Svetovni dan ubogih

Ob svetovnem dnevu ubogih (33. nedelja med letom, letos 14. 11. 2021) se nas dotakne vprašanje, kaj sploh je uboštvo. Slovar sopomenk sodobne slovenščine opredeli uboštvo še z besedami siromaštvo, beda, revščina, (hudo) pomanjkanje ali na drugi strani tudi kot žalost, obup in brezup.

V naš um se tako vtisneta dve plasti uboštva. Na eni strani materialno pomanjkanje na drugi pa uboštvo duha. Prvi vidik izpostavi bogastvo, ki je svetovno gledano razporejeno precej neenakomerno. Sami živimo v gospodarsko razvitem svetu, kjer nam večinoma ne manjka dobrin za vsakdanje življenje. Izziv v našem vsakdanu pa predstavlja iskanje ravnotežja v pehanju za materialnim in skrb za vse pridobljeno, medtem ko nekje v zraku ostaja skrb za solidarnost in dobrodelnost. Seveda ne moremo mimo Jezusa, ki pravi: »Uboge boste vedno imeli med seboj.« (prim. Jn 12, 7) Naš pogled je tukaj usmerjen v nas same. Kolikokrat sploh opazimo uboge med seboj?

V naši sredi imamo najstarejšo cerkev posvečeno izjemni svetnici, ki je ljubeče skrbela za uboge. Iz ljubezni do Kristusa je sveta Elizabeta zapustila vse in se, z vsem svojim srcem, posvetila ubogim, bolnim in revnim. Cerkev na čast Sveti Elizabeti v Slovenj Gradcu je bila posvečena 20 let po njeni smrti (30. aprila 1251). Sveta Elizabeta je zaveznica dobrodelnih ustanov (Karitas), bolnic, bolniških sester, pekov, beguncev, brezdomcev, revežev in beračev. Predstavljajo jo z vrtnicami v košari; na glavi ima krono, ker je bila kraljevska hči; nosi košaro s kruhom ali vrč z vodo – to pomeni njeno dobrodelno dejavnost: nasičevala je lačne in napajala žejne.

Njen zgled nas uči in spodbuja, da bi tudi mi s potrpežljivostjo in z Božjo pomočjo sprejemali tako ali drugače uboge današnjega časa. V našem svetu je gotovo prisotna revščina, a še večje pomanjkanje trpijo ljudje, ki so osamljeni, otožni in premalo ljubljeni. Jih prepoznamo? Z držo vključevanja, ljubeznivosti in darovanja za obe vrsti pomanjkanja bomo zares postali Njegove priče. Tega pa ne bomo zmogli drugače kot s tiho povezanostjo z Njim. Jezus se je za nas popolnoma daroval, postal ubog, da bi tudi mi lahko odkrili in ljubili uboštvo kot najgloblji vir miru in veselja.

V tem pogledu pridemo do drugega vidika uboštva. Uboštvo duha ali uboštvo srca. Jezus zapoveduje svojim učencem, naj mu dajejo prednost pred vsemi stvarmi in vsemi ljudmi, ter jim predlaga, naj se odpovedo vsemu, kar imajo (prim. Lk 14, 33). Malo pred svojim trpljenjem jim da za zgled ubogo vdovo iz Jeruzalema, ki je dala od svojega uboštva vse, kar je imela za življenje (prim. Mr 12, 44). Jezus sicer ne reče neposredno, vendar je gotovo, da je ta vdova morala darovati iz vsega srca in z velikim veseljem. Ni bilo prostora za žalost in obupovanje nad lastno bedo, ampak pogum za popolno predanost in vero v Življenje. Odločila se je s popolno ljubeznijo izročiti svoj dar Bogu. In Bog ljubi veselega darovalca.

Tudi Katekizem nas spodbuja, naj si verniki prizadevamo za pravilno usmerjanje svojih nagnjenj, da nas ne bi uporaba zemeljskih reči in navezanost na bogastvo v nasprotju z duhom evangeljskega uboštva ovirala pri teženju po popolni ljubezni (prim. KKC 2545). Blagor ubogim v duhu je prvi blagor, ki nas vabi, da se ponižno odpovemo lastni zaskrbljenosti za jutrišnji dan in se predamo previdnosti Nebeškega očeta (prim. Mt 5). Zaupanje v Boga opolnomoči človeka za blagor, ki velja ubogim. Gledali bodo Boga. Pika. Če ni to razlog za neizmerno veselje!

Uboštvo pa je tudi eden od temeljev evangeljskih svetov. Popolnoma posvečeni Bogu z zaobljubo živijo obliko življenja, kakršno je živel Jezus. To so večni izzivi, ki jih sodobna družba vsaj v nekaterih delih sveta izraža v novih in korenitih oblikah. Zadevajo evangeljske svete čistosti, uboštva in pokorščine. Odločitev za te svete nikakor ne predpostavlja osiromašenja pristno človeških vrednot, pač pa se kaže kot njihovo preoblikovanje.

Evangeljskih svetov ne smemo jemati kot zanikanje vrednot, ki jih vsebuje spolnost, upravičena želja po razpolaganju z gmotnimi dobrinami in samostojno odločanje o sebi. Ti nagibi so, kolikor so utemeljeni v naravi, sami v sebi dobri. Ustvarjeni človek pa, ki je oslabljen zaradi izvirnega greha, je v nevarnosti, da jih udejanji na napačen način. Zaobljuba je lahko opomin, naj ne podcenjujemo ran, ki jih je povzročil izvirni greh. Tisti, ki sledijo evangeljskim svetom, iščejo lastno svetost, obenem pa predlagajo tako rekoč »duhovno terapijo« za človeštvo, ker zavračajo malikovanje ustvarjenega in delajo živega Boga na tak način vidnega. Evangeljsko uboštvo je tako vrednota sama v sebi. Prva naloga ali pravo bogastvo človeškega srca je namreč pričati za Boga.

Pričevanje pomeni sestop iz varne cone mojega udobja, pomeni tudi žrtev mojega časa. Vsi imamo 24 ur v dnevu, a v vsej svoji naglici pozabljamo na dobroto. Delati dobro in deliti svoje z drugimi, kjerkoli in kadarkoli, ni vprašanje našega časa ali uboštva, je zgolj odgovor ljubezni. Elizabeta je znala stopiti iz varne topline svojega gradu na velikokrat nevarne ceste ljubezni do ubogih. Zato je potreben pogum, ampak iz ljubezni do Kristusa je vredno tvegati.