Vera je pot

Šli smo na pot. Premagovali smo metre, kilometre, prevozili države in prečkali meje.

In šli smo na pot. Se spraševali, iskali, molili, zahvaljevali, brali, prisluškovali.

Prišli smo v Auschwitz, v Krakov, v Wadowice in Čenstohovo.

In prišli smo do čudenja, do kažipotov, do nemirne ljubezni in nečesa, kar nas žene naprej.

Auschwitz – sv. Maksimilijan Kolbe, sv. Edith Stein

Prva postaja Romarskega RadŽivima na Poljsko sta bila Auschwitz in Birkenau. Nemški nacistični koncentracijski taborišči. Mesti zla in trpljenja. Kraja, kjer ni bilo prostora za Boga. Pa vendar kraja mnogih znanih in razglašenih ter zagotovo še večih brezimnih in neznanih svetnikov. Ob videnem in slišanem sem se spraševala, ali zlo nima meje, nima dna. In o tem, ali je spiralo zla mogoče presekati. V človeških očeh, s človeškimi močmi se to zdi nemogoče. A verniki stavimo na več kot le na ta svet. Stavimo na Boga. In kakor se zlo zdi brezmejno, je Božja ljubezen zagotovo brezmejna, Njegovo usmiljenje pa brez dna. V resnici sem se po Auschwitzu še bolj veselila nadaljevanja romanja, saj sem si želela še in še poslušati o Božji ljubezni, o Božjem usmiljenju, o Luči in o zagotovilu, da Bog na koncu zmaga. Da je že zmagal. In da ta zmaga ni bila podarjena, temveč plačana, pretrpena in zadoščena, mi pa odkupljeni. Bogu hvala! Auschwitz lahko pusti človeka pošteno obupanega in resigniranega, z mislijo na aktualne dogodke v svetu pa v prepričanju, da ga zlo čez in čez preplavlja in da spirale zla ni mogoče presekati. A ker nismo sami, ker je z nami Bog, tudi logika sveta postaja obrnjena na glavo. Človek sam očitno ne more iz vrtinca hudega, ampak z Božjo milostjo, z Božjo pomočjo, z Božjim v človeku, lahko tudi na krajih grozot in največjega trpljenja zacvetijo in zasvetijo najlepši svetniški zgledi, kot so sv. Maksimilijan Kolbe, sv. Edith Stein in nenazadnje naši predniki in sorodniki, ki so herojsko prenašali trpljenje, za povrh pa mučiteljem odpustili in z zaupanjem v Božje usmiljenje zapustili svet prav tu ali na kakšnem drugem domačem ali tujem mestu groze. Kako gre pa meni? Se zlu uprem že v malem, preden se kot plevel razraste in ga je sčasoma nemogoče populiti? Morda s pomočjo Božje motike? S sejanjem dobrega, ki tako odvzema mesto zlu?

Krakov – sv. Favstina Kowalska

Ko v mislih naštevam poljske svetnike, se mi misel prav gotovo ustavi pri Favstini. Poznam jo že iz otroštva, ko sem se na enih izmed duhovnih vaj srečevala z njenim življenjem in njeno globoko vero. Božje Usmiljenje je res neskončno. Ko pa smo se v ponedeljek popoldne pripeljali do našega romarskega doma, sem šele začela dojemati, da bom spala in se sprehajala na kraju, kjer je Favstina živela, molila, se pogovarjala z Jezusom, sprejemala reveže, kuhala. Gledala je podobno pokrajino, kot smo jo mi. Favstina je živela v začetku dvajsetega stoletja (1905-1938). In česar ona gotovo ni videla, sta dve mogočni cerkvi, ki smo ju obiskali. Ena je posvečena Janezu Pavlu II., druga pa je bazilika Božjega Usmiljenja. Slednja je zrasla tam, kjer je nekoč Favstina okopavala krompir. Cerkev se mi je zdela zelo zelo velika, narejena v modernem slogu, tako da na začetku sploh ni bilo občutka, da gre za cerkev. Večkrat sem bila v njej in vsakič mi je bila bolj všeč. Od zunaj je zasnovana kot ogromna ladja, na premcu je kip Janeza Pavla II. in zvonik je nameščen v jamboru. Ko se je zvečerilo, je na glavni del ladje padla senca, ki je izgledala, kot bi bila del kraljeve krone. To je bil res veličasten pogled. Znotraj v glavni ladji, ki je polkrožno zasnovana, je ogromno vitražnih oken, modro – rumene barve. Dajejo vtis morja. Nad vhodom pa je v vitražu zahajajoče sonce z belim križem – Kristusom, z odsevom v morju. Pod glavno ladjo je še pet manjših kapel: nemška kapela, slovaška kapela, glavna italijanska kapela, grškokatoliška kapela in meni najljubša, madžarska kapela svetega Štefana. V njej so čudoviti mozaiki v rdečih, rjavih in zlatih tonih. V njej pa je upodobljena tudi moja zavetnica, sv. Marjeta Škotska. Ob zunanji strani glavne ladje pa je kapela, kjer poteka češčenje Najsvetejšega 24 ur na dan. Tja ves čas prihajajo ljudje. Tudi sama sem vstopila, da malo pozdravim Jezusa in lepota kapele me je prevzela.

Samostan, kjer je živela sv. Favstina, nam je razkazala redovnica, ki pripada istemu redu, kot sv. Favstina. S kakšnim veseljem in žarom nam je pripovedovala o njej in njenem življenju! Ogledali smo si repliko celice v kateri je sv. Favstina živela in umrla. Videli smo zvonec, na katerega je pozvonil sam Jezus – reven berač in prosil Favstino tople hrane. Sprva ga ni prepoznala. Ko pa mu je prinesla hrano, je v njem zagledala Jezusa. V kom vse lahko vidim Jezusa? … Beračev ne vidim ali srečujem ravno pogosto, je pa polno drugih, potrebnih moje pomoči. Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili. (Mt 25, 40)

Krakov in Wadowice – sv. Janez Pavel II.

O zvestobi v malem, o (najprej) tihem, a zvestem življenju pa sem razmišljala ob obisku Centra sv. Janeza Pavla II. in njegovega rojstnega mesta, Wadowic. Vesela sem, da me ta naš sodobnik ni nagovoril v nostalgičnem smislu, češ: »To je bil papež naše mladosti,« temveč globlje, v opazovanju in občudovanju njegove človeške plati, nam tako blizu, odprte za delovanje Božjega, ki dviga, vodi, sveti. Občudujem ga, mladeniča, ki se sooča s težkimi izgubami svojih bližnjih. Predanega študenta, najboljšega v vsem, kar je delal. Prepričljivega igralca, obdanega s prijatelji kulture. Iskrenega iskalca Resnice. Inovativnega duhovnika, s smislom za mlade. Vsestranskega športnika, ki je povsod našel Boga. Svetovnega popotnika. In nenazadnje samozavestnega in odločnega papeža. Veselega, preizkušanega, drznega, a tako blizu navadnemu človeku. Hmmm, kdaj pomislim, da mi je blizu tudi sedaj? In kot svetnik blizu Bogu? Odlična možnost za priprošnjika!

Jasna gora – Čenstohovska mati Božja

Predzadnja postojanka našega romanja je bila Čenstohova oz. Jasna Gora, duhovna prestolnica Poljske, nekakšno »poljsko Brezje«. Tja smo prispeli pozno popoldne ter se po maši in večerji odpravili do ogromnega trga pred samostanskim kompleksom, kjer domuje čenstohovska Mati božja (poljsko Matka Boska Częstochowska). Poslušali smo župnika Simona, ki nas je nagovoril o Mariji in o njenem DA, ki se obnavlja pri vsaki sveti maši, o šoli Evharistije, ki jo doživljamo v Jasni Gori in konec koncev, kjerkoli po vsem svetu. Tako so se vsebine, kraji in svetniki našega romanja ves čas povezovali: Totus Tuus, izročam se Ti, dar sem, Tebi, Marija, in po Tebi dar Jezusu. Tudi če ne razumem, sem Marijin vajenec, učim se pripadnosti Cerkvi, pripadnosti veri. Moja izročitev Mariji in Bogu ni poraz, ampak začetek svobode. Narod, ki ohrani vero, obstane.

Zvečer, malo pred deveto, nas je skupinica ponovno šla do čenstohovske cerkve ter do kapele, kjer domuje slavna Črna Marija. Šli smo na molitve, ki spremljajo vsakodnevno zapiranje Njene podobe. Čenstohovsko Marijo z Detetom sem v živo prvič videla in je zelo lepa. Oba z Jezusom sta oblečena v čudovita in dragocena oblačila. Presenetila in navdušila me je množica mladih ljudi, ki so prišli pobožno prosit Marijo za uspeh pri maturi. Do srca so me ganile njihove molitve in petje.

Zgodaj zjutraj, pred pol šesto, smo šli k sveti maši. Točno ob šestih zjutraj je bila kapela ponovno nabito polna. Najprej se je zaslišalo bobnanje, nato pa fanfare trobent, ki pritičejo prihodu kraljice. Pričeli so odkrivati Marijino podobo, čemur je sledila sveta maša. Po koncu maše smo kleče drsali okrog Marijinega oltarja. Videli smo tudi ogromno zahval. Poljaki imajo navado, da če kdo dobi kakšno prestižno nagrado, npr. Nobelovo nagrado ali kakšno vojaško priznanje ali kaj izjemnega, to prinesejo Mariji v Čenstohovo. Tam so ta priznanja izobešena in si jih lahko vsak pogleda. O, verno ljudstvo Poljakov! Da bi te vsaj delček posnemali …

Po zajtrku in nakupu spominkov smo se odpravili na našo zadnjo točko romanja – proti domu. Vsakdanjost teh dni smo peljali v svoje domove, k svojim sosedom, na svoja delovna mesta, v svoje župnije … In še zmeraj kot romarji hodimo naprej. Ker vera ni cilj, temveč pot.