisoten. Ne vem, kdaj je bil trenutek, ko sva začela sobivati. Vzgojen sem bil v verni družini. Veliko vlogo sta imela verouk in Sveto pismo. Prvo obhajilo je bil velik praznik, na katerega so nas pripravljali v otroštvu. Spomnim se tega veselja, tega trenutka ter lepega sončnega dne 26. maja 1985. Nato je bila vsaka sveta maša in prejem obhajila srečanje z Jezusom. Z leti so se moje izkušnje spreminjale; če grešim, Ga bolj pogrešam. Zakrament svete spovedi mi daje neverjeten občutek Njegove bližine. Takrat začutim globoko lahkotnost duše, postanem srečen človek. Pred leti smo se preselili v Slovenj Gradec in ko sem vstopil v našo cerkev svete Elizabete, sem zagledal Jezusov križ, obešen na verigi. Sedaj mi veliko pomeni in pred njim vedno molim oziroma odložim svoje skrbi, prošnje. Ta podoba Križanega mi daje moč. Imam vtis, da sem bližje Njemu.

Kdo je zate Jezus?

Jezus je zame Upanje sveta, v Njega zaupam.

Tvoje mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabil?

Srednja šola, prvi letnik in Svetovni dan mladih (SDM) leta 1991 v Čenstohovi. SDM je bilo srečanje mladih z vsega sveta s papežem Janezom Pavlom II. Po padcu komunizma sem imel možnost videti in občudovati 1.600.000 mladih, ki so se zbrali v mojem rojstnem kraju. Bilo je resnično vlivanje upanja mladim.

Kdaj si začutil svoje poslanstvo? Je bila odločitev za življenjsko pot enostavna, jasna ali je dolgo zorela?

Moja življenjska pot se je začela v otroštvu in je bila povezana z … anginami. Pogosto sem bil bolan in zdravila sem prejemal v obliki intramuskularnih injekcij dvakrat dnevno. Od začetka me je bilo strah brizg, igel in medicinske sestre, ki je prihajala na dom. Vedno sem jo pozorno opazoval, kako je pripravljala injekcije. Nato sem se tega navadil, vedel sem, kako stvar poteka. Večkrat so zbolele moje plišaste igrače, ki so potrebovale več injekcij večkrat dnevno. Tako je nastala ideja za medicino in praktično istočasno za kirurgijo. Slovenija pa je bila en čudovit dodatek k moji izbiri. :)

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Krajev, ki so mi blizu, je več. Povezani so z mojim dosedanjim življenjem. Rad se z veliko sentimentalnostjo vračam v zgodovino in v zgodbe iz preteklosti. Božjo bližino poleg evharistije začutim ob smrti človeka, na pokopališčih, pri kapelicah ob poti, pri molitvi.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto? Si že našel svojega?

Sprejetega se počutim doma in v službi. Zelo veliko mi pomeni občestvo vernikov naše cerkve. Pogosto, ko se srečamo, se zelo toplo pozdravimo in poklepetamo. Takrat začutim prijeten občutek pripadnosti večji katoliški družini.

Uživam v zakonski skupini, ki mi daje možnost iskrenega pogovora in vpogled v katoliški način življenja drugih zakoncev in njihovih družin. So mi zgled! Poleg tega sem član moške skupine Exodus. Nikoli prej nisem v življenju doživel tako globokega in iskrenega dialoga. So neverjetno pogumni, srečni, pravi vzori katoliških mož, očetov svojih družin. Tu začutim delovanje darov Svetega Duha.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero od njih zaupaš?

Strah me je vojne, zato imam željo po miru.

Gospoda prosim za svojo družino: da bi bil Bog na prvem mestu, da bi se ravnali po Jezusovem evangeliju.

Rad bi videl svoje vnuke, toda ne prehitro.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

V Čenstohovi je gora, Jasna Gora, tam se nahaja pavlinski samostan, kjer kraljuje Črna Marija – kraljica Poljske. Ima posebno mesto v srcih milijonov katoličanov po vsem svetu. Legenda pravi, da je ikono naslikal apostol Luka na mizno ploščo iz hiše svete družine. Tja sem pogosto zahajal kot otrok. Pred samostanom v parku sem se naučil kolesariti, sedaj blizu te cerkve živi moja poljska družina. Tja se vedno vračam z zahvalo za to, da sem prejel milost, da sem veren človek, srečen mož in oče. Marija mati Božja je bila vedno blizu srca vsakega Poljaka, mogoče tudi zato … Totus Tuus.

Nadaljuj poved: Rožni venec mi predstavlja …

… orožje proti zlu, zmanjša grehe, priklicuje mir … mene pomirja. Včasih odtavam v posebno lepo stanje (med covidom sva z ženo molila t. i. pompejski rožni venec – kar pomeni 54-dnevno molitev vseh delov rožnega venca).

Pawli, zahvaljujem se ti za iskreno pričevanje in zaupanje vsem nam. Blagoslova na vseh tvojih poteh!

Andreja Lenart