Šli smo na pot. Premagovali smo metre, kilometre, prevozili države in prečkali meje.

In šli smo na pot. Se spraševali, iskali, molili, zahvaljevali, brali, prisluškovali.

Prišli smo v Auschwitz, v Krakov, v Wadowice in Čenstohovo.

In prišli smo do čudenja, do kažipotov, do nemirne ljubezni in nečesa, kar nas žene naprej.

Auschwitz – sv. Maksimilijan Kolbe, sv. Edith Stein

Prva postaja Romarskega RadŽivima na Poljsko sta bila Auschwitz in Birkenau. Nemški nacistični koncentracijski taborišči. Mesti zla in trpljenja. Kraja, kjer ni bilo prostora za Boga. Pa vendar kraja mnogih znanih in razglašenih ter zagotovo še več brezimnih in neznanih svetnikov. Ob videnem in slišanem sem se spraševala, ali zlo nima meje, nima dna. In o tem, ali je spiralo zla mogoče presekati. V človeških očeh, s človeškimi močmi se to zdi nemogoče. A verniki stavimo na več kot le na ta svet. Stavimo na Boga. In kakor se zlo zdi brezmejno, je Božja ljubezen zagotovo brezmejna, Njegovo usmiljenje pa brez dna. V resnici sem se po Auschwitzu še bolj veselila nadaljevanja romanja, saj sem si želela še in še poslušati o Božji ljubezni, o Božjem usmiljenju, o Luči in o zagotovilu, da Bog na koncu zmaga. Da je že zmagal. In da ta zmaga ni bila podarjena, temveč plačana, pretrpena in zadoščena, mi pa odkupljeni. Bogu hvala! Auschwitz lahko pusti človeka pošteno obupanega in resigniranega, z mislijo na aktualne dogodke v svetu pa v prepričanju, da ga zlo čez in čez preplavlja in da spirale zla ni mogoče presekati. A ker nismo sami, ker je z nami Bog, tudi logika sveta postaja obrnjena na glavo. Človek sam očitno ne more iz vrtinca hudega, ampak z Božjo milostjo, z Božjo pomočjo, z Božjim v človeku, lahko tudi na krajih grozot in največjega trpljenja zacvetijo in zasvetijo najlepši svetniški zgledi, kot so sv. Maksimilijan Kolbe, sv. Edith Stein in nenazadnje naši predniki in sorodniki, ki so herojsko prenašali trpljenje, za povrh pa mučiteljem odpustili in z zaupanjem v Božje usmiljenje zapustili svet prav tu ali na katerem drugem domačem ali tujem mestu groze. Kako gre pa meni? Se zlu uprem že v malem, preden se kot plevel razraste in ga je sčasoma nemogoče populiti? Morda s pomočjo Božje motike? S sejanjem dobrega, ki tako odvzema mesto zlu?

Krakov – sv. Favstina Kowalska

Ko v mislih naštevam poljske svetnike, se mi misel prav gotovo ustavi pri Favstini. Poznam jo že iz otroštva, ko sem se na enih izmed duhovnih vaj srečevala z njenim življenjem in njeno globoko vero. Božje Usmiljenje je res neskončno. Ko pa smo se v ponedeljek popoldne pripeljali do našega romarskega doma, sem šele začela dojemati, da bom spala in se sprehajala na kraju, kjer je Favstina živela, molila, se pogovarjala z Jezusom, sprejemala reveže, kuhala. Gledala je podobno pokrajino, kot smo jo mi. Favstina je živela v začetku dvajsetega stoletja (1905–1938). In česar ona gotovo ni videla, sta dve mogočni cerkvi, ki smo ju obiskali. Ena je posvečena sv. Janezu Pavlu II., druga pa je bazilika Božjega Usmiljenja. Slednja je zrasla tam, kjer je nekoč Favstina okopavala krompir. Cerkev se mi je zdela zelo zelo velika, narejena v modernem slogu, tako da na začetku sploh ni bilo občutka, da gre za cerkev. Večkrat sem bila v njej in vsakič mi je bila bolj všeč. Od zunaj je zasnovana kot ogromna ladja, na premcu je kip sv. Janeza Pavla II., zvonik pa je nameščen v jamboru. Ko se je zvečerilo, je na glavni del ladje padla senca, ki je bila videti, kot bi bila del kraljeve krone. To je bil res veličasten pogled. Znotraj v glavni ladji, ki je polkrožno zasnovana, je ogromno vitražnih oken, modro-rumene barve. Dajejo vtis morja. Nad vhodom pa je v vitražu zahajajoče sonce z belim križem – Kristusom, z odsevom v morju. Pod glavno ladjo je še pet manjših kapel: nemška kapela, slovaška kapela, glavna italijanska kapela, grškokatoliška kapela in meni najljubša, madžarska kapela svetega Štefana. V njej so čudoviti mozaiki v rdečih, rjavih in zlatih tonih. V njej je upodobljena tudi moja zavetnica, sv. Marjeta Škotska. Ob zunanji strani glavne ladje pa je kapela, kjer 24 ur na dan poteka češčenje Najsvetejšega. Tja ves čas prihajajo ljudje. Tudi sama sem vstopila, da malo pozdravim Jezusa in lepota kapele me je prevzela.

Samostan, kjer je živela sv. Favstina, nam je razkazala redovnica, ki pripada istemu redu, kot sv. Favstina. S kakšnim veseljem in žarom nam je pripovedovala o njej in njenem življenju! Ogledali smo si repliko celice, v kateri je sv. Favstina živela in umrla. Videli smo zvonec, na katerega je pozvonil sam Jezus – reven berač in prosil Favstino za toplo hrano. Sprva ga ni prepoznala. Ko pa mu je prinesla hrano, je v njem zagledala Jezusa. V kom vse lahko vidim Jezusa? … Beračev ne vidim ali srečujem ravno pogosto, je pa polno drugih, potrebnih moje pomoči. Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili. (Mt 25, 40)

Krakov in Wadowice – sv. Janez Pavel II.

O zvestobi v malem, o (najprej) tihem, a zvestem življenju pa sem razmišljala ob obisku Centra sv. Janeza Pavla II. in njegovega rojstnega mesta, Wadowic. Vesela sem, da me ta naš sodobnik ni nagovoril v nostalgičnem smislu, češ: »To je bil papež naše mladosti,« temveč globlje, v opazovanju in občudovanju njegove človeške plati, nam tako blizu, odprte za delovanje Božjega, ki dviga, vodi, sveti. Občudujem ga, mladeniča, ki se sooča s težkimi izgubami svojih bližnjih. Predanega študenta, najboljšega v vsem, kar je delal. Prepričljivega igralca, obdanega s prijatelji kulture. Iskrenega iskalca Resnice. Inovativnega duhovnika, s smislom za mlade. Vsestranskega športnika, ki je povsod našel Boga. Svetovnega popotnika. In nenazadnje samozavestnega in odločnega papeža. Veselega, preizkušanega, drznega, a tako blizu navadnemu človeku. Hmmm, kdaj pomislim, da mi je blizu tudi zdaj? In kot svetnik blizu Bogu? Odlična možnost za priprošnjika!

Jasna gora – Čenstohovska mati Božja

Predzadnja postojanka našega romanja je bila Čenstohova oziroma Jasna gora, duhovna prestolnica Poljske, nekakšno »poljske Brezje«. Tja smo prispeli pozno popoldne ter se po maši in večerji odpravili do ogromnega trga pred samostanskim kompleksom, kjer domuje Čenstohovska mati Božja (poljsko Matka Boska Częstochowska). Poslušali smo župnika Simona, ki nas je nagovoril o Mariji in o njenem DA, ki se obnavlja pri vsaki sveti maši, o šoli evharistije, ki jo doživljamo na Jasni gori in konec koncev kjerkoli po vsem svetu. Tako so se vsebine, kraji in svetniki našega romanja ves čas povezovali: Totus Tuus, izročam se Ti, dar sem, Tebi, Marija, in po Tebi dar Jezusu. Tudi če ne razumem, sem Marijin vajenec, učim se pripadnosti Cerkvi, pripadnosti veri. Moja izročitev Mariji in Bogu ni poraz, ampak začetek svobode. Narod, ki ohrani vero, obstane.

Zvečer, malo pred deveto, nas je skupinica ponovno šla do čenstohovske cerkve ter do kapele, kjer domuje slavna Črna Marija. Šli smo na molitve, ki spremljajo vsakodnevno zapiranje Njene podobe. Čenstohovsko Marijo z Detetom sem v živo prvič videla in je zelo lepa. Oba z Jezusom sta oblečena v čudovita in dragocena oblačila. Presenetila in navdušila me je množica mladih ljudi, ki so prišli pobožno prosit Marijo za uspeh pri maturi. Do srca so me ganile njihove molitve in petje.

Zgodaj zjutraj, pred pol šesto, smo šli k sveti maši. Točno ob šestih zjutraj je bila kapela ponovno nabito polna. Najprej se je zaslišalo bobnanje, nato pa fanfare trobent, ki pritičejo prihodu Kraljice. Začeli so odkrivati Marijino podobo, čemur je sledila sveta maša. Po koncu maše smo kleče drsali okrog Marijinega oltarja. Videli smo tudi ogromno zahval. Poljaki imajo navado, da če kdo dobi kakšno prestižno nagrado, na primer Nobelovo nagrado ali kakšno vojaško priznanje ali kaj izjemnega, to prinesejo Mariji v Čenstohovo. Tam so ta priznanja izobešena in si jih lahko vsak ogleda. O, verno ljudstvo Poljakov! Da bi te vsaj delček posnemali …

Po zajtrku in nakupu spominkov smo se odpravili na našo zadnjo točko romanja – proti domu. Vsakdanjost teh dni smo peljali v svoje domove, k svojim sosedom, na svoja delovna mesta, v svoje župnije … In še zmeraj kot romarji hodimo naprej. Ker vera ni cilj, temveč pot.

Alfa srečanja so tedenska druženja, ki potekajo vsako leto med januarjem in marcem. Na njih udeleženci ob filmu, pogovoru, pričevanjih in hrani spoznavajo krščansko vero.

Ne gre za predavanja ali učne ure, ampak za sproščen klepet, kjer se srečujejo ljudje z različnimi življenjskimi vprašanji. Namenjena je vsem, krščenim, verujočim in neverujočim. Je priložnost za nove korake ali novo poglavje v življenju, ki nas bolj poveže s sabo in z Bogom. Srečanja ponujajo varen prostor za različna vprašanja, ki jih držimo v sebi. Za mnoge ljudi je pomemben tudi občutek, da niso sami. Veliko jih tam doživi notranji mir, stik s seboj, pletejo se nova prijateljstva in poznanstva. Za marsikoga so začetek neke nove poti ali pa čas, ko se ustavijo in pogledajo globlje vase.

Del Alfa srečanj je tudi Alfa dan, ki se je mnogih globoko dotaknil. Svoje občutke o Alfa srečanjih in tem posebnemu dnevu so z nami delili udeleženci:

Iskrena zahvala vsem, ki ste sodelovali v pripravi in izvedbi tega dne ter nam, udeležencem, naredili ta dan tako poseben. Hvala tudi za vsa vaša prizadevanja v vseh dosedanjih Alfa srečanjih.

Iskrenost v skupini je ustvarila občutek Pripadnosti in prebudila ZaUpanje. V teh trenutkih sem začutila, da nas povezujejo iste Vrednote in preproste, a globoke Življenjske resnice. In prav ta občutek brezpogojne Sprejetosti, Veselja nad življenjem in Preprostosti je zame bistvo Alfe.
Ines P.

Bil je eden tistih dni, ko se vse poklopi. Poln smeha, topline in občutka povezanosti. Energija med nami je bila iskrena. Bilo je čutiti posebno toplino, kot takrat, ko veš, da si ob pravih ljudeh. Najbolj se me je dotaknilo slavljenje z molitvijo nad vsakim posameznikom, saj sem ob tem začutila Božji dotik in sprejetost.

Hvaležna sem, da sem bila del tega dneva in tega slavja. Dan, ki si ga bom zapomnila za vedno. Hvala vsem voditeljem, ker se trudite za nas.
Valerija Č.

ALFA IN OMEGA
Alfa je bilo moje prijetno druženje z Vami,
Lahkotno, nadvse prijetno v očeh, ob slovesu s solzami,
Familiarno, družabno, radostno je bilo srečanje v dvorani.
A minilo je prehitro kot utrinek in preblisk,
In z željo za ponovni skorajšnji v duši in srcu dotik,
Nesluten občutek, kot da bom imel z Vami kmalu spet stik.
O, ko bi nam ljubi Bog dal v duhu in dejanjih pravo spoznanje,
Mir v duši in ogenj v srcu za pravo dejanje.
Enaki pred Gospodom v slabostih smo vsi,
Gledamo v mislih na večnost, da se nam le-ta zgodi.
A pot je še dolga in vemo, da Gospod je svetilnik, ki nam upe podari.
OMEGA. ZA NAS NI KONEC POTI,
KER UPAMO, DA V TVOJI SMO MILOSTI VSI.
P.V.

Ko sem sedela pri pashalni večerji, sem imela občutek, da ne vstopam samo v lep, nekoliko drugačen obred, ampak v nekaj zelo starega, domačega in hkrati zelo živega. V prostor ni prišla le skupina ljudi, ampak občestvo. Prišli smo nekoliko prej, se umirili, si izmenjali nekaj pogledov in tihih besed, potem pa se je začelo to, kar je bilo veliko več kot skupna večerja. Miza ni bila samo miza. Postala je kraj spomina, hvaležnosti, molitve in bližine.

Ob takem obredu človek zelo jasno začuti, zakaj je bila miza v Svetem pismu tako pomembna. Toliko odločilnih trenutkov se zgodi prav tam: ob kruhu, čaši, blagoslovu, ob poslušanju in ob skupnosti. Tudi Jezus je svojo pot proti trpljenju in smrti sklenil prav z večerjo z učenci. Katoliško izročilo v zadnji večerji prepoznava trenutek, v katerem je Jezus postavil evharistijo, ko je kruh povezal s svojim telesom in vino s svojo krvjo; zato je veliki četrtek tako tesno povezan z začetkom svetega tridnevja.

Prav zato ima pashalna večerja za katoličana posebno globino. Ne gre za poskus, da bi “ponovili judovsko pasho” v zgodovinskem smislu, ampak za duhovno vstopanje v ozadje tiste noči, ko je Bog svoje ljudstvo vodil iz sužnosti v svobodo in ko je Kristus to starozavezno izročilo dopolnil s svojim darom samega sebe. Cerkev že od začetkov bere to povezanost zelo jasno: Kristusova daritev, ki jo obhajamo pri oltarju, dopolnjuje in izpolnjuje to, kar je bilo v stari zavezi nakazano v pashi.

Mene se je pri obredu najbolj dotaknilo prav to, kako močno je vse spominjalo na sveto mašo in hkrati osvetljevalo njeno notranjost. Skupna miza, zbranost, blagoslov, kruh, vino, beseda, tišina, odgovori navzočih, drža spoštovanja in hvaležnosti – vse to je bilo tako zelo domače. Kot da bi človek za hip stopil nekoliko bližje izvirom tega, kar pri maši obhajamo vsako nedeljo. Oltar pri maši ni le prostor obreda, ampak miza daritve in občestva; tudi zato Cerkev evharistijo razume kot izraz in vir edinosti med verniki.

Ob pashalni večerji sem močneje razumela tudi, da vera ni nikoli samo stvar posameznika. Je pot ljudstva, družine, skupnosti. Ta večer ni bil sestavljen iz velikih zunanjih učinkov, ampak iz preprostih stvari, ki so dobile težo: eden nekaj prinese, drugi pripravi, tretji streže, nekdo posluša, nekdo moli, kdo drug s svojo navzočnostjo dopolni celoto. Prav v tem je bila lepota večera. Vse je govorilo, da je praznik vedno nekaj, kar si med seboj podarimo.

Zelo dragoceno se mi zdi, da tak obred doživimo prav v dneh pred svetim tridnevjem. Veliki četrtek, veliki petek in velikonočna vigilija niso trije ločeni dogodki, ampak eno samo veliko praznovanje Kristusove ljubezni, njegove daritve in zmage življenja. Pashalna večerja človeka nežno uvede v to skrivnost. Pomaga mu, da veliki četrtek ne ostane samo pri zunanjem spremljanju bogoslužja, ampak globlje začuti, kaj pomeni, da nas je Gospod ljubil do konca.

V spominu mi ostaja tudi nekaj zelo preprostega: občutek, da Bog ne obide tistega, kar je najbolj človeško. Ne pride mimo kruha, mize, odnosa, pogovora, gostoljubja. Prav tam nas sreča. Prav tam posvečuje naše najbolj vsakdanje geste. To, kar je navadno, postane znamenje. To, kar je skupno, postane sveto. In to, kar je videti kot večerja, postane molitev.

Pashalna večerja me je zato nagovorila kot lep in dragocen uvod v največje dneve cerkvenega leta. Ne zato, ker bi želela nadomestiti sveto mašo, ampak prav nasprotno: ker jo pomaga globlje razumeti in bolj hvaležno obhajati. Po takem večeru človek stopi v sveto tridnevje bolj zbran, bolj odprt in bolj doma v evangeliju. Kot da bi srce že sedelo pri mizi z učenci in skupaj z njimi čakalo, da se razodene vsa globina velikonočne skrivnosti.

V marcu je v Pastoralni zvezi Slovenj Gradec že tradicionalno potekal Tečaj priprave na zakon. Ker verjamemo, da je za gradnjo dobrega zakona ključen kakovosten odnos, priprava poteka tako, da zaročence povabimo k pogovoru o različnih temah.

Srečanja začnemo z ogledom video vsebine, ki nas uvede v posamezno temo, nato pa nas gradivo vodi v pogovor. Dotaknili smo se teme komunikacije, reševanja konfliktov in zaveze. Priprave na zakon se je udeležilo 15 parov.

Za konec pa še misel, ki jo je z nami delil župnik Simon in si želimo, da bi bila vodilo vsakega zakona: “Naj bo vajin zakon bolj navdihujoč kot vajina poroka.”

Odzivi:

“Tečaj priprave na zakon sva s partnerjem začela brez posebnih pričakovanj, ob tem pa naju je spremljal tudi občutek, da imava že tako preveč obveznosti. Prav zato naju je izkušnja še toliko bolj pozitivno presenetila. Srečanja so večkrat presegla najina pričakovanja – postala so dragocen prostor, kjer sva si zavestno vzela čas drug za drugega, za iskren pogovor in za kakovostno skupno preživljanje časa.
Vsebina predavanj je bila izjemno poučna, življenjska in realna, hkrati pa polna tistih pravih “aha” trenutkov, ki spodbudijo razmislek in prinesejo nova spoznanja. Tečaj nama ni dal le znanja, ampak predvsem priložnost, da poglobiva svoj odnos in se še bolj poveževa. Z veseljem bi ga priporočila vsakemu paru.”

Patricija in Roman

Tečaj priprave na krščanski zakon v Slovenj Gradcu je tečaj o medosebnih odnosih, ki bi ga priporočila vsem parom; tudi tistim, ki nimajo tradicionalno verskega ozadja. Temelji na delu v parih, kjer zaročenca skozi vzpodbudo informativnih videoposnetkov raziskujeta njuno zvezo: kako dobro se poznata, kakšna so njuna pričakovanja, naučita se bolje slišati drug drugega … Odpirajo se tudi teme medsebojne komunikacije ter načinov reševanja konfliktnih situacij.

Vzdušje na tečaju je sprejemajoče, toplo, vendar dovolj intimno za iskren pogovor. Za naju je bil to dragocen čas, ki sva ga preživela v pogovoru. Preko spoznavanja pogledov drug drugega naju je pripravil na zakonsko življenje po poroki, ki pride z Božjim blagoslovom.

Petra in Jakub

V petek, 27. februarja, smo se volčiči krdela Mali voz odpravili na zimovanje na Remšnik, kjer smo ostali do nedelje, 1. marca. Na zimovanju smo skupaj s starimi volkovi spoznavali džunglo in njene prebivalce.

Kot se spodobi smo ob prihodu najprej dvignili zastavo in zapeli himno, potem pa je sledila večerja. Zvečer smo po gručah izvedeli, kdo bo vodja gruče in si skupaj izmislili klic gruče ter narisali grb gruče. Naslednji dan smo začeli z Balujevo katehezo, nadaljevali pa z izdelavo bakel. Izvedeli smo namreč, da po džungli hodi bitje, ki se skriva v sencah in na nas preži ponoči. Da bi se obvarovali, smo potrebovali rdečo rožo. Igrali smo še roverček in spoznali slončico Hati, vodjo džungle, ki nam je povedala zgodbo o tem, kako je v džunglo prišel strah. Popoldne smo šli k maši in se preizkusili v različnih nalogah, s pomočjo katerih smo si prislužili rdečo rožo. Z njo in baklami, ki smo jih naredili dopoldne, smo lahko zvečer varno izvedli skalo posveta, kjer smo v krdelo sprejeli še enega volčiča in prejeli gumbe za osebno napredovanje. Večer smo slavnostno zaključili, naslednji dan pa smo še pridno pospravili brlog in pri maši prisluhnili pričevanjem bogoslovcev.

Na zimovanju smo se imeli lepo, premagali smo svoje strahove, se veliko novega naučili in se kot krdelo še bolj povezali.

Dober lov!

Srečanje starega in novega ŽPS in ŽGS

V soboto, 28. marca, smo imeli skupno srečanje bivši in novi člani župnijskega pastoralnega sveta ter bivši in novi člani župnijskega gospodarskega sveta. Srečanje smo začeli sproščeno – z dinamiko, ob kateri smo se iskreno nasmejali, se med seboj bolje spoznali in ustvarili prijetno, domače vzdušje.

Po uvodnem delu smo se zbrali k molitvi. Začetno pesem Pričeval ljubezen bom smo doživeli kot lepo spodbudo in simbol naše skupnosti – vsak s svojim značajem, darovi in pogledom prispeva k celoti, iz katere lahko nastane nekaj dobrega in lepega. Ob tem smo začutili, kako pomembna je povezanost in sodelovanje med nami.

Molitveni del smo zaključili s prepevanjem Psalma 27 »Upaj v Gospoda«. Te besede so nas spodbudile, da z zaupanjem stopamo naprej v svoje poslanstvo in odgovornosti v pastoralni zvezi.

Sledile so zahvale in nagovori:

Žiga Berložnik, nagovor članom ŽGS: »Dragi gospodarski svet, zavedam se, da morate pri svojem delovanju v dobrobit Cerkve velikokrat uporabiti vse svoje strokovno znanje, vrline, zveze in poznanstva ter z vso skrbnostjo pristopiti k reševanju zadev. Spodbujam vas, bodite pripravljeni sprejeti, česar ne morete spremeniti, bodite pogumni in odločni pri stvareh, ki se jih zdi nemogoče rešiti, ter naj vam Gospod da modrosti, da boste znali razločevati prvo od drugega. Naj vam bo v veliko pomoč molitev in glavno vodilo Gospod in Božja volja.

Andreja Lenart, popotnica članom ŽPS, ki ostajajo: Danes mi je ena oseba rekla, da se boji, v kaj so jo potunkali. Podobno se je zdelo pred leti meni. V letih sodelovanja pri ŽPS sem začela razumevati stvari, ki jih sicer gledamo od zunaj, na drugačen način. Odgovorno, premišljeno, včasih težko, včasih sproščeno sprejemanje skupnega konsenza je terjalo čas in angažma. Vsekakor je velika prednost, če smo takrat v prijateljskem vzdušju in se imamo radi. Naša naloga je svetovanje duhovnikom, podpora njim in njihovemu delu za občestvo. Tako da: ne pozabite na moč ljubezni. Za popotnico pa preberem še Psalm 121. Za vse odhajajoče in vse prihajajoče.

Mateja Šolar, nagovor novim članom ŽPS: Najprej naj izrazim, kako zelo hvaležna sem za vašo odločitev in pripravljenost na služenje. Bodite dobrosrčni in nikoli ne pozabite, da smo med seboj zavezniki. Imejte veliko mero poguma za deljenje mnenj, četudi se na prvo žogo zdi, da drugačnih – le tako lahko skupaj oblikujemo široko sliko, si pomagamo osvetliti sive pege in različne poglede.

Zala Breznik Domej, zahvala članom ŽPS, ki odhajajo in ostajajo: Za vse, ki odhajate – iskrena hvala za vaš trud, čas, talente, razpoložljivost ter za to, da ste držali »smer Jezus Kristus«. Ni se mi treba ozreti daleč, da že vidim sadove vašega dela – v mojem življenju, v življenju moje družine in prijateljev. Za nekatere sadove pa bo potrebne še nekaj potrpežljivosti. Za vse, ki ostajate – hvala vam za ponovno pripravljenost, da nadaljujete s služenjem. Veselim se sodelovanja.

Za zaključek smo bili deležni še pogostitve z zelo dobro domačo štranklovo župo (boranjo) in z ljubeznijo narejenimi torticami. Hvaležna sem za vse trenutke sodelovanja, pogovore in skupno delo.

 

Župnijski gospodarski svet (ŽGS) je steber materialne stabilnosti naše pastoralne zveze. Sestavljajo ga odrasli verniki, ki s svojo strokovnostjo in poštenostjo služijo v petletnem mandatu.

Gospodarski svet je glas razuma in zaupanja, ki varuje tisto, kar so zgradili naši predniki, za generacije, ki prihajajo.

Župnijski pastoralni svet (ŽPS) je posvetovalno in delovno telo, ki predstavlja srce in vizijo naše pastoralne zveze, ki pod vodstvom župnika išče poti za življenje po evangeliju v današnjem času.

Župnijski pastoralni svet je prostor, kjer se različni darovi posameznikov združijo v eno samo poslanstvo: graditi varno in toplo zavetje za vse iskalce Boga.

Medtem ko ŽPS riše duhovno smer, tesno sodeluje z ŽGS, da materialne dobrine vedno služijo pastoralnemu poslanstvu in rasti občestva.

Na Razborju je v postnem času potekal moški postni odmik z naslovom Vstani, jej. Zbrali so se moški in možje, ki so se za nekaj trenutkov umaknili iz vsakodnevnega vrveža, dela, obveznosti in notranjih napetosti, da bi v tišini, molitvi in bratstvu znova odkrili, kaj pomeni živeti kot mož, oče in kristjan. V dneh priprave na veliko noč je bil to čas, ko so mogli stopiti nekoliko stran od zunanjega hrupa in bolj iskreno pogledati tudi vase.

Rdeča nit odmika je bila svetopisemska zgodba preroka Elija, posebej trenutek, ko zlomljen in izčrpan obleži v puščavi, Bog pa mu po angelu reče: »Vstani in jej.« Prav ta podoba je zaznamovala vse kateheze. Elija ni predstavljen le kot mogočen prerok ognja in odločnosti, ampak tudi kot človek, ki je po velikih bojih in zmagah prišel do meje svojih moči. Potem ko je odločno nastopil proti mlačnosti, malikovanju in razdeljenemu srcu svojega časa, se je tudi sam znašel v stiski, utrujenosti in begu.

Kateheze so ob tem zelo jasno pokazale, kako blizu je ta zgodba tudi današnjemu moškemu. Tudi danes je moški pogosto vrednoten po tem, koliko zmore, koliko ustvari, koliko zasluži in kako dobro obvladuje stvari. Svet mu govori, naj bo močan, uspešen in neomajen, vera pa mu razodeva nekaj globljega: da prava moč ni v tem, da vse nosi sam, ampak da prizna svojo omejenost in se odpre Bogu. Elijev zlom pod grmom je zato postal podoba trenutkov, ko človek ne zmore več, ko se sesujejo njegove predstave o sebi, ko ugotovi, da ni odrešenik svoje družine, svojega dela ali svojega sveta.

V katehezah je močno odmevalo tudi opozorilo pred razdeljenim srcem. Tako kot je Elijev čas zaznamovalo mešanje vere z drugimi “bogovi”, tako tudi danes človek hitro razdeli svoje srce med Boga, uspeh, udobje, nadzor, storilnost in samouresničevanje. Ravno zato je postni čas priložnost za notranjo poenotenost, za vrnitev k bistvu in za iskreno vprašanje, komu zares pripada moje srce.

Pomemben poudarek odmika je bil tudi v tem, da Bog človeka v njegovi slabosti ne zavrne. Eliju ne očita njegovega strahu, ampak ga nahrani. Ne zlomi ga še bolj, ampak mu da dovolj moči za pot. V tem je bila prepoznana globoka povezava z evharistijo, ki ni nagrada za popolne, ampak hrana za utrujene, šibke in lačne. Ob adoraciji, skupni molitvi in tihih trenutkih pred Gospodom so mogli udeleženci znova okušati, da Bog pogosto ne govori v hrupu, moči in velikih vtisih, ampak v tihem, rahlem glasu, ki ga je mogoče slišati le v zbranosti srca.

Pomemben del odmika je bilo tudi skupno delo in preprosto bratstvo. V pogovorih, sodelovanju in navzočnosti drug ob drugem se je utrjevalo spoznanje, da moški ni poklican hoditi sam. Tudi v veri in življenju potrebuje prostor, kjer sme biti resničen, kjer lahko odloži breme in kjer se spomni, da ga Bog kliče ne le k vztrajnosti, ampak tudi k zvestobi.

Moški postni odmik na Razborju je bil tako priprava na veliko noč in hkrati priprava na vsakdanje poslanstvo. Udeleženci so se vračali domov z vabilom, naj bodo v svojih družinah bolj budni, bolj navzoči, bolj ponižni in bolj odprti za Boga. Kajti prava moč moža ni v navidezni nepremagljivosti, ampak v srcu, ki se pusti srečati, nahraniti in voditi Gospodu. In prav v tem duhu je skozi ves odmik odmeval preprost, a močan klic: Vstani, jej.

Od 8. do 12. marca je Zavod Marianum Veržej odprl svoja vrata skupini seniorjev iz koroških župnij in ostalih krajev po Sloveniji. Z duhovnikoma Markom in Ernestom smo odstirali skrivnosti Božje besede ter se povezovali v molitvi in slavljenju.

Vsak dan smo doživljali lomljenje kruha Življenja in na daritveni oltar polagali svoje prošnje in zahvale.
Posebej bogat pa je bil tudi spremljevalni program. Globoko se nas je dotaknil dan, posvečen Cvetani Priol, ki je živela še v času naših mladih let. Nekateri udeleženci so celo doživljali dogajanje okrog Cvetaninega življenja.

Za obogatitev našega znanja zgodovine sta poskrbeli Anka in Neta, ki sta predstavili povezanost njune družine z Brioni in družino prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Tudi romanje k Svetemu Juriju ob Ščavnici je napolnilo dušo in srce s spoznanji tamkajšnje zgodovine in pomembnih osebnosti, rojenih v tem kraju.

Seveda pa nam bosta ostala v spominu častitljiva jubileja dveh zakonskih parov Linasi in Potnik, ki sta z nami in člani svojih družin obeležila zlato (50 let) in diamantno (65 let) poroko. Večer smo preživeli ob čudovitih zvokih citer in ubranem petju.

Vse dneve smo skrbeli tudi za dobro počutje in majhna presenečenja za skritega prijatelja. Za dobro počutje vseh pa sta pridno skrbeli kuharska ekipa in kavarnica Štrk. Da so se zaužite kalorije razporedile v mišice, sta poskrbeli dve fizioterapevtki, ekipa RadŽivima pa je skrbela, da je vse teklo gladko in za nas brezskrbno.

Globoko smo že v postnem času, ko ima človek priložnost, da se malo ustavi in vsaj za trenutek pobegne vsakodnevni rutini in gneči. Družinski RadŽivim je ena izmed takšnih čudovitih priložnosti. Z družino ga redno obiskujemo že od začetka, vsako leto skupaj preživimo čudovit, sproščen vikend, ki pa ni samo to, ampak je tudi poglabljanje naše osebne vere. Tako smo letos poglabljali in razpletali skrivnost svete evharistije.

Sveta evharistija je zavita v skrivnostno tančico, pravzaprav mi jo je težko razumeti, če nanjo gledam kot delaven človek z željo po uspehu in materialnem razvoju. Pa je res tako? Imam prekrasno ženo in štiri čudovite otroke, zdrave in radožive. Že samo misel, da bi kateri izmed njih lahko zbolel ali bi se mu kaj zgodilo, spremeni moje razpoloženje in moj fokus. Takoj bi storil vse, da bi ga zaščitil, boril bi se zanj kot lev, prioritetne lestvice bi se popolnoma spremenile.

Ob ogledu filma La vita e bella (sl. Življenje je lepo) so se mi odprle oči. Gvido, njegov sin Jozue, star nekje 4–5 let, in njegova žena so pristali v koncentracijskem taborišču. Oče Gvido je v prvi vrsti za sina in ženo naredil vse, da bi ju rešil. Njegov način reševanja ni bil načrt za pobeg, ampak je sinu življenje v taborišču predstavil kot igro. Kljub nadčloveškim naporom je za sina zbiral zadnje atome moči, da ga je tolažil, bodril in mu vlival poguma, nenazadnje je zanj daroval svoje življenje. Vsega tega človek brez Ljubezni, tiste pristne, ko objameš otroka, ženo, tiste, ki poboža, hrani, polni z veseljem in mirom, ne bi zmogel.

In prav v tem Gvidovem zgledu se mi je odprl nov pogled na evharistijo. Večkrat sem se zamislil, kako bi se sam počutil, če bi stal pod križem, ko so križali Jezusa. Verjetno bi jokal in se spraševal, zakaj je tega treba, bilo bi me strah in bi skušal zbežati. Ampak tu sem začutil, da Bog želi tako kot Gvido, poln Ljubezni, tiste pristne, tiste, ki poboža, hrani, polni z veseljem in mirom, da se igramo igro. Da ob njegovem darovanju življenja ne čutimo strahu, ne skušamo pobegniti, ampak smo veseli, se čutimo ljubljene. Kljub vsakodnevnim tegobam, ki to potem več niso, se želimo igrati, in to zares igrati z veseljem in radostjo, ki jo igra prinaša, in si zaslužiti glavno nagrado – to je večno življenje.

Hvala župniku Simonu in ekipi, vsem vam pa želim, da bi začutili, kako zelo nas ima Bog rad, da se želi igrati z nami in umreti za nas.

V soboto, 07. 03. 2026, smo kateheti in animatorji z letošnjimi prvoobhajanci na prelepem Razborju preživeli prav poseben dan. 😊 Dan prvoobhajancev. Na Razborju smo se zbrali ob 10.00 uri in srečanje najprej začeli z molitvijo, nadaljevali pa z igro in petjem. Dan je potekal v sproščenem vzdušju.

V dopoldanskem času smo se s prvoobhajanci skozi šest delavnic pripravljali na prejem zakramenta prve svete spovedi. Vmes seveda ni manjkalo sproščenega druženja, sladkanja z najboljšim pecivom, ki so nam ga spekli starši, za kosilo pa nas je čakala še okrepčilna pica. V popoldanskem času so se udeleženci prav tako skozi šest delavnic še bolj intenzivno pripravljali na zakrament prvega svetega obhajila, ki ga bodo prejeli v mesecu maju, Marijinem mesecu. Popoldansko srečanje smo zaključili s sveto mašo, pri kateri so se nam pridružili starši. Prvoobhajanci so tudi k maši ponesli dobro vzdušje in tam sodelovali z glasnim petjem.

Na delavnicah so otroci pridobili izkušnjo dela v skupini, pogovora o odnosu do bližnjega in do Boga ter odkrivali lepoto življenja in bogastvo, ki ga daje vera v Jezusa Kristusa. Poglobili so razumevanje zakramenta svete spovedi in svete evharistije ter izkusili pomen Svetega pisma, ki nas je po korakih vodilo skozi proces.