Kaj sem se o svojem poslanstvu v Cerkvi naučil v pogovoru s Simonom Potnikom?

Sem Matej, laik. Ne prihajam z območja slovenjgraške pastoralne zveze. Prihajam iz Ljubljane, iz povprečne župnije. No, morda celo iz nekoliko nadpovprečne. Rodovitne. V letošnjem letu bomo, če Bog da, imeli novomašnika. In tudi v zadnjih nekaj letih smo imeli kakšnega.

Novomašnikov ni brez molitve. Zato smo tudi preteklo nedeljo ob koncu maše zmolili za bodoče novomašnike. Lepo! Še pogosteje bi morali!

Toda, saj veste, kako je z molitvijo – med njo misli pogosto zaidejo kam drugam. In moje so tudi tokrat. Pomislil sem na pogovor s Simonom Potnikom, ki sem ga za podkast Goreči grm posnel nekaj dni prej.

Zanimiv pogovor

S Simonom sva se seveda najprej pogovarjala o njegovih gorečih grmih. O tem, kako je odraščal, kaj se ga je dotaknilo v mladosti, kako se je odločil za duhovništvo, predvsem pa o tem, kakšne vrste korakov in preizkušenj je bil deležen po tem, ko je že bil duhovnik.

Največ pa sva govorila o podobi Cerkve in župnije danes. O tem, kakšne so naše župnije in kakšne bi lahko bile. Velika večina duhovnika še vedno razume kot šefa župnije, ki opravi večino dela, sem ter tja pa kakšno nalogo poveri tudi laikom. Župnija kot servis za laike, ki ga v večini opravlja duhovnik.

Vizija župnije, ki mi jo je posredoval Simon, pa je drugačna. Župnija je najprej gostoljubno občestvo, v katerem vladajo izpolnjujoči odnosi – medosebni in tisti z Bogom. Ti odnosi nas vabijo, da se v občestvu angažiramo. Da vanj investiramo svoje talente, ki se s tem množijo. Duhovnik pa ni serviser, črpalkar ali zdravnik.  Je v veliki meri tisti, ki Božje darove deli preko zakramentov ter tisti, ki je še posebej specializiran, da v članih občestva prepoznava že obstoječe darove ter jih smiselno vključuje v celoto.

Živo občestvo

V takšnem občestvu vsakdo dobi svojo vlogo – ali več vlog. Nekdo skrbi za gostoljubje. Drugi peče kruh. Tretji zna dobro voditi sestanke. Četrti pogovorne večere. Nekdo skrbi za okrasitev, nekdo poje, spet drugi je animator, tretji vodi skavte.

Res je, po številu novomašnikov prihajam iz rodovitne župnije. Med drugim najbrž tudi zato, ker zanje redno molimo. Si predstavljate, kaj bi bilo, če bi na enak način molili tudi za ostale duhovne in malo manj duhovne poklice: za bodoče gostoljubneže, bodoče peke kruha, bodoče vodje sestankov, bodoče vodje pogovornih večerov, bodoče pevce, bodoče animatorje, bodoče krasilce, bodoče skavtske voditelje? Za vsako od teh skupin posebej, s podobno gorečnostjo kot molimo za bodoče novomašnike?

Koliko bolj živo bi morda s tem postalo naše občestvo! Saj najbrž ne verjamemo, da so te službe za štiri razrede manj vredne kot duhovnikova? Ali pač?

Morda takrat tudi sam ne bi bil le laik. Ne bi bil le predstavnik ljudstva, kot bi besedo laik lahko prevedli. Ne bi bil le ne-klerik, torej tisti, ki pač nima deleža pri oltarju (klerik = tisti, ki ima delež pri oltarju).

Za laika se namreč nisem nikdar odločil. Odločil pa sem se in dobil milost, da bom krščanski mož, krščanski oče, skavt, vodja Socialne akademije, trener animatorjev, gostitelj podkastov. Si predstavljate dve mami, ki bi v cerkvenih klopeh tiho šepetali: »Ta gre pa za laika…«, na podoben način kot zdaj šepetata: »Ta gre pa za duhovnika…«.  Sam si tega ne predstavljam.

Hvala, Simon, da v nas ne prepoznavaš le laikov, ampak vse – in še mnoge druge – zgoraj navedene vloge.

Podkast Goreči grm in  pogovor s Simonom Potnikom pa lahko poslušate tule.

Matej Cepin