Spominska slovestnost v Žančanih

V torek, 19. septembra 2023, je pri grobišču v Žančanih potekala spominska slovesnost, pri kateri smo se z molitvijo spomnili vseh žrtev medvojnih in povojnih pobojev na območju Pastoralne zveze, še posebej tistih, ki ležijo v grobišču Žančani.

Na ta dan Mestna občina Slovenj Gradec obeležuje prejem naziva »Mesto glasnik miru«. Plemenit naziv, ki pove, da se naša lokalna skupnost zavzema za mir in sožitje med vsemi narodi na svetu ter za spoštovanje človekovih pravic.

Dve izmed osnovnih človekovih pravic sta pravica do groba in pravica do imena. Žal kot na veliko mestih po naši domovini tudi na območju naše lokalne skupnosti in pastoralne zveze še vedno nimajo vsi pokopani pravice do groba niti pravice do imena. Prvi koraki do poprave teh krivic so bili storjeni v 90. letih z delovanjem občinske komisije za vprašanja prikritih grobišč.

V letošnjem letu pa je nov korak v tej smeri storila tudi Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec. Slovesnost, ki se je odvijala pri križu na vrhu grobišča Žančani, sta vodila domača duhovnika Marko Drevenšek in Ernest Berložnik in ob tej priložnosti opravila tudi cerkveni pogreb vseh, ki ležijo v tamkajšnjem grobišču. Temeljno vodilo slovesnosti je bila molitev za žrtve in storilce, da bi z Božjo pomočjo uspeli stopiti na pot odpuščanja in slediti Jezusu, ki nam pravi: »Ne sodite, da ne boste sojeni,« in »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti; bojte se marveč tistega, ki more dušo in telo v pekel pogubiti.«

Povojni obračun komunističnih oblasti z vsemi vojaškimi in političnimi nasprotniki je globoko zaznamoval konec druge svetovne vojne na Koroškem, čeprav so že posamezni medvojni izvensodni poboji domnevnih sodelavcev okupatorja nakazali razvoj dogodkov ob zmagi partizanske strani. Z današnjega vidika je pomembno poudariti, da gre za izvensodne povojne poboje. Partizanske enote, OZNA in enote Korpusa narodne osvoboditve Jugoslavije niso izvajale usmrtitev vojnih ujetnikov na podlagi sodb sodišč, ampak na podlagi ustnih in pisnih ukazov takratnega državnega in političnega vodstva – torej vodstva Komunistične partije. Le-to je za izvedbo množičnega umora ujetnikov uporabilo tako enote domačih kot (v še večji meri) srbskih partizanov. Slednje zaradi genocidne politike Nezavisne države Hrvatske (NDH) do srbskega naroda niso imele večjih moralnih zadržkov pri izvajanju teh zločinov.

Čeprav je povojna jugoslovanska oblast v tujini zagotavljala, da so vsi vojni ujetniki obravnavani v skladu s Haaškimi konvencijami, je bilo to daleč od resnice. Prva pričevanja tistih, ki se jim je uspelo rešiti z morišč in pobegniti v tujino, so namreč kazala povsem drugačno sliko. Povojna komunistična oblast je usmrtitev vojnih ujetnikov videla kot enega od ciljev revolucije, ki ga je za utrditev oblasti bilo treba doseči. Partija bi namreč z milejšim postopanjem tvegala, da bi ti vojni ujetniki tvorili bodočo politično opozicijo v povojni jugoslovanski državi, kar pa že v osnovi ni ustrezalo njenim političnim konceptom. Da je bilo fizično uničenje vojnih ujetnikov popolno, so bile na ukaz povojnih oblasti zabrisane vse sledi zločinov in grobišč v naravi. Tistim, ki so vedeli zanje, pa je bil zaukazan molk.

A bilo je drugače oziroma kot je dejal Jezus: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili.« Zemlja je dobesedno spregovorila. V Žančanih je grobišče zastrupilo vodo iz bližnjega potoka, na Lešah pa je deževje pred leti razkrilo del grobišča. Med ljudmi so po vojni krožile govorice o povojnih dogodkih in obstoju grobišč. Da so resnične, so potrjevali tudi primeri tistih, ki so izvajali te likvidacije ali pri njih sodelovali. Mnogi od teh so si jemali življenja, ker jih je pekla vest, ali pa svoje spomine utapljali v alkoholu. Veliko je tudi primerov, ko so storilci spali samo pri prižganih lučeh, ker so v temi noči slišali glasove svojih žrtev.

Prav je, da ne pozabimo na te dogodke, ki so – bolj kot si upamo priznati – zaznamovali naš slovenski narod. Če hočemo kot narod »zaključiti s tem poglavjem naše zgodovine« se moramo z njim spoprijeti, o njem govoriti in si priznati, da imamo žrtve, ki ležijo v več kot 700 grobiščih po vsej državi, in da te žrtve še vedno nimajo pravice do groba, do imena in ne do spominjanja. Tako bo tudi v bodoče spominska in molitvena slovesnost, ki je potekala pri križu na vrhu grobišča Žančani, namenjena spominjanju in molitvi. Naj Bog žrtvam nakloni večni mir in pokoj, njihovim svojcem in potomcem pa svojo tolažbo. Storilcem naj bo pravičen in usmiljen sodnik.