Pogled v ukrajinski misijon s sestro Jožico

Mogoče ste že prebrali intervju s sestro Barbaro in dobili okus ukrajinskega misijona. Ni pa bila edina, ki jo je Milena poleti spoznala na misijonu v Ukrajini, kjer je en mesec prebivala med misijonarkami in spoznavala življenje tamkajšnjih ljudi, ki živijo v vojni. Spoznala je tudi sestro Jožico Sterle, ki se je v Ukrajino podala leta 2005.

Sestra Jožica, kako se je zgodil tvoj klic za redovnico?
Moj poklic je prišel »kot strela z jasnega«, saj do 15. leta o tem sploh nisem razmišljala. Potem sem bila povabljena na duhovne vaje, kjer sem prvič videla, kaj je samostan in kakšno je tam življenje. To je bilo zame kot »odkritje Amerike«. Prej sem bila vedno mnenja, da gredo tja kakšne starejše punce, ki se niso mogle poročiti. A sestre tam so bile mlade, bile so srečne, z nami so se družile in prepevale ob kitari. Ugotovila sem, da obstaja še drugačno veselje, kot ga poznam, da je drugačna izpolnjenost in da se splača živeti za ljudi, za ljubezen. Jezus se me je tam osebno dotaknil in odkrila sem, kam spadam. Sledila so štiri leta dvoma in odlašanja. Po srednji šoli sem z 19 leti vstopila k Marijinim sestram.

Kakšni so bili tvoji začetki redovništva?
Več let sem delovala v Sloveniji, nato pa so me poslali na Slovaško, ker so tam potrebovali pomoč. Čisto sem se vživela in tam ostala leto in pol, nato pa sem se vrnila v Slovenijo in pomagala skrbeti za bolne sestre. Sledila je pot v Rim v Slovenik, kjer sem opravljala hišna dela in služila gostom. Svoje poslanstvo sem razumela tako, da romarjem omogočam, da bi se v Rimu na svetih krajih srečali z Bogom.

Kako pa se je začela tvoja pot v misijonu?
Prosili so me, da grem s sestro Marto, ki je doma iz Ukrajine, v Kijev, da bi z lazaristi in domačini naredili nekaj za uboge. Kako bo to videti, ni takrat vedel še nihče. Na začetku sem to doživljala kot žrtev, saj se mi je zdelo, da se moram odpovedati Božji bližini, ki me je navdajala v Rimu. Tam je bilo toliko svetnikov, relikvij, Bog je bil ves čas blizu. A bil je izziv, ki ga nisem mogla pustiti. V Ukrajini sem pomagala v Vincencijevi zvezi dobrote, kjer smo delali z ubogimi – hodili smo k zapuščenim otrokom v bolnico, hranit lačne na ulico, oskrbovat starejše.

V Ukrajini si že več let, kar pomeni, da si verjetno slišala veliko zgodb ljudi. Katera ti najbolj ostaja?
Na veliki petek ob 15.15 sem bila sama v kapeli in nekdo je pozvonil na vratih kapele. To me je presenetilo, saj tam nikoli ni nihče zvonil, vedno so uporabili glavna vrata. Previdno sem šla pogledat in tam je stal bradat mož, ves zaraščen in se s komolcem opiral na ograjo. Bila sem prestrašena in ga vprašala, kaj želi. On pa me prijazno pogleda in reče: »Dober dan, jaz sem Jezus!« Povedal je, da bi se rad pri nas malo odpočil in kaj pojedel. Povabila sem ga, da prisede. Sestre so mu pogrele, kar nam je ostalo od kosila. Povedal nam je, da že dve leti živi na ulici in da je izmučen. Rad bi, da bi mu pomagale v bolnišnico. Dogovorili smo se, da se vidimo drugo jutro na železniški postaji, kjer lahko najameš kopalnico. Tam sva ga s sestro ostrigli in umili – glavo je imel polno uši in bolh, tudi njegove obleke smo morali vreči stran, saj so bile čisto črne od bolh. Na sebi je imel sedem hlač, zato je izgledal kar konkretno, brez njih pa so ga bile same koščice. Poklicale smo prvo pomoč, da ga odpeljejo v bolnišnico, jaz pa sem lahko šla zraven. Ko sva čakala, sem prosila Boga, da ga sprejmejo v bolnico. In so ga. Ko je že ležal v čisti postelji, mi je rekel: »Jaz Boga prosim, da bi vse bogastvo, ki ga imam, dal vam.« Pravil je, da je tako srečen, saj je po dveh letih samote spet med ljudmi. Ko smo uredili dokumente, da ga sprejmejo v državni center za brezdomce, je v bolnišnici ponoči padel in umrl. To je bil prvi, ki smo ga negovale v bolnišnici, potem pa so nas prosili, da negujemo tudi druge. Ta »Jezus« nam je odprl vrata.

Tako ste začele pomagati v bolnišnici, kjer ste negovale bolne brezdomce. Kako je to potekalo?
Bolnišnice v Ukrajini delujejo tako, da te tam zdravijo, zdravila in povoje pa moraš kupiti sam. Če se ne moreš umivati, te morajo domači, saj osebje tega ne dela. V bolnici so imeli posebej sobe za brezdomce in mi smo jih tam negovali – nekdo je strigel in bril, nekdo umival, nekdo preoblačil postelje, fantje so jih nosili/vozili do kopalnice, osebje pa nam je priskrbelo potrebne stvari. To je bilo kot veselica. Prišla je ekipa in serijsko delala, bilo je prav zabavno. Na koncu smo jim vedno ponudile tudi čudodelne svetinje, ki so jih z veseljem sprejeli. S tem smo jih izročile Mariji. Veliko se jih je po dolgih letih odločilo za spoved, nekateri so bili pred smrtjo krščeni. Mislim, da je Gospod osvojil veliko duš, ki so srečno prestopile prag večnosti.

Prej si omenila, da ste priskrbele potrebne dokumente za sprejem v državni dom za brezdomce. Kakšni dokumenti so to?
Brezdomci so večinoma brez dokumentov. Če želiš, da jih sprejmejo v dom za brezdomce, morajo imeti identifikacijo in dokaz, da nimajo svojcev, ki bi zanje skrbeli. Dom brezdomcev ob Kijevskem morju je oddaljen približno 70 km od Kijeva. Tam so sobe in drugi potrebni prostori, a je mrzlo. Pogoji res niso idealni, a imajo vsaj streho nad glavo.

Potem pa se je leta 2016 odprla nova skupnost v Zakarpatju in spet si se morala seliti …
Tako je. Vsa ta leta sem Bogu hvaležna za dar elastičnosti. Delam tam, kjer me potrebujejo. Včasih se ustrašim, a vedno najdem pot. Na Zakarpatju smo začele delati z otroki. Tam sem imela možnost na različne načine pomagati ljudem, večino časa pa sem hodila po domovih in predvsem pomagala starejšim s preležaninami. Življenje tukajšnjih ljudi je preprosto, na žalost pa je v njihov vsakdan zelo vpleten alkohol. Alkohol je lahko dostopen, saj mnogi kuhajo nekvaliteten domač šnops in vino, zato hitro pride do odvisnosti, ki razdira družine.

Razdor družin pa je februarja 2022 začela poglabljati še vojna. Rekle ste, da ima vsaka družina nekoga, ki je na fronti. Kako se vi in domačini spopadate s tem?
Da se je začela vojna, sem zvedela pri maši, ker so ljudje govorili o tem. Kmalu zatem me je poklicala sestra Marta, ki je sporočila, da se bodo sestre umaknile iz Kijeva in prišle k nam. Na začetku smo bile čisto zmešane in nismo vedele, ne kod ne kam. Odločile smo se, da bomo imele celonočno adoracijo, kjer se bomo menjavale in nadaljevale dosedanje delo in pomoč ljudem v vasi. Počasi je začela prihajati pomoč tudi iz Slovenije. Tako smo začele razvažati beguncem različne potrebne stvari. Begunci so v šolah ali vrtcih. Vaščani so jim odstopili stare hiše, nekateri so jih sprejeli v svoje družine. Veliko ljudi se ne more vrniti domov, saj so njihova stanovanja porušena. Pred vojno je bilo v vasi veliko bolj veselo, zdaj pa je drugačna atmosfera. Vojna traja in ni ji videti konca. Moški se bojijo izpostavljati se v javnosti, ker se bojijo, da bodo mobilizirani. Če je moški za volanom, ga policija ustavi in identificira. Iz vojne večkrat pripeljejo ranjene ali mrtve vojake. So družine, ki so ostale brez očeta, moža, sina. Kadar skozi vas peljejo padlega vojaka, ljudje ob cesti klečijo iz spoštovanja. Posledice pa se bodo šele čutile. Potrebna bo materialna pomoč in čisto človeška opora.

Opora pa ste si tudi v molitvi. Vsako nedeljo se zberete in skupaj molite pred krajevno skupnostjo. Je to dokaz povezanosti ljudi v tej vojni?
Že na začetku vojne nam je nekdo predlagal, da bi se lahko ljudje različnih veroizpovedi združili v skupni molitvi. To smo res organizirale in zdaj se vsako nedeljo zberemo pred krajevno skupnostjo, kjer skupaj zmolimo 50 Očenašev in 50 Zdravih Marij.

Kaj pa ti je v misijonu najtežje?
Občutek nemoči – toliko je potreb, pa ne moreš vsem pomagati. Včasih te ovira nesposobnost ljudi, da bi sodelovali.

Kaj pa te radosti?
Božja previdnost, ki vedno kaj novega pogrunta, saj se najlepše stvari vedno zgodijo tako, da jaz nimam nič pri tem. Vojna je vseeno prebudila toliko dobrega, toliko solidarnosti. Zdi se mi, da smo mi most med tistim dobrim, ki je v Sloveniji in drugje po Evropi, in temi ljudmi tu, ki zdaj pomoč potrebujejo. Ko pride kdo iz kakšne župnije s kombijem, se mi zdi, kot da pride z njim cela župnija, in za to se zahvaljujem. Hvala vsem, ki za nas molite in nam pomagate s svojimi darovi. Ljudje so se zdaj zavedli, kaj je v resnici bistveno. V teh negotovih časih iščemo trdnost, ki jo lahko najdemo samo pri Bogu.

Milena Pačnik in Hana Klančnik