Medžugorje je milostni kraj, kjer ljudje z vsega sveta znova odkrivajo Božjo bližino. V letu poklicanosti in poslanstva je bil romarski RadŽivim v Medžugorju preplet Božjega delovanja in človeških odgovorov. Nekaj RadŽivimovcev je z nami podelilo, kaj so na tej poti prejeli.

Uglasiti se na Marijino držo

Romanja v Medžugorje sem se udeležila po Marijinem posredovanju (Jn 2,5), saj sem bila ob prijavi globoko na čakalni listi. Pred Kraljico miru sem prinesla predvsem zahvalo za čudež, ki je presegel meje našega doma ter dobil širšo oz. kar svetovno razsežnost.
Medžugorje me je nagovorilo v smislu, da vera ni prizadevanje človeka, da bi dosegel oddaljenega Boga – vera je odnos. Skozi duhovne nagovore in molitve se postopoma zgodi nekaj preprostega: človek utiša hrup v sebi in tako lažje zasliši, kaj se mu Gospod šepeta (1 Kr 19,12). Bog ni daleč, temveč potrpežljivo trka na vrata srca in čaka, kdo želi večerjati z njim (Raz 3,20).
V molitvi rožnega venca sem znova odkrivala bližino. V evharistiji povezanost. V spovedi svobodo. V pričevanjih pa sledove Božjega delovanja v življenju povsem običajnih ljudi. Kot da bi me vse skupaj vabilo v preprosto dvojino: jaz in Ti, moj Bog.

Na tem mestu si bom sposodila jezik iz reklame. Domov sem se vrnila s spominki, za katere sem odštela nekaj evrov, neprecenljivo pa je spoznanje, da Bog ni zgolj cilj mojega iskanja, ampak sopotnik na poti v vsakdanjih trenutkih, med delom, molitvijo in odnosi.

Valerija

Gospod šepeta v tišini

Hvaležna sem, da sva se lahko še enkrat udeležila Pastirjevega romanja v Medžugorje. Dnevi so bili spet bogati z dogajanjem. Žal se je začelo z nesrečo, a hvala Bogu so bile naše prošnje in molitve uslišane in gospa Štefka se je iz bolnice vrnila domov isti dan kot mi.

V Medžugorju me vedno preseneti množica ljudi s celega sveta, najrazličnejših jezikov, tudi iz držav, kjer so kristjani v manjšini. Proti večeru se zgrinjajo z vseh strani in napolnjujejo zunanji prostor pred šotorom. Na večer, ko je bilo po maši češčenje Najsvetejšega, je deževalo – tako kot bolj ali manj že ves dan – in vse je bilo mokro. Med mašo sva bila z možem v dvorani, ampak slike ni bilo, in ko se je začelo češčenje, sem šla ven. Nisem mogla verjeti – klopi zunaj so bile polne. Ljudje so se stiskali pod dežniki, klečali na tisti mokroti … Kakšna vera in upanje v Marijino priprošnjo je to!

Prav poseben trenutek je vsak večer ob 17.40, ko se oglasi zvonček in naznani čas, ko Marija podeljuje svoje milosti in sporočila. Nastane popolna tišina. Kljub nepregledni množici se sliši samo ptičje petje. Vse objame mir, ki je po besedah marsikoga tisto, kar v Medžugorju najprej začutiš. Ta trenutek je zame eden najlepših.

Močna so vsakokratna pričevanja, ko vedno znova spoznavam, da je pri Bogu vse mogoče. Letos smo poslušali Goranovo zgodbo. Podal jo je z veliko humorja, da smo jo spremljali s smehom in manj v solzah, kot se meni drugače vedno dogaja.

Še ena pomembna stvar je, zaradi katere tako rada romava s Skupnostjo Pastir. To so kateheze duhovnega vodje, gospoda Simona. Tolikokrat sem že slišala ali prebrala določene besede iz Svetega pisma, pa ne razumem prav, kaj mi hoče Gospod povedati in kaj je tisto najpomembnejše. Veliko moram še narediti, da bi bila moja pot res pot spreobrnjenja. Med drugim ozavestiti, da Bogu ni treba kar naprej nekaj govoriti, ampak prisluhniti. Gospod govori v tišini, šepeče. Želi nam biti blizu.

Hvala prizadevni ekipi za ves trud in odlično organizacijo. Če bo Bog dal, se vam pridruživa še kdaj.

Viktorija

Od Izaijevega klica do Marijinega zgleda

Letos nas je Gospod nagovarjal po Izaiju in tudi mi trije smo odgovorili: »Tukaj sem, pošlji mene!«

Devet dni pred odhodom smo se vsak zase srečevali s svetniki v molitvi in priprošnji. V petek zgodaj zjutraj nas je pozdravil poln avtobus nasmejanih obrazov in vedeli smo, da smo sprejeti, čeprav smo poznali le redke izmed njih. Molitev nas je kmalu povezala v hvaležnosti Bogu, da smo lahko skupaj, na isti poti. Za popestritev svojega romanja si je vsak izbral osebo, ki jo bo nosil v svojih mislih, zanjo molil in ji čim bolj prikrito izkazoval drobne pozornosti.

Da pot in cilj nista samoumevna, se je pokazalo že na prvem postanku, ko je naša draga sopotnica nesrečno padla, in njeno romanje se je končalo v bolnišnici. V molitvi smo jo spremljali ves čas romanja. V Medžugorju so se globoka doživetja vrstila drugo za drugim. Težko je bilo med njimi izbrati najlepših pet ali šest v kratek zapis.

Že prvi dan nas je globoko prevzel rožni venec velike množice romarjev, sveta maša, neskončne vrste čakajočih na obhajilo, potem pa češčenje križa v popolni tišini, ko je vsak romar lahko odložil svoje breme, svoje slabosti, svoje prošnje pod križ. Še polni vtisov ob veličastnih trenutkih pred cerkvijo sv. Jakoba smo bili zvečer deležni nagovora našega duhovnika Simona, ki je z besedami Izaije in s svojo neposrednostjo podrezal v najbolj skrite kotičke naših src.

Naslednji dan pot na Križevec (in za nas, ki smo si naložili že sedmi križ, tudi na Crnico) ni bila možna zaradi dežja. Zato pa smo imeli priložnost, da operemo svoje duše. Sledil je čudovit slavilni popoldan pod dežniki, kar nas ni odvrnilo od bdenja pred Najsvetejšim v popolni tišini. Potem pa izziv Božje besede prek preroka Jeremije in evangelista Luke v Simonovi katehezi.

V nedeljo smo doživeli prav poseben križev pot. Zaradi slabega vremena smo ga molili v jedilnici, kjer smo lahko vsi doživljali trpljenje Jezusa in vsakega izmed nas, ki je pričeval na križevem potu. Večerna molitev za ozdravljenje je po popoldanski spovedi nalila zdravila na vse rane nas in vseh tistih, ki smo jih nosili s sabo v svojih srcih. Za zaključek še srečanje v jedilnici s pesmijo in katehezo. Tako živa mi je ugotovitev, da je bila Marija prva misijonarka, ki je nosila Jezusa.

V ponedeljek še naša skupna sveta maša, ki je bila prvič te dni naša, v domačem jeziku. Kako domača beseda pred oltarjem poboža dušo in ogreje srce. Sledilo je še srečanje in pričevanje o tem, kako globoko lahko pade človek in kako molitev bližnjih lahko pomaga vstati iz najhujšega brezna. Slovo od Medžugorja je v nas vzbudilo željo in upanje, da se naslednje leto spet vrnemo z RadŽivimovci.

Zato zavzeto molimo za vse naše skrite prijatelje, za organizatorje, oba duhovnika in za vse tiste, s katerimi smo spletli pristne vezi z željo, da se ponovno srečamo v Medžugorju.

Zdenka, Franci in Marjetka

Čudež, ki me pošilja naprej

Spet sem prišel po čudežu na avtobus za Medžugorje. Hvala Simonu za močne kateheze, ekipi za dobro organizacijo in vodenje, pa da sem lahko vstopil, kjer sem začutil, da lahko služim. Močno sta me nagovorila Goran in Katarina s svojo iskrenostjo in resničnostjo življenja. Že posredujem in oznanjam naprej med svoje prijatelje.

Stanko

zbrala in uredila: s. Alenka Mirkac