Organizatorji srečanja, namenjenega bodočim birmancem, so na nekonvencionalen način dali močno izhodišče za razmišljanje. Ne samo bodočim birmancem, pač pa tudi nam, staršem in botrom.

Kot mama bodoče birmanke sem zelo presunjena nad pričevanjem zakoncev Rudolf, ki sta z nami odkrito delila svojo življenjsko zgodbo. Njuna zgodba je bila žalostna, hkrati pa mi je odprla oči in porodila misel, da nobena življenjska situacija, najsi bo še tako huda, ni tako brezupna, kot se zdi. Poraja se mi vprašanje, ali nimajo morda prav takšni življenjski padci v temo širše gledano nekega višjega namena oziroma cilja.

Hčerka, bodoča birmanka, se sprašuje, kako je možno, da bi nekdo, v tem primeru bodoča žena pričevalca, pristopila do njega, takrat človeka z ulice, ter ga, kot se je kasneje izkazalo, potegnila iz teme v svetlobo. Sprašuje se, kaj jo je v tistem trenutku vodilo, da je to njeno dejanje popolnoma spremenilo življenje obema. Vprašanjem, ki jih je to pričevanje sprožilo v nas, ni konca. Med njimi je tudi vprašanje, ali je »naključje«, da je bilo mesto preobrazbe njunih življenj prav Međugorje. Kraj sta namreč pogosto obiskovala in to v pričevanju tudi večkrat omenila.

Dogodek, ki smo mu bili priča, sproža preveč vprašanj, da bi o njem na tem mestu lahko podala zaključek. Ob množici vprašanj se mi poraja misel, kaj je tisto, kar nas v takšnih življenjskih situacijah vodi in posledično usmerja naša dejanja, katerih namen in smisel se pokažeta kasneje.

Petra Kamnik