Skozi intervjuje, ki jih zdaj že nekaj časa lahko prebiramo na naši spletni strani, smo spoznali že kar nekaj ljudi, ki tako ali drugače zaznamujejo našo skupnost. Ljudi, ki preprosto služijo občestvu in Bogu ter tako krepijo svojo vero in odnose z drugimi. Med njimi je tudi Natalija Glažar iz župnije Podgorje. Že kot osnovnošolka je začela prepevati v otroškem pevskem zboru, po birmi pa je postala animatorka birmanskih skupin. Z mladimi je hodila na duhovne vaje, taizejska srečanja, postala bralka beril in članica ŽPS, z letošnjim letom tudi delivka svetega obhajila.

Pravi, da je potem, ko se je poročila in postala mama dvema hčerkama, nekaj dejavnosti moralo na »dopust«. Tudi poklic frizerke ji marsikdaj ne dopušča več dovolj časa, da bi sodelovala povsod, kjer si želi in kjer bi se počutila koristno. Pred dvema letoma in pol je odprla frizerski salon v Slovenj Gradcu, kar zahteva še dodatno energijo in odgovornost.

Natalija hitro očara s svojim prijetnim nasmehom in zgovornostjo. Tako se tudi navzven čuti njeno veselje do življenja in čut do ljudi. Je skrbna žena in mama, zmeraj pripravljena pomagati sočloveku. Zagotovo si je ogromno izkušenj nabrala na svoji poklicni poti, kjer se vsakodnevno sreča s številnimi zgodbami. Mogoče ste lahko tudi vi del teh zgodb, če se oglasite pri njej, ko se boste želeli urediti za kakšno posebno priložnost ali kar tako – za vsakdan. 😊

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Poleg staršev in brata sta skupaj z nami živela še babica in dedek. Starša, ki sta bila delavca vse do upokojitve, sta me vzgojila v delovno in odgovorno osebo. Pokojna babica je bila zelo razgledana in verna oseba. Kot otroku mi je veliko brala, skupaj sva prepevali in se ogromno pogovarjali. Verjetno je prav ona »kriva«, da še danes zelo rada berem in tako potešim svojo radovedno naravo.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Doma. Danes pa ga vidim povsod: v ubogih, trpečih, prijaznih, žalostnih, pa tudi v veselih in odprtih ljudeh.

Kdo je zate Jezus?

Oseba, ki govori po drugih.

Tvoj mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabila?

V našem razredu smo imeli veliko sošolcev, ki so živeli v rejniških družinah. Na žalost so bili velikokrat zasmehovani in nesprejeti. Ker so se mi smilili, sem vedno stopila na njihovo stran. Na eni izmed obletnic valete mi je sošolka povedala, da ne razume, zakaj sem jih vedno zagovarjala. Pa sem ji povedala, da si predstavljam, kako bi bilo, če bi bila sama v njihovi koži, zato sem jih globoko podoživljala.

Na obisk je večkrat prihajala mamina znanka. Enkrat mi je obljubila, da mi naslednjič prinese pobarvanko in barvice. Iz tiste obljube seveda nikoli ni bilo nič, mi je pa dala lekcijo. Naučila sem se, da če česa ne morem uresničiti, nikoli ne obljubim, da ne bi bil kdo tako razočaran, kot sem bila takrat sama.

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutila poslanstvo, je bila enostavna, jasna, ali je dolgo zorela?

Že od malega sem imela rada ljudi, nekako sem jih čutila in spoštovala, se od njih učila. Na koncu osnovne šole se je bilo treba odločiti, kam naprej. Želela sem si postati frizerka, ekonomska šola mi ni dišala. Otroška želja, da postanem učiteljica, prav tako ne več. Ko sem bila sprejeta na frizersko šolo v Mariboru, se mi je odprlo veliko novih poti. Seveda ni bilo vedno lahko. Po končanem šolanju sem se zaposlila v frizerskem podjetju, kjer sem delala 28 let. Sedaj imam že več kot dve leti svoj salon. Lepo je, ko z veseljem opravljam delo, čeprav je včasih težko in naporno. Rada se pošalim, da poleg svojega poklica delam še kot psihoterapevtka, vendar je to delo na črno. 🙂 Ljudje so tako osamljeni, žalostni, razočarani. Zgodbe, ki jih slišim, me včasih globoko prizadenejo. Ja, moje poslanstvo je verjetno tudi to, da skozi svoj poklic spoznavam ljudi, ki mi zaupajo, me spoštujejo in to mi veliko pomeni.

Kako izgleda tvoj čisto običajen dan. Kaj je tisto, kar trenutno najbolj zaznamuje tvoje življenje?

Moj dan je odvisen od tega, kdaj začnem z delom. Veliko je prilagajanja družini in strankam. Rada zgodaj vstanem (5.30–6.00) in zajtrkujem. Čez dan se ne vidim veliko z družino. Zvečer, to je okrog 20.00, ko smo nekako vsi doma, se pogovorimo, dogovorimo za naslednji dan. Veselim se koncev tedna, ko si vzamemo čas za nas, naše trenutke. Včasih si želim, da bi imela več časa zase. Ko zvečer od utrujenosti »padem« v posteljo, se zahvalim Jezusu, da sem v vsej norišnici preživela in me je spremljal skozi dan.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Vsekakor narava. Ko sem izžeta in utrujena od napornega dneva, je to moje zatočišče. Včasih se ne morem načuditi, kako lepo je Bog poskrbel za nas. V vsakem kamnu, roži ali drevesu vidim življenje, popolnost. Včasih se sploh ne morem načuditi vsemu lepemu, ki nas obdaja.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto; si že našla svojega?

Najbolj sprejeto se počutim pri svoji družini in v domači cerkvi.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Ali kdo nima želja? Včasih mislim, da sem skromne narave, a hitro ugotovim, da sem kar zahtevna. 🙂 Upam, da mi bo zdravje služilo. Želim si miru, da se mi lahko izpolni kakšna želja po potovanju, romanju.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

V prvi vrsti je mama, tako kot jaz. Včasih razmišljam, kako je trpela, ko so njenega edinega sina križali. Kot mama sem zaščitniška do hčerk, zanju si želim, da bi prišli do želenega poklica, si ustvarili družino ter z Božjo pomočjo živeli v miru in ljubezni.

Maj je zame eden izmed najlepših mesecev, spomnim se šmarnic in zbiranja sličic. Eno leto, ko smo jih zbirali, je nastala čudovita slika Marije iz Ptujske Gore, ki zbira »svoje otroke« pod plaščem. Tako nekako jo čutim kot svojo mater.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

Jezusovo življenje. S pomočjo kroglic na njem vedno znova poglabljam vero in razumem njegovo ljubezen do nas.

Natalija, najlepša hvala, da si se z veseljem odzvala povabilu in z nami delila svojo zgodbo. Želimo ti Božjega varstva, veliko časa za družino in uresničenih potovanj. Vse dobro!

Šli smo na pot. Premagovali smo metre, kilometre, prevozili države in prečkali meje.

In šli smo na pot. Se spraševali, iskali, molili, zahvaljevali, brali, prisluškovali.

Prišli smo v Auschwitz, v Krakov, v Wadowice in Čenstohovo.

In prišli smo do čudenja, do kažipotov, do nemirne ljubezni in nečesa, kar nas žene naprej.

Auschwitz – sv. Maksimilijan Kolbe, sv. Edith Stein

Prva postaja Romarskega RadŽivima na Poljsko sta bila Auschwitz in Birkenau. Nemški nacistični koncentracijski taborišči. Mesti zla in trpljenja. Kraja, kjer ni bilo prostora za Boga. Pa vendar kraja mnogih znanih in razglašenih ter zagotovo še več brezimnih in neznanih svetnikov. Ob videnem in slišanem sem se spraševala, ali zlo nima meje, nima dna. In o tem, ali je spiralo zla mogoče presekati. V človeških očeh, s človeškimi močmi se to zdi nemogoče. A verniki stavimo na več kot le na ta svet. Stavimo na Boga. In kakor se zlo zdi brezmejno, je Božja ljubezen zagotovo brezmejna, Njegovo usmiljenje pa brez dna. V resnici sem se po Auschwitzu še bolj veselila nadaljevanja romanja, saj sem si želela še in še poslušati o Božji ljubezni, o Božjem usmiljenju, o Luči in o zagotovilu, da Bog na koncu zmaga. Da je že zmagal. In da ta zmaga ni bila podarjena, temveč plačana, pretrpena in zadoščena, mi pa odkupljeni. Bogu hvala! Auschwitz lahko pusti človeka pošteno obupanega in resigniranega, z mislijo na aktualne dogodke v svetu pa v prepričanju, da ga zlo čez in čez preplavlja in da spirale zla ni mogoče presekati. A ker nismo sami, ker je z nami Bog, tudi logika sveta postaja obrnjena na glavo. Človek sam očitno ne more iz vrtinca hudega, ampak z Božjo milostjo, z Božjo pomočjo, z Božjim v človeku, lahko tudi na krajih grozot in največjega trpljenja zacvetijo in zasvetijo najlepši svetniški zgledi, kot so sv. Maksimilijan Kolbe, sv. Edith Stein in nenazadnje naši predniki in sorodniki, ki so herojsko prenašali trpljenje, za povrh pa mučiteljem odpustili in z zaupanjem v Božje usmiljenje zapustili svet prav tu ali na katerem drugem domačem ali tujem mestu groze. Kako gre pa meni? Se zlu uprem že v malem, preden se kot plevel razraste in ga je sčasoma nemogoče populiti? Morda s pomočjo Božje motike? S sejanjem dobrega, ki tako odvzema mesto zlu?

Krakov – sv. Favstina Kowalska

Ko v mislih naštevam poljske svetnike, se mi misel prav gotovo ustavi pri Favstini. Poznam jo že iz otroštva, ko sem se na enih izmed duhovnih vaj srečevala z njenim življenjem in njeno globoko vero. Božje Usmiljenje je res neskončno. Ko pa smo se v ponedeljek popoldne pripeljali do našega romarskega doma, sem šele začela dojemati, da bom spala in se sprehajala na kraju, kjer je Favstina živela, molila, se pogovarjala z Jezusom, sprejemala reveže, kuhala. Gledala je podobno pokrajino, kot smo jo mi. Favstina je živela v začetku dvajsetega stoletja (1905–1938). In česar ona gotovo ni videla, sta dve mogočni cerkvi, ki smo ju obiskali. Ena je posvečena sv. Janezu Pavlu II., druga pa je bazilika Božjega Usmiljenja. Slednja je zrasla tam, kjer je nekoč Favstina okopavala krompir. Cerkev se mi je zdela zelo zelo velika, narejena v modernem slogu, tako da na začetku sploh ni bilo občutka, da gre za cerkev. Večkrat sem bila v njej in vsakič mi je bila bolj všeč. Od zunaj je zasnovana kot ogromna ladja, na premcu je kip sv. Janeza Pavla II., zvonik pa je nameščen v jamboru. Ko se je zvečerilo, je na glavni del ladje padla senca, ki je bila videti, kot bi bila del kraljeve krone. To je bil res veličasten pogled. Znotraj v glavni ladji, ki je polkrožno zasnovana, je ogromno vitražnih oken, modro-rumene barve. Dajejo vtis morja. Nad vhodom pa je v vitražu zahajajoče sonce z belim križem – Kristusom, z odsevom v morju. Pod glavno ladjo je še pet manjših kapel: nemška kapela, slovaška kapela, glavna italijanska kapela, grškokatoliška kapela in meni najljubša, madžarska kapela svetega Štefana. V njej so čudoviti mozaiki v rdečih, rjavih in zlatih tonih. V njej je upodobljena tudi moja zavetnica, sv. Marjeta Škotska. Ob zunanji strani glavne ladje pa je kapela, kjer 24 ur na dan poteka češčenje Najsvetejšega. Tja ves čas prihajajo ljudje. Tudi sama sem vstopila, da malo pozdravim Jezusa in lepota kapele me je prevzela.

Samostan, kjer je živela sv. Favstina, nam je razkazala redovnica, ki pripada istemu redu, kot sv. Favstina. S kakšnim veseljem in žarom nam je pripovedovala o njej in njenem življenju! Ogledali smo si repliko celice, v kateri je sv. Favstina živela in umrla. Videli smo zvonec, na katerega je pozvonil sam Jezus – reven berač in prosil Favstino za toplo hrano. Sprva ga ni prepoznala. Ko pa mu je prinesla hrano, je v njem zagledala Jezusa. V kom vse lahko vidim Jezusa? … Beračev ne vidim ali srečujem ravno pogosto, je pa polno drugih, potrebnih moje pomoči. Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili. (Mt 25, 40)

Krakov in Wadowice – sv. Janez Pavel II.

O zvestobi v malem, o (najprej) tihem, a zvestem življenju pa sem razmišljala ob obisku Centra sv. Janeza Pavla II. in njegovega rojstnega mesta, Wadowic. Vesela sem, da me ta naš sodobnik ni nagovoril v nostalgičnem smislu, češ: »To je bil papež naše mladosti,« temveč globlje, v opazovanju in občudovanju njegove človeške plati, nam tako blizu, odprte za delovanje Božjega, ki dviga, vodi, sveti. Občudujem ga, mladeniča, ki se sooča s težkimi izgubami svojih bližnjih. Predanega študenta, najboljšega v vsem, kar je delal. Prepričljivega igralca, obdanega s prijatelji kulture. Iskrenega iskalca Resnice. Inovativnega duhovnika, s smislom za mlade. Vsestranskega športnika, ki je povsod našel Boga. Svetovnega popotnika. In nenazadnje samozavestnega in odločnega papeža. Veselega, preizkušanega, drznega, a tako blizu navadnemu človeku. Hmmm, kdaj pomislim, da mi je blizu tudi zdaj? In kot svetnik blizu Bogu? Odlična možnost za priprošnjika!

Jasna gora – Čenstohovska mati Božja

Predzadnja postojanka našega romanja je bila Čenstohova oziroma Jasna gora, duhovna prestolnica Poljske, nekakšno »poljske Brezje«. Tja smo prispeli pozno popoldne ter se po maši in večerji odpravili do ogromnega trga pred samostanskim kompleksom, kjer domuje Čenstohovska mati Božja (poljsko Matka Boska Częstochowska). Poslušali smo župnika Simona, ki nas je nagovoril o Mariji in o njenem DA, ki se obnavlja pri vsaki sveti maši, o šoli evharistije, ki jo doživljamo na Jasni gori in konec koncev kjerkoli po vsem svetu. Tako so se vsebine, kraji in svetniki našega romanja ves čas povezovali: Totus Tuus, izročam se Ti, dar sem, Tebi, Marija, in po Tebi dar Jezusu. Tudi če ne razumem, sem Marijin vajenec, učim se pripadnosti Cerkvi, pripadnosti veri. Moja izročitev Mariji in Bogu ni poraz, ampak začetek svobode. Narod, ki ohrani vero, obstane.

Zvečer, malo pred deveto, nas je skupinica ponovno šla do čenstohovske cerkve ter do kapele, kjer domuje slavna Črna Marija. Šli smo na molitve, ki spremljajo vsakodnevno zapiranje Njene podobe. Čenstohovsko Marijo z Detetom sem v živo prvič videla in je zelo lepa. Oba z Jezusom sta oblečena v čudovita in dragocena oblačila. Presenetila in navdušila me je množica mladih ljudi, ki so prišli pobožno prosit Marijo za uspeh pri maturi. Do srca so me ganile njihove molitve in petje.

Zgodaj zjutraj, pred pol šesto, smo šli k sveti maši. Točno ob šestih zjutraj je bila kapela ponovno nabito polna. Najprej se je zaslišalo bobnanje, nato pa fanfare trobent, ki pritičejo prihodu Kraljice. Začeli so odkrivati Marijino podobo, čemur je sledila sveta maša. Po koncu maše smo kleče drsali okrog Marijinega oltarja. Videli smo tudi ogromno zahval. Poljaki imajo navado, da če kdo dobi kakšno prestižno nagrado, na primer Nobelovo nagrado ali kakšno vojaško priznanje ali kaj izjemnega, to prinesejo Mariji v Čenstohovo. Tam so ta priznanja izobešena in si jih lahko vsak ogleda. O, verno ljudstvo Poljakov! Da bi te vsaj delček posnemali …

Po zajtrku in nakupu spominkov smo se odpravili na našo zadnjo točko romanja – proti domu. Vsakdanjost teh dni smo peljali v svoje domove, k svojim sosedom, na svoja delovna mesta, v svoje župnije … In še zmeraj kot romarji hodimo naprej. Ker vera ni cilj, temveč pot.

V mesecu maju se bomo zopet spominjali Marije, Jezusove mame, ob četrtkih pa bodo naše Šmarnice še posebej posvečene družinam. Ob tej priložnosti vas lepo vabimo, da se vsak četrtek pridružite bogoslužju v cerkvi svete Elizabete, da skupaj »poduhamo« vonj šmarnic in Marije. Ob Mariji se lahko spomnimo vseh mater, ki trpijo, kot je trpela tudi Marija, ko je gledala svojega sina na križu; in ob njej vseh mam, ki se v stiski trudijo za dobrobit svojih otrok.

Tokrat vas v šmarnični spodbudi vabimo tudi na področje darovanjske drže, da pridemo naproti družini v stiski. Gotovo je mama srce družine, kot je bila tudi Marija poslušno srce Boga in središče Svete družine. Ena takšnih mam, ki skuša poslušati Srce, je tudi mama fanta Jaka, ki je star komaj 9 let in trpi za redko obliko bolezni. Mišična distrofija mu onemogoča normalno življenje in brez zdravljenja mu v nekaj letih grozi smrt. Nihče si ne želi umreti že v otroštvu, zato vas prosimo, da mu pomagate po svojih zmožnostih. Jaka mora čimprej na zdravljenje v tujino, saj v Sloveniji zdravila ni. Zato pa mora zbrati kar veliko vsoto denarja – 2,5 milijona evrov. Zaradi odmiranja mišic kmalu ne bo mogel več hoditi, takrat pa ne bo več primeren kandidat za zdravljenje.

Že večkrat se je zgodilo, da so otroci v Sloveniji zboleli za kakšno izmed redkih bolezni in je bilo zdravljenje možno le v Združenih državah Amerike, kjer so zdravila za take bolezni dostopna, terapija pa žal draga. Naš državni zbor je z 72 glasovi za in z nobenim proti pred kratkim sprejel Zakon o skladu za financiranje zdravljenja redkih bolezni, ki v okviru Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije zagotavlja sistemski vir financiranja zdravljenja redkih bolezni tudi z naprednimi zdravili, ki niso na voljo v Sloveniji. V konziliju zdravnikov za odločanje o zdravljenju oziroma povračilu stroškov bodo lahko sodelovali tudi tuji strokovnjaki. Žal to ne omogoča kritja zdravljenja za tiste otroke, ki so vključeni v I. fazo kliničnih študij, zato bodo nekatere družine še naprej primorane zbirati donacije.

Na naši šoli smo se odločili, da bomo Jaku pomagali, zato smo v okviru postne akcije na različne načine zbirali denar. V našem razredu smo zbirali denar s pouličnim petjem. Akcijo smo izvedli takoj po pouku, ko smo se skupaj odpravili do centra mesta. S seboj smo vzeli kitaro, na katero je igral sošolec, pripravili pa smo še plakat z napisom namena zbiranja denarja ter škatlo, v katero so lahko mimoidoči oddali svoj dar. Akcija se je izkazala za zelo uspešno, saj smo zbrali več kot 1000 evrov! Na to smo izredno ponosni in prepričani smo, da se je splačalo »zapraviti« en popoldan svojega časa.

Na žalost se kljub različnim podobnim akcijam po Sloveniji še vedno ni zbralo dovolj denarja. Številka se je sicer znižala, vendar je izrazito velik problem čas. Trenutno je potrebnih še okoli pol milijona evrov, ampak Jaka nima več veliko časa. Njegovi starši pravijo, da fant vedno težje opravlja vsakdanja dela, vedno hitreje se utrudi pri hoji in to še zdaleč ni dober znak. Jaka resnično potrebuje vašo pomoč! Zato se na vas obračamo še takole, preko spleta. Upamo, da bomo vsaj toliko uspešni kot na ulici. 🙂

Vsak lahko prispeva preko QR kode pod tem besedilom, svoj dar pa lahko nakažete tudi preko SMS-a JAKA5 ali JAKA10 na telefonsko številko 1919. Pomembno je, da skušamo pomagati ljudem v stiski, saj nikoli ne vemo, kdaj se bomo sami znašli v takšni situaciji. Hvala vam za vašo radodarnost in pripravljenost pomagati.

Več o Jaku in njegovi zgodbi si lahko preberete tukaj.

Alen Gril je eden tistih, za katere pravimo, da so »vsestranski«. Še, ko sva sodelovala kot sovoditelja Oratorija, sem vedela, da se nanj lahko zmeraj zanesem, da bo stvar vzel resno in z odgovornostjo. Prav tako pa so se marsikdaj pokazale njegove praktične veščine. Že od nekdaj ga poznamo kot srčnega, preprostega, skrbnega. Stvari se loteva mirno, premišljeno in natančno.

Alen prihaja iz Pameč, je poročen in je oče dečka. Po poklicu je gradbeni tehnik. Vsekakor pa je po duši skavt in prostovoljni gasilec. Kot bomo izvedeli, ga je ravno skavtstvo najbolj izoblikovalo ter mu predstavlja velik in pomemben del življenja. Med skavti velja za nekoga, ki ima ogromno znanja na vseh področjih in je zelo zanesljiv. Vsekakor pa zmeraj rad kaj ušpiči ali pa vsaj potiho pri tem sodeluje.

Zase pravi, da ima rad različne gradbene/domače projekte, čeprav verjamemo, da je zanje ob novorojenčku sedaj bolj malo časa. Pri srcu pa mu je tudi (gorsko) kolesarstvo. V Pastoralni zvezi je bil precej aktiven kot animator, sodeloval je pri raznih projektih, je nosilec, pomagal in sodeloval je tudi pri tehniki. Zadnje čase je bralec Božje besede, član ŽPS-ja in skupine Exodus.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Prihajam iz štiričlanske družine; imam še mlajšega brata, z nami pa sta živela še babica in dedek. Starša sta mi dala zgled delavnosti in me podprla pri odločitvi za skavte. Danes ne bi bil to, kar sem, če ne bi že v otroštvu spoznal skavtov.

Kako sta se spoznala z ženo?

Zelo smešno in zanimivo je, ko dobim tako vprašanje in rečem v Naklem. Marta namreč prihaja iz Nakla in kako je to mogoče, da sva se spoznala prav tam. Skavti in žena od bratranca so krivi, da sva se spoznala. Ko smo za poletni tabor iskali prostor, smo ga našli ravno v Naklem ob reki Savi. Poleg vsega smo imeli problem z ženskim tehničnim osebjem in je sovoditeljica našla dodatno tehniko med nekdanjimi sošolkami iz gimnazije. Tako sva se prvič videla na sami lokaciji in skozi tabor ni preveč nakazovalo, da bi si bila všeč (vse izvidnice in izvidniki so takoj nekaj sumili in vedeli, ko midva še nisva), a vse skupaj je moralo dozoreti (čisto nevede) še skozi en tabor leto dni kasneje v Lovrencu.

Kako sta se spoznala z Jezusom?

Spoznala sva se preko skavtov in narave, potem pa tudi pri animatorjih in se še spoznavava.

Kdo je zate Jezus?

Moj prijatelj in sopotnik na vseh poteh. Ko Jezusa prejmem v obhajilu, se počutim pomirjujoče.

Tvoj mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabil?

Sem še iz generacije, ki je odraščala brez tehnologije, tako sem veliko časa preživel zunaj, kjer smo se s sosedi brezskrbno igrali na cesti in kakšno kdaj ušpičili. Veliko smo skupaj prekolesarili in kar nekaj časa preživeli v gozdu. Vsako leto sem šel med poletnimi počitnicami za teden dni h gotiju in gotici v Črno na kmetijo, od koder imam lepe spomine.

Močno so me zaznamovali tudi skavti, ki so me potegnili v skavtsko življenje. Bilo je veliko skavtskih dogodivščin, med njimi bi izpostavil skavtski tabor v Lovrencu, ko sem bil že voditelj. S četo smo postavili ogromen, mogočen jambor (primeren, da ga postavijo odrasli ljudje) in kopali jarke v neobičajnih (beri: zelo deževnih) pogojih. 😅

Kako izgleda tvoj čisto običajen dan. Kaj je tisto, kar trenutno najbolj zaznamuje tvoje življenje?

Veliko je odvisno od moje službe. Vsak dan se razlikuje in nimam običajnega “rutinskega” dneva. Najbrž na to zelo vpliva moje delo v službi, saj hodim po terenu in mi velikokrat urnik in tempo narekujejo gradbišča.

Vstajam nekje med 4.45 in 6.00, nato se odpravim v pisarno v Maribor ali na teren. Veliko se prevozim, zato mi zjutraj zelo prija najprej tišina, molitev, nato bolj umirjena glasba. Po službi pridem domov, kjer me pričakata žena in sin, s katerima skupaj preživim popoldan in večer. Zvečer skupaj zmolimo in gremo spat.

Trenutno moje življenje najbolj zaznamuje dvomesečni sin, s katerim je vsak dan drugačen. In bolj on narekuje tempo.

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutil poslanstvo, je bila enostavna, jasna, ali je dolgo zorela?

Za poklic gradbeništva sem se odločil že po končani osnovni šoli. Za poslanstvo moža je bila pot nejasna, bil sem negotov, če bo sploh “kakšna zame”. Za poslanstvo očeta pa čudežna, saj sem spoznal, kako velik dar je imeti otroka. Poslanstvo za delo z mladimi (tudi po srcu) pa mi je priraslo k srcu po skavtski poti.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Najljubši kraj je na skavtskih taborih in predvsem v naravi, kjer je tišina in žvrgolenje ptic, ter na krajih, kjer lahko občudujem lepoto stvarstva. Tudi povsod, kjer se potepava z ženo in kjer se bomo zdaj kot družina.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto; si že našel svojega?

Najbolj sprejetega se počutim pri skavtih, nato ob domačih, prijateljih, v pastoralni zvezi, v exodus skupini in tudi pri gasilcih.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Imam vedro želja, uresničitev nekaterih je še daleč, drugih blizu. Imam pa še neporavnane račune z izobrazbo. 🤫 Predvsem pa si želim, da bi bili zdrava družina, kjer bi lahko vsi skupaj varno rasli.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Tega ne znam povedati, zagotovo pa čutim neko povezanost z Marijo zaradi ženine posebne povezanosti z njo.

Alen, hvala, ker si se odzval povabilu in si kljub natrpanemu urniku vzel čas za nas. Želimo ti vse lepo in dobro, naj tebe in tvojo družinico Bog še naprej čuva in opogumlja.

Alfa srečanja so tedenska druženja, ki potekajo vsako leto med januarjem in marcem. Na njih udeleženci ob filmu, pogovoru, pričevanjih in hrani spoznavajo krščansko vero.

Ne gre za predavanja ali učne ure, ampak za sproščen klepet, kjer se srečujejo ljudje z različnimi življenjskimi vprašanji. Namenjena je vsem, krščenim, verujočim in neverujočim. Je priložnost za nove korake ali novo poglavje v življenju, ki nas bolj poveže s sabo in z Bogom. Srečanja ponujajo varen prostor za različna vprašanja, ki jih držimo v sebi. Za mnoge ljudi je pomemben tudi občutek, da niso sami. Veliko jih tam doživi notranji mir, stik s seboj, pletejo se nova prijateljstva in poznanstva. Za marsikoga so začetek neke nove poti ali pa čas, ko se ustavijo in pogledajo globlje vase.

Del Alfa srečanj je tudi Alfa dan, ki se je mnogih globoko dotaknil. Svoje občutke o Alfa srečanjih in tem posebnemu dnevu so z nami delili udeleženci:

Iskrena zahvala vsem, ki ste sodelovali v pripravi in izvedbi tega dne ter nam, udeležencem, naredili ta dan tako poseben. Hvala tudi za vsa vaša prizadevanja v vseh dosedanjih Alfa srečanjih.

Iskrenost v skupini je ustvarila občutek Pripadnosti in prebudila ZaUpanje. V teh trenutkih sem začutila, da nas povezujejo iste Vrednote in preproste, a globoke Življenjske resnice. In prav ta občutek brezpogojne Sprejetosti, Veselja nad življenjem in Preprostosti je zame bistvo Alfe.
Ines P.

Bil je eden tistih dni, ko se vse poklopi. Poln smeha, topline in občutka povezanosti. Energija med nami je bila iskrena. Bilo je čutiti posebno toplino, kot takrat, ko veš, da si ob pravih ljudeh. Najbolj se me je dotaknilo slavljenje z molitvijo nad vsakim posameznikom, saj sem ob tem začutila Božji dotik in sprejetost.

Hvaležna sem, da sem bila del tega dneva in tega slavja. Dan, ki si ga bom zapomnila za vedno. Hvala vsem voditeljem, ker se trudite za nas.
Valerija Č.

ALFA IN OMEGA
Alfa je bilo moje prijetno druženje z Vami,
Lahkotno, nadvse prijetno v očeh, ob slovesu s solzami,
Familiarno, družabno, radostno je bilo srečanje v dvorani.
A minilo je prehitro kot utrinek in preblisk,
In z željo za ponovni skorajšnji v duši in srcu dotik,
Nesluten občutek, kot da bom imel z Vami kmalu spet stik.
O, ko bi nam ljubi Bog dal v duhu in dejanjih pravo spoznanje,
Mir v duši in ogenj v srcu za pravo dejanje.
Enaki pred Gospodom v slabostih smo vsi,
Gledamo v mislih na večnost, da se nam le-ta zgodi.
A pot je še dolga in vemo, da Gospod je svetilnik, ki nam upe podari.
OMEGA. ZA NAS NI KONEC POTI,
KER UPAMO, DA V TVOJI SMO MILOSTI VSI.
P.V.

Ko sem sedela pri pashalni večerji, sem imela občutek, da ne vstopam samo v lep, nekoliko drugačen obred, ampak v nekaj zelo starega, domačega in hkrati zelo živega. V prostor ni prišla le skupina ljudi, ampak občestvo. Prišli smo nekoliko prej, se umirili, si izmenjali nekaj pogledov in tihih besed, potem pa se je začelo to, kar je bilo veliko več kot skupna večerja. Miza ni bila samo miza. Postala je kraj spomina, hvaležnosti, molitve in bližine.

Ob takem obredu človek zelo jasno začuti, zakaj je bila miza v Svetem pismu tako pomembna. Toliko odločilnih trenutkov se zgodi prav tam: ob kruhu, čaši, blagoslovu, ob poslušanju in ob skupnosti. Tudi Jezus je svojo pot proti trpljenju in smrti sklenil prav z večerjo z učenci. Katoliško izročilo v zadnji večerji prepoznava trenutek, v katerem je Jezus postavil evharistijo, ko je kruh povezal s svojim telesom in vino s svojo krvjo; zato je veliki četrtek tako tesno povezan z začetkom svetega tridnevja.

Prav zato ima pashalna večerja za katoličana posebno globino. Ne gre za poskus, da bi “ponovili judovsko pasho” v zgodovinskem smislu, ampak za duhovno vstopanje v ozadje tiste noči, ko je Bog svoje ljudstvo vodil iz sužnosti v svobodo in ko je Kristus to starozavezno izročilo dopolnil s svojim darom samega sebe. Cerkev že od začetkov bere to povezanost zelo jasno: Kristusova daritev, ki jo obhajamo pri oltarju, dopolnjuje in izpolnjuje to, kar je bilo v stari zavezi nakazano v pashi.

Mene se je pri obredu najbolj dotaknilo prav to, kako močno je vse spominjalo na sveto mašo in hkrati osvetljevalo njeno notranjost. Skupna miza, zbranost, blagoslov, kruh, vino, beseda, tišina, odgovori navzočih, drža spoštovanja in hvaležnosti – vse to je bilo tako zelo domače. Kot da bi človek za hip stopil nekoliko bližje izvirom tega, kar pri maši obhajamo vsako nedeljo. Oltar pri maši ni le prostor obreda, ampak miza daritve in občestva; tudi zato Cerkev evharistijo razume kot izraz in vir edinosti med verniki.

Ob pashalni večerji sem močneje razumela tudi, da vera ni nikoli samo stvar posameznika. Je pot ljudstva, družine, skupnosti. Ta večer ni bil sestavljen iz velikih zunanjih učinkov, ampak iz preprostih stvari, ki so dobile težo: eden nekaj prinese, drugi pripravi, tretji streže, nekdo posluša, nekdo moli, kdo drug s svojo navzočnostjo dopolni celoto. Prav v tem je bila lepota večera. Vse je govorilo, da je praznik vedno nekaj, kar si med seboj podarimo.

Zelo dragoceno se mi zdi, da tak obred doživimo prav v dneh pred svetim tridnevjem. Veliki četrtek, veliki petek in velikonočna vigilija niso trije ločeni dogodki, ampak eno samo veliko praznovanje Kristusove ljubezni, njegove daritve in zmage življenja. Pashalna večerja človeka nežno uvede v to skrivnost. Pomaga mu, da veliki četrtek ne ostane samo pri zunanjem spremljanju bogoslužja, ampak globlje začuti, kaj pomeni, da nas je Gospod ljubil do konca.

V spominu mi ostaja tudi nekaj zelo preprostega: občutek, da Bog ne obide tistega, kar je najbolj človeško. Ne pride mimo kruha, mize, odnosa, pogovora, gostoljubja. Prav tam nas sreča. Prav tam posvečuje naše najbolj vsakdanje geste. To, kar je navadno, postane znamenje. To, kar je skupno, postane sveto. In to, kar je videti kot večerja, postane molitev.

Pashalna večerja me je zato nagovorila kot lep in dragocen uvod v največje dneve cerkvenega leta. Ne zato, ker bi želela nadomestiti sveto mašo, ampak prav nasprotno: ker jo pomaga globlje razumeti in bolj hvaležno obhajati. Po takem večeru človek stopi v sveto tridnevje bolj zbran, bolj odprt in bolj doma v evangeliju. Kot da bi srce že sedelo pri mizi z učenci in skupaj z njimi čakalo, da se razodene vsa globina velikonočne skrivnosti.

V marcu je v Pastoralni zvezi Slovenj Gradec že tradicionalno potekal Tečaj priprave na zakon. Ker verjamemo, da je za gradnjo dobrega zakona ključen kakovosten odnos, priprava poteka tako, da zaročence povabimo k pogovoru o različnih temah.

Srečanja začnemo z ogledom video vsebine, ki nas uvede v posamezno temo, nato pa nas gradivo vodi v pogovor. Dotaknili smo se teme komunikacije, reševanja konfliktov in zaveze. Priprave na zakon se je udeležilo 15 parov.

Za konec pa še misel, ki jo je z nami delil župnik Simon in si želimo, da bi bila vodilo vsakega zakona: “Naj bo vajin zakon bolj navdihujoč kot vajina poroka.”

Odzivi:

“Tečaj priprave na zakon sva s partnerjem začela brez posebnih pričakovanj, ob tem pa naju je spremljal tudi občutek, da imava že tako preveč obveznosti. Prav zato naju je izkušnja še toliko bolj pozitivno presenetila. Srečanja so večkrat presegla najina pričakovanja – postala so dragocen prostor, kjer sva si zavestno vzela čas drug za drugega, za iskren pogovor in za kakovostno skupno preživljanje časa.
Vsebina predavanj je bila izjemno poučna, življenjska in realna, hkrati pa polna tistih pravih “aha” trenutkov, ki spodbudijo razmislek in prinesejo nova spoznanja. Tečaj nama ni dal le znanja, ampak predvsem priložnost, da poglobiva svoj odnos in se še bolj poveževa. Z veseljem bi ga priporočila vsakemu paru.”

Patricija in Roman

Tečaj priprave na krščanski zakon v Slovenj Gradcu je tečaj o medosebnih odnosih, ki bi ga priporočila vsem parom; tudi tistim, ki nimajo tradicionalno verskega ozadja. Temelji na delu v parih, kjer zaročenca skozi vzpodbudo informativnih videoposnetkov raziskujeta njuno zvezo: kako dobro se poznata, kakšna so njuna pričakovanja, naučita se bolje slišati drug drugega … Odpirajo se tudi teme medsebojne komunikacije ter načinov reševanja konfliktnih situacij.

Vzdušje na tečaju je sprejemajoče, toplo, vendar dovolj intimno za iskren pogovor. Za naju je bil to dragocen čas, ki sva ga preživela v pogovoru. Preko spoznavanja pogledov drug drugega naju je pripravil na zakonsko življenje po poroki, ki pride z Božjim blagoslovom.

Petra in Jakub

V petek, 27. februarja, smo se volčiči krdela Mali voz odpravili na zimovanje na Remšnik, kjer smo ostali do nedelje, 1. marca. Na zimovanju smo skupaj s starimi volkovi spoznavali džunglo in njene prebivalce.

Kot se spodobi smo ob prihodu najprej dvignili zastavo in zapeli himno, potem pa je sledila večerja. Zvečer smo po gručah izvedeli, kdo bo vodja gruče in si skupaj izmislili klic gruče ter narisali grb gruče. Naslednji dan smo začeli z Balujevo katehezo, nadaljevali pa z izdelavo bakel. Izvedeli smo namreč, da po džungli hodi bitje, ki se skriva v sencah in na nas preži ponoči. Da bi se obvarovali, smo potrebovali rdečo rožo. Igrali smo še roverček in spoznali slončico Hati, vodjo džungle, ki nam je povedala zgodbo o tem, kako je v džunglo prišel strah. Popoldne smo šli k maši in se preizkusili v različnih nalogah, s pomočjo katerih smo si prislužili rdečo rožo. Z njo in baklami, ki smo jih naredili dopoldne, smo lahko zvečer varno izvedli skalo posveta, kjer smo v krdelo sprejeli še enega volčiča in prejeli gumbe za osebno napredovanje. Večer smo slavnostno zaključili, naslednji dan pa smo še pridno pospravili brlog in pri maši prisluhnili pričevanjem bogoslovcev.

Na zimovanju smo se imeli lepo, premagali smo svoje strahove, se veliko novega naučili in se kot krdelo še bolj povezali.

Dober lov!

Srečanje starega in novega ŽPS in ŽGS

V soboto, 28. marca, smo imeli skupno srečanje bivši in novi člani župnijskega pastoralnega sveta ter bivši in novi člani župnijskega gospodarskega sveta. Srečanje smo začeli sproščeno – z dinamiko, ob kateri smo se iskreno nasmejali, se med seboj bolje spoznali in ustvarili prijetno, domače vzdušje.

Po uvodnem delu smo se zbrali k molitvi. Začetno pesem Pričeval ljubezen bom smo doživeli kot lepo spodbudo in simbol naše skupnosti – vsak s svojim značajem, darovi in pogledom prispeva k celoti, iz katere lahko nastane nekaj dobrega in lepega. Ob tem smo začutili, kako pomembna je povezanost in sodelovanje med nami.

Molitveni del smo zaključili s prepevanjem Psalma 27 »Upaj v Gospoda«. Te besede so nas spodbudile, da z zaupanjem stopamo naprej v svoje poslanstvo in odgovornosti v pastoralni zvezi.

Sledile so zahvale in nagovori:

Žiga Berložnik, nagovor članom ŽGS: »Dragi gospodarski svet, zavedam se, da morate pri svojem delovanju v dobrobit Cerkve velikokrat uporabiti vse svoje strokovno znanje, vrline, zveze in poznanstva ter z vso skrbnostjo pristopiti k reševanju zadev. Spodbujam vas, bodite pripravljeni sprejeti, česar ne morete spremeniti, bodite pogumni in odločni pri stvareh, ki se jih zdi nemogoče rešiti, ter naj vam Gospod da modrosti, da boste znali razločevati prvo od drugega. Naj vam bo v veliko pomoč molitev in glavno vodilo Gospod in Božja volja.

Andreja Lenart, popotnica članom ŽPS, ki ostajajo: Danes mi je ena oseba rekla, da se boji, v kaj so jo potunkali. Podobno se je zdelo pred leti meni. V letih sodelovanja pri ŽPS sem začela razumevati stvari, ki jih sicer gledamo od zunaj, na drugačen način. Odgovorno, premišljeno, včasih težko, včasih sproščeno sprejemanje skupnega konsenza je terjalo čas in angažma. Vsekakor je velika prednost, če smo takrat v prijateljskem vzdušju in se imamo radi. Naša naloga je svetovanje duhovnikom, podpora njim in njihovemu delu za občestvo. Tako da: ne pozabite na moč ljubezni. Za popotnico pa preberem še Psalm 121. Za vse odhajajoče in vse prihajajoče.

Mateja Šolar, nagovor novim članom ŽPS: Najprej naj izrazim, kako zelo hvaležna sem za vašo odločitev in pripravljenost na služenje. Bodite dobrosrčni in nikoli ne pozabite, da smo med seboj zavezniki. Imejte veliko mero poguma za deljenje mnenj, četudi se na prvo žogo zdi, da drugačnih – le tako lahko skupaj oblikujemo široko sliko, si pomagamo osvetliti sive pege in različne poglede.

Zala Breznik Domej, zahvala članom ŽPS, ki odhajajo in ostajajo: Za vse, ki odhajate – iskrena hvala za vaš trud, čas, talente, razpoložljivost ter za to, da ste držali »smer Jezus Kristus«. Ni se mi treba ozreti daleč, da že vidim sadove vašega dela – v mojem življenju, v življenju moje družine in prijateljev. Za nekatere sadove pa bo potrebne še nekaj potrpežljivosti. Za vse, ki ostajate – hvala vam za ponovno pripravljenost, da nadaljujete s služenjem. Veselim se sodelovanja.

Za zaključek smo bili deležni še pogostitve z zelo dobro domačo štranklovo župo (boranjo) in z ljubeznijo narejenimi torticami. Hvaležna sem za vse trenutke sodelovanja, pogovore in skupno delo.

 

Župnijski gospodarski svet (ŽGS) je steber materialne stabilnosti naše pastoralne zveze. Sestavljajo ga odrasli verniki, ki s svojo strokovnostjo in poštenostjo služijo v petletnem mandatu.

Gospodarski svet je glas razuma in zaupanja, ki varuje tisto, kar so zgradili naši predniki, za generacije, ki prihajajo.

Župnijski pastoralni svet (ŽPS) je posvetovalno in delovno telo, ki predstavlja srce in vizijo naše pastoralne zveze, ki pod vodstvom župnika išče poti za življenje po evangeliju v današnjem času.

Župnijski pastoralni svet je prostor, kjer se različni darovi posameznikov združijo v eno samo poslanstvo: graditi varno in toplo zavetje za vse iskalce Boga.

Medtem ko ŽPS riše duhovno smer, tesno sodeluje z ŽGS, da materialne dobrine vedno služijo pastoralnemu poslanstvu in rasti občestva.

Na Razborju je v postnem času potekal moški postni odmik z naslovom Vstani, jej. Zbrali so se moški in možje, ki so se za nekaj trenutkov umaknili iz vsakodnevnega vrveža, dela, obveznosti in notranjih napetosti, da bi v tišini, molitvi in bratstvu znova odkrili, kaj pomeni živeti kot mož, oče in kristjan. V dneh priprave na veliko noč je bil to čas, ko so mogli stopiti nekoliko stran od zunanjega hrupa in bolj iskreno pogledati tudi vase.

Rdeča nit odmika je bila svetopisemska zgodba preroka Elija, posebej trenutek, ko zlomljen in izčrpan obleži v puščavi, Bog pa mu po angelu reče: »Vstani in jej.« Prav ta podoba je zaznamovala vse kateheze. Elija ni predstavljen le kot mogočen prerok ognja in odločnosti, ampak tudi kot človek, ki je po velikih bojih in zmagah prišel do meje svojih moči. Potem ko je odločno nastopil proti mlačnosti, malikovanju in razdeljenemu srcu svojega časa, se je tudi sam znašel v stiski, utrujenosti in begu.

Kateheze so ob tem zelo jasno pokazale, kako blizu je ta zgodba tudi današnjemu moškemu. Tudi danes je moški pogosto vrednoten po tem, koliko zmore, koliko ustvari, koliko zasluži in kako dobro obvladuje stvari. Svet mu govori, naj bo močan, uspešen in neomajen, vera pa mu razodeva nekaj globljega: da prava moč ni v tem, da vse nosi sam, ampak da prizna svojo omejenost in se odpre Bogu. Elijev zlom pod grmom je zato postal podoba trenutkov, ko človek ne zmore več, ko se sesujejo njegove predstave o sebi, ko ugotovi, da ni odrešenik svoje družine, svojega dela ali svojega sveta.

V katehezah je močno odmevalo tudi opozorilo pred razdeljenim srcem. Tako kot je Elijev čas zaznamovalo mešanje vere z drugimi “bogovi”, tako tudi danes človek hitro razdeli svoje srce med Boga, uspeh, udobje, nadzor, storilnost in samouresničevanje. Ravno zato je postni čas priložnost za notranjo poenotenost, za vrnitev k bistvu in za iskreno vprašanje, komu zares pripada moje srce.

Pomemben poudarek odmika je bil tudi v tem, da Bog človeka v njegovi slabosti ne zavrne. Eliju ne očita njegovega strahu, ampak ga nahrani. Ne zlomi ga še bolj, ampak mu da dovolj moči za pot. V tem je bila prepoznana globoka povezava z evharistijo, ki ni nagrada za popolne, ampak hrana za utrujene, šibke in lačne. Ob adoraciji, skupni molitvi in tihih trenutkih pred Gospodom so mogli udeleženci znova okušati, da Bog pogosto ne govori v hrupu, moči in velikih vtisih, ampak v tihem, rahlem glasu, ki ga je mogoče slišati le v zbranosti srca.

Pomemben del odmika je bilo tudi skupno delo in preprosto bratstvo. V pogovorih, sodelovanju in navzočnosti drug ob drugem se je utrjevalo spoznanje, da moški ni poklican hoditi sam. Tudi v veri in življenju potrebuje prostor, kjer sme biti resničen, kjer lahko odloži breme in kjer se spomni, da ga Bog kliče ne le k vztrajnosti, ampak tudi k zvestobi.

Moški postni odmik na Razborju je bil tako priprava na veliko noč in hkrati priprava na vsakdanje poslanstvo. Udeleženci so se vračali domov z vabilom, naj bodo v svojih družinah bolj budni, bolj navzoči, bolj ponižni in bolj odprti za Boga. Kajti prava moč moža ni v navidezni nepremagljivosti, ampak v srcu, ki se pusti srečati, nahraniti in voditi Gospodu. In prav v tem duhu je skozi ves odmik odmeval preprost, a močan klic: Vstani, jej.