Pogled v ukrajinski misijon s sestro Barbaro

Milena Pačnik se je poleti za en mesec odpravila v misijon v Ukrajino, kjer je spoznala mnogo dobrih redovnic, ki nesebično pomagajo ljudem v stiski. Pogovarjala se je s sestro Barbaro Peterlin, ki je misijonarka v Ukrajini od leta 2011, izvedela je njeno zgodbo, doživljanje tamkajšnjih ljudi in spoprijemanje z življenjem v vojni.

Odraščala si v Domžalah s starejšim bratom in sestro. Kakšno je bilo tvoje otroštvo?
Kot otrok sem bila kar zaprta in preplašena. Zaživela sem po birmi v 6. razredu, takrat sem tudi postala aktivna v župniji. Zame je bil to čas, ko sem se odločala o nadaljnjem šolanju. Želela sem iti na srednjo vzgojiteljsko šolo, vendar me doma pri tem niso podprli, potem pa mi je razredničarka rekla, da vidi v meni kvalitete medicinske sestre. Razredničarka, ki mi je bila blizu, je takrat bolehala za rakom in mi je to njeno opažanje pomenilo veliko. Vedela je, da potrebujejo medicinske sestre veliko potrpežljive ljubezni. In sem se odločila.

Vendar pa si za tem morala sprejeti še eno veliko odločitev. Kdaj se je zgodil klic v redovništvo?
Klic se je zgodil večkrat. Vedno sem si želela družino, bila sem večkrat zaljubljena, a ko so se zveze razdrle, mi je vedno ostalo vprašanje: »Ali sem za zakon ali me Bog kliče drugam?« Pri 16 letih sem ugotovila, da je sreča najti in izpolniti Božjo voljo. Takrat sem bila na obisku pri sestrah klarisah in kar mi je najbolj ostalo v spominu, je stavek: »Me smo tukaj srečne.« Mislila sem si, da bi tudi jaz rada bila srečna. Dokončno sem se odločila ob pogovoru z novim kaplanom, ki me je peljal na obisk k sestram, ki delajo z bolniki, in takrat sem se odločila, saj je to delo, ki mi je res blizu. Odločila sem se, da se po končanem faksu s 23 leti pridružim redovnicam.
Dolgo sem se pripravljala, da to povem doma, saj mi je bilo staršem težko povedati. Svojo odločitev sem sporočila nekega večera po molitvi. Mama je začela jokati, oče pa je rekel: »No ja, je pa le pomagalo, da smo vsak dan molili za duhovne poklice.«

S 23 leti si vstopila v redovniško življenje, potem pa si nekaj časa delala na UKC-ju v Ljubljani in na Primorskem pri negi. Kaj te je osvobajalo in kaj skrbelo pri negovanju?
Hitro vse postane rutina in to je utrujajoče, včasih nisem videla smisla. Nekoč, ko sem bila v teh mislih, je med molitvijo ravno bil odlomek o poslednji sodbi (»lačen sem bil in ste mi dali jesti …«), s tem sem dobila nekakšno razsvetljenje. Skozi ta odlomek sem razumela, da se z zelo preprostimi stvarmi, ki jih delam vsak dan (pomagam nekomu iz postelje, mu dam jesti, pomagam se mu obleči), srečujem z Jezusom. Teh stvari ne delam le ljudem, ki so včasih nehvaležni ali pa jim je težko, to delam Jezusu. S tem preprostim delom, ki ga zmorem s svojimi rokami, služim Jezusu. Od takrat mi to delo ni bilo več težko, začelo me je veseliti.

Po služenju v Sloveniji pa si svojo nadaljnjo pot našla v misijonu. Zakaj?
Misijon me je navdušil celo prej kot redovništvo. Od začetka sem misijone podpirala z molitvijo. Potem pa se je odprla naša skupnost v Ukrajini in sestri, ki sta bili tam, sta me večkrat povabili na obisk. Tamkajšnje delo z ubogimi se me je res dotaknilo. Če kje, smo potrebni tu. Prosila sem, da me premestijo v Ukrajino, med čakanjem pa sem se že učila rusko. Jezik se mi je vedno zdel ovira, a sem ugotovila, da imam druge darove, s katerimi se skušam pogovarjati: prijaznost, odprtost, pozornost, mirnost. Ovira jezika je bila na nek način prednost, bila je priložnost za poslušanje. Tako sem ob prihodu bolnika le vprašala, kako je, od kod je, in mu ponudila priložnost, da mi je povedal svojo zgodbo. Ljudje skušajo svojo zgodbo povedati, iščejo varen prostor, kjer lahko to podelijo.

Kakšni so bili tvoji začetki v Ukrajini?
Na začetku sem delala predvsem z brezdomci v Kijevu. Previjala sem jim rane, enkrat tedensko smo zanje pripravili obroke, delili pa smo tudi nekaj materialnih dobrin, predvsem oblačila. Naj povem zgodbo, ki me je res pretresla. Bile smo na oddelku v bolnišnici, kjer smo skrbele za brezdomce, in videla nas je medicinska sestra ter prosila, da pridemo še na njihov oddelek. Tam so imeli nekakšno učilnico za študente, dobila sem občutek, kot da bi nekaj skrivali. Sestra je odprla vrata od učilnice in zbežala. Notri so bili trije bolniki. Eden je imel veliko rakasto tvorbo na vratu, drugi je ležal na trdi preiskovalni mizi, bili sta ga sama kost in koža, videlo se je, da umira, tretji pa je padel s preiskovalne mize na tla in tam obležal. Bil je v nekem deliriju, želel je vstati, vendar ni imel moči, da bi se pobral. Par minut smo samo stale in gledale. Nato smo se organizirale in poskušale poskrbeti zanje – pobrale smo jih, umile, jim prinesle jesti in piti. Tretjega smo čez nekaj tednov srečale na drugem oddelku, bil je očiščen od alkohola in čisto drugačen, sama ga sploh ne bi prepoznala, samo videla sem, da ima Marijino svetinjico, ki smo mu jo dale. Pri vsem tem sem videla odnos, ki so ga imeli nekateri do teh bolnikov, in bolel me je. Medtem ko smo bile v sobici, je prišla medicinska sestra s kosilom in ga odložila na mizo. Ta, ki je lahko vstal, si ga je vzel, druga dva, ki nista mogla stati, nista jedla. Čez dvajset minut se je sestra vrnila in kosilo odnesla.

Februarja 2022 se je v Ukrajini začela vojna, ki je vsakdanje življenje v Kijevu obrnila na glavo. Kako si se spoprijela s tem?
Že ko se je začelo govoriti o tem, me je bilo strah. Spomnila sem se, kako se je podobno dogajalo v Sloveniji, oče mi je zjutraj z resnim obrazom sporočil: »Vojna je.« Vedno me je bilo najbolj strah jutra, ko mi bo nekdo povedal, da se je začela vojna. A upaš, da je ne bo do konca. Takrat smo premlevale, kaj bomo naredile, bomo ostale ali zbežale iz Kijeva. Med molitvijo smo naletele na odlomek iz Svetega pisma: »Ne bojte se, jaz bom z vami vse dni do konca sveta.« Dojele smo, da sta obe odločitvi dobri, Gospod nas bo blagoslavljal na obeh poteh. Na koncu je prevladala odločitev za beg. Vedele smo, da v Kijevu ne bomo mogle delovati, in zavedale smo se ljubezni do domačih, ki bi jih skrbelo, če bi ostale. Prvi dan vojne smo po maši spakirale in se z avtom peljale v Zakarpatje. Zaradi vseh kolon smo se vozile 24 ur (pot drugače traja 10–11 ur), vendar je na cesti veljala strpnost in spoštovanje, povsem drugače od stalnega vrveža v Kijevu. Beg je težak, poln negotovosti, ne veš, kaj te čaka, samo greš v neznano.

V Zakarpatju pa ste si sestavile življenje in svoj misijon na novo. Kaj ste počele?
Na začetku smo predvsem veliko molile – prvi mesec dan in noč, pomagale smo sestri Jožici, ki je že bila tam, oskrbovale smo bolnike na domovih, predvsem sem prevezovala preležanine. Potem pa je začela iz Slovenije prihajati pomoč, do en kombi na teden, takrat smo se začele ukvarjati tudi z begunci. Prinesemo jim živila, damo jim priložnost, da povejo svojo zgodbo in da spustijo v svoje življenje Boga. Nosimo jim tudi zdravila, trenutno nosimo zdravila več kot 70 ljudem. Problem v Ukrajini je, da so vsa zdravila plačljiva – ena škatlica zdravil za sladkorno bolezen je pol pokojnine. Ko greš na operacijo, dobiš listek, kaj moraš kupiti in prinesti: brizge, zložence, povoje, katetre, skalpel; skratka vse pripomočke. Ljudje si tega ne morejo privoščiti.

Hvala, sestra Barbara, za tvojo iskrenost in da si z nami delila svojo zgodbo.
Hvala tebi, Milena. Vem, da k nam nisi prišla sama, hvala vsem dobrim rokam in srcem, ki so z nami in nam pomagajo. Želim si, da bi svet vedel, kaj se tu dogaja, in potrebujemo ljudi, ki bi nam stali ob strani. Vi ste dokaz, da se da nekaj narediti, da lahko vsak pripomore k nečemu velikemu. Hvala, da ste z nami v molitvi, to nam daje upanje, da obstaja dan, ko bodo rekli: »To je to, konec vojne, mir je.«

Po posnetku Milene Pačnik zapisala Hana Klančnik