Wikipedija zapiše nekaj o zgodovini:
»Katoliška vera je poznala najprej spokorna romanja, kjer je bilo dolgo potovanje oblika pokore za storjene prekrške. Iz tega se je pozneje razvila navada, da se je vernik zaobljubil obiskati določen posvečeni kraj v zahvalo za Božjo pomoč v stiski.

Spokorno romanje je bilo od osmega stoletja dalje najhujša kazen, ki je lahko zadela predvsem cerkvene dostojanstvenike, ki pač niso bili kaznivi po laičnem pravu. V primeru hudih zločinov (umora ali krvoskrunstvo) je moral grešnik potovati peš do papeža, ki mu je določil kazen ali ga odvezal greha. V poznem srednjem veku, ko so bili vsi verniki prepričani, da nosijo kako krivdo, so vsa romanja postala spokorna; verniki niso več hodili v Rim, da bi pobožno počastili grobove prvih apostolov, pač pa so hodili po »odpuščanje grehov«.

Katoliška Cerkev sprva ni bila naklonjena romanju, predvsem zaradi tega, ker je bil Jeruzalem, glavno mesto krščanstva, v muslimanskih rokah, zato naj bi vsak vernik poiskal v svojem srcu »svoj lastni Jeruzalem«. Pozneje je Cerkev priznala duhovne vrednote romanja in ga sprejela med krepostna dejanja.

Po letu 1000 so se ljudje znebili strahu pred koncem sveta in so se začeli zanimati tudi za izboljšanje življenjskih pogojev. Med drugim so začeli tudi potovati v trgovske namene in romarske poti so postale svoja vrsta trgovskih poti. Zrasla so prenočišča in hospitalia (ambulante) za romarje. Važnost teh sprememb je najprej spoznala Clunyska opatija, ki je razglasila Santiago de Compostela za romarsko mesto.

Glavni cilji romarjev so bili od tedaj trije: Jeruzalem, Rim in Santiago. Ker pa niso vsi verniki imeli možnosti za tako dolga romanja, so se začele graditi »domače« Božje poti. Kot pove beseda, so to bile v začetku zares poti, to je zaporedje cest in krajev, ki jih je bilo treba prehoditi do končnega cilja – cerkve ali drugega nabožnega objekta. Prve take Božje poti so si omislili okoli leta 1500 frančiškanski redovniki ob vrnitvi iz Palestine na Apeninski polotok in so bile tudi po naravni legi podobne krajem v Palestini. Pozneje se je ta navada zelo razširila, a potovanje je bilo vedno krajše, zato pa bolj gosto posejano s postajami, ki so služile bodisi za oddih kot za molitev.« (vir: Wikipedija)

Najpogostejša oblika je v zadnjem času zagotovo bila prevoz z avtobusom od doma do določenega kraja, obisk svetega kraja ali več njih, maša v cerkvi, mogoče še kak križev pot, pa molitev in pesem na avtobusu. Je pa romanje tudi oblika družabnosti, srečevanja, druženja med ljudmi, torej oblikovanje in utrjevanje občestva, ki skupaj slavi Boga.

V zadnjem letu nam je korona precej spremenila življenje, okrnila naše medsebojne stike, nas zaprla v naše domove… hkrati pa nam je kljub spremenjenim razmeram ponujena možnost, da odkrijemo nove poti in načine. Tudi za romanja, saj verjamemo, da človeška želja po druženju in slavljenju Boga v nas ni usahnila.

Tako smo v Pastoralni zvezi Slovenj Gradec razmišljali in tuhtali in se je porodila ideja – romali bomo peš, tako kot v starih časih bomo hodili in častili. Naše poti bodo peljale skozi domače kraje, obiskovali in bolje spoznavali bomo naše domače cerkve, ki so nam tako samoumevne, da včasih spregledamo pomembne malenkosti. Na teh romanjih se bomo srečevali, skupaj molili, peli in se preprosto družili, ker »kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi med njimi«.

Za vse, katerih korak pa je pretežak in ne bi zmogli več poti, se pripravljajo virtualna romanja – prav tako po cerkvah naše PZ, kasneje pa tudi širše. Potrebovali boste tehnologijo, ki vas bo iz vašega doma virtualno popeljala po posameznih znamenitostih. Tudi na ta način bo mogoče globlje vstopiti v spoznavanje kulturnih in zgodovinskih dejstev, predvsem pa doživeti duhovna sporočila, ki nam jih ponujajo upodobitve, slike, križevi poti, legende, zgodbe o življenju svetnikov….

Tako vas torej v prvem delu letošnjega leta vabimo na romanja:

• 17. julija 2021 od sv. Jakoba do sv. Ane
• v poletnem času na slovenski Camino, peš na Brezje ali pa s kolesom po Sloveniji (več dni)

Za udeležbo se bo mogoče prijaviti na spletni strani Pastir.si, kjer bodo za vsako romanje objavljene vse potrebne podrobnosti. Za virtualna romanja bo vstopno mesto prav tako na Pastirju.

Tako vas torej vabimo, da se nam na ta ali drug način pridružite – se torej družimo, združimo in skupaj stopamo v slavljenje Boga, ki je za nas ustvaril prelepo naravo, pa tudi novodobne tehnološke možnosti za »hoditi in častiti«.