Ste že napisali svojega?

MIKLAVŽEV VEČER

Hodila sem v prvi razred. Pouk smo imeli popoldan. Tisti dan je bil nekaj posebnega. Zvečer nas bo obiskal Miklavž s svojim spremstvom. Se pravi, da bodo z njim tudi peklenščki … Teh smo se najbolj bali, saj takoj, ko se zmrači, pridejo iz pekla in iščejo poredne otroke. Če bi nam kdo zagotovil, da smo bili pridni in nas ne bodo nesli s seboj, se jih verjetno ne bi tako bali. Učiteljica je opazila našo stisko. Vedela je, da imamo nekateri do doma dolgo pot in ne bomo pred nočjo doma. Zasmilili smo se ji, zato nas je spustila iz šole prej. Iz našega kraja nas je bilo sedem. Tisti večer smo šli skupaj domov. Ozirali smo se v nebo, ker je postajalo vedno bolj mračno. Pa saj ne boste verjeli. Nebo je postalo nekam čudno rdeče. Kdaj pa kdaj se nam je zazdelo, kot da se je del tega neba odtrgal in pada … Še lestev smo razločno videli, ta je bila nekako v zeleni barvi. Ugotovili smo, da se Miklavž z angeli odpravlja na pot. Tisti rdeči koščki so sigurno peklenščki, saj jih Miklavž prej nekaj pokliče v nebesa, potem gredo skupaj na pot.

Dokler smo hodili skupaj in še ni bilo popolnoma temno, nas ni bilo strah. Ko smo se ločili in šli vsak proti svojemu domu, pa smo se vse bolj bali. Nameravala sem pri babici počakati brata in sestro, sošolka pa je morala sama nadaljevati pot, če prav jo je bilo še bolj strah kot mene. Toda vhodnih vrata nisem mogla odpreti. Bila so zelo velika, zvonca seveda niso imeli, pa še luči ne prižgane. Mislila sem, da ni nikogar doma, zato sem morala nadaljevati pot domov. Klicala sem sošolko, ki je šla naprej, naj me počaka. To je z veseljem storila. Tekla sem do nje in sva nadaljevali pot. Prišli sva v gozd, bilo je temno kot v rogu. Nekdo nama je prišel naproti. Stisnili sva se, saj sva mislili, da je prišel po naju peklenšček. Na srečo ni bil, še pozdravil naju je. Ko sva prišli skoraj do sošolkinega doma, sta se poti ločili. Sami sva morali naprej. Dogovorili sva se, da si bova klicali »Alo!«, dokler ona ne pride do hiše. Tako bom vedela, da je z njo vse v redu. Jaz sem imela do doma še kakšnih petnajst minut. Šla sem hitro, kolikor se je dalo, in čisto tiho. Šlo mi je na jok, pa se nisem upala jokati. Začutila sem, da si moram obrisati nos, a še tega si nisem upala, da me ne bi peklenšček slišal. Ko sem prišla blizu sosedovega vodnjaka, kjer itak straši, mi je prišel nekdo nasproti. To je bilo nepopisno grozno. Čisto trda sem se bližala, pa saj skoraj nisem več mogla premikati nog. Prišlek me je morda celo spoznal, ker me je pozdravil in šel naprej. Ne vem, kako sem prehodila preostali del poti. Vem, da sem jokala, ko sem prišla domov in zagledala mamo. Prav takrat je prišla iz hiše, nameravala je nakrmiti svinje. Začudena je bila, ker sem bila prej doma, zakaj sem jokala, pa tudi ni vedela. Povedala sem ji samo, da nas je učiteljica prej spustila domov, drugega se ji nisem upala, ker sem mislila, da se mi bo smejala.

MIKLAVŽ ME JE PRESENETIL

V mesecu decembru praznujejo kar trije dobri možje. Mislim, da je najstarejši med njimi sveti Miklavž. Tega dobrotnika se spominjam že od otroških let. Pozneje sta se mu pridružila še božiček in dedek mraz. Imam občutek, da otroke obiskujeta še samo zadnja dva. Tudi pričakovanja teh praznikov niso več tako skrivnostna kot v letih, ko sem bila še otrok.

Nas doma je vsako leto obiskal sveti Miklavž s svojim spremstvom. Saj veste, da Miklavža na poti spremljajo angelci in parklji ali hudobci, mi smo jim rekli kar vragi. Morda mi je Miklavžev večer ostal še posebno v spominu zato, ker smo se na njegov prihod skrbno pripravljali. Vse leto smo morali biti pridni, naučiti smo se morali moliti, pa še pisati mu je bilo treba pravi čas. Ko je otrok znal povezovati stavke, se je že naučil molitev Sveti angel, da je lahko molil, ko je prišel Miklavž. Starejši ko smo bili, več smo morali znati moliti in to tudi dokazati. Pa ne samo to. Presneto dobro je vedel za vse naše prestopke in si jih je zapomnil. Ko nas je obiskal, je vedno vprašal, če smo bili pridni. Kadar sta bila prisotna samo ata in mama, sta povedala po pravici, da smo bili pridni. Včasih pa je bil zraven tudi kateri od starejših bratov ali sestra, takrat se je pa nekoliko zataknilo, saj so drugače ocenjevali naše delo in trud.

Za svoje uspehe smo pričakovali darilo. Kadar si je kdo želel kaj posebnega, je moral Miklavžu pravočasno pisati. Želja pa se mu je izpolnila, če je imel Miklavž dovolj denarja.

Začela sem hoditi v šolo. Imela sem nove barvice in svinčnik. V šoli smo vse to pridno uporabljali, a kaj, ko sem bila premočna in so se mi konice polomile. Kako pa lahko barvaš, če imaš polomljene konice? Takrat smo šilili barvice še z nožem. Za rezanje z nožem sem bila še premala, zato sem morala vedno prositi starše ali katerega od bratov, da mi je šilil barvice. Večkrat pa sem pozabila prositi za pomoč, in tako nisem mogla v šoli vsega postoriti. Želela sem si šilček, potem bi to lahko sama sproti naredila.

Bližal se je praznik svetega Miklavža. Saj veste, da v treh mesecih se res ne moreš naučiti v šoli vseh črk abecede, kako pa naj pišem Miklavžu za šilček? Prosila sem domače, naj mi pomagajo pisati Miklavžu, pa nekako ni bilo pravega časa.

Prišel je dan pred Miklavžem. Bila sem zelo žalostna, saj pisma nisem niti še napisala, kaj šele oddala. Mama mi je obljubila, da mi bo ona pomagala bolj skrbno šiliti barvice, dokler tega ne bom znala sama. Tako sem se nekoliko potolažila. Naslednje leto bom pa tako znala že sama pisati in bom pravočasno pisala Miklavžu za šilček.

Na praznični večer ima Miklavž veliko dela. Obiskati mora vse pridne otoke, zato večkrat pride na obisk pozno ponoči. Včasih zbudi starše in otroke, drugič pa pusti samo darila in že hiti naprej. Ampak to noč nas je zbudil. Vsi trije najmlajši smo se stisnili v posteljo, kjer sta spala ata in mama. Na eni strani je bil ata, na drugi pa mama, tako smo bili varni pred hudobci, ki so spremljali Miklavža. Ko je prišel v sobo, sta ga spremljala dva angela. Enega parkeljna je prignal kar seboj v sobo, drugi, še bolj hudobni, pa so čakali pred vrati. Ta, ki je prišel v sobo, je že imel enega otroka v košu, samo noge smo videli, ker je bil obrnjen na glavo. Miklavž nas je pozdravil in vprašal starše, če smo bili pridni in se učili. Starša sta povedala, da smo bili kar pridni, potem smo morali še moliti.

Ampak kako boš pa zbrano molil, če stoji parkelj čisto ob postelji in te gleda … A tudi to nalogo smo uspešno opravili. Miklavž nam je dal še nekaj napotkov za naprej. Angela sta nam razdelila darila, ki sta jih imela v košari za nas. Dobili smo vsak svoje darilo, zavito v rdeč prozoren papir, in srebrno šibo. Komaj mi je angel dal darilo, že mi ga je hotel parkelj vzeti, ker je bil čisto ob postelji, kjer sem sedela. Zadnji čas je ata videl in mu ga vzel, saj jaz si nisem upala. Miklavžu smo obljubili, da bomo še naprej pridni. Pokazal nam je še druge parklje in rekel, da nas bodo drugič vzeli s sabo, če ne bomo ubogali. V sobo jih ni spustil, ker nas je bilo preveč strah, pa tudi lepo smo molili. Za vsak primer pa je enega zaprl v klet, da bo blizu, kadar ne bomo ubogali in ga bo kdo poklical. Nato se je poslovil in odšel.

Razvijali smo darila. Orehi, jabolka, suhe slive, to je bilo vedno, še kakšni keksi in bomboni. Če so bili oviti v svetleč papir, smo jih shranili za božično drevesce, samo enega ali dva smo pojedli. Ko sem pregledovala darilo, je mama rekla, naj le dobro pregledam. Videla je, da nisem preveč z navdušenjem ogledovala dveh jabolk, nekaj bonbonov, orehe, suhe slive in hruške, saj smo to tako imeli vedno doma. Od Miklavža sem vendar pričakovala samo velika debela jabolka, pa lepo zavite bombone, kekse … Tega, kar sem si takrat najbolj želela, pa ni bilo v darilu. Ampak naenkrat otipam na dnu nekaj, kar ni bilo ravno podobno orehu ali slivi. Saj ne boste verjeli, bil je šilček! Nisem mogla verjeti, da je res. Kako je vendar mogel Miklavž vedeti, kaj si želim, saj mu sploh nisem pisala. Mama mi je rekla, da me je Miklavž verjetno slišal, ko je hodil mimo hiše, kako si želim šilček. Prinesel pa mi ga je zato, ker je vedel, da še ne znam sama pisati.

To je bil zame nepozaben večer. Čeprav nas je Miklavž še večkrat obiskal, se tega večera največkrat spomnim.

MIKLAVŽEVI ČEVLJI

Odraščala sem na deželi, se pravi na kmetih. V družini nas je bilo 11 otrok. Starejši so hodili že v službe, nekaj nas je bilo še v osnovni šoli, najstarejši pa se je pripravljal, da bo prevzel kmetijo.

Ker so v službo seveda hodili peš, so potrebovali dobre čevlje. Posebno v zimskem času, saj je bilo snega veliko več kot zadnjih nekaj let. Večkrat je prišel k nam sosedov sin, saj so bili z brati zelo povezani.

Vsako leto smo z nekim veseljem in obenem strahom pričakovali večer pred Miklavžem. Že ves dan je bil nekako drugačen, ko se je zvečerilo, pa je bilo vse nekam čudno. Nobeden od nas treh najmlajših otrok si ni upal več iz hiše, niti v sosednjo sobo, če ni bilo koga tam ali je bila tema. Vsi smo se stiskali v kuhinji. Ko je prišel starejši brat, ta se ni več bal parkeljnov, je šel z nami v sobo. Tam smo imeli veliko peč, v kateri je mama pekla kruh. Pozimi je v njej zakurila, da je bila topla, saj smo vsi radi sedeli na peči in se greli. Tako smo se stiskali v kot na

peči, saj tam smo se počutili varno pred parkeljni. Ko pa so začeli trkati na okna okrog hiše, smo planili v jok. Tako strah nas je bilo, da nam je mama prinesla blagoslovljene vode, da nas je pokrižala, pa še vsak malo smo je morali popiti.

Čez nekaj časa je prišel v sobo Miklavž z angelčkoma. Vprašal nas je, če smo pridni in če znamo moliti. Morali smo zlesti peči in pred Miklavžem moliti. Si lahko predstavljate, s kakšnim veseljem smo to naredili!? Tresli smo se kot šibe na vodi in jecljali, čeprav smo znali moliti. Medtem ko sem klečala in molila, sem videla Miklavževe čevlje. Pa saj ne boste verjeli! Imel je prav takšne kot sosed, točno takšne. Ne spomnim se, kako mi je uspelo zmoliti molitev do kraja, ker sem gledala samo še te čevlje. Ko nam je Miklavž razdelil darila, smo splezali nazaj na peč. Takrat nam je vseeno pokazal svoje parkeljne, čeprav smo lepo molili. Zapodili so se po sobi, ker nas ni bilo, so pa očeta odnesli. Stal je na klopi ob peči in pazil na nas. Ata je bil manjše postave in bolj suh, tako ga je parkelj lahko dvignil, zdelo se mi je, kot da je dvignil otroka in ga odnesel iz sobe. Vsi smo planili v jok, mama pa nas je tolažila, da jim bo ata že pravi čas pobegnil, da ga ne bodo odnesli s seboj.

Še danes ne vem, kakšno naključje. Že res, da takrat še ni bilo toliko trgovin, kjer so prodajali čevlje, pa vendar, da sta Miklavž in sosed kupila čevlje v isti trgovini pa še popolnoma enaki so bili …