V negotovem svetu podjetništva je za menedžerja izbrala kar Gospoda Boga

Intervju z vsestransko, vedno nasmejano župljanko Barbaro Mirkac

Skozi prijeten klepet bi vam radi predstavili eno izmed mnogih, pa vendar zelo posebno in zanimivo župljanko Barbaro Mirkac. Barbara se ukvarja z zelo različnimi stvarmi in se srečuje z različnimi ljudmi, prav povsod in v vseh pa pušča prijetno sled. Temu primerno je poimenovala tudi svoj glasbeni center, sledi pa pušča tudi na oblačilih z versko vsebino.

Barbara, pozdravljena, kje te motim v teh vročih poletnih dneh?

Lep pozdrav tudi tebi. :) Glede na to, da je mesec julij za učitelje čas počitka, se hladim v prijetni senci domačega sadovnjaka, leno srkam gin tonik, v mislih pa že počasi pakiram za dopust. :)

Če morda kdo ne ve, delaš v zasebni glasbeni šoli, katere vodja si, za kar ti iz srca čestitamo. Kaj vse ponujate in na kaj si morda najbolj ponosna?

Hvala. Vodim Glasbeni center SLED, kjer izobražujemo otroke, odrasle in osebe s posebnimi potrebami. Rada rečem, da je ta glasbena šola moja poklicanost. Že v dijaških in študentskih letih sem občasno ujela v sebi »odmev«, ki sem ga kdaj pa kdaj v hecu tudi na glas izrekla: »Eh, jaz bom pa itak svojo šolo imela.« Še sama se nisem resno jemala, ko sem sprejela svojo prvo pedagoško službo v neki zasebni glasbeni šoli v Ljubljani, pa mi je nekaj reklo: Shrani pogodbo med pomembne listine, da boš imela za »mušter«, ko boš čez pet let odpirala svojo. Res sem jo shranila in ko sem pisala prve pogodbe za svoje učitelje, sem jo vzela v roke. :) Res je tudi, da je moj vstop v podjetništvo pospešila slaba izkušnja v eni od prejšnjih služb, kjer sem bila deležna mobinga in norčevanja nadrejene osebe iz moje vere.

Ponosna sem, ker nam je s sodelavci uspelo ustvariti glasbeno-pedagoško okolje, kjer so dobrodošli vsi, ki se želijo ukvarjati z glasbo na njim prilagojen način, in kjer je prostor za vse glasbene zvrsti. V prvi vrsti spodbujamo strokovnost, ljubezen do glasbe in to, da igranje inštrumenta ali petje ni samo neka oblika popoldanskega varstva, pač pa postane življenjsko uporabna veščina. Učence spodbujamo, da glasbo uporabljajo v šoli, doma, igrajo v bendih, muzicirajo v duetih, odrasli radi muzicirajo za sprostitev od vsakdanjih skrbi, morda s svojimi življenjskimi sopotniki ali otroki in ni redek stranski učinek, da glasba postane novo vezivo družine ali para. Bistveno se mi zdi, da se glasbo UPORABLJA, da se iz vloženega truda rodi nekaj lepega za življenje. Vesela sem, ker iz naše glasbene šole izhaja nov mladi rod organistov oz. cerkvenih glasbenikov, ki že sodelujejo pri bogoslužjih. Hvaležna sem za sodelavko Zalo Dvoršek, pedagoginjo in licencirano glasbeno terapevtko. Zelo me osrečuje, da sva uspeli vzpostaviti prostor za glasbeni razvoj in udejstvovanje oseb s posebnimi potrebami. Radi prihajajo, radi sodelujejo – mislim, da se pri nas počutijo sprejeto in prijetno.

V »prostem« času se ukvarjaš tudi s prodajo tekstila z versko vsebino oziroma Božjo besedo. Kako to, da si se odločila za to? Kaj te je nagovorilo, spodbudilo za to?

Nameravala sem, da bi to bila prostočasna dejavnost, pa je kar prerasla v službeno. :) S tem početjem sem presenetila celo sama sebe. Zakaj to počnem? Če se vrnem v preteklost – nikoli se nisem preveč zanimala za Božjo besedo. Sveto pismo je bolj ali manj samevalo na knjižni polici. Kolikor sem ujela pri mašah, sicer pa se mi je to zdela taka stvar – za penzioniste ali pa za one skoraj malo preveč verne. In za župnike – poklicno pač. :) Potem so se stvari na neki točki življenja začele spreminjati in bolj iz heca sem se začela pogovarjati z Bogom tako, da sem kdaj obstala v domači cerkvi in po molitvi potegnila listek z Božjo besedo iz košare ki je stala pod korom. Češ … No, Bog, kaj mi imaš povedati? Da vidim, ali ti je sploh mar zame. Malo sem ga izzivala. :)

Presenečena sem ugotovila, da se Božja beseda z listka večkrat ujema z mojimi prošnjami, molitvami, vprašanji. O tem sem začela pripovedovati prijatelju, ki se mu je stvar zdela enako zabavna kot meni. Kadar sva šla na kakšno romanje ali v hribe, sva vedno vzela s sabo Sveto pismo in malo »hecala« Boga ter po molitvi naključno odpirala Sveto pismo. No, On se ni hecal, ampak me je počasi učil in pritegnil k sebi tudi preko Božje besede. Spoznala sem, da je živa in dejavna in da ima resnično moč, da človeka pomiri, potolaži, posvari, usmeri na pravo pot – sploh kadar se znajdemo v nemoči in iskanjih. V tem svetu, polnem zmedenih, nesrečnih in obupanih ljudi, se mi zdi ključno, da ne izgubimo kompasa in upanja. Božja beseda je postala moj osebni kažipot za vse, kar v življenju počnem. Privoščim tudi ostalim, da bi odkrili njeno moč. Sem opazovala, kaj vse se znajde na tekstilu, ki ga nosimo ljudje – res ni, da ni. Edino ene stvari ni bilo – Božje besede. Pa sem sem odzvala še temu po-klicu. Prvič zato, da se na nevsiljiv, a opazen način širi v svet Božja beseda, in drugič zato, da kristjani jasno pokažemo, da smo tukaj. Da nismo bavbavi, čudaki in še kaj … ampak čisto navadni, skulirani, zabavni, izobraženi in tudi z vsemi napakami vred – ljudje … Kot akademska glasbenica nimam pojma o tekstilu in nabavi, še manj o grafiki, tisku in prodaji, a me je Sveti Duh vse naučil. Je odprl ta vrata, pa ona in še tretja … in je nastala spletna trgovina Pusti SLED. :)

Vodiš tudi Mešani pevski zbor Dar. Je tudi ta povezan z Njim?

Darovci so moje življenjsko Darilo. :) V pevskem zboru smo pred dobrimi 15 leti začeli prepevati znanci iz dekanije Stari trg. Skupaj prepevamo in se družimo še danes. Pridružilo se nam je veliko novih članov. Hvaležna sem, ker je to okolje iskrenih, zabavnih, podobno mislečih, inteligentnih in srčnih ljudi, ki so postali moji dobri prijatelji. Med njimi se dobro, sprejeto in varno počutim. Upam si trditi, da je ta skupnost tekom let pomembno vplivala na mojo osebnostno rast in oblikovanje moralnih vrednot. To, da sem lahko zadnja leta njihova zborovodkinja, dojemam kot privilegij. Skupaj smo marsikaj lepega doživeli, rasli in se kalili.

Rada tudi potuješ in romaš, kajne?

O, seveda. Korona me je v nabiranju kilometrine malo zaustavila, se pa zelo rada odpravim kam, kjer še nikoli nisem bila in si razširim obzorja. »Stalni lokaciji«, ki se ju nikoli ne naveličam, pa sta Rim in Medžugorje. Rim je moja prva romarska ljubezen. Že sam po sebi je veličasten in tako poln zgodovine, ki se te dotika za vsakim vogalom. V Rim romam pogosto, moj cilj je grob sv. Janeza Pavla II., mojega dragega svetnika, s katerim sva na poseben način povezana. Tam se počutim breztežnostno v vseh pomenih besede. Medžugorje se mi je, prav tako kot Sveto pismo, zdelo primerno za stare in preveč verne ljudi. :) Dokler ga nisem doživela v družbi prijateljice Antonije, ki me je tja povabila kar na letni dopust. Zelo sem ji hvaležna, saj mi je pokazala prostor popolnega Miru na Zemlji. In v miru lahko človek marsikaj razmisli. Koplje po sebi in se dokoplje do resnice. Do pravih odgovorov in pravih moči. Kasneje sem ga še večkrat obiskala in zopet ga bom. Se že veselim oktobra! :)

Nam lahko zaupaš kakšno zanimivo prigodo s kakšnega romanja? Tisti, ki te poznamo, vemo, da s tabo ni nikoli dolgčas.

Prigod je pa precej, hihi. :) Mogoče izpostavim naše bivanje v Londonu. Prispeli smo v prestižno urejeno četrt. Recepcija hotela je resnično obetala. Potem smo ugotovili, da bivamo na dislocirani enoti. Vstopimo v visoko stavbo s čudovito angleško fasado. Se povzpnemo v prvo nadstropje. Pa drugo. In tretje – peš – s težkimi kufri. In še četrto. Nato zmanjka stopnic, naše sobe pa še kar ni. Na hodniku zagledamo majhna vratca in poskusimo srečo. Stopnice postajajo vse ožje, strme in majave – in glej jo – naša soba! :) Vstopimo in se nadihamo. Raziskujemo … in ugotavljamo, da nas v tu daje občutek za ravnotežje. Kmalu ugotovimo, zakaj – soba je imela poševen pod. Pa ne malo. Precej. Ko si stopil iz kopalnice, si dobil konkreten pospešek. In ko si nekaj časa ležal v postelji, si se moral »gor nazaj popravit«. :)

Druga anekdota pa je z romanja v Rim. S prijateljem sva romala v zahvalo za Božje varstvo v njegovi delovni nesreči. V Rimu imava znanca, ki se je nekoč ponudil, da nama lahko v Vatikanu kaj razkaže; če bova tam, naj ga pokličeva. Da bi romanje zaradi posebne priložnosti pridobilo na slovesnosti, sva znanca poprosila, če nama lahko uredi dobre (beri: blizu papeža) vstopnice za papeževo avdienco, ki v zimskih mesecih poteka v dvorani sv. Pavla. Gospod nama je izkazal veliko prijaznost. Prišel je po naju z avtom in naju peljal direktno v Vatikan – mimo vseh varnostnih služb ter švicarskih gard. Ko so videli, kdo vozi, so mu samo veselo pomahali. Parkirali smo tik pred nekdo stavbo nasproti bazilike sv. Petra in gostitelj nama reče: »No, tukaj je pa dom sv. Marte. Tu živi papež! Tamle je okno njegove dnevne sobe, tu je kopalnica …« Počutila sva se kot v filmu. :) Kmalu je po naju prišel slovesno oblečen gospod in naju popeljal v dvorano sv. Pavla, do sedežev, ki so bili res blizu papeža. Med njegovim nagovorom sva spremljala tudi dogajanje na velikem ekranu, kjer snemajo udeležence srečanja, in na njem naenkrat zagledala – Terminartorja. :) Tako da lahko rečeva, da sva bila pri papeževi avdienci z Arnoldom Schwarzenegerjem. No … istočasno pa res. ;)

Sta z Bogom na ti? Imata svoj čas?

Z Bogom sva zelo na ti. Nimava ravno svojega časa, saj je Bog ves čas ob meni. In jaz se tega zavedam. Čez dan mu večkrat namen kakšno misel, kar tako mimogrede, med najbolj vsakdanjimi opravki. Med sprehodi, tudi kdaj med poukom ali pevskimi vajami, ko mi kaj ne gre in potrebujem pomoč. Ali se mimogrede za kaj zahvalim. Bog je živo bitje, ki je nenehno ob meni, vedno ima čas zame. Ga ne odmerja. Zato se tudi jaz trudim, da ozavestim njegovo prisotnost v vsakem trenutku. V osebnem, poslovnem in poklicnem življenju. Svet podjetništva je lahko zelo vihrav in negotov, zato pravim, da je Gospod moj menedžer. Groza me je, da bi se zanašala samo na svoje moči. Velikokrat si ob izzivih mrmram: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč!«

Pripravljaš v bližnji prihodnosti kaj novega?

Kaj novega se zagotovo kuha. :) Pripravljamo nekaj obogatitev in novosti v sklopu glasbene šole – sploh v smeri psihologije, treme in glasbenih nastopov ter dirigiranja, zborovodstva in petja. V spletni trgovini je bilo krajše zatišje, ker se včasih težko hkrati osredotočam na dve stvari. A imam načrt, da v času počitnic ustvarim novo jesensko kolekcijo; upam, da bo do Stične že pripravljena.