Medžugorje je milostni kraj, kjer ljudje z vsega sveta znova odkrivajo Božjo bližino. V letu poklicanosti in poslanstva je bil romarski RadŽivim v Medžugorju preplet Božjega delovanja in človeških odgovorov. Nekaj RadŽivimovcev je z nami podelilo, kaj so na tej poti prejeli.

Uglasiti se na Marijino držo

Romanja v Medžugorje sem se udeležila po Marijinem posredovanju (Jn 2,5), saj sem bila ob prijavi globoko na čakalni listi. Pred Kraljico miru sem prinesla predvsem zahvalo za čudež, ki je presegel meje našega doma ter dobil širšo oz. kar svetovno razsežnost.
Medžugorje me je nagovorilo v smislu, da vera ni prizadevanje človeka, da bi dosegel oddaljenega Boga – vera je odnos. Skozi duhovne nagovore in molitve se postopoma zgodi nekaj preprostega: človek utiša hrup v sebi in tako lažje zasliši, kaj se mu Gospod šepeta (1 Kr 19,12). Bog ni daleč, temveč potrpežljivo trka na vrata srca in čaka, kdo želi večerjati z njim (Raz 3,20).
V molitvi rožnega venca sem znova odkrivala bližino. V evharistiji povezanost. V spovedi svobodo. V pričevanjih pa sledove Božjega delovanja v življenju povsem običajnih ljudi. Kot da bi me vse skupaj vabilo v preprosto dvojino: jaz in Ti, moj Bog.

Na tem mestu si bom sposodila jezik iz reklame. Domov sem se vrnila s spominki, za katere sem odštela nekaj evrov, neprecenljivo pa je spoznanje, da Bog ni zgolj cilj mojega iskanja, ampak sopotnik na poti v vsakdanjih trenutkih, med delom, molitvijo in odnosi.

Valerija

Gospod šepeta v tišini

Hvaležna sem, da sva se lahko še enkrat udeležila Pastirjevega romanja v Medžugorje. Dnevi so bili spet bogati z dogajanjem. Žal se je začelo z nesrečo, a hvala Bogu so bile naše prošnje in molitve uslišane in gospa Štefka se je iz bolnice vrnila domov isti dan kot mi.

V Medžugorju me vedno preseneti množica ljudi s celega sveta, najrazličnejših jezikov, tudi iz držav, kjer so kristjani v manjšini. Proti večeru se zgrinjajo z vseh strani in napolnjujejo zunanji prostor pred šotorom. Na večer, ko je bilo po maši češčenje Najsvetejšega, je deževalo – tako kot bolj ali manj že ves dan – in vse je bilo mokro. Med mašo sva bila z možem v dvorani, ampak slike ni bilo, in ko se je začelo češčenje, sem šla ven. Nisem mogla verjeti – klopi zunaj so bile polne. Ljudje so se stiskali pod dežniki, klečali na tisti mokroti … Kakšna vera in upanje v Marijino priprošnjo je to!

Prav poseben trenutek je vsak večer ob 17.40, ko se oglasi zvonček in naznani čas, ko Marija podeljuje svoje milosti in sporočila. Nastane popolna tišina. Kljub nepregledni množici se sliši samo ptičje petje. Vse objame mir, ki je po besedah marsikoga tisto, kar v Medžugorju najprej začutiš. Ta trenutek je zame eden najlepših.

Močna so vsakokratna pričevanja, ko vedno znova spoznavam, da je pri Bogu vse mogoče. Letos smo poslušali Goranovo zgodbo. Podal jo je z veliko humorja, da smo jo spremljali s smehom in manj v solzah, kot se meni drugače vedno dogaja.

Še ena pomembna stvar je, zaradi katere tako rada romava s Skupnostjo Pastir. To so kateheze duhovnega vodje, gospoda Simona. Tolikokrat sem že slišala ali prebrala določene besede iz Svetega pisma, pa ne razumem prav, kaj mi hoče Gospod povedati in kaj je tisto najpomembnejše. Veliko moram še narediti, da bi bila moja pot res pot spreobrnjenja. Med drugim ozavestiti, da Bogu ni treba kar naprej nekaj govoriti, ampak prisluhniti. Gospod govori v tišini, šepeče. Želi nam biti blizu.

Hvala prizadevni ekipi za ves trud in odlično organizacijo. Če bo Bog dal, se vam pridruživa še kdaj.

Viktorija

Od Izaijevega klica do Marijinega zgleda

Letos nas je Gospod nagovarjal po Izaiju in tudi mi trije smo odgovorili: »Tukaj sem, pošlji mene!«

Devet dni pred odhodom smo se vsak zase srečevali s svetniki v molitvi in priprošnji. V petek zgodaj zjutraj nas je pozdravil poln avtobus nasmejanih obrazov in vedeli smo, da smo sprejeti, čeprav smo poznali le redke izmed njih. Molitev nas je kmalu povezala v hvaležnosti Bogu, da smo lahko skupaj, na isti poti. Za popestritev svojega romanja si je vsak izbral osebo, ki jo bo nosil v svojih mislih, zanjo molil in ji čim bolj prikrito izkazoval drobne pozornosti.

Da pot in cilj nista samoumevna, se je pokazalo že na prvem postanku, ko je naša draga sopotnica nesrečno padla, in njeno romanje se je končalo v bolnišnici. V molitvi smo jo spremljali ves čas romanja. V Medžugorju so se globoka doživetja vrstila drugo za drugim. Težko je bilo med njimi izbrati najlepših pet ali šest v kratek zapis.

Že prvi dan nas je globoko prevzel rožni venec velike množice romarjev, sveta maša, neskončne vrste čakajočih na obhajilo, potem pa češčenje križa v popolni tišini, ko je vsak romar lahko odložil svoje breme, svoje slabosti, svoje prošnje pod križ. Še polni vtisov ob veličastnih trenutkih pred cerkvijo sv. Jakoba smo bili zvečer deležni nagovora našega duhovnika Simona, ki je z besedami Izaije in s svojo neposrednostjo podrezal v najbolj skrite kotičke naših src.

Naslednji dan pot na Križevec (in za nas, ki smo si naložili že sedmi križ, tudi na Crnico) ni bila možna zaradi dežja. Zato pa smo imeli priložnost, da operemo svoje duše. Sledil je čudovit slavilni popoldan pod dežniki, kar nas ni odvrnilo od bdenja pred Najsvetejšim v popolni tišini. Potem pa izziv Božje besede prek preroka Jeremije in evangelista Luke v Simonovi katehezi.

V nedeljo smo doživeli prav poseben križev pot. Zaradi slabega vremena smo ga molili v jedilnici, kjer smo lahko vsi doživljali trpljenje Jezusa in vsakega izmed nas, ki je pričeval na križevem potu. Večerna molitev za ozdravljenje je po popoldanski spovedi nalila zdravila na vse rane nas in vseh tistih, ki smo jih nosili s sabo v svojih srcih. Za zaključek še srečanje v jedilnici s pesmijo in katehezo. Tako živa mi je ugotovitev, da je bila Marija prva misijonarka, ki je nosila Jezusa.

V ponedeljek še naša skupna sveta maša, ki je bila prvič te dni naša, v domačem jeziku. Kako domača beseda pred oltarjem poboža dušo in ogreje srce. Sledilo je še srečanje in pričevanje o tem, kako globoko lahko pade človek in kako molitev bližnjih lahko pomaga vstati iz najhujšega brezna. Slovo od Medžugorja je v nas vzbudilo željo in upanje, da se naslednje leto spet vrnemo z RadŽivimovci.

Zato zavzeto molimo za vse naše skrite prijatelje, za organizatorje, oba duhovnika in za vse tiste, s katerimi smo spletli pristne vezi z željo, da se ponovno srečamo v Medžugorju.

Zdenka, Franci in Marjetka

Čudež, ki me pošilja naprej

Spet sem prišel po čudežu na avtobus za Medžugorje. Hvala Simonu za močne kateheze, ekipi za dobro organizacijo in vodenje, pa da sem lahko vstopil, kjer sem začutil, da lahko služim. Močno sta me nagovorila Goran in Katarina s svojo iskrenostjo in resničnostjo življenja. Že posredujem in oznanjam naprej med svoje prijatelje.

Stanko

Pot vere ni vedno ravna in preprosta. Včasih se Bogu približamo, drugič se od Njega oddaljimo, a Njegova ljubezen ostaja in nas vedno znova vabi k sebi. Vsak na svoj način odkriva, kaj pomeni hoditi za Njim in mu zaupati tudi takrat, ko ne pozna vseh odgovorov.

Nejc Ledinek Hovnik prihaja s kmetije, kjer ob družini in starih starših nikoli ne zmanjka dela. Študira pravo, rad bere knjige in se ukvarja s kmetijstvom, že od osnovnošolskih let pa je tudi skavt. Rad spoznava nove kraje, ljudi in kulture, trenutno pa ga je študijska pot odpeljala v Prago. Kljub številnim obveznostim in novim izkušnjam ostaja povezan s stvarmi, ki ga že dolgo spremljajo in oblikujejo njegovo življenje.

Včasih se zdi, da se v Nejčevem vsakdanu srečujejo precej različni svetovi: študij in trdo delo na kmetiji, knjige in narava, vsakdanje obveznosti in želja po odkrivanju novega. Vse to je del njegove poti, na kateri pomembno mesto zavzema tudi vera. Kdo je Nejc, kaj ga navdušuje in kaj mu daje moč za vsakodnevne izzive, si preberite v naslednjem intervjuju.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Prihajam iz petčlanske družine. Imam mlajšo sestro in še bolj mlajšega brata. Na kmetiji živimo skupaj z babico in dedkom, tako da je vedno delo in ni nikoli dolgčas. Drugače pa bi rekel, da prihajam iz tradicionalno verne družine.

Kdo je zate Jezus?

Jezus je zame moj Gospod in moj Bog. Je skala, na katero se nasloniš, je pot, ki nas vodi do Očeta. Čeprav je pot pogosto težka in nepredvidljiva, je lepa in vredna hoje za Njim.

Kako je trenutno videti tvoj najbolj običajen dan?

Trenutno dnevi niso najbolj običajni, saj sem na izmenjavi v Pragi. Ponavadi so sestavljeni iz predavanj zjutraj in zvečer, vmes pa imam čas za kuhanje, raziskovanje mesta in druženje z ljudmi iz različnih držav.

Zelo rad obiskujem predvsem cerkve in samostane, ki jih je v Pragi malo morje. V bližnji prihodnosti pa se bom odpravil tudi v druga mesta na Češkem.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Božjo bližino najbolj začutim v cerkvi. To zame ni samo zgradba, ki jo lahko nadomestiš z izpraznjeno industrijsko halo ali šotorom. Vedno bolj ugotavljam, kako pomembna je arhitektura oziroma prostor, kjer je Najsvetejše in zakaj so se ljudje skozi celotno zgodovino tako trudili, da so za Boga ustvarili kar najboljše. Odmik od hrupa modernega sveta in okolje, ki te samo usmeri k Njemu in ti z vsakim detajlom pove, da je On najpomembnejši. Med ljubše gotovo spadajo sv. Rok na Selah, sv. Elizabeta v Slovenj Gradcu, imel pa sem tudi milost obiskati cerkev Božjega groba v Jeruzalemu in Baziliko sv. Petra v Rimu.

Kdaj in zakaj si se pridružil skavtom in kako bogatijo tvoje življenje?

Skavtom sem se pridružil v 3. razredu, davnega leta 2012. Iskreno ne vem, zakaj sem sploh šel k skavtom. Moja teta je bila nekoč pri skavtih in verjetno so me njene pripovedi navdušile. Zato sem šel, probal in ugotovil, da je to nekaj zame. Skavti so mi dali ogromno, potisnejo te iz cone udobja, ti pokažejo, kaj v resnici potrebuješ in kaj je pomembno. Dobil sem ogromno znanja, spoznal izjemne ljudi, utrdil svoj odnos z Bogom. Predvsem pa so me in me še vedno silijo, da grem preko sebe in postanem boljši.

Katera svetopisemska vrstica ali misel te najbolj nagovarja in zakaj?

Najbolj me nagovarja vzklik preroka Jeremije: “Zapeljal si me Gospod in dal sem se zapeljati” (Jer 20,7). Tu prerok pove točno to, kar pogosto občutim. Veš, kaj Gospod želi od tebe, veš, da po Njem hrepeni tvoja duša. Toda zakaj jaz? Vsak mora vzeti svoj križ in hoditi za Njim. Čeprav pogosto odtavam stran od Boga, v meni vedno gori ogenj Njegove ljubezni.

Za kaj si trenutno najbolj hvaležen?

Trenutno sem najbolj hvaležen za ljudi na izmenjavi, ki mi pomagajo videti svet tudi iz drugih zornih kotov, iz različnih kultur in okolij. Pa seveda za ljudi, ki so prevzeli moje zadolžitve doma in jih opravljajo namesto mene (skavti, ministranti).

Če bi lahko Bogu zastavil eno vprašanje in prejel Njegov odgovor, kaj bi ga vprašal?

Zelo dobro vprašanje. Verjetno bi ga vprašal, zakaj? Zakaj se ukvarjati s človekom, zakaj ga je ustvaril? Zakaj je bivajoče in ne raje nič?

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

V njej vidim predvsem zgled in oporo. Velike stvari lahko izprosi za nas, hkrati pa sta njena drža in zgled vodilo, kako dobro živeti življenje.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

… način premišljevanja skrivnosti naše vere.

Nejc, hvala, da si se z veseljem odzval povabilu in z nami delil delček svojega življenja. Želimo ti obilo uspehov in vse dobro na svoji življenjski poti!

V spomin žrtvam. V tolažbo živim. V slavo Vstalemu.

Pred vami je besedilo križevega pota, s katerim smo se konec septembra pri Žančanih spomnili žrtev povojnih pobojev.

Ko stopamo za Kristusom od prve do štirinajste postaje, položimo v njegove svete rane vse neizrečene bolečine, nepreštete solze in zamolčane zgodbe naših družin ter našega naroda. Jezusov križ ni zaključek, ampak pot – pot, ki nas skozi preizkušnjo, odpuščanje in spravo vodi do nepremagljive luči velikonočnega jutra.

Vabljeni k osebni ali skupni molitvi ob spodnjih postajah, da bi iz vere črpali moč za zvestobo Bogu, ljubezen do bližnjega in mir v naših srcih.

Križev pot uredil: Pawel M. Leskiewicz
Foto: Vida Vrhnjak Duler, Dragica Rožič

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Gospod Jezus Kristus, iz ljubezni do nas si sprejel trpljenje in smrt na križu. Želimo te spremljati na tvoji poti na Kalvarijo in tudi danes na zadnji poti tukaj umorjenih. Pomagaj nam, da bomo ob tvojem trpljenju spoznali globino tvoje ljubezni, se iskreno kesali svojih grehov ter se učili sprejemati svoj križ.

Amen.

I. POSTAJA – Jezus je obsojen na smrt

Poteka najslavnejši kazenski proces v zgodovini človeštva. Kot poroča evangelist Luka: »Tedaj so vsi hkrati zavpili: ‘Proč s tem! Izpusti nam Baraba!’« (Lk 23,18). Obsodba je za mnoge poraz, neuspeh. Jezusovi nasprotniki so sodbo nad njim dojemali prav tako – kot njegov poraz. Tisti, ki so se takrat veselili in slavili, pa so čez tri dni spoznali, kdo je pravi Zmagovalec.

Podobno so pred 81 leti za takratni svet tudi žrtve povojnih pobojev veljale za poražence. Izgubili so življenje. Danes vemo, da jim je vztrajanje v veri prineslo največjo nagrado – odrešenje in svetost.

Tudi danes se pogosto zdi, da nimamo možnosti braniti vere. Da pred družino, prijatelji, sodelavci ali sošolci ni vredno priznati Kristusa. Ko nam primanjkuje poguma in moči, se spomnimo, da moč prihaja od Boga in da podreditev njemu ne potrebuje odobravanja ljudi okoli nas.

Molitev:
Dobri Jezus, ob različnih dvomih in krizah, ki jih doživljata Cerkev in celotna družba, nam ne dovoli pozabiti, da smo tukaj na zemlji povabljeni, da vztrajamo v veri.
Amen.

 

II. POSTAJA – Jezus vzame križ na svoja ramena

Apostol Peter, ki je bil očividec Jezusovega delovanja, v svojem pismu piše: »Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les« (1 Pt 2,24). Kristus, čeprav prežet s človeškim strahom in drhtenjem, sprejme ta križ. Ne le da ga vzame, ampak ga močno pritisne k sebi kot sredstvo sprave grešnikov z Bogom. Ne izmika se in ne beži. Njegova goreča ljubezen do Očeta in podreditev njegovi volji premagata človeški odpor do tega orodja trpljenja ter sramote.

Na tem mestu se je vredno ponovno spomniti zgodbe žrtev povojnih pobojev. Žrtve povojnih pobojev so bili posamezniki – večinoma slovenski domobranci, vojaki, civilisti in nasprotniki nove komunistične oblasti –, ki so bili po koncu druge svetovne vojne v letih 1945–1946 umorjeni brez sojenja. Mnogi so bili izvensodno usmrčeni, njihova trupla pa odvržena v kraška brezna, rudniške jame ali druga skrivna množična grobišča. Ta dejanja so dolgo ostala skrita pred javnostjo …

Molitev:
Dobri Jezus, kako težko je nositi križ s teboj! Kako težko ga je vzljubiti in sprejeti. Prosimo te za pripravljenost, da bi zvesto hodili za teboj.
Amen.

 

III. POSTAJA– Jezus prvič pade pod križem

V Knjigi psalmov beremo: »Moja kolena klecajo« (Ps 109,24). Tako so se tudi Jezusova kolena, izmučena in oslabela, prvič zatresla. Še pred trenutkom je Mesija hodil in nosil težo naših grehov. Zdaj pa pada na tla. Pot je neravna, strma, polna ostrih kamnov, ki ranijo telo. Izguba krvi postaja vse hujša. V tem pretresljivem prizoru je že težko prepoznati človeško postavo. Vojaki ga potiskajo, se norčujejo, ga pretepajo, gonijo z kopji in palicami ter vlečejo s povodci, zavezanimi okoli vratu in trupa. Vendar pa ni najpomembnejši padec, temveč vstajenje – Jezus se z nepredstavljivim naporom spet dvigne.

V ozadju povojnih pobojev so bila prav prepričanja žrtev … Številni so bili verski in kulturni nasprotniki nove komunistične oblasti, kar je še dodatno vplivalo na njihovo tragično usodo. A križ, ki so ga držali v svojih rokah, so nosili tudi globoko v svojih srcih – kot znak Očetove ljubezni ter enotnosti Kristusove Cerkve.

Molitev:
Dobri Jezus, podpiraj nas s svojo milostjo, da bi te ljubili nad vse.
Amen.

 

IV. POSTAJA – Jezus sreča svojo Mater

Izpolnjuje se Simeonova prerokba: »Glej, ta je postavljen za padec in vstajenje mnogih v Izraelu in za znamenje, kateremu se bo nasprotovalo – pa tudi tvojo lastno dušo bo prebodel meč« (Lk 2,34–35). Pod težo križa, obmetavan z obrekovanjem, prekrit s krvjo in prahom – v takšnem stanju vidi Marija svojega Božjega Sina. Skoraj omaga ob tem pogledu in ne more izreči besede. Jezus prav tako ne govori, še naprej ga gonijo kakor žival. Nihče nima sočutja do Matere, ki bi tako zelo želela pomagati Sinu. Raje bi umrla sama, kot pa gledala trpljenje svojega otroka. Oba zdaj stojita na poti na Golgoto: Kristus Odrešenik s križem na ramenih, Marija, ki sodeluje pri odrešenju, pa s križem v srcu in s ponižnim sprejemanjem Božje volje.

Koliko solz so izjokale matere, žene, sestre – družine žrtev povojnih pobojev, ki so bili pogosto priče tragičnih dogodkov pred 81 leti! Koliko bolečine je bilo ob slovesih, ko so slutili, da se ne bodo več vrnili domov. Priče tistih časov pričajo, da so z vero sprejeli križe krutih ločitev. Zavedanje o krvi, preliti za resnico in vero, jim je bilo v tolažbo v najhujši žalosti.

Molitev:
Bolestna Mati, Kraljica mučencev, bodi naša tolažba in upanje na naših vsakdanjih križevih poteh.
Amen.

 

V. POSTAJA– Simon pomaga Jezusu nositi križ

Apostol Marko je zapisal: »Prisilili so nekega mimoidočega, Simona iz Cirene, Aleksandrovega in Rufusovega očeta, ki je prihajal s polja, da je nesel njegov križ« (Mr 15,21). Vojaki želijo, da Jezus živ doseže Golgoto, zato prisilijo mimoidočega Simona, naj pomaga Mesiji. Simon iz Cirene je sprva nezadovoljen in se upira ukazu vojakov. Velika sramota je namreč nuditi pomoč človeku, ki so ga starešine obtožili, vsi ostali pa prezrli. A Jezus Simonovo prisiljenost preobrazi: omehča njegovo srce in ga nagradi z milostjo sočutne, svete ljubezni. Simonova duša postane zmožna vere, zaradi katere mu ta ponižna pomoč postane v sladko čast.

Na poti na Kalvarijo pa ni le Simon olajšal Jezusove poti. Pomagali so mu tudi številni drugi, ki so s svojimi življenji potrdili veliko ljubezen do bližnjega in do križa. Tako je tudi življenje žrtev povojnih pobojev zaznamovala pripravljenost na trpljenje in žrtev. Bili so preprosti ljudje, podobno kot Simon, a so dobro vedeli, da se moč za zvestobo črpa iz evharistije in molitve.

Molitev:
Dobri Jezus, oprosti nam, ker se pogosto skušamo izogniti križu krščanskih dolžnosti in zapovedi. Odpri naša srca in oči za potrebe bližnjih.
Amen.

 

VI. POSTAJA – Veronika obriše Jezusu potni obraz

Apostol Pavel v Pismu Hebrejcem pravi: »Vztrajajte v bratski ljubezni. Ne pozabite na gostoljubnost! Spominjajte se uklenjenih, kakor bi bili uklenjeni z njimi, in tistih, ki trpijo, saj tudi sami živite v telesu« (Heb 13,1.3). Te besede je izpolnila Veronika, ki se brez oklevanja prebije skozi množico, stopi pred Učitelja in sname svojo ruto. Pogumno poklekne pred Jezusom ter nežno obriše njegov obraz, ki je zaradi umazanije in krvi komaj še prepoznaven. Kljub trpljenju in ranam pa Zveličar na Veronikini ruti pusti lepo, trajno Božjo podobo.

Podpora s prijazno besedo, ponujeno roko ali najmanjšim znakom razumevanja ne bo ostala brez nagrade. Za Veroniko in za nas ostaja podoba trpečega Jezusa ter spomin na to neverjetno srečanje.

Žrtve povojnih pobojev so tako kakor Veronika pričevale o svoji zvestobi Kristusu in njegovi sveti Cerkvi. Kot je dejal sveti Janez Pavel II., so »v svetu, v katerem so živeli, s pogumom poskušali z resnico in dobroto premagati naraščajoče zlo ter z ljubeznijo premagovati divje sovraštvo«.

Molitev:
Dobri Jezus, prosimo te za pripravljenost na darovanje v vsakdanjem življenju – ne le za tiste, ki jih ljubimo, ampak tudi za tiste, ki nam želijo slabo ali nas nasprotujejo.
Amen.

 

VII. POSTAJA – Jezus pade drugič pod križem

Izaijeva knjiga opisuje Jezusovo pot križa takole: »V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine, mi pa smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega« (Iz 53,4). Tako se Kristus, obremenjen s težo, ki jo je napovedal prerok, trese in drugič pade na tla. Izčrpan, prekrit s krvjo in prahom, brez pritoževanja leži na ostrih kamnih. Njegova jedrna moč je sveta želja izpolniti voljo Boga Očeta. Trde roke vojakov znova tiransko vlečejo z vrvmi zvezanega Jezusa, ki se spet dvigne, da nadaljuje svojo težko pot za posvečenje grešnih duš.

Kako nepredstavljivo in neomajno trdnost so izkazovale žrtve povojnih pobojev! Ko so videli trpljenje in smrt svojih sobratov, se niso umaknili, niso zbežali in se niso skrili, ampak so ostali zvesti do konca.

Molitev:
Dobri Jezus, ne dovoli, da bi kdaj pozabili ali izgubili čast herojskega pričevanja vere naših rojakov. Naj nam bodo vsem za zgled vztrajne ljubezni do Cerkve in domovine.
Amen.

 

VIII. POSTAJA – Jezus sreča jokajoče žene

Prerok Izaija napoveduje: »Kakor so se številni zgražali nad njim, ker je bil njegov obraz tako nečloveško iznakažen in njegova postava ni bila več podobna človeški« (Iz 52,14). V množici, ki spremlja Jezusa, so tudi žene iz Jeruzalema, ki jokajo in obupujejo ob pogledu na Obsojenca. Jezus se ustavi in, kot pravi evangelist Luka, reče: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki!« (Lk 23,28).

Smrt se bliža, vendar Jezusa še vedno skrbi za njegovo ljudstvo. Njihovo čustvovanje ga gane, hkrati pa ga skrbi njihova nevera v mesijansko poslanstvo. Celotno življenje je Jezus učil in klical k spreobrnjenju – in to počne tudi na samem koncu svoje zemeljske poti.

Ob spremljanju Jezusa v tej postaji se je vredno spomniti na držo žensk in žena žrtev povojnih pobojev. V tisti nepredstavljivi družinski tragediji so našle moč tolažiti svojo obupano družino. Zgledne krščanske žene so govorile: »Mami, ne jočite za svojim sinom, kot jaz ne jočem za izgubo moža, saj ni bil ubit zaradi zločina ali greha … Padel je za vero.« Takšna vera in drža nam razkrivata globoko in brezmejno moč, ki jo Jezus daje ženskim srcem v najtežjih preizkušnjah.

Molitev:
Pozabiti na svoje bolečine ter najti odprto srce in toplo besedo za tiste, ki se ne znajo spoprijeti s trpljenjem – za to te zdaj prosimo, dobri Jezus.
Amen.

 

IX. POSTAJA – Jezus pade tretjič pod križem

Psalmist David piše: »Ob mojem padcu pa se veselijo, zberejo se, zberejo se zoper mene. Udarijo me iznenada, trgajo in ne odnehajo. Kakor najbolj brezbožni zasmehovalci škripajo z zobmi zoper mene« (Ps 35,15–16).

Tako je videti Jezusova pot križa. Bliža se koncu poti in izčrpanost je vedno večja. Ni presenetljivo, da Jezus pred Golgoto pade še tretjič. Čeprav je to njegov najbolj boleč padec in kljub temu da ga vse bolj obvladuje strah pred smrtjo ter da je njegovo telo grozljivo izmučeno, Kralj kraljev znova vstane.

Tudi našo slovensko dediščino zaznamujejo številni primeri takšne neomajnosti. Po vojni so žrtve pogosto padle v nepravično pozabo ali pa so bile njihove zgodbe namerno zamolčane. Šele v zadnjih desetletjih so raziskovalci in zgodovinarji začeli odkrivati resnični obseg teh pobojev ter razkrivati resnico o tem, kaj se je dejansko zgodilo. Svojci in priče so tvegali zelo veliko ter kljub težkim, bolečim izkušnjam neomajno vztrajali v veri in upanju v pravičnost.

Molitev:
Dobri Jezus, hvaležni smo za ta spodbujajoči zgled zvestobe na naši zemlji. Prosimo te, naj bo križ vedno znamenje naše verske in narodne identitete.
Amen.

 

X. POSTAJA – Jezusu vzamejo obleko

Psalmist pravi: »Preštejem lahko vse svoje kosti, oni pa gledajo, buljijo vame. Razdeljujejo si moja oblačila in za mojo obpravo žrebajo« (Ps 22,18–19).
Okoli poldneva Mož trpljenja doseže vrh Golgote. Tukaj stoji, obdan z radovedno in neprizanesljivo množico. Po rimskem običaju mu vojaki brezobzirno strgajo obleko, s čimer se mu znova odprejo vse že sprijete rane. Kako daleč lahko človek gre v svoji krutosti! Sramota javnega razgaljenja neizmerno boli, kljub temu pa Odrešenik sprejema to ponižanje brez ene same pritožbe.

S tem nam pokaže, da nihče ne more človeku odvzeti dostojanstva, s katerim je bil ustvarjen po Božji podobi. Podobno v letih 1945–1946 nihče ni mogel odvzeti poguma in vere žrtvam ter njihovim svojcem, ki so jih v tišini podpirali. Z namenom utišanja in vnosa pozabe so bile uporabljene najrazličnejše metode, vključno z grožnjami ter ustrahovanjem oboroženih enot novonastalega totalitarnega sistema. Tudi v kasnejših desetletjih so potomci in Katoliška cerkev nosili težke posledice svoje zvestobe resnici.

Molitev:
Dobri Jezus, v časih ravnodušnosti in posmeha krščanskim vrednotam nam pomagaj sprejemati tveganje ter opustiti kariero in udobje v prid zvestobi tebi.
Amen.

 

XI. POSTAJA – Jezusa pribijejo na križ

Evangelist Luka opisuje nadaljnje dogajanje: »Ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici« (Lk 23,33). Vojaki položijo pretepeno telo na križ, da se izpolni Očetova volja. S trdimi žeblji mu prebodejo in pribijejo roke ter noge. Ta pretresljivi prizor nam razkriva najgloblji evangeljski nauk o poslušnosti in predanosti.
Žrtve povojnih pobojev so zelo dobro vedele, kakšno sporočilo prihaja z Golgote: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mr 8,34). Zaradi glasu svoje vesti in zvestobe Bogu ter domovini so zavestno tvegali svoje življenje.

Molitev:
Dobri Jezus, podeli nam veliko milost poslušnosti ter poguma, kot so jo pokazale žrtve totalitarnega sistema, ko so se v trpljenju popolnoma predale v tvoje roke.
Amen.

 

XII. POSTAJA – Jezus umira na križu

Ura je tri popoldne. Apostol Janez, očividec dogodkov na Golgoti, poroča: »Nagnil je glavo in izročil duha« (Jn 19,30). Jezusova smrt je najbolj pretresljiv trenutek v zgodovini človeštva. Odrešenik se popolnoma izroči v Očetove roke. Njegovo smrt spremljajo nebesna in zemeljska znamenja – sonce ugasne, zemlja se strese in skale se razpočijo. Mimo je komaj nekaj trenutkov, a Jezus s svojo žrtvijo že pridobiva prva spreobrnjena srca.

Gospod, koliko krivičnih sodb je bilo izrečenih skozi zgodovino! Koliko ljudi je bilo po krivici obdolženih, trpinčenih in brez sojenja usmrčenih! Koliko načinov ubijanja, koliko strelskih vodov, koliko krvi in koliko bolečine neomajnih ter zamolčanih žrtev! Koliko tvojih vernikov je še danes vsakodnevno morjenih po svetu; koliko mladih življenj je bilo prezgodaj darovanih na oltar domovine.

A ti, Gospod Jezus, si rekel: »Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).

Molitev:
Jezus, nedolžno obsojeni, trpeči in zavrnjeni – prosimo te za odpuščanje za vse naše grehe ter grehe našega naroda.
Amen.

 

XIII. POSTAJA – Jezusa snamejo s križa in položijo Mariji v naročje

Evangelist Marko pravi: »Ko je to od stotnika izvedel, je truplo podaril Jožefu. In Jožef je kupil kos platna, Jezusa snel s križa« (Mr 15,45–46).

Jezusovi sorodniki in prijatelji, še posebej Jožef iz Arimateje, se odločijo poskrbeti za dostojen pokop Učitelja. Jožef se je pred tem iz strahu pred Judi izogibal javnemu priznavanju zvestobe, zdaj pa, utrjen v veri, ne upošteva svaril okolice in z odločnim korakom stopi k Pilatu po dovoljenje. Skupaj z Nikodemom s spoštovanjem snameta Jezusa s križa in ga položita v Marijine roke. Marija je nekdaj svetu izročila svojega čisto drobnega in negovanega Sina, zdaj pa v naročje prejme njegovo trpeče in iznakaženo telo. V tej postaji se neizmerna žalost prepleta z blagoslovom tistih, ki so prvi lahko pokleknili ob umrlem Jezusovem telesu.

Odvzemi, Mati, našim rojakom vsako željo po maščevanju za pretrpljene krivice in za nedolžne žrtve vojne. Telesa tistih, ki so zaspali v prahu zemlje – tudi tistih, ki so se borili za svobodo in zvestobo domovini – ovij v prt Kristusovega opravičenja ter v svojo materinsko prisotnost.

Molitev:
Sveti Duh, ti poznaš vse, ki so izgubili svoje bližnje in ljubljene ter se ne znajo ali ne zmorejo rešiti žalosti ali ogorčenja, ki postajata bolezen njihove duše. Prinesi nam resnico o Očetu, ki nas ljubi, o Sinu, našem Odrešeniku, o Božjem otroštvu v nas ter o pristnem bratstvu in odpuščanju. Tolaži nas vsak dan in vsako noč!
Amen.

 

XIV. POSTAJA– Jezusa položijo v grob

Izaija se ne moti, ko napoveduje: »Njegovo bivališče bo slavno« (Iz 11,10).
Jezusovi bližnji hitijo s pokopom pred prihajajočo soboto. Jožef iz Arimateje ponudi nov, v skalo izklesan grob. V tihem, pretresljivem sprevodu se odpravijo tja in prehodijo kratko pot od kraja execution do mesta pokopa. Spoštljivo se poslovijo od Kristusovega telesa ter odidejo. Jožef prikotali velik kamen in z njim zapre vhod v grob. A Jezusovi nasprotniki še vedno ne najdejo miru, zato se po posvetu s Pilatom odločijo pred grob postaviti stražo in ga pečatiti. Tudi zaradi tega bo čez tri dni resnica o vstajenju zasijala s še večjo močjo.

Tvoj prazen grob, o Kristus, izžareva nepremagljivo upanje. To upanje želimo nositi s seboj tudi ob svojem odhodu – le za kratek čas, kakor za tri dni. Navsezadnje so pri tebi, Gospod, dnevi kakor leta in tisoč leta kakor en sam dan. Skrivni in neoznačeni grobovi tvojih zvestih – včasih obiskani le s tišino in poljskim cvetjem – so kraj tihega pričakovanja čudeža Velike noči. Nauči nas gledati na vse preizkušnje življenja v svetlobi tvojega praznega groba.

Molimo z besedami svetega Avguština:
Sveti Duh, dihaj v meni, da bom sveto mislil.
Priganjaj me, da bom sveto ravnal.
Navdihuj me, da bom ljubil le tisto, kar je sveto.
Krepi me, da bom varoval tisto, kar je dobro.
Varuj me, Sveti Duh, da te nikoli ne izgubim.
Amen.

 

Sklep

Med razmišljanjem o Kristusovem trpljenju smo izkusili, kako se fronta sovraštva podira pod močjo neizmerne ljubezni. Le skozi križ se pride do slave, le skozi boj do zmage, le skozi smrt do življenja.

Hvala ti, Jezus, da smo po zgledih junaških dejanj prebivalcev naše domovine ukoreninjeni v tvojem križu.

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Tradicionalno RadŽivimovanje v Starem trgu je pod navdihujočim Izaijevim sloganom »Tukaj sem, pošlji mene« združilo vse generacije. Nastal je nov promocijski video, obeta pa se tudi prvo mašniško posvečenje mladostnika iz lastnih vrst.

Ob cerkvi sv. Radegunde v Starem trgu pri Slovenj Gradcu je Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec tudi letos konec septembra pripravila nepozaben vikend. RadŽivimovanje je že tradicionalen in predvsem malo drugačen vstop v novo pastoralno leto. To je vikend pod velikim šotorom (naš zunanji mašni prostor), kjer se skozi igro, klepet, glasbo in druženje veselimo življenja ter z optimizmom zakorakamo v novo pastoralno leto. Dogodek združuje mlade, družine in župljane z vseh koncev Pastoralne zveze župnij Slovenj Gradec.

Letošnje srečanje je potekalo pod navdihujočim sloganom »Tukaj sem, pošlji mene«, saj bo to vodilo pastoralnega leta – leta poklicanosti, v katerega smo vstopili in se bo zaključilo z novo mašo. Ob tej priložnosti je skupnost premierno predstavila nov promocijski video, na voljo pa so tudi majice z napisom »Grem js«, ki simbolizirajo pripravljenost mladih in manj mladih 🙂, skratka vseh mladih src, za aktivno sodelovanje v novem pastoralnem letu.

Na sobotni okrogli mizi z naslovom »RadŽivim svoj DA« so se navzoči gostje pod vodstvom voditeljice Mateje Šolar, sicer koordinatorke RadŽivimovanja in sodelavke v Pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec, sprehodili skozi navdihujoče zgodbe 17 posvečenih oseb, povezanih s pastoralno zvezo. Klepetali so s Tadejem Linasijem, s. Alenko Mirkac, s. Majdo Štaher in Sanjo Jevšek, v mislih pa so se povezali še z Boštjanom Lenartom, s. Rafaelo Glasenčnik, s. Rozalijo Laznik, Antonom Pačnikom, Francem Linasijem, Mihom Hermanom, Leopoldom Valantom (ki deluje v Kanadi), p. Petrom Rožičem (ki deluje v Angliji), Janijem Tušakom, s. Cirilo – Anjo Konečnik (ki deluje v Egiptu) ter bogoslovci Žigom Kreftom, Davidom Kotnikom in Tilnom Štifterjem, ki so bili takrat na duhovnih vajah. Po okrogli mizi, na kateri smo slišali, kje se jih je dotaknil Gospod, je sledil slavilni večer, ki je ustvaril zares hvaležno vzdušje. Zaključili smo ga s sveto mašo, ob kateri so somaševali vsi naši duhovniki.

Nedeljsko dogajanje pa se je s slovesno sveto mašo začelo. Sledilo je sproščeno druženje ob kosilu in obilici sladkih dobrot, s čimer smo sklenili letošnje RadŽivimovanje. Duhovnik Damjan Mlinarič je ob tej priložnosti izpostavil nekaj izzivov glede novega pastoralnega leta: »Pričakovanja so, da se bomo imeli lepo in da bomo zadihali svež zrak, občutili nov veter. Želimo, da je to druženje popotnica za naprej. Ne le, da se imamo fajn, ko se tukaj družimo, ampak tudi, da gremo dalje. Kot nas vabi tudi zapis na majicah ‘Grem js’ – da sem pripravljen reči da, če mi naložijo kakšno stvar, da grem z veseljem v akcijo. Na ta način se bomo med sabo še bolj povezali in se imeli lepše.«

Med gosti je bila tudi Vida Črešnar, ki prihaja iz župnije Zreče. Z možem Simonom sta že vrsto let vključena v Pastirjevo skupnost: »Hvaležna sva, da sva lahko del te skupnosti. Zdi se mi, da stvari, ki tu rastejo, presegajo vse nas in vse meje župnij. Z duhovnikom Simonom Potnikom smo povezani že iz mojega in moževega otroštva. Tu sva se našla, tu rasteva v veri in sva tudi aktivno vključena. Zdi se mi, da hkrati prejemava in lahko tudi obilno dajeva – in Gospod to res bogato blagoslavlja. Moja pričakovanja? Predvsem čutim hvaležnost za leto, ki je za nami; vključena sva v družinski RadŽivim, romarski RadŽivim, pripravo na zakon, zakonske skupine … Za naprej pa pričakujem, da bo vsaj tako lepo, kot je bilo do zdaj. Gospod pravi, da daje stoteren sad. Očitno bomo še več delali 🙂in verjamem, da bo še več ljudi zaznalo Gospodovega duha ter se nam pridružilo.«

Albina Linasi, dejavna sodelavka in eden izmed nepogrešljivih stebrov župnije, je izpostavila, da se RadŽivimovanje pripravlja že vrsto let, a letošnje je minilo v povsem posebnem pričakovanju. Veliko je novih stvari – od promocijskega filmčka in jumbo plakatov do brošur ter majic. Vse to z namenom, da tudi navzven posredujemo svetopisemski odmev preroka Izaija: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?« in nanj odgovorimo z: »Tukaj sem, pošlji mene!«

Prvi »RadŽivimovec«, ki bo postal duhovnik

»To geslo smo izbrali zato, ker iz naše pastoralne zveze izhaja nov duhovni poklic. Žiga Kreft je naš mladinec, zrastel je v naši skupnosti mladih in je sploh prvi ‘RadŽivimovec’, ki bo postal duhovnik. To je veselo in opogumljajoče znamenje, da Gospod kliče tudi danes – v tem hitenju, mogoče ponorelem svetu, ko se nam ves čas mudi, ko pregorevamo in včasih ne vemo, kaj bi sami s sabo. Gospod pa vseeno kliče in nekatera srca se odprejo. Celotno RadŽivimovanje in novo pastoralno leto bosta namenjena temu. Oktobra nas čaka Žigovo diakonsko posvečenje, nato pa junija še mašniško posvečenje. Hkrati imamo v pastoralni zvezi še dva bogoslovca – Davida Kotnika in Tilna Štifterja (sicer z Mute), za katera smo prav tako neizmerno hvaležni.«

In kaj pravijo mladi? Maksimiljan Urbanc pričakuje, da bo novo pastoralno leto rodovitno: »Ne bo lahko, bo pa napolnjujoče in, kar se tiče mladih, smo na dobri poti, da bomo naredili nekaj velikega ter mnogo premaknili. Skupnost Pastir doživljam kot zelo lepo stvar. Vsakemu človeku pomaga živeti vero, tudi v občestvu. Pomembna mi je vključenost in povezanost. Če imaš le eno vejo, jo boš hitro zlomil; če jih daš več skupaj, pa jih ne boš tako zlahka prelomil.«

Matevž Kočivnik je letos sodeloval kot animator na oratoriju, otroškem RadŽivimu v Izoli, pri družinski katehezi in še kje: »Biti del pastorale me veseli, na ta način sem tudi veliko bolj povezan z otroki in Bogom. V veliko veselje mi je, da lahko otrokom prinašam vero in jim jo prikažem na drugačen način. Zame osebno je to način, da vračam to, kar mi Bog daje dobrega.«

Vizualna zgodba Božjega klica

Za leto poklicanosti in poslanstva smo izdelali vizualno podobo, ki izhaja iz izbranega svetopisemskega vodila: »In slišal sem glas Gospoda, ki je rekel: Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas? Rekel sem: Tukaj sem, pošlji mene!« (Iz 6,8).

Vizualna zasnova je dvodelna: prvi del odpira prostor za razmislek o Božjem klicu, drugi pa o človekovem odgovoru. Na začetku je pred nami svetla pot, vendar na njej še ni nikogar. Človek in Bog se še nista zares srečala. Iščeta se. Drugi del sije v jutranji zarji. Po isti svetli poti zdaj hodi človek, ki se je odločil slediti klicu in sprejeti konkretno poslanstvo: služiti v moči Ljubezni. Svetloba, ki povezuje obe podobi, predstavlja to Ljubezen – Božjo milost, ki spremlja človeka na vsem dolgem potovanju poslušanja, razločevanja in zorenja.

Kje na tej poti sem in kje me želi Gospod?
V letu poklicanosti in poslanstva smo povabljeni, da se odpremo temu vprašanju in nanj srčno odgovorimo.

Kje stanuješ? (prim. Jn 1,38)

Skupnost Pastir je dom z odprtimi vrati in živ organizem v snovanju – občestvo, ki raste iz osebnega srečanja s Kristusom.

Pred nami se odpirajo štirje prostori pripadnosti Kristusovi Cerkvi, kjer lahko vsak prepozna svoje mesto, se tam duhovno hrani ter odkrije svoje poslanstvo v služenju.

Spoznaj štiri bivališča na naslednji strani in prisluhni: »V katerem od njih Bog vidi mene?«

PRISLUHNI V SRCU

V katerem prostoru pa jaz prepoznavam svoje mesto? Kje prejemam duhovno hrano in kje želim služiti bratom in sestram? Ali me Gospod kliče k poglobitvi pripadnosti ali pa mi odpira vrata k novi nalogi in poslanstvu v Cerkvi?

NAREDI SVOJ KORAK

Na klic, ki ga doživljaš, odgovori s korakom zaupanja.

Če želiš svoj korak podeliti z nami, izpolni spodnji obrazec. To nam bo v pomoč, da te bomo kot občestvo lahko osebno podprli in spremljali ter da v naši duhovni družini nihče ne bo ostal sam ali preobremenjen.

ODZOVI SE

Zapiši, kdo si v Kristusovi Cerkvi, kaj iščeš, kaj potrebuješ … ali pa se pridruži molitveni navezi za duhovne poklice.

V petek, 18. septembra 2026, se je ekipa Župnijske Karitas Slovenj Gradec udeležila Mirovniškega festivala in Festivala drugačnosti, ki sta potekala v Slovenj Gradcu.

Dogodek je tudi letos povezal številne posameznike, društva, organizacije in ustanove, ki s svojim delovanjem prispevajo k bolj vključujoči, povezani in strpni skupnosti. S svojo prisotnostjo smo želeli predstaviti poslanstvo Karitas – biti blizu človeku, prisluhniti, pomagati in soustvarjati okolje, v katerem ima vsak posameznik svoje mesto ter dostojanstvo. Takšni dogodki nas opominjajo, kako pomembni so sprejemanje, spoštovanje različnosti, medsebojna pomoč in solidarnost. Prav v povezanosti lahko gradimo skupnost, v kateri se nihče ne počuti prezrtega ali samega.

Hvala organizatorjem za povabilo in vsem, ki s svojim delom, prostovoljstvom ter odprtostjo vsak dan prispevajo k boljši družbi.

V Starem trgu, ki se razprostira nad mestnim jedrom Slovenj Gradca, se v prostorih več stoletij starega župnišča skriva terapevtska soba (v njem je v 15. stoletju kot župnik in upravitelj cerkve sv. Pankracija bival celo Piccolomini, poznejši papež Pij II.). Čeprav se to morda sliši malce skrivnostno – sobica, do katere se vije pot po stopnicah zgradbe s starodavnim pridihom – pa je prostor vse prej kot to. Z dvema velikima oknoma je soba svetel in predvsem varen terapevtski prostor, umaknjen od mestnega vrveža.

Terapevtska soba pod okriljem Družinskega centra mir

Prostor so si za namen terapij izbrale in najele psihoterapevtke Družinskega centra mir (DCM) iz Maribora, ki so se srečevale z vse več strankami s Koroške. Da bi jim bile lokacijsko bliže, so se odločile, da bosta ena ali dve terapevtki delovali še v Slovenj Gradcu.

Tako v središče Koroške prihaja terapevtka, ki ni domačinka oziroma ne pozna ljudi s tega konca, kar je za terapevtko, še bolj pa za stranke, zelo dobrodošlo. Ti se tako lahko počutijo še bolj varne, saj terapevtka, ki je sicer zavezana k varovanju osebnih podatkov, ni denimo njihova soseda. Trenutno sem kot ena od terapevtk v Slovenj Gradcu po rodu Ljubljančanka, ki zadnjih 12 let z družino biva v Celju.

V Slovenj Gradcu tako zaenkrat ponujamo individualno, partnersko in družinsko psihoterapijo po modelu relacijske družinske terapije, kar dopolnjujemo z drugimi metodami in tehnikami. Med drugim sama izvajam tudi tehniko EMDR (Eye Movement Desensitization and Reprocessing ali desenzitizacija in ponovna predelava z očesnim gibanjem).

Podrobneje o vrstah terapije:

• Individualna terapija je namenjena vsem, ki se srečujejo z različnimi stiskami v osebnem življenju ter želijo osebnostno rasti in izboljšati kakovost svojega življenja. Posameznik lahko skupaj s psihoterapevtko razrešuje različne težave ter predeluje čustvene stiske (stres, osamljenost, tesnobna občutja), razišče vzroke za morebitno nizko samopodobo oziroma samospoštovanje ali izgubo smisla življenja. Na terapijah večkrat naslavljamo tudi psihosomatske težave, motnje hranjenja ali občutek preobremenjenosti in izgorelosti. Včasih odpiramo tudi težje teme, kot so izkušnje zlorabe (fizična, psihična, spolna). Terapija lahko pomaga tudi pri žalovanju ob izgubi ljubljene osebe.
• Zakonska oziroma partnerska terapija: Zanjo se običajno odločajo pari, ki si želijo boljše komunikacije v odnosu in lažjega razreševanja konfliktov, večjega razumevanja s partnerjeve strani ali pa se želijo znova bolj čustveno povezati. Nemalokrat se pari oglasijo tudi zaradi nezvestobe, porušenega medsebojnega zaupanja, težav v intimnosti ter zaradi nasilja ali alkoholizma. V psihoterapevtskem procesu začnejo počasi spoznavati sebe in drugega, prepoznavati svoje in partnerjeve želje ter potrebe, razumevati čustveno dinamiko v odnosu ter se učiti konstruktivne komunikacije, sodelovanja in grajenja odnosa na iskrenosti, spoštovanju in zaupanju.
• Družinska terapija: Na terapijo so vabljene tudi družine, ki si želijo izboljšati medsebojne odnose in komunikacijo ali rešiti težave, ki jih imajo denimo pri razmejitvah s primarno družino (staršema ali taščo in tastom). Terapija lahko služi tudi kot opora ob izgubi družinskega člana, nasilju ali zasvojenosti članov družine. Namenjena pa je tudi družinam, v katerih se starši srečujejo z različnimi vzgojnimi izzivi.
• Tehnika EMDR: Na željo strank, včasih pa tudi po lastni presoji, uporabim tehniko EMDR. Ta metoda pomaga pri razreševanju čustvenih težav strank, ki so posledica travmatičnih izkušenj – kot so dogodki iz otroštva, ki so se zaradi prevelike teže za še razvijajoče se možgane zapisali v telo kot travmatičen spomin. Tehnika se je izkazala za učinkovito tudi pri predelovanju zelo stresnih dogodkov v odraslosti, kot so naravne nesreče, nezgode, napadi in vojne. Več o EMDR si lahko preberete na spletni strani DCM.

V psihoterapijo se lahko posameznik, par ali družina vključi po predhodnem dogovoru s psihoterapevtko, s katero se dogovorijo za prvi termin. Po uvodnem razgovoru se vključijo v psihoterapevtski proces, ki običajno obsega 12 srečanj; ta potekajo enkrat na teden po 55 minut. Psihoterapevtski proces je lahko tudi krajši ali daljši, kar je odvisno od več dejavnikov.

Na našem župnijskem prostoru v Starem trgu je tudi letos potekal oratorij, ki je otroke, animatorje in druge sodelavce povezal v tednu druženja, igre, molitve, ustvarjanja in novih spoznanj. Letošnji oratorij je potekal pod geslom »Živeti je lepo!«, skozi katero smo skupaj odkrivali lepoto življenja, prijateljstva in medsebojne pomoči.

Osrednja junakinja letošnjega oratorija je bila Heidi, deklica, ki s svojo iskrenostjo, dobroto in veseljem že vrsto let navdušuje otroke in odrasle. Vsako jutro smo se zbrali ob zaigrani zgodbi, v kateri smo spremljali njene dogodivščine in spoznavali ljudi, ki so zaznamovali njeno življenje.

Vsak oratorijski dan je bil posvečen eni izmed vrednot, ki smo jo po jutranji dramski igri podrobneje spoznali pri katehezah. Ob tem smo odkrivali tudi simbol dneva, ki nam je pomagal še bolje razumeti sporočilo zgodbe. Pogovor, razmišljanje in sodelovanje v skupinah so otroke spodbujali k razmisleku o tem, kako lahko pridobljene vrednote uresničujejo v vsakdanjem življenju.

Veliko veselja so prinesle tudi delavnice. Otroci so izdelovali morske živalice in planike, se preizkusili v družabnih igrah, sodelovali v skavtski igri roverček, pekli pecivo ter se pomerili v različnih športnih igrah na igrišču. Posebej živahno je bilo v glasbeno-plesni delavnici, kjer ni manjkalo petja, plesa in dobre volje.

Po kosilu je sledila velika igra, v kateri so se skupine pomerile v različnih nalogah in izzivih, povezanih z zgodbo o Heidi. Otroci so pri tem pokazali veliko iznajdljivosti, sodelovanja in ekipnega duha.

Poseben pečat letošnjemu oratoriju je dal praznik Marijinega vnebovzetja. V soboto smo se skupaj udeležili svete maše, pri kateri so otroci in animatorji dejavno sodelovali s petjem ter s skrbno pripravljenimi prošnjami in zahvalami. S tem smo pokazali, da oratorij ni le prostor igre in zabave, temveč tudi priložnost za skupno rast v veri, molitvi in medsebojnih odnosih.

Po končanem programu smo se v soboto od letošnjega oratorija poslovili s spustom zastave in skupnim petjem himne. To je bil trenutek, ko smo se še zadnjič ozrli na pretekli teden in se zahvalili za vse lepe trenutke, ki smo jih preživeli skupaj. Oratorij pa smo uradno zaključili v nedeljo z zaključno sveto mašo.

Iskrena hvala vsem animatorjem, kuharjem, sodelavcem in drugim prostovoljcem, ki so s svojim časom, trudom in dobro voljo omogočili izvedbo letošnjega oratorija. Posebna zahvala velja tudi staršem, ki so nam zaupali svoje otroke. Heidi nas je skozi svojo zgodbo naučila, da se sreča skriva v preprostih stvareh, v pristnih odnosih in v pripravljenosti pomagati drug drugemu. Prav zato je letošnje geslo »Živeti je lepo!« še posebej močno odmevalo med vsemi nami.

Sveti Duh ima (ne)verjetno boljšo povezavo tam, kjer je predaja telefonov začetek duhovnega »vikenda«, nekje odmaknjeno od glasu mest in vasi ter tam, kjer sta z Jezusom soseda. To so nekaterim že domače sestavine RadŽivima za mlade, ki smo ga letos preživeli na Brinjevi gori nad Zrečami.

Tema letošnjega RŽM-ja je bila poklicanost, njegovo geslo pa »Okej, grem js!« Kljub temu se je cel RadŽivim vrtel okrog naše pripravljenosti na odločitve le za en korak naprej. Cilj ni bil razločevanje med posvečenim ali družinskim življenjem, bil je, da bi se zavedali, da smo na svetu zato, ker je tako Bog hotel, da smo edinstveni in da smo v prvi vrsti poklicani, da smo z Njim. Spoznavali smo, da se lahko svobodno (nenavezano na skrbi in mnenja drugih) odločamo o svojih naslednjih korakih šele, ko se teh resnic zavedamo. Vprašanje naše poklicanosti velikokrat spremljajo občutki negotovosti in strah pred napačno odločitvijo, posebej v primeru, če klica še ne znamo razbrati. V tem pa nam lahko pomaga prav zagotovilo tistega enega naslednjega koraka, ki nam je osvobajajoč opomin, da ni nobene potrebe vedeti vsega vnaprej.

Prav tako smo bili opomnjeni, da popolna pripravljenost, preden rečemo »Okej, grem js!« ni nujna. Včasih je dobro tudi, da se damo na voljo s tistim malo, kar imamo v trenutku, ostalo pa prepustimo Bogu. To nam je zarisal tudi odlomek iz Svetega pisma, ko je Jezus pomnožil pet hlebov in dve ribi ter z njimi nasitil množico ljudi. Koliko je bilo potrebno, da so Njegovi učenci popustili s predlogom, da si ljudje najdejo svojo hrano, da so svoje dvome postavili na stran in prepustili čudežu pot? In hrane je (milo rečeno) še ostalo. Bili smo torej izzvani, da se zazremo vase in premislimo, kolikokrat smo zavrnili naslednji korak, ker si nismo mogli predstavljati, da bi kaj tako velikega lahko bilo del naše zgodbe. Ker naj ne bi bili vredni, ker naj ne bi bilo mogoče, ali ker naj ne bi imeli vsega potrebnega za naše pojmovanje začetka.

Poklicanost ni vezana na slavnostni obred, prek katerega bi nam Bog dal jasno vedeti »od zdaj naprej te kličem v to smer«, temveč lahko poklicanost prepoznavamo v vsakodnevnem služenju. Na RŽM-ju smo, kot je vsako leto navada, to tudi preizkusili v praksi z delovno akcijo, kjer smo darovali nekaj ur svojega časa in pomagali pri delu na kmetiji. Z zagotovilom lahko poročam samo o dogodkih med delom v vinogradu, kjer smo ženski del ekipe zoreče grozdje osvobajale sence, medtem ko so fantje šli v gozd pripravljat les za kurjavo in iskat nekaj novih prask. Zelo hitro pa so se v naše delo začeli vpletati tudi naši talenti, kot so pripovedovanje anekdot, petje in seveda, utrujenosti primerno, vedno bolj zanimiv smisel za humor. Ne da bi sploh vedeli temo dnevne kateheze, smo že služili in živeli našo poklicanost s pomočjo talentov. Kot smo kasneje slišali, so talenti pomemben element služenja. Niso nam podarjeni, da bi se z njimi hvalili, niti da bi jih skrivali. Njihov namen je, da z njimi služimo in prek njih delamo dobro še boljše.

Premišljevali smo, komu nas Bog pošilja. Kako se lahko s svojimi darovi damo na razpolago in komu lahko priskočimo na pomoč. Nato pa smo poleg vprašanja »Komu me Bog pošilja?« preiskali vest z vprašanji »Koga Bog pošilja meni?« oziroma »Kdo mi je zaupan?« Sama sem prepoznala služenje drugim ne le kot pomoč pri delu, temveč tudi kot poklicanost biti zavetje in mir predvsem tistim, ki jih velikokrat jemljemo za samoumevne – nam najbližje (starše, sorojence in najbližje prijatelje).

RadŽivim 2026 so sestavile mnoge aktivnosti, med drugimi kvalitetne kateheze, pogovori, maše, slavljenja in intervjuji z gosti. Osebno pa mi je ta RŽM še dodatno obarvala tudi priložnost vstopa v MladiA, katere povabilo med nosilce sem sprejela tudi sama. Občutki? Čudoviti. Prijetno presenečena in hvaležna za povabilo in priložnost! Skratka, se že veselim novih dogodivščin in nove vloge, za katero se bom vsekakor kar se da potrudila. Ne, ne gre brez kakršnekoli skrbi, ampak na srečo mi tudi pri tem ni potrebno vsega vedeti vnaprej.

Ko sem izvedel, da bom svojo pastoralno prakso opravljal na programu RadŽivim za otroke, nisem čisto vedel, kaj me čaka. Kot bogoslovec sem vajen, da je pastoralno delo povezano z župnijo, bogoslužjem, katehezo in različnimi srečanji. RadŽivim pa se je izkazal za nekaj posebnega. Tukaj je pastoralno delo nekoliko bolj glasno in razigrano. Prišel sem po spodbudi našega škofa, da je pastoralna praksa za bogoslovca predvsem priložnost, da gre med ljudi in se uči iz konkretnih srečanj.

Mislim, da je bila to točno takšna izkušnja. Človek se hitro znajde sredi skupine otrok, animatorjev, iger, petja, katehez in vseh tistih malih trenutkov, ki jih vnaprej niti ne moreš načrtovati. Najbolj me je nagovorila povezanost, ki se je ustvarila med nami. Zdi se mi, da je bilo veliko tistega, kar je težko narediti umetno – preprosto smo se sprejeli. Animatorji med seboj, animatorji z otroki in tudi vsi skupaj z voditelji. Prav to lepo vzdušje sem čutil skozi ves teden.

Zelo pomemben del programa so bile tudi kateheze. Lepo je bilo videti, kako lahko otrokom o veri govoriš na preprost in njim razumljiv način, hkrati pa sem se tudi sam ob tem marsičesa naučil. Otroci znajo s kakšnim vprašanjem človeka hitro ustaviti in prisiliti, da tudi sam še enkrat premisli, kaj pravzaprav verjame. Pri njih ni veliko prostora za naučene in olepšane odgovore. Če česa ne razumejo, bodo to tudi povedali. In prav je tako.

Veliko mi je pomenila tudi navzočnost duhovnika. Hvaležen sem g. Damjanu, da je bil ves čas z nami in da smo lahko vero živeli skozi skupno molitev, sveto mašo, pogovor in čisto običajno druženje. Zdi se mi pomembno, da otroci duhovnika vidijo tudi zunaj oltarja – kot človeka, ki se z njimi zna nasmejati, jih poslušati in biti preprosto med njimi.

Bilo pa je tudi nekaj prijetnih izzivov. Nekateri otroci so bolj zadržani, drugi takoj zavzamejo ves prostor, nekateri se hitro vključijo, drugi potrebujejo več časa. Vsak otrok je drugačen in vsak potrebuje nekoliko drugačen pristop. Včasih je dovolj že to, da si ob njem, ga poslušaš ali se z njim iskreno nasmeješ.

Mislim, da otroci danes potrebujejo prostor, kjer lahko vero doživijo kot nekaj živega, pristnega in veselega. Potrebujejo občestvo, v katerem niso samo »otroci, ki pridejo na verouk«, ampak konkretni ljudje, ki jih nekdo pozna, sprejema in jim je pripravljen prisluhniti. RadŽivim ustvarja prav tak prostor. Hkrati pa to ni samo program za otroke, ampak je tudi šola za animatorje. Uči odgovornosti, potrpežljivosti, sodelovanja in tega, da je včasih svoje načrte treba preprosto prilagoditi drugemu.

Z RadŽivima sem zato odšel predvsem hvaležen. Za otroke, ki so me marsikdaj nasmejali in tudi česa naučili. Za animatorje, s katerimi smo ustvarili lepo skupnost. Za voditelje, ki so vse skupaj povezovali in nosili. Za duhovnika, ki je bil med nami. In za vse tiste majhne trenutke, ki jih na začetku sploh ne pričakuješ, na koncu pa ugotoviš, da si si jih najbolj zapomnil. Ob vseh katehezah in molitvah pa ne smem pozabiti še na eno pomembno obliko »pastorale« – kuhinja je namreč poskrbela, da smo bili ves teden konkretno preskrbljeni.

Če je pastoralna praksa priložnost, da človek stopi iz teorije in se sreča s konkretnimi ljudmi, potem je bil RadŽivim zame zelo dobra šola. Morda predvsem zato, ker me je še enkrat spomnil na nekaj zelo preprostega – Cerkev se gradi tam, kjer so ljudje skupaj. In tam je bilo letos tudi moje mesto. 😊