Letos se je klan Severni sij po dolgih letih odpravil na kolesarski potoval’c. Za pet dni smo se odpravili na pot od Slovenj Gradca do Radencev. Naše prvo prenočišče je bilo na Zgornji Kapli. Naredili smo skoraj tisoč višinskih metrov, kar nam je malo vzelo voljo, a se je ta naslednji dan, ko smo se po avstrijskih ovinkih spustili do Mure, spet vrnila. Še vedno pa smo bili od prvega dneva tako »travmatizirani«, da smo pri nadaljnjem načrtovanju poti gledali na vsak višinski meter. Na poti do Radencev so nas poleg prekmurskih njiv, splava čez Muro in kar nekaj ravnine »srečali« še strgana veriga, padec in »gumidefekt«.

Hvaležni za pet suhih dni smo čisto oprani prikolesarili v Mislinjo, kjer smo se skupaj z volčiči priključili četi in se pripravili na praznovanje 35-letnice našega stega. V petek so se nam pridružili nekateri nekdanji člani. Družili smo se na klasičen način – ob twistu in zabavnem večeru.
V soboto se nas je pri sveti maši zbralo več kot 150. V nadaljevanju smo poslušali izkušnje nekdanjih članov našega stega. Zelo sem hvaležna za štiri »gajstne« Korošce, ki so si pred 35 leti prvi upali stopiti na skavtsko pot.

Zvečer smo ob fotografijah obujali spomine na skupne skavtske dogodivščine. Razmišljala sem o tem, da so vsi ti ljudje, ki so na naš tabor prišli že s svojimi otroki, tako kot mi nekoč tekali po gozdu, kopali jarke, peli ob ognju in da so zaradi skavtstva zdaj lahko boljši ljudje.

Verjetno se skavti marsikomu zdimo malo nori. Kdo bi si umival zobe v reki, kuhal na ognju, nabiral dračje, gledal iskre, štel zvezde in si ob tem mislil: »Zato rada živim.« 😊 Od letošnjega tabora in praznovanja mi ostaja ogromna hvaležnost za vsakega, ki je Koroško 1 kadarkoli pomagal držati »gr«, ker se zavedam, da skavtstvo dela moje življenje polno in da brez njih tega ne bi imela.

Zaključek pastoralnega leta je letos potekal v soboto in nedeljo. Sobotni večer je bil lep in vsebinsko bogat uvod v skupno praznovanje ter hvaležno oziranje na prehojeno pot.

V soboto, 13. junija 2026, smo se najprej zbrali pri skupni sveti maši v cerkvi v Starem trgu. V molitvi in občestvu smo se zahvalili za vse milosti, srečanja, delo in povezanost, ki so zaznamovali preteklo pastoralno leto.

Po sveti maši se je dogajanje nadaljevalo v Kulturnem domu Stari trg, kjer je bila dvorana napolnjena do zadnjega kotička. Skupaj smo si ogledali film Exodus 1945: Naša kri, ki nas je s svojo pretresljivo, a neobsojajočo pripovedjo globoko nagovoril. Film je predstavil pogum posameznikov, ki so bili v težkem zgodovinskem času postavljeni pred nepredstavljive odločitve. V okoliščinah strahu, negotovosti in trpljenja so se odločali za dobro, tudi za ceno lastnega žrtvovanja.

Po ogledu filma je sledil pogovor z ustvarjalci, ki ga je lepo in tenkočutno vodila Mateja Šolar iz Pastoralne zveze Slovenj Gradec. V pogovoru sta sodelovala igralca Jernej Kuntner, ki je v filmu upodobil dr. Valentina Meršola, in Alenka Tetičkovič, ki je odigrala Milko Meršol. Oba sta osebno in doživeto spregovorila o svojem upodabljanju likov ter o tem, kako sta doživljala čas in razmere, v katere je postavljena filmska zgodba.

Pogovoru se je pridružila tudi Nastja Vodenik, izvršna producentka pri Studiu Siposh. Predstavila je pomen in poslanstvo studia, ki želi skozi filmsko govorico osvetljevati tudi tiste zgodbe slovenske zgodovine, ki so bile dolgo zamolčane ali premalo slišane. Spregovorila je tudi o izzivih, s katerimi se srečujejo pri takšnem ustvarjanju, ter o želji, da bi filmi odpirali prostor za resnico, spoštljiv pogovor in medsebojno razumevanje.

Sobotni večer je izzvenel neobsojajoče, vendar jasno – kot klic k pomiritvi, sočutju in odgovornemu odnosu do naše skupne zgodovine. Bil je dragocen uvod v zaključek pastoralnega leta ter priložnost, da kot občestvo skupaj stopimo v hvaležnost, spomin in upanje.

Nedeljska sveta maša je združila farane od vseh vetrov, ki smo poromali v zunanji mašni prostor. Z zvenečimi glasovi vseh župnijskih zborov, ob petih litanijah Srca Jezusovega ter ob podpori slavilne glasbe je zadonela mogočna hvalnica in zahvala za vse milosti preteklega leta.

Statistika nam je orisala številne uspešne projekte, slikovito pridigo pa je obogatilo pričevanje naše Guinnessove rekorderke v klekljanju Jadranke. Poleg deklice iz Družinske kateheze je tudi ona prejela zakrament svetega obhajila. Slovesnost se je zaključila s prijetnim klepetom in sladkimi dobrotami na travniku pod brezami. »Zbogom,« bi lahko rekli – do jeseni. Ali pa raje: »Z Bogom!« Gremo na počitnice in Ga ponesimo med ljudi!

V mesecu maju se bomo zopet spominjali Marije, Jezusove mame, ob četrtkih pa bodo naše Šmarnice še posebej posvečene družinam. Ob tej priložnosti vas lepo vabimo, da se vsak četrtek pridružite bogoslužju v cerkvi svete Elizabete, da skupaj »poduhamo« vonj šmarnic in Marije. Ob Mariji se lahko spomnimo vseh mater, ki trpijo, kot je trpela tudi Marija, ko je gledala svojega sina na križu; in ob njej vseh mam, ki se v stiski trudijo za dobrobit svojih otrok.

Tokrat vas v šmarnični spodbudi vabimo tudi na področje darovanjske drže, da pridemo naproti družini v stiski. Gotovo je mama srce družine, kot je bila tudi Marija poslušno srce Boga in središče Svete družine. Ena takšnih mam, ki skuša poslušati Srce, je tudi mama fanta Jaka, ki je star komaj 9 let in trpi za redko obliko bolezni. Mišična distrofija mu onemogoča normalno življenje in brez zdravljenja mu v nekaj letih grozi smrt. Nihče si ne želi umreti že v otroštvu, zato vas prosimo, da mu pomagate po svojih zmožnostih. Jaka mora čimprej na zdravljenje v tujino, saj v Sloveniji zdravila ni. Zato pa mora zbrati kar veliko vsoto denarja – 2,5 milijona evrov. Zaradi odmiranja mišic kmalu ne bo mogel več hoditi, takrat pa ne bo več primeren kandidat za zdravljenje.

Že večkrat se je zgodilo, da so otroci v Sloveniji zboleli za kakšno izmed redkih bolezni in je bilo zdravljenje možno le v Združenih državah Amerike, kjer so zdravila za take bolezni dostopna, terapija pa žal draga. Naš državni zbor je z 72 glasovi za in z nobenim proti pred kratkim sprejel Zakon o skladu za financiranje zdravljenja redkih bolezni, ki v okviru Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije zagotavlja sistemski vir financiranja zdravljenja redkih bolezni tudi z naprednimi zdravili, ki niso na voljo v Sloveniji. V konziliju zdravnikov za odločanje o zdravljenju oziroma povračilu stroškov bodo lahko sodelovali tudi tuji strokovnjaki. Žal to ne omogoča kritja zdravljenja za tiste otroke, ki so vključeni v I. fazo kliničnih študij, zato bodo nekatere družine še naprej primorane zbirati donacije.

Na naši šoli smo se odločili, da bomo Jaku pomagali, zato smo v okviru postne akcije na različne načine zbirali denar. V našem razredu smo zbirali denar s pouličnim petjem. Akcijo smo izvedli takoj po pouku, ko smo se skupaj odpravili do centra mesta. S seboj smo vzeli kitaro, na katero je igral sošolec, pripravili pa smo še plakat z napisom namena zbiranja denarja ter škatlo, v katero so lahko mimoidoči oddali svoj dar. Akcija se je izkazala za zelo uspešno, saj smo zbrali več kot 1000 evrov! Na to smo izredno ponosni in prepričani smo, da se je splačalo »zapraviti« en popoldan svojega časa.

Na žalost se kljub različnim podobnim akcijam po Sloveniji še vedno ni zbralo dovolj denarja. Številka se je sicer znižala, vendar je izrazito velik problem čas. Trenutno je potrebnih še okoli pol milijona evrov, ampak Jaka nima več veliko časa. Njegovi starši pravijo, da fant vedno težje opravlja vsakdanja dela, vedno hitreje se utrudi pri hoji in to še zdaleč ni dober znak. Jaka resnično potrebuje vašo pomoč! Zato se na vas obračamo še takole, preko spleta. Upamo, da bomo vsaj toliko uspešni kot na ulici. 🙂

Vsak lahko prispeva preko QR kode pod tem besedilom, svoj dar pa lahko nakažete tudi preko SMS-a JAKA5 ali JAKA10 na telefonsko številko 1919. Pomembno je, da skušamo pomagati ljudem v stiski, saj nikoli ne vemo, kdaj se bomo sami znašli v takšni situaciji. Hvala vam za vašo radodarnost in pripravljenost pomagati.

Več o Jaku in njegovi zgodbi si lahko preberete tukaj.

Ko sem sedela pri pashalni večerji, sem imela občutek, da ne vstopam samo v lep, nekoliko drugačen obred, ampak v nekaj zelo starega, domačega in hkrati zelo živega. V prostor ni prišla le skupina ljudi, ampak občestvo. Prišli smo nekoliko prej, se umirili, si izmenjali nekaj pogledov in tihih besed, potem pa se je začelo to, kar je bilo veliko več kot skupna večerja. Miza ni bila samo miza. Postala je kraj spomina, hvaležnosti, molitve in bližine.

Ob takem obredu človek zelo jasno začuti, zakaj je bila miza v Svetem pismu tako pomembna. Toliko odločilnih trenutkov se zgodi prav tam: ob kruhu, čaši, blagoslovu, ob poslušanju in ob skupnosti. Tudi Jezus je svojo pot proti trpljenju in smrti sklenil prav z večerjo z učenci. Katoliško izročilo v zadnji večerji prepoznava trenutek, v katerem je Jezus postavil evharistijo, ko je kruh povezal s svojim telesom in vino s svojo krvjo; zato je veliki četrtek tako tesno povezan z začetkom svetega tridnevja.

Prav zato ima pashalna večerja za katoličana posebno globino. Ne gre za poskus, da bi “ponovili judovsko pasho” v zgodovinskem smislu, ampak za duhovno vstopanje v ozadje tiste noči, ko je Bog svoje ljudstvo vodil iz sužnosti v svobodo in ko je Kristus to starozavezno izročilo dopolnil s svojim darom samega sebe. Cerkev že od začetkov bere to povezanost zelo jasno: Kristusova daritev, ki jo obhajamo pri oltarju, dopolnjuje in izpolnjuje to, kar je bilo v stari zavezi nakazano v pashi.

Mene se je pri obredu najbolj dotaknilo prav to, kako močno je vse spominjalo na sveto mašo in hkrati osvetljevalo njeno notranjost. Skupna miza, zbranost, blagoslov, kruh, vino, beseda, tišina, odgovori navzočih, drža spoštovanja in hvaležnosti – vse to je bilo tako zelo domače. Kot da bi človek za hip stopil nekoliko bližje izvirom tega, kar pri maši obhajamo vsako nedeljo. Oltar pri maši ni le prostor obreda, ampak miza daritve in občestva; tudi zato Cerkev evharistijo razume kot izraz in vir edinosti med verniki.

Ob pashalni večerji sem močneje razumela tudi, da vera ni nikoli samo stvar posameznika. Je pot ljudstva, družine, skupnosti. Ta večer ni bil sestavljen iz velikih zunanjih učinkov, ampak iz preprostih stvari, ki so dobile težo: eden nekaj prinese, drugi pripravi, tretji streže, nekdo posluša, nekdo moli, kdo drug s svojo navzočnostjo dopolni celoto. Prav v tem je bila lepota večera. Vse je govorilo, da je praznik vedno nekaj, kar si med seboj podarimo.

Zelo dragoceno se mi zdi, da tak obred doživimo prav v dneh pred svetim tridnevjem. Veliki četrtek, veliki petek in velikonočna vigilija niso trije ločeni dogodki, ampak eno samo veliko praznovanje Kristusove ljubezni, njegove daritve in zmage življenja. Pashalna večerja človeka nežno uvede v to skrivnost. Pomaga mu, da veliki četrtek ne ostane samo pri zunanjem spremljanju bogoslužja, ampak globlje začuti, kaj pomeni, da nas je Gospod ljubil do konca.

V spominu mi ostaja tudi nekaj zelo preprostega: občutek, da Bog ne obide tistega, kar je najbolj človeško. Ne pride mimo kruha, mize, odnosa, pogovora, gostoljubja. Prav tam nas sreča. Prav tam posvečuje naše najbolj vsakdanje geste. To, kar je navadno, postane znamenje. To, kar je skupno, postane sveto. In to, kar je videti kot večerja, postane molitev.

Pashalna večerja me je zato nagovorila kot lep in dragocen uvod v največje dneve cerkvenega leta. Ne zato, ker bi želela nadomestiti sveto mašo, ampak prav nasprotno: ker jo pomaga globlje razumeti in bolj hvaležno obhajati. Po takem večeru človek stopi v sveto tridnevje bolj zbran, bolj odprt in bolj doma v evangeliju. Kot da bi srce že sedelo pri mizi z učenci in skupaj z njimi čakalo, da se razodene vsa globina velikonočne skrivnosti.

V marcu je v Pastoralni zvezi Slovenj Gradec že tradicionalno potekal Tečaj priprave na zakon. Ker verjamemo, da je za gradnjo dobrega zakona ključen kakovosten odnos, priprava poteka tako, da zaročence povabimo k pogovoru o različnih temah.

Srečanja začnemo z ogledom video vsebine, ki nas uvede v posamezno temo, nato pa nas gradivo vodi v pogovor. Dotaknili smo se teme komunikacije, reševanja konfliktov in zaveze. Priprave na zakon se je udeležilo 15 parov.

Za konec pa še misel, ki jo je z nami delil župnik Simon in si želimo, da bi bila vodilo vsakega zakona: “Naj bo vajin zakon bolj navdihujoč kot vajina poroka.”

Odzivi:

“Tečaj priprave na zakon sva s partnerjem začela brez posebnih pričakovanj, ob tem pa naju je spremljal tudi občutek, da imava že tako preveč obveznosti. Prav zato naju je izkušnja še toliko bolj pozitivno presenetila. Srečanja so večkrat presegla najina pričakovanja – postala so dragocen prostor, kjer sva si zavestno vzela čas drug za drugega, za iskren pogovor in za kakovostno skupno preživljanje časa.
Vsebina predavanj je bila izjemno poučna, življenjska in realna, hkrati pa polna tistih pravih “aha” trenutkov, ki spodbudijo razmislek in prinesejo nova spoznanja. Tečaj nama ni dal le znanja, ampak predvsem priložnost, da poglobiva svoj odnos in se še bolj poveževa. Z veseljem bi ga priporočila vsakemu paru.”

Patricija in Roman

Tečaj priprave na krščanski zakon v Slovenj Gradcu je tečaj o medosebnih odnosih, ki bi ga priporočila vsem parom; tudi tistim, ki nimajo tradicionalno verskega ozadja. Temelji na delu v parih, kjer zaročenca skozi vzpodbudo informativnih videoposnetkov raziskujeta njuno zvezo: kako dobro se poznata, kakšna so njuna pričakovanja, naučita se bolje slišati drug drugega … Odpirajo se tudi teme medsebojne komunikacije ter načinov reševanja konfliktnih situacij.

Vzdušje na tečaju je sprejemajoče, toplo, vendar dovolj intimno za iskren pogovor. Za naju je bil to dragocen čas, ki sva ga preživela v pogovoru. Preko spoznavanja pogledov drug drugega naju je pripravil na zakonsko življenje po poroki, ki pride z Božjim blagoslovom.

Petra in Jakub

V petek, 27. februarja, smo se volčiči krdela Mali voz odpravili na zimovanje na Remšnik, kjer smo ostali do nedelje, 1. marca. Na zimovanju smo skupaj s starimi volkovi spoznavali džunglo in njene prebivalce.

Kot se spodobi smo ob prihodu najprej dvignili zastavo in zapeli himno, potem pa je sledila večerja. Zvečer smo po gručah izvedeli, kdo bo vodja gruče in si skupaj izmislili klic gruče ter narisali grb gruče. Naslednji dan smo začeli z Balujevo katehezo, nadaljevali pa z izdelavo bakel. Izvedeli smo namreč, da po džungli hodi bitje, ki se skriva v sencah in na nas preži ponoči. Da bi se obvarovali, smo potrebovali rdečo rožo. Igrali smo še roverček in spoznali slončico Hati, vodjo džungle, ki nam je povedala zgodbo o tem, kako je v džunglo prišel strah. Popoldne smo šli k maši in se preizkusili v različnih nalogah, s pomočjo katerih smo si prislužili rdečo rožo. Z njo in baklami, ki smo jih naredili dopoldne, smo lahko zvečer varno izvedli skalo posveta, kjer smo v krdelo sprejeli še enega volčiča in prejeli gumbe za osebno napredovanje. Večer smo slavnostno zaključili, naslednji dan pa smo še pridno pospravili brlog in pri maši prisluhnili pričevanjem bogoslovcev.

Na zimovanju smo se imeli lepo, premagali smo svoje strahove, se veliko novega naučili in se kot krdelo še bolj povezali.

Dober lov!

Srečanje starega in novega ŽPS in ŽGS

V soboto, 28. marca, smo imeli skupno srečanje bivši in novi člani župnijskega pastoralnega sveta ter bivši in novi člani župnijskega gospodarskega sveta. Srečanje smo začeli sproščeno – z dinamiko, ob kateri smo se iskreno nasmejali, se med seboj bolje spoznali in ustvarili prijetno, domače vzdušje.

Po uvodnem delu smo se zbrali k molitvi. Začetno pesem Pričeval ljubezen bom smo doživeli kot lepo spodbudo in simbol naše skupnosti – vsak s svojim značajem, darovi in pogledom prispeva k celoti, iz katere lahko nastane nekaj dobrega in lepega. Ob tem smo začutili, kako pomembna je povezanost in sodelovanje med nami.

Molitveni del smo zaključili s prepevanjem Psalma 27 »Upaj v Gospoda«. Te besede so nas spodbudile, da z zaupanjem stopamo naprej v svoje poslanstvo in odgovornosti v pastoralni zvezi.

Sledile so zahvale in nagovori:

Žiga Berložnik, nagovor članom ŽGS: »Dragi gospodarski svet, zavedam se, da morate pri svojem delovanju v dobrobit Cerkve velikokrat uporabiti vse svoje strokovno znanje, vrline, zveze in poznanstva ter z vso skrbnostjo pristopiti k reševanju zadev. Spodbujam vas, bodite pripravljeni sprejeti, česar ne morete spremeniti, bodite pogumni in odločni pri stvareh, ki se jih zdi nemogoče rešiti, ter naj vam Gospod da modrosti, da boste znali razločevati prvo od drugega. Naj vam bo v veliko pomoč molitev in glavno vodilo Gospod in Božja volja.

Andreja Lenart, popotnica članom ŽPS, ki ostajajo: Danes mi je ena oseba rekla, da se boji, v kaj so jo potunkali. Podobno se je zdelo pred leti meni. V letih sodelovanja pri ŽPS sem začela razumevati stvari, ki jih sicer gledamo od zunaj, na drugačen način. Odgovorno, premišljeno, včasih težko, včasih sproščeno sprejemanje skupnega konsenza je terjalo čas in angažma. Vsekakor je velika prednost, če smo takrat v prijateljskem vzdušju in se imamo radi. Naša naloga je svetovanje duhovnikom, podpora njim in njihovemu delu za občestvo. Tako da: ne pozabite na moč ljubezni. Za popotnico pa preberem še Psalm 121. Za vse odhajajoče in vse prihajajoče.

Mateja Šolar, nagovor novim članom ŽPS: Najprej naj izrazim, kako zelo hvaležna sem za vašo odločitev in pripravljenost na služenje. Bodite dobrosrčni in nikoli ne pozabite, da smo med seboj zavezniki. Imejte veliko mero poguma za deljenje mnenj, četudi se na prvo žogo zdi, da drugačnih – le tako lahko skupaj oblikujemo široko sliko, si pomagamo osvetliti sive pege in različne poglede.

Zala Breznik Domej, zahvala članom ŽPS, ki odhajajo in ostajajo: Za vse, ki odhajate – iskrena hvala za vaš trud, čas, talente, razpoložljivost ter za to, da ste držali »smer Jezus Kristus«. Ni se mi treba ozreti daleč, da že vidim sadove vašega dela – v mojem življenju, v življenju moje družine in prijateljev. Za nekatere sadove pa bo potrebne še nekaj potrpežljivosti. Za vse, ki ostajate – hvala vam za ponovno pripravljenost, da nadaljujete s služenjem. Veselim se sodelovanja.

Za zaključek smo bili deležni še pogostitve z zelo dobro domačo štranklovo župo (boranjo) in z ljubeznijo narejenimi torticami. Hvaležna sem za vse trenutke sodelovanja, pogovore in skupno delo.

 

Župnijski gospodarski svet (ŽGS) je steber materialne stabilnosti naše pastoralne zveze. Sestavljajo ga odrasli verniki, ki s svojo strokovnostjo in poštenostjo služijo v petletnem mandatu.

Gospodarski svet je glas razuma in zaupanja, ki varuje tisto, kar so zgradili naši predniki, za generacije, ki prihajajo.

Župnijski pastoralni svet (ŽPS) je posvetovalno in delovno telo, ki predstavlja srce in vizijo naše pastoralne zveze, ki pod vodstvom župnika išče poti za življenje po evangeliju v današnjem času.

Župnijski pastoralni svet je prostor, kjer se različni darovi posameznikov združijo v eno samo poslanstvo: graditi varno in toplo zavetje za vse iskalce Boga.

Medtem ko ŽPS riše duhovno smer, tesno sodeluje z ŽGS, da materialne dobrine vedno služijo pastoralnemu poslanstvu in rasti občestva.

Na Razborju je v postnem času potekal moški postni odmik z naslovom Vstani, jej. Zbrali so se moški in možje, ki so se za nekaj trenutkov umaknili iz vsakodnevnega vrveža, dela, obveznosti in notranjih napetosti, da bi v tišini, molitvi in bratstvu znova odkrili, kaj pomeni živeti kot mož, oče in kristjan. V dneh priprave na veliko noč je bil to čas, ko so mogli stopiti nekoliko stran od zunanjega hrupa in bolj iskreno pogledati tudi vase.

Rdeča nit odmika je bila svetopisemska zgodba preroka Elija, posebej trenutek, ko zlomljen in izčrpan obleži v puščavi, Bog pa mu po angelu reče: »Vstani in jej.« Prav ta podoba je zaznamovala vse kateheze. Elija ni predstavljen le kot mogočen prerok ognja in odločnosti, ampak tudi kot človek, ki je po velikih bojih in zmagah prišel do meje svojih moči. Potem ko je odločno nastopil proti mlačnosti, malikovanju in razdeljenemu srcu svojega časa, se je tudi sam znašel v stiski, utrujenosti in begu.

Kateheze so ob tem zelo jasno pokazale, kako blizu je ta zgodba tudi današnjemu moškemu. Tudi danes je moški pogosto vrednoten po tem, koliko zmore, koliko ustvari, koliko zasluži in kako dobro obvladuje stvari. Svet mu govori, naj bo močan, uspešen in neomajen, vera pa mu razodeva nekaj globljega: da prava moč ni v tem, da vse nosi sam, ampak da prizna svojo omejenost in se odpre Bogu. Elijev zlom pod grmom je zato postal podoba trenutkov, ko človek ne zmore več, ko se sesujejo njegove predstave o sebi, ko ugotovi, da ni odrešenik svoje družine, svojega dela ali svojega sveta.

V katehezah je močno odmevalo tudi opozorilo pred razdeljenim srcem. Tako kot je Elijev čas zaznamovalo mešanje vere z drugimi “bogovi”, tako tudi danes človek hitro razdeli svoje srce med Boga, uspeh, udobje, nadzor, storilnost in samouresničevanje. Ravno zato je postni čas priložnost za notranjo poenotenost, za vrnitev k bistvu in za iskreno vprašanje, komu zares pripada moje srce.

Pomemben poudarek odmika je bil tudi v tem, da Bog človeka v njegovi slabosti ne zavrne. Eliju ne očita njegovega strahu, ampak ga nahrani. Ne zlomi ga še bolj, ampak mu da dovolj moči za pot. V tem je bila prepoznana globoka povezava z evharistijo, ki ni nagrada za popolne, ampak hrana za utrujene, šibke in lačne. Ob adoraciji, skupni molitvi in tihih trenutkih pred Gospodom so mogli udeleženci znova okušati, da Bog pogosto ne govori v hrupu, moči in velikih vtisih, ampak v tihem, rahlem glasu, ki ga je mogoče slišati le v zbranosti srca.

Pomemben del odmika je bilo tudi skupno delo in preprosto bratstvo. V pogovorih, sodelovanju in navzočnosti drug ob drugem se je utrjevalo spoznanje, da moški ni poklican hoditi sam. Tudi v veri in življenju potrebuje prostor, kjer sme biti resničen, kjer lahko odloži breme in kjer se spomni, da ga Bog kliče ne le k vztrajnosti, ampak tudi k zvestobi.

Moški postni odmik na Razborju je bil tako priprava na veliko noč in hkrati priprava na vsakdanje poslanstvo. Udeleženci so se vračali domov z vabilom, naj bodo v svojih družinah bolj budni, bolj navzoči, bolj ponižni in bolj odprti za Boga. Kajti prava moč moža ni v navidezni nepremagljivosti, ampak v srcu, ki se pusti srečati, nahraniti in voditi Gospodu. In prav v tem duhu je skozi ves odmik odmeval preprost, a močan klic: Vstani, jej.

Program Zdravilna beseda za mlade poteka v okviru projekta Od ljudi za ljudi, sofinanciranega s strani Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo. Več o projektu si lahko preberete spodaj.

Tudi raziskave iz področja duševnega zdravja kažejo na to, da se Slovenija sooča z resnimi izzivi. Po podatkih NIJZ in Nacionalnega programa duševnega zdravja se z depresijo sooča približno 85.000 odraslih (4,3 % prebivalstva), več kot tretjina mladih poroča o občutkih žalosti, nemoči in psihosomatskih težavah, več kot polovica starejših pa občuti hudo osamljenost. Leta 2019 je bilo zaradi duševnih stisk izgubljenih 1,18 milijona delovnih dni – 58 % več kot leta 2015. Raziskave kažejo tudi na to, da ljudje iščejo skupnostno, varno podprto okolje, kjer bi lahko izrazili svoje stiske, poiskali oporo in postopoma ozdraveli. Tovrstnih programov pa v slovenskem prostoru kronično primanjkuje.

V partnerstvu med Svetopisemsko družbo Slovenije (prijavitelj) in zavodom Pastir.si (partner) želimo to vrzel nasloviti z izvajanjem dveh dopolnjujočih se programov:

• Zdravilna beseda je program za posameznike v duševni stiski (žalovanje, travma, odpuščanje, osamljenost ipd.), ki vključuje poglobljeno delo v skupinah ali ena-na-ena,
• RadŽivim je program za krepitev duševnega zdravja, ki deluje na povezovanju, zdravem preživljanju prostega časa, osebnostni rasti in omogoča psihosocialno okrevanje.

Ti programi omogočajo osebnostno in psihosocialno podporo ranljivim skupinam, kot so:

• mladi s simptomi depresije ali tesnobe,
• starejši, ki so socialno izolirani,
• odrasli, ki so v obdobju izgube, razveze, življenjske krize ali izgorelosti.

Oba programa se izvajata na lokalni ravni, v sodelovanju z župnijami, občinami, humanitarnimi organizacijami in posamezniki. Zavod Pastir.si deluje na območju Koroške, Svetopisemska družba Slovenije pa po celotni državi. Ključen element je tudi usposabljanje novih voditeljev – tako za delo v skupinah kot za individualno podporo. Vzpostavili smo učinkovit model train-the-trainers, ki spodbuja, da posamezniki, ki so bili sami deležni pomoči in okrevanja, postanejo vir pomoči za druge v svojem lokalnem okolju. S tem ne le povečujemo število razpoložljivih izvajalcev, ampak prispevamo k trajnostni transformaciji celotnih okolij.

Obe organizaciji se povezujemo s ciljem, da bi vzpostavili širšo mrežo skupin na terenu, ki se udeležujejo omenjenih programov, izmenjavali dobre prakse, izvajali strukturirana izobraževanja za prostovoljce – moderatorje in voditelje skupin, uvedli skupine za samopomoč ter organizirali večdnevne odmike – z usmerjenimi pogovori in podporo, omogočili osebne, individualne pogovore ter spremljanje človeka na njegovi poti in v njegovi stiski. Skupaj nameravamo tudi razviti nov program za mlade, ki bo naslavljal njihove stiske in jih opolnomočil za reševanje življenjskih kriz in težav.

Od 8. do 12. marca je Zavod Marianum Veržej odprl svoja vrata skupini seniorjev iz koroških župnij in ostalih krajev po Sloveniji. Z duhovnikoma Markom in Ernestom smo odstirali skrivnosti Božje besede ter se povezovali v molitvi in slavljenju.

Vsak dan smo doživljali lomljenje kruha Življenja in na daritveni oltar polagali svoje prošnje in zahvale.
Posebej bogat pa je bil tudi spremljevalni program. Globoko se nas je dotaknil dan, posvečen Cvetani Priol, ki je živela še v času naših mladih let. Nekateri udeleženci so celo doživljali dogajanje okrog Cvetaninega življenja.

Za obogatitev našega znanja zgodovine sta poskrbeli Anka in Neta, ki sta predstavili povezanost njune družine z Brioni in družino prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Tudi romanje k Svetemu Juriju ob Ščavnici je napolnilo dušo in srce s spoznanji tamkajšnje zgodovine in pomembnih osebnosti, rojenih v tem kraju.

Seveda pa nam bosta ostala v spominu častitljiva jubileja dveh zakonskih parov Linasi in Potnik, ki sta z nami in člani svojih družin obeležila zlato (50 let) in diamantno (65 let) poroko. Večer smo preživeli ob čudovitih zvokih citer in ubranem petju.

Vse dneve smo skrbeli tudi za dobro počutje in majhna presenečenja za skritega prijatelja. Za dobro počutje vseh pa sta pridno skrbeli kuharska ekipa in kavarnica Štrk. Da so se zaužite kalorije razporedile v mišice, sta poskrbeli dve fizioterapevtki, ekipa RadŽivima pa je skrbela, da je vse teklo gladko in za nas brezskrbno.