Sveta Cecilija, zavetnica glasbe in glasbenikov, je živela v tretjem stoletju v Rimu. Njen god obhajamo 22. novembra in je ena najslavnejših rimskih mučenk zgodnje Cerkve ter zgodovinsko ena najbolj razpravljanih.

Letošnji praznik sv. Cecilije bo za cerkvene glasbenike res poseben, saj smo še lani na njen god slavnostno prepevali in igrali njej in Gospodu v slavo. Letos pa bodo po cerkvah v najboljšem primeru odmevali le zvoki orgel …

V klasični glasbi so skozi zgodovino močno prednjačili moški tako kot izvajalci kakor tudi kot skladatelji. Med velikani klasične glasbe tako rekoč nikoli ne zasledimo ženskih imen. V zadnjih mesecih pa se po mednarodnih platformah širijo mnogi pozivi k večjemu vrednotenju žensk – skladateljic in glasbenic, ki so jih analitiki mnogokrat le bežno obravnavali. Ravno v luči tega je še posebej zanimivo, da je zavetnica glasbe in glasbenikov ženska, sv. Cecilija.

Po legendi iz poznega 5. stoletja je bila sv. Cecilija plemenita Rimljanka, ki je že kot majhna deklica obljubila svoje devištvo Bogu. Ko se je proti svoji volji poročila s prihodnjim svetnikom Valerijanom, takrat poganom, mu je zagotovila, da ji je Gospodov angel zapovedal ostati devica. Velerijan je obljubil, da bo to željo spoštoval, če mu bo dovoljeno videti angela. Odgovorila je, da je to mogoče, če se bo dal krstiti (krstil naj bi ga papež Urban I.). Po vrnitvi s krsta je našel Cecilijo, kako se pogovarja z angelom. Nato se je spreobrnil še možev brat Tiburcij, ki mu je prav tako bilo dano videti angela. Oba moža sta bila kasneje mučena. Cecilija je svoje imetje razdelila revnim, kar je razjezilo prefekta Almahija, ki je ukazal, naj jo zažgejo. Ko ji plameni niso škodovali, so jo dali obglaviti. Krvnik naj bi jo trikrat udaril, vendar ji ni mogel odrubiti glave, zato jo je pustil krvaveti … Živela naj bi še tri dni. Množice so prihajale k njej in zbirale njeno kri, medtem ko jim je pridigala ali molila. Tretji dan je umrla. Pokopal jo je papež Urban I. v katakombi sv. Kalista blizu Rima.

V začetku 9. stoletja je papež Pashal I. v katakombi svetega Pretekstata odkril njene nepoškodovane relikvije in jih dal preseliti v Rim v baziliko v Trastevereju, ki zdaj nosi njeno ime. Sveta Cecilija od 16. stoletja velja za zavetnico glasbe, saj naj bi med poročnim obredom v svojem srcu slišala nebeško glasbo. V umetnosti jo upodabljajo za orglami ali z majhnimi orglami v roki.

Kakor je zapisano v uvodu, v naših cerkvah letos ne bo odmevalo petje. Vendar, v tem času se je občestveno dogajanje naše skupnosti preselilo na naše domove. Zato se spomnimo sv. Cecilije ter zapojmo v krogu družine. Naj bo tudi današnja osebna molitev čim bolj glasbeno obarvana.


Avtor članka: Žiga Berložnik