Letos se je klan Severni sij po dolgih letih odpravil na kolesarski potoval’c. Za pet dni smo se odpravili na pot od Slovenj Gradca do Radencev. Naše prvo prenočišče je bilo na Zgornji Kapli. Naredili smo skoraj tisoč višinskih metrov, kar nam je malo vzelo voljo, a se je ta naslednji dan, ko smo se po avstrijskih ovinkih spustili do Mure, spet vrnila. Še vedno pa smo bili od prvega dneva tako »travmatizirani«, da smo pri nadaljnjem načrtovanju poti gledali na vsak višinski meter. Na poti do Radencev so nas poleg prekmurskih njiv, splava čez Muro in kar nekaj ravnine »srečali« še strgana veriga, padec in »gumidefekt«.

Hvaležni za pet suhih dni smo čisto oprani prikolesarili v Mislinjo, kjer smo se skupaj z volčiči priključili četi in se pripravili na praznovanje 35-letnice našega stega. V petek so se nam pridružili nekateri nekdanji člani. Družili smo se na klasičen način – ob twistu in zabavnem večeru.
V soboto se nas je pri sveti maši zbralo več kot 150. V nadaljevanju smo poslušali izkušnje nekdanjih članov našega stega. Zelo sem hvaležna za štiri »gajstne« Korošce, ki so si pred 35 leti prvi upali stopiti na skavtsko pot.

Zvečer smo ob fotografijah obujali spomine na skupne skavtske dogodivščine. Razmišljala sem o tem, da so vsi ti ljudje, ki so na naš tabor prišli že s svojimi otroki, tako kot mi nekoč tekali po gozdu, kopali jarke, peli ob ognju in da so zaradi skavtstva zdaj lahko boljši ljudje.

Verjetno se skavti marsikomu zdimo malo nori. Kdo bi si umival zobe v reki, kuhal na ognju, nabiral dračje, gledal iskre, štel zvezde in si ob tem mislil: »Zato rada živim.« 😊 Od letošnjega tabora in praznovanja mi ostaja ogromna hvaležnost za vsakega, ki je Koroško 1 kadarkoli pomagal držati »gr«, ker se zavedam, da skavtstvo dela moje življenje polno in da brez njih tega ne bi imela.

Delo in zgodbe članov naše skupnosti so pogosto opaženi tudi drugod, saj se njihovi prispevki ali predstavitve večkrat znajdejo na različnih portalih, v revijah in drugih medijih.

Tokrat z vami z veseljem delimo čudovit utrinek o družini, ki je aktivno vpeta v naše občestvo, njihova zgodba pa je bila objavljena v reviji Naša družina. Vabljeni k prijetnemu branju!

Foto: Urška Bernik

Na obisku pri družini Berložnik, ki je tesno povezana s skupnostjo Pastir

Zakonca Janja in Žiga Berložnik, ki sta letos praznovala štirinajsto obletnico poroke, sta svoj pravi dom našla v Slovenj Gradcu, kjer sta aktivna člana pastoralne zveze. Po dolgoletnem hrepenenju po daru starševstva sta izjemno hvaležna za zakon in družino. Pa tudi za skupnost Pastir, v kateri sta zaživela v Jezusu preko programov, kot so Alfa, Exodus in ženska skupina. Župnijska skupnost je postala njuna glavna družba, v kateri imata najbližje prijatelje.

Oba izhajata iz družin, kjer je bila vera sicer prisotna, praznovali ste praznike, družinske molitve paniste poznali. Kako in kdaj se je zgodil preskok, ko je tradicija postala živa, osebna vera?

ŽIGA: Bil sem eden tistih, ki so govorili, da bom verouk zaključil tisti trenutek, ko bom po birmi dobil darilo, in da me potem v cerkvi ne bodo videli več. A očitno se je Sveti Duh pri birmi odločil, da bo moje načrte malo spremenil. Po osmem razredu sem bil povabljen v mladinsko skupino in takrat se je vse začelo. Imeli smo mladega, nadobudnega kaplana, ki je znal pritegniti mlade. V času študija sva bila oba z Janjo iskalca. Tista prava, osebna in živa vera pa se je v polnosti razvila kasneje, ko sva se preselila v Slovenj Gradec in se aktivno vključila v pastoralno zvezo.
JANJA: Zame so bila srednješolska leta čas intenzivnega iskanja, kdo sem, kam spadam in kam grem. Mladinski verouk, ki sva ga obiskovala oba (sicer v različnih skupinah), je odpiral globoka vprašanja in me povezal s skupnostjo in z Bogom. Z odhodom na študij v Ljubljano se je vse skupaj malo ohladilo. Sledila so dolga leta neke praznine in iskanja, prišle so tudi življenjske preizkušnje. Vse to je kasneje privedlo do odločitve za selitev nazaj na Koroško.

Kako in kje sta se spoznala?

JANJA: Spoznala sva se v ravenski gimnaziji, saj sva oba obiskovala debatni krožek. Kmalu sva ugotovila, da ob petkih po debati oba hodiva v isto smer – k mladinskemu verouku. Žiga je nekoliko mlajši od mene, zato je bil takrat v skupini »tamlajših«, jaz pa pri starejših. Ta skupnost in mladinski verouk sta bila kriva tudi za to, da sva leta 2003 skupaj odpotovala v Pariz na taizéjsko novoletno srečanje mladih. Skupaj sva sedela na avtobusu, hodila na skupne molitve.
ŽIGA: Skupaj sva molila, naj nama da Gospod dobrega življenjskega partnerja. Naslonjena s hrbtom drug na drugega. (smeh)
JANJA: Bog ima res super smisel za humor in super poveže ljudi. (smeh) Še v istem letu so se stvari odvile in čez nekaj mesecev sva postala par.
ŽIGA: Najini datumi so res zanimivi. Na valentinovo sva šla žurat vsak s svojo skupino, na koncu sva odplesala v noč skupaj. Najin prvi zmenek pa je bil na veliko noč. Po skupnih začetkih v Ljubljani sta si družinsko gnezdo ustvarila v Slovenj Gradcu.

Kako sta se vključila v tamkajšnje občestvo?

JANJA: V Ljubljani sva živela približno deset let, nato sva ugotovila, da si želiva drugačnega življenja. Za najino družino sva si želela bolj umirjen tempo in da bi lahko več časa posvetila drug drugemu in družini. Zato sva se odločila, da se vrneva na Koroško. Slovenj Gradec nama je bil blizu, a hkrati dovolj neznan, da je predstavljal popoln most med Ljubljano in Ravnami, od koder izhajava.
ŽIGA: Ravno v tistem času je v Slovenj Gradec prišel župnik Simon Potnik, ki me je povabil k delu z mladimi. Takrat sem prvič zares rekel Bogu da in se odzval klicu. Začela se je vrsta čudovitih dogodkov, ki še trajajo.

Na skupni poti sta se soočila tudi z bolečo preizkušnjo – z obdobjem, ko otroka sprva nista mogla imeti. Kako sta preživljala ta leta negotovosti?

JANJA: Tega obdobja se spominjam kot zelo napornega in bolečega. Bilo je več let življenja v nenehni negotovosti. Ničesar si nisem želela bolj kot biti mama. Marsikdo me je poznal kot uspešno žensko, ki vedno doseže svoje cilje in uresniči vse, kar si zamisli. Kar naenkrat se je pred mene postavilo nekaj, na kar nisem imela vpliva. Morala sem si priznati, da so stvari, ki me presegajo. V tej svoji najnižji točki življenja in nemoči sem najbolj našla Boga. Nanj sem se lahko oprla in mu vse izročila. Prišla sem do trenutka, ko sem dobesedno predala nadzor in rekla »zgodi se tvoja volja«, ne glede na to, kakšen bo scenarij. Zdi se mi, da sem šele takrat resnično razumela, kaj pomeni zaupati Bogu, se nasloniti nanj, in z novo močjo ter zanosom sem vstopila v življenje. Bog je imel za naju takšne načrte, da sva bila nato blagoslovljena s prvo hčerkico, za kar sva neskončno hvaležna. Zavedava se, da bi se lahko izteklo drugače, a dejstvo je, da sva bila takrat pripravljena sprejeti kateri koli scenarij.

Ime vajine prvorojenke Hanne ni izbrano čisto naključno, kajne?

JANJA: Skoraj vso nosečnost je bilo zanjo rezervirano povsem drugo ime. Tik pred porodom pa me je začel prevevati notranji nemir. Enostavno sem čutila, da to ime ni pravo.
ŽIGA: Pri obeh je vzniknila ideja: poglejva še v Sveto pismo, kaj pravi Gospod.
JANJA: Nagovoril naju odlomek o svetopisemski ženi Ani. Ime namreč izhaja iz hebrejskega imena Hannah in pomeni »ta, ki je deležna Božjega blagoslova«. Svetopisemska Ana prav tako dolgo ni mogla imeti otrok in se je v svoji stiski v goreči molitvi obrnila na Boga ter prosila za otroka. Ko sva prebrala to zgodbo, sva vedela, da ne bo mogla biti nič drugega kot Hanna.

Kaj je največji izziv pri vzgoji obeh hčerk?

ŽIGA: Kar se tiče verske vzgoje, sem je bil v svoji primarni družini bolj malo deležen. Versko so me vzgajali kateheti. Po drugi strani sem imel glede življenjskih vrednot in odnosov doma dober zgled staršev. Ko kot odrasel človek gledam nazaj, sem v marsičem neizmerno hvaležen, da sem bil rojen v takšno družino.
JANJA: Midva krojiva svojo pot. Na novo sva začrtala smer, v kateri želiva živeti vrednote in vero. Včasih se seveda zgodi, da so najini in pogledi najinih staršev različni. Vendar si medsebojno dopuščamo ta prostor, da narediva po svoje. Slediva svojemu srcu, čeprav so včasih izraženi drugačni pogledi. Pravijo, da je največ, kar lahko oče naredi za svojo hčer, to, da ima rad njeno mamo.

Gradila sta dom, ne le hišo.

JANJA: Za nami je res turbulentno obdobje. Gradili smo hišo, hkrati pa dobili novorojenčico. Dom sva gradila z mislijo, da mora biti to varen in topel prostor, kjer se bomo počutili dobro in sprejete. Hkrati sva si želela hišo odprtih vrat, kjer so najina družina in prijatelji vedno dobrodošli.
ŽIGA: Še preden smo se selili, sva ogromno časa posvetila premišljevanju o notranjosti in okolici. Prebrala sva veliko strokovne in poljudne literature. Pri tem sva pazila, da hiša ne bi bila kot hladen razstavni salon. V veliko pomoč nama je bila knjiga Teologija doma. Pomembno nama je, da vsak, ko stopi skozi vrata, prepozna, da je prišel v krščanski dom, da v njem poleg družine biva še Jezus.

Kakšen zgled ljubezni, spoštovanja in krščanskega zakona želita skozi vajin odnos predati hčerama?

JANJA: Če ta izrek drži, potem sta najini deklici na varni strani! Žiga je res super mož in čudovit oče. Je izjemno pozoren, nežen, ljubeč in skrben. Vedno poskrbi ne samo zame, ampak za vse tri svoje punce.
ŽIGA: Lahko bi rekel, da zgledi vlečejo, saj je tudi moj oče izjemno pozoren do moje mame. Vedno ve, kaj ima rada, prinese ji kakšno rožico ali pa jo preseneti s češnjami.

Zanimive in polne preobratov so tudi vajine službene poti. Žiga, vi ste pravnik, a vas je življenje vodilo v glasbene vode. Janja, tudi vi ste po rojstvu deklic zamenjali poklicno pot. Kako sta se soočila s temi spremembami?

ŽIGA: Kot pravnik sem delal šest let in to je bilo izjemno pestro obdobje. Naučil sem se ogromno – ne le o pravu, ampak predvsem o odnosih. Očitno je moralo biti tako, da sem šel skozi to izkušnjo. Moja prva pravna služba je bila fizično in čustveno naporna. Zato toliko bolj cenim službo, ki jo imam sedaj v Slovenski filharmoniji. To delo opravljam z največjim veseljem in navdušenjem. Ko me vprašajo, kako zdržim vožnjo v Ljubljano, koncerte, vikende in odsotnost, odgovorim, da je motivacija zaenkrat še vedno izjemno visoka. S tem nimam prav nobenih težav.
JANJA: Kar nekaj let sem delala kot vodja marketinga v precej zahtevnih podjetniških vodah, nato sem imela svoje podjetje na področju turističnega marketinga in menedžmenta. Bog pa poti res zanimivo obrača. Zdaj delam na področju, na katerem sem se popolnoma našla in ga obožujem – to je regenerativni turizem. Svoje delo opravljam res z največjim veseljem. Priložnost imam sodelovati pri velikih mednarodnih projektih, ki udejanjajo ta koncept v praksi ter ustvarjajo pogoje za kakovostnejše življenje posameznikov, skupnosti ter narave.

Kako pa v praksi usklajujeta razdaljo, urnike in logistiko?

JANJA: Tukaj je res nenadomestljiva pomoč enih in drugih starih staršev. Vedno so pripravljeni vskočiti in nam priskočiti na pomoč. Določenih situacij si brez njihove pomoči ne predstavljava. Če pa se kdaj zgodi, da so vsi zasedeni, se obrneva na prijatelje v naši pastoralni zvezi.

Posebna skrivnost vajinega zakona je menda povezana s četrtki. Za kaj pravzaprav gre pri vajinih »svetih četrtkih«?

JANJA: Najini četrtki! (smeh) Ideja je nastala v tistem najbolj turbulentnem času gradnje hiše, ko je bil na poti nov otrok in se nam je dogajala kopica sprememb. Takrat sva potrebovala dodaten čas zase. Hodiva v zakonsko skupino, kjer je zelo izpostavljeno pravilo, da imata zakonca vsaj enkrat na mesec zmenek. Midva sva to prilagodila situaciji z majhnim otrokom, ko ne moreš biti dolgo odsoten od doma. Sklenila sva, da bodo četrtki zvečer na domačem kavču priložnost za najin čas. Ne bom rekla, da je vedno enostavno ali da nama redno uspeva – je polno izzivov.
ŽIGA: Vsak četrtek ob osmih zvečer nama na koledarjih začne utripati opomnik. Zelo pomembno je, da stvarem, ki so ti v življenju pomembnejše, zavestno nameniš čas. Res je, da imam zaradi službe ob četrtkih zvečer velikokrat koncerte, kar sva vedela že takrat, ko sva ga izbrala. Pa vendar je četrtek še vedno najbolj optimalen večer v tednu.
JANJA: Običajno ne gledava nobenega filma, ampak se preprosto usedeva na kavč, si narediva čaj in se pogovarjava. Pri vsakodnevnem usklajevanju urnikov in logistike nama namreč najbolj manjka prav globok, umirjen pogovor.

Poletje je čas, ko si vsi radi privoščimo malo oddiha, različne aktivnosti, morda daljše potovanje ali pa zgolj klepet z najbližjimi in prijatelji ob toplih večerih. Tudi Monika Abraham, naša tokratna gostja, ima najraje poletje, morje in čas, ko se vse malo umiri. Vseeno pa se je z veseljem odzvala povabilu in z nami delila nekaj o sebi.

Monika že več kot polovico življenja živi na Selah. Je poročena ter ima dve hčerki in vnuka. Družina ji pomeni največ. Po poklicu je magistrica managementa znanja in že šestnajst let dela na OŠ Juričevega Drejčka. Ko se je preselila na Sele, je nekaj čas sodelovala pri pevskem zboru sv. Urbana, v Pastoralni zvezi pa bolj aktivno sodeluje že več kot deset let. Najprej je nekaj let vodila svetopisemske urice. Trenutno poučuje verouk na Selah in v Slovenj Gradcu, včasih tudi v Starem trgu. Otroke pripravlja na prejem prvega svetega obhajila, zadnji dve leti pa tudi birmance na sveto birmo. Sodeluje pri deljenju blagoslovljenega kruha otrokom pri svetih mašah in je bralka Božje besede. Svoje delovanje v pastorali pa je obogatila tudi s kuhanjem za otroke na taborih Rad živim v Izoli.

V prostem času rada poje, igra kitaro in bere. Kot babica z veseljem popazi na vnuka, včasih pa tudi na nečake. Čeprav pove – in to smo lahko ugotovili tudi sami –, da ima prostega časa zelo malo, živi res polno življenje, predana družini, svojemu delu in Bogu.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Izhajam iz štiričlanske družine, vera pa mi je bila položena že v zibelko. Imam mlajšo sestro ter starejšega polbrata in polsestro. Otroštvo in mladostniška leta sem preživela na Prevaljah. Oče je bil na invalidskem vozičku, zato sem na ljudi okoli sebe vedno gledala malce drugače. Morda tudi zaradi tega rada priskočim na pomoč.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Z Jezusom sva se spoznala že v »vrtcu«, saj smo redno hodili k sveti maši, kmalu pa sem se pridružila tudi otroškemu pevskemu zboru. Od takrat sem v domači prevaljski župniji veliko sodelovala pri različnih dejavnostih. Najprej pri otroškem zboru, po birmi sem bila animatorka generacijam birmancev, vrsto let sem sodelovala pri igrici za Miklavža in pela pri mladinskem pevskem zboru Mohorjan. V srednji šoli pa sem pred poukom na Ravnah obiskovala mladinske svete maše pri sv. Antonu, ki jih je vodil Simon. 😊

Kdo je zate Jezus?

Je moj prijatelj. Nanj se obrnem v težkih trenutkih in ga prosim za pomoč, velikokrat pa se mu tudi zahvalim za vse, kar mi je bilo podarjeno v življenju.

Mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabila?

Kar nekaj jih je bilo nepozabnih in so še danes … Večkrat pa se spomnim intenzivnih pevskih vaj na Šentprimožu nad Vuzenico. Takrat se je vse skupaj začelo. 😊

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutila poslanstvo, je bila enostavna, jasna, ali je dolgo zorela?

Že od nekdaj rada delam z ljudmi in rada pomagam. Želela sem si postati učiteljica, a sem hitro postala mamica, zato sem to pot takrat opustila. Ker v tistem času še ni bilo toliko možnosti za študij na daljavo, sem se vpisala na višjo strokovno šolo v Slovenj Gradcu. Vsa leta sem se nato izobraževala v tej smeri. Trenutno res uživam v tem, kar delam. Večinoma sicer delam z računalnikom, a sem še vedno v stiku z ljudmi. Ker pa obožujem delo z otroki, neizmerno uživam tudi takrat, ko poučujem verouk.

Kako izgleda tvoj čisto običajen dan. Kaj je tisto, kar trenutno najbolj zaznamuje tvoje življenje?

Moj običajni dan se začne zgodaj – v službi. Popoldne skuham kosilo, pospravljam, peljem hčerko v glasbeno šolo, imam verouk ali pa kakšne druge popoldanske dejavnosti. Dela nikoli ne zmanjka, sem se pa naučila, da si moram vzeti čas tudi zase. Tudi ob koncu tedna poučujem verouk ali pa popazim na vnuka, v nedeljo pa grem seveda k sveti maši. Dnevi in tedni kar bežijo mimo. Vedno se zelo veselim poletja, saj obožujem morje, takrat se čas vsaj malo ustavi, ni več nenehnega hitenja, poleg tega pa takrat praznujem rojstni dan. 😊 Zadnja leta sem imela srečo, da sem kar nekaj rojstnih dni praznovala na RadŽivimu v Izoli.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Moj najljubši kraj in čas, ko se lahko v zadnjih nekaj letih res globoko povežem z Bogom, je prav v Izoli. Tam se duhovno res intenzivno napolnim za nekaj mesecev vnaprej.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto; si že našla svojega?

Seveda se najbolj sprejeto in ljubljeno počutim v svoji družini, med domačimi. Tudi v službi se s sodelavci dobro razumemo in si pomagamo. Svoje duhovno občestvo pa sem našla v Pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec, kjer se počutim sprejeto in pripadno. Zame je bila ključna udeležba na tečaju Alfa, kamor me je povabila prijateljica Lili. V prelomnih trenutkih mi je Bog vedno stal ob strani, mi poslal naproti prave ljudi in me usmeril na pravo pot.

Ali imaš svoj seznam želja, ki še čakajo na uresničitev? Nam zaupaš kakšno?

Nimam velikih želja, saj sem zadovoljna s svojim življenjem. Vesela sem, da smo vsi zdravi, in želim si le, da bi tako tudi ostalo. Še vedno pa tli želja, da bi se vpisala na študij inkluzivne pedagogike in bi lahko tudi poklicno delala z otroki s posebnimi potrebami. Ko bo čas za to, pa si seveda želim še kakšnega vnuka.

Kakšen odnos oziroma povezanost čutiš z Marijo?

Z Marijo sem zelo povezana. Velikokrat se nanjo obračam s prošnjami in zahvalami zase in za svojo družino.

Dopolni stavek: Rožni venec mi predstavlja …

Vsakokrat, ko ga molim, me spomni na otroštvo, ko smo molili skupaj kot družina. Še posebej se spomnim molitve rožnega venca, ko mi je bilo deset let in sem ga molila ob smrti pradedka.

Hvala, Monika, za tvoj dragocen čas in dobro voljo! Želimo ti vse dobro še naprej.

Vedno nas še posebej veseli, ko vidimo in slišimo, da se mladi vključujejo v življenje Cerkve. Eden izmed njih je Klemen Kavčič, ki ga bomo v tem intervjuju nekoliko bolje spoznali. Rojen je bil kot eden izmed četverčkov, doma pa jih je že pričakala starejša sestra. Zato lahko z gotovostjo trdimo, da se je že s prvim pogledom na svet zanj pričelo pestro in polno življenje.

Z družino so bili od nekdaj povezani z župnijo. Kot otrok se je redno udeleževal počitniških aktivnosti, kot sta oratorij in RadŽivim, kasneje pa je pri njih sodeloval kot del animatorske ekipe. Iz pogovora lahko razberemo, da je najtrše vezi stkal med skavti, kjer je še vedno aktiven (steg Koroška 1). Čeprav je »uradno« del župnije Preska, še vedno čuti močno pripadnost in domačnost v Pastoralni zvezi.

Klemen je trenutno študent računalništva in informatike v Slovenj Gradcu. Ko nima študijskih obveznosti, svoj prosti čas najraje preživlja s punco in prijatelji, rad pa sede tudi za računalnik. Tisti, ki Klemna vsaj malo poznamo, vemo, da je zelo nasmejan, srčen in dober fant. Njegov brat Lovro pravi, da je izjemno spontan, skrben in vedno za hece. Skupaj so ustvarili ogromno spominov; skoraj v vsaki situaciji najdejo skupno točko, ki jih spomni na kakšen lep skupen trenutek. Čeprav bratje in sestre ne živijo več skupaj, ostajajo zelo povezani.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Izhajam iz sedemčlanske družine, v kateri smo bili katoliško vzgojeni. Imam dva brata in dve sestri, s katerimi se dobro razumemo, tako da nam nikoli ni bilo dolgčas. Odraščali smo v Slovenj Gradcu, pred 11 leti pa smo se preselili v Medvode, tako da je bilo obdobje osnovne šole kar pestro.

Kako sta se spoznala z Jezusom?

Z Jezusom sva se prvič spoznala že doma, kjer so mi Ga predstavili starši. Malo bolje sem Ga spoznaval pri verouku in na oratorijih, bolj globoko pa kasneje, ko sem postal skavt in animator. Še vedno Ga spoznavam – tudi skupaj z veroučenci 7. in 8. razreda.

Kdo je zate Jezus?

Jezus je zame rešitelj, pastir in svetilnik. Včasih sva najboljša prijatelja, včasih pa to prijateljstvo na moji strani malo popusti.

Tvoj mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabil?

Nimam nobenega posebnega doživetja, ki bi izjemno izstopalo. Zagotovo pa so med mojimi najljubšimi vsi skavtski poletni tabori, ki smo jih imeli do sedaj, in upam, da jih bo še veliko.

Kako izgleda tvoj čisto običajen dan. Kaj je tisto, kar trenutno najbolj zaznamuje tvoje življenje?

Ponavadi se zbudim ob 5.30, si umijem zobe in grem v službo (opravljam študentsko delo). Delam do 15.00, nato pa se odpeljem domov, kjer me čaka kosilo. Popoldne se trenutno še učim za zadnji izpit. Kadar pa nimam študijskih obveznosti, večino časa preživim v sobi za računalnikom ali pa grem ven na svež zrak. Čas rad preživljam tudi s svojim nečakom, med koncem tedna pa sem večinoma pri svoji punci.

Trenutno moje življenje najbolj zaznamuje prehod med študentskim in zaposlenim življenjem, saj letos zaključujem višjo strokovno šolo in razmišljam o redni zaposlitvi.

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutil poslanstvo? Je bila odločitev enostavna in jasna, ali je dolgo zorela?

Kot otrok sem si želel delati z živalmi v živalskem vrtu ali pa imeti kmetijo. Ko sem prišel na gimnazijo, sem se začel malce ukvarjati z računalništvom in se na koncu odločil za ta študij. Odločitev je bila težka in še po koncu gimnazije nisem bil povsem prepričan, ali je to tisto pravo. Danes vem, da sem izbral pravo pot, saj me to delo zelo osrečuje.

V osebnem življenju pa si želim postati mož in nekoč tudi oče, če bo Bog dal. V času gimnazije sem dolgo molil za ta namen in dobil jasen odgovor.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Moj najljubši kraj, kjer sem vedno močno čutil Božjo bližino, je bil na poletnih programih RadŽivim v Izoli. To je bil dogodek, na katerega sem komaj čakal vse leto. Zdaj, ko na RadŽivim ne hodim več, pa Božjo bližino poleti najbolj čutim na skavtskih taborih, saj sem tam v skupnosti dobrih ljudi in vem, da je On z nami.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto – si že našel svojega?

Kot sem že omenil, so velik del mojega vsakdana skavti, kjer sem že četrto leto voditelj v četi. Že od nekdaj se najbolj sprejetega počutim v skavtski družbi, še posebej odkar sem prišel v steg Koroška 1. Mislim, da so tam ljudje, ki so mi najbolj podobni in s katerimi si delimo enake vrednote.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Zagotovo imam veliko želja za prihodnost. Po koncu študijskega leta si želim dobiti dobro službo, kmalu bi rad obiskal Grčijo, v malo bolj daljni prihodnosti pa si želim iti na svoje, se poročiti in si ustvariti družino.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Zelo dober. Velikokrat jo prosim za pomoč, ko sem v težkih časih ali ko se borim proti skušnjavam.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

… močno orožje proti hudemu duhu!

Klemen, želimo ti vse dobro, predvsem pri zaključku študija in uresničevanju vseh preostalih ciljev, ki si si jih zadal. Hvala za tvoj čas in dobro voljo! 😊

Zaključek pastoralnega leta je letos potekal v soboto in nedeljo. Sobotni večer je bil lep in vsebinsko bogat uvod v skupno praznovanje ter hvaležno oziranje na prehojeno pot.

V soboto, 13. junija 2026, smo se najprej zbrali pri skupni sveti maši v cerkvi v Starem trgu. V molitvi in občestvu smo se zahvalili za vse milosti, srečanja, delo in povezanost, ki so zaznamovali preteklo pastoralno leto.

Po sveti maši se je dogajanje nadaljevalo v Kulturnem domu Stari trg, kjer je bila dvorana napolnjena do zadnjega kotička. Skupaj smo si ogledali film Exodus 1945: Naša kri, ki nas je s svojo pretresljivo, a neobsojajočo pripovedjo globoko nagovoril. Film je predstavil pogum posameznikov, ki so bili v težkem zgodovinskem času postavljeni pred nepredstavljive odločitve. V okoliščinah strahu, negotovosti in trpljenja so se odločali za dobro, tudi za ceno lastnega žrtvovanja.

Po ogledu filma je sledil pogovor z ustvarjalci, ki ga je lepo in tenkočutno vodila Mateja Šolar iz Pastoralne zveze Slovenj Gradec. V pogovoru sta sodelovala igralca Jernej Kuntner, ki je v filmu upodobil dr. Valentina Meršola, in Alenka Tetičkovič, ki je odigrala Milko Meršol. Oba sta osebno in doživeto spregovorila o svojem upodabljanju likov ter o tem, kako sta doživljala čas in razmere, v katere je postavljena filmska zgodba.

Pogovoru se je pridružila tudi Nastja Vodenik, izvršna producentka pri Studiu Siposh. Predstavila je pomen in poslanstvo studia, ki želi skozi filmsko govorico osvetljevati tudi tiste zgodbe slovenske zgodovine, ki so bile dolgo zamolčane ali premalo slišane. Spregovorila je tudi o izzivih, s katerimi se srečujejo pri takšnem ustvarjanju, ter o želji, da bi filmi odpirali prostor za resnico, spoštljiv pogovor in medsebojno razumevanje.

Sobotni večer je izzvenel neobsojajoče, vendar jasno – kot klic k pomiritvi, sočutju in odgovornemu odnosu do naše skupne zgodovine. Bil je dragocen uvod v zaključek pastoralnega leta ter priložnost, da kot občestvo skupaj stopimo v hvaležnost, spomin in upanje.

Nedeljska sveta maša je združila farane od vseh vetrov, ki smo poromali v zunanji mašni prostor. Z zvenečimi glasovi vseh župnijskih zborov, ob petih litanijah Srca Jezusovega ter ob podpori slavilne glasbe je zadonela mogočna hvalnica in zahvala za vse milosti preteklega leta.

Statistika nam je orisala številne uspešne projekte, slikovito pridigo pa je obogatilo pričevanje naše Guinnessove rekorderke v klekljanju Jadranke. Poleg deklice iz Družinske kateheze je tudi ona prejela zakrament svetega obhajila. Slovesnost se je zaključila s prijetnim klepetom in sladkimi dobrotami na travniku pod brezami. »Zbogom,« bi lahko rekli – do jeseni. Ali pa raje: »Z Bogom!« Gremo na počitnice in Ga ponesimo med ljudi!

Tudi letos je Pastirjev RadŽivim potekal konec maja v Strunjanu, v čudovitem okolju Pastoralnega doma Stella Maris. Kot vedno ni manjkalo dobre družbe, lepih razgledov, toplega sonca in seveda pogovorov z duhovnikom Simonom Potnikom, ki je odprl za vsakogar zanimive teme. Letošnje leto je posvečeno evharistiji, pri čemer je poudarek na poglobitvi vere, sodelovanju pri sveti maši ter češčenju Najsvetejšega. Zato so bile tudi vsebine globoke. Ena izmed misli, ki ostajajo, je, da je sveta maša soočenje z bridkostmi, poživljanje realnosti in doživetje odrešenja.

»Glede na to, da je bilo v Strunjanu spokojno vzdušje in so bili udeleženci od vseh vetrov, smo si lahko privoščili zajemati vsebino malo globlje. RadŽivim ponuja mir, sproščenost in družabnost,« je povedal Potnik. Kot poudarja, je bil namen tokratnega druženja vstopiti v bistvo krščanske vere – torej v evharistijo –, a ne z našimi očmi, ampak z Božjim namenom. »Zato smo poskušali gledati mašo takšno, kakršno si jo je Bog zamislil, ne takšne, kot bi jo radi imeli mi. In tu prideta kelih trpljenja in kelih odrešitve. Skozi pashalno večerjo, skozi judovski pogled, skozi zgodovino odrešenja do oltarja … Potovali smo z emavškima učencema proč od Jezusa. Še vedno nosita v sebi to vsebino, a se oddaljujeta. Če Jezusa ne bi srečala, bi ta vsebina sčasoma zbledela, bila bi samo medel spomin na to, da sta bila nekoč njegova učenca. Tako pa se vrneta v bistvo svoje vere in jo poživita.

To je tudi klic za nas: ko živimo tako raztreseno in odhajamo, postanemo le še medel spomin. Kolikokrat nam kdo reče: ‘Saj včasih smo še hodili k sveti maši, včasih smo še molili.’ To je ta pot v Emavs, ki se oddaljuje. Če dopustim, da me Gospod na tej poti nagovori, pa se zgodi poživitveni odmerek. Potem se zavedamo svoje ranjenosti, svoje krhkosti, kar sveta maša v resnici je. Bog je daroval svojega Sina, da se nihče od nas ne bi pogubil. To pomeni, da Gospod z vsemi našimi bridkostmi in težavami tega keliha trpljenja ne skrije ali pomete pod preprogo, ampak to vzame na križ in nas s tem odreši. Tako da je sveta maša soočenje z bridkostmi, poživljanje realnosti in doživetje odrešenja,« razlaga duhovnik.

Da so bili dnevi, preživeti v družbi obeh duhovnikov – dva dni je bil prisoten tudi duhovnik Damjan Mlinarič –, pravi blagoslov, sta povedala Vikica in Drago Vrabič iz Vinske Gore. V Strunjanu je poletje pred vrati. Toplo sonce in šum morja so nas razvajali vse štiri dni. V posebej lepem spominu so jima ostali večeri pri križu, slavilni večer in bogate kateheze. »Slišali smo o bistvu evharistije, o tem, da nas Bog ljubi takšne, kot smo, z vsemi slabostmi in napakami,« sta povedala. Ocenjujeta, da RadŽivim prinaša odmik od vsakdanjosti v vseh pogledih. Lahko smo se udeležili pohodov, si ogledali Evfrazijevo baziliko v Poreču, se kopali, spoznali nove ljudi, se ob zabavnih družabnih igrah veliko smejali … Zahvaljujeta se zavzeti ekipi, ki z veliko truda vse pripravi. »Bog daj, da bi bil Pastir še naprej sveta luč in zgled pravega krščanskega občestva,« sta še dodala zakonca.

Stanko Vratuša iz Zreč je sodeloval že tretjič. Ponavadi je prišel skupaj z ženo, a ker pričakujejo vnuka, je tokrat ostala doma. »Zelo rad prihajam v Strunjan. Privabljata me Marijina cerkev in seveda vse kateheze. Vem, da je duhovnika Simona Bog poslal med nas, da nam oznanja besedo Njega, ki nas odrešuje. Vesel sem tudi vseh prijateljev, da se srečamo, objamemo, si zaupamo kakšno stisko in pomagamo drug drugemu. Ta RadŽivim je vrhunec mojega leta in ga priporočam tudi drugim,« poudari Stanko. Najbolj ga je nagovorila zgodba o učencih iz Emavsa: »Tudi sam vidim, da sem še vedno učenec na poti ter da se moram še iskati in utrjevati svojo pot.«

Tudi Cvetka Vocovnik iz Slovenj Gradca je sodelovala že tretjič. Pritegneta jo mir in prijateljstvo. Z nami je podelila, da v Strunjanu, obdanem z mirom morja in narave, skozi skupnost vere ponovno čuti, kako se srce umiri. »Med ljudmi, polnimi ljubezni do Boga, najde duša prostor za tišino, hvaležnost in notranji mir. Ta oddih ni le počitek za telo, ampak tudi nežen dotik za dušo,« je sklenila Cvetka.

Romanje v Medžugorje od 7. do 10. maja 2026 je bilo čas milosti, molitve in notranjega miru. To ni bilo le potovanje na kraj molitve, temveč povabilo k notranji prenovi, miru in zaupanju – povabilo, da se ustavimo, prisluhnemo in znova odkrijemo moč vere, skupnosti ter srečanja z Bogom.

Bog deluje v preprostih trenutkih: v molitvi, tišini, pogovoru, solzah in veselju skupnosti. Naj nas spremlja Marijin klic k miru, veri in ljubezni, da bomo tudi po vrnitvi domov v srcu ohranili tisto, kar smo prejeli na tej sveti poti.

Vsak romar je na pot prinesel svoje prošnje, rane, zahvale in iskanja, mnogi pa so se vrnili z močnejšo vero, novim upanjem, okrepljeni in odprti za življenje. Pričevanja romarjev niso zgodbe o popolnosti, ampak o poti, trenutkih milosti, dotikih upanja, spreobrnjenja in novih začetkih. Govorijo o preprostih, a globokih trenutkih Božje bližine ter o moči skupne molitve in Marijinega varstva.

Pričevanja romarjev

Gordan in Romana
»Pot v Medžugorje je bila izjemno duhovno bogata. Župnik Damjan nas je vseskozi pripravljal, da smo znali odpreti svoja ‘utrujena’ srca in se prepustiti dotikom Marije, Jezusa in Svetega Duha. V naju so se naselili zelo prijetni občutki in blaženost. Čudoviti štirje dnevi v Medžugorju … čas tam prehitro mine, saj je vse tako spokojno in mirno.
Domov sva se vrnila prerojena; v svojem telesu in srcu čutiva, kako je Sveti Duh poživil najino utrujeno, izmučeno telo. Pridobljeno moč morava sedaj ohranjati v skupni veri na poti najinega življenja. Iz srca hvala ekipi, ki je skrbela, da smo se imeli izjemno lepo: župniku Damjanu, Alenki, Betki, Veroniki, Ernestu in Maksiju. Obilo Božjega blagoslova in varstva!«

Zdenka
»Pozdravljeni, vsi dobri ljudje! Sem ena izmed romark, ki je pred kratkim doživela to čudovito pot v Medžugorje v družbi prečudovitih ljudi. Vse okoli nas je bilo napolnjeno z dobroto in milino naše druge mame – Marije. Res je to posebno in drugačno doživetje in vsak to doživlja po svoje. Mene se je dotaknila na poseben, milosten in nežen način. Prek molitve sem vstopila v lep in najčistejši svet.
To romanje je nekaj, kar moraš doživeti sam – iti skozi vse to deloma v mislih, deloma fizično. Na koncu sem začutila olajšanje, neko lahkotnost, morda celo pripadnost nečemu čistemu in brezmadežnemu. Hvala vsem, ki ste mi omogočili in pripomogli k temu, da sem lahko šla na to romanje. Toplo priporočam vsem, ki še oklevate. Le pogumno, ne bo vam žal! To je nekaj posebnega, doživeti pa mora vsak zase. Pozdravljeni vsi v Božjem imenu!«

Tone in Sandra
»V Medžugorju sva bila prvič in od tam ne odhajava enaka. V srcih nosiva mir, milino, notranjo moč, toplino, tišino duše in hvaležnost. Dotaknile so se naju zgodbe ljudi, njihove preizkušnje in to, kako vsak nosi svoj križ. Hvaležna sva gospodu Damjanu za čudovito duhovno vodstvo in usmerjanje po Medžugorju. Hvaležna sva tudi celotni ekipi, organizatorjem in vsakemu posamezniku posebej.«

Evelyn
»Z družino smo že drugič romali v Medžugorje, kjer sem se tudi letos počutila zelo dobro. Najbolj mi bo ostalo v spominu, ko smo šli z vrstniki in župnikom Damjanom zvečer do Jezusovega kipa in skupaj molili. Prav tako mi bo v spominu ostalo slavljenje.
Hvaležna sem za vse podeljene preizkušnje ostalih romarjev, ki sem jih slišala na križevem potu. V Medžugorju sem se še bolj povezala z Marijo in poglobila svojo vero. Vesela sem, da so se romanja udeležili tudi mladi, s katerimi sem se povezala in preživela veliko časa. Hvaležna sem za vse, ki so se udeležili romanja in skupaj z menoj odkrivali ter poglabljali svojo vero.«

Igor
»Na romanje v Medžugorje sem šel že drugič. Tokrat je bila čisto drugačna izkušnja, vrnil sem se z drugačno energijo kot prvič. Vse je bilo pozitivno in speljano tako, kot moramo doživljati romanja. Moji občutki so odlični in rad sem v stiku z Bogom, kajti imam svoj pogled nanj. Vsakemu, ki si želi iti na romanje, lahko napišem le to, da mu nikoli ne bo žal, če v sebi le nosi dobro.
Ker sem sam bolj ‘odbitega’ duha, lahko povem, da se mi je najbolj vtisnil v spomin dotik Svetega Duha, ki sem ga doživel na poti h kipu Device Marije. Iz te izkušnje bi lahko napisal del romana, ampak moram biti kratek. Vsekakor bi se rad zahvalil vsej ekipi za organizacijo. Se bom še podal na romanja, če mi bo Bog dopustil delati in ustvarjati. Vsem nam pa želim blagoslova, ki nam ga ponuja Bog!«

Izidor
»Na pobudo gospe Alenke in gospe Zdenke sva se z ženo odločila, da poromava v Medžugorje, da se duhovno obogativa in da bom sam lažje pomagal ženi v bolezni. Že prvi dan sem se zahvalil Devici Mariji, da sem našel izginulo ženo na ulici in se je vse srečno končalo. Oba z ženo sva bila tudi pri sveti spovedi. V petek sem bil počaščen, da sem lahko prebral dve postaji križevega pota.
Skupnost Cenacolo me je presenetila. Kako so fantje močni v veri in pridni pri delu! Občudoval sem, da jih vera drži pokonci in ne obupajo. Obema pričevalcema vsa čast in vse dobro. Hvala ekipi in gospodu Damjanu za čudovito doživetje.«

Darija Darinka
»Letošnje majsko romanje v Medžugorje sem pričakovala z odprtim srcem, a življenje (in moja poškodovana noga) sta imela drugačne načrte. Poškodba me je ustavila in me letos prikovala k počitku, namesto da bi stopala po kamnitih poteh Podbrda. Sprva mi je bilo hudo, a nato sem razumela – Marija nas ne sreča le tam, sreča nas v naši tišini in krhkosti, tukaj in zdaj. Čeprav je v moji rezervirani sobi v Medžugorju letos bivala druga, meni ljuba oseba, vem, da so molitve in nevidne vezi močnejše od razdalje. Ob prihajajočem 17. maju, rojstnem dnevu moje drage babice, ki me spremlja iz večnosti, ponovno delim svoj lanski zapis. Danes ga berem z novimi očmi, z razumevanjem, da so nekateri vozli bolečine razvezani prav takrat, ko moramo mirovati.

Skozi intervjuje, ki jih zdaj že nekaj časa lahko prebiramo na naši spletni strani, smo spoznali že kar nekaj ljudi, ki tako ali drugače zaznamujejo našo skupnost. Ljudi, ki preprosto služijo občestvu in Bogu ter tako krepijo svojo vero in odnose z drugimi. Med njimi je tudi Natalija Glažar iz župnije Podgorje. Že kot osnovnošolka je začela prepevati v otroškem pevskem zboru, po birmi pa je postala animatorka birmanskih skupin. Z mladimi je hodila na duhovne vaje, taizejska srečanja, postala bralka beril in članica ŽPS, z letošnjim letom tudi delivka svetega obhajila.

Pravi, da je potem, ko se je poročila in postala mama dvema hčerkama, nekaj dejavnosti moralo na »dopust«. Tudi poklic frizerke ji marsikdaj ne dopušča več dovolj časa, da bi sodelovala povsod, kjer si želi in kjer bi se počutila koristno. Pred dvema letoma in pol je odprla frizerski salon v Slovenj Gradcu, kar zahteva še dodatno energijo in odgovornost.

Natalija hitro očara s svojim prijetnim nasmehom in zgovornostjo. Tako se tudi navzven čuti njeno veselje do življenja in čut do ljudi. Je skrbna žena in mama, zmeraj pripravljena pomagati sočloveku. Zagotovo si je ogromno izkušenj nabrala na svoji poklicni poti, kjer se vsakodnevno sreča s številnimi zgodbami. Mogoče ste lahko tudi vi del teh zgodb, če se oglasite pri njej, ko se boste želeli urediti za kakšno posebno priložnost ali kar tako – za vsakdan. 😊

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Poleg staršev in brata sta skupaj z nami živela še babica in dedek. Starša, ki sta bila delavca vse do upokojitve, sta me vzgojila v delovno in odgovorno osebo. Pokojna babica je bila zelo razgledana in verna oseba. Kot otroku mi je veliko brala, skupaj sva prepevali in se ogromno pogovarjali. Verjetno je prav ona »kriva«, da še danes zelo rada berem in tako potešim svojo radovedno naravo.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Doma. Danes pa ga vidim povsod: v ubogih, trpečih, prijaznih, žalostnih, pa tudi v veselih in odprtih ljudeh.

Kdo je zate Jezus?

Oseba, ki govori po drugih.

Tvoj mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabila?

V našem razredu smo imeli veliko sošolcev, ki so živeli v rejniških družinah. Na žalost so bili velikokrat zasmehovani in nesprejeti. Ker so se mi smilili, sem vedno stopila na njihovo stran. Na eni izmed obletnic valete mi je sošolka povedala, da ne razume, zakaj sem jih vedno zagovarjala. Pa sem ji povedala, da si predstavljam, kako bi bilo, če bi bila sama v njihovi koži, zato sem jih globoko podoživljala.

Na obisk je večkrat prihajala mamina znanka. Enkrat mi je obljubila, da mi naslednjič prinese pobarvanko in barvice. Iz tiste obljube seveda nikoli ni bilo nič, mi je pa dala lekcijo. Naučila sem se, da če česa ne morem uresničiti, nikoli ne obljubim, da ne bi bil kdo tako razočaran, kot sem bila takrat sama.

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutila poslanstvo, je bila enostavna, jasna, ali je dolgo zorela?

Že od malega sem imela rada ljudi, nekako sem jih čutila in spoštovala, se od njih učila. Na koncu osnovne šole se je bilo treba odločiti, kam naprej. Želela sem si postati frizerka, ekonomska šola mi ni dišala. Otroška želja, da postanem učiteljica, prav tako ne več. Ko sem bila sprejeta na frizersko šolo v Mariboru, se mi je odprlo veliko novih poti. Seveda ni bilo vedno lahko. Po končanem šolanju sem se zaposlila v frizerskem podjetju, kjer sem delala 28 let. Sedaj imam že več kot dve leti svoj salon. Lepo je, ko z veseljem opravljam delo, čeprav je včasih težko in naporno. Rada se pošalim, da poleg svojega poklica delam še kot psihoterapevtka, vendar je to delo na črno. 🙂 Ljudje so tako osamljeni, žalostni, razočarani. Zgodbe, ki jih slišim, me včasih globoko prizadenejo. Ja, moje poslanstvo je verjetno tudi to, da skozi svoj poklic spoznavam ljudi, ki mi zaupajo, me spoštujejo in to mi veliko pomeni.

Kako izgleda tvoj čisto običajen dan. Kaj je tisto, kar trenutno najbolj zaznamuje tvoje življenje?

Moj dan je odvisen od tega, kdaj začnem z delom. Veliko je prilagajanja družini in strankam. Rada zgodaj vstanem (5.30–6.00) in zajtrkujem. Čez dan se ne vidim veliko z družino. Zvečer, to je okrog 20.00, ko smo nekako vsi doma, se pogovorimo, dogovorimo za naslednji dan. Veselim se koncev tedna, ko si vzamemo čas za nas, naše trenutke. Včasih si želim, da bi imela več časa zase. Ko zvečer od utrujenosti »padem« v posteljo, se zahvalim Jezusu, da sem v vsej norišnici preživela in me je spremljal skozi dan.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Vsekakor narava. Ko sem izžeta in utrujena od napornega dneva, je to moje zatočišče. Včasih se ne morem načuditi, kako lepo je Bog poskrbel za nas. V vsakem kamnu, roži ali drevesu vidim življenje, popolnost. Včasih se sploh ne morem načuditi vsemu lepemu, ki nas obdaja.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto; si že našla svojega?

Najbolj sprejeto se počutim pri svoji družini in v domači cerkvi.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Ali kdo nima želja? Včasih mislim, da sem skromne narave, a hitro ugotovim, da sem kar zahtevna. 🙂 Upam, da mi bo zdravje služilo. Želim si miru, da se mi lahko izpolni kakšna želja po potovanju, romanju.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

V prvi vrsti je mama, tako kot jaz. Včasih razmišljam, kako je trpela, ko so njenega edinega sina križali. Kot mama sem zaščitniška do hčerk, zanju si želim, da bi prišli do želenega poklica, si ustvarili družino ter z Božjo pomočjo živeli v miru in ljubezni.

Maj je zame eden izmed najlepših mesecev, spomnim se šmarnic in zbiranja sličic. Eno leto, ko smo jih zbirali, je nastala čudovita slika Marije iz Ptujske Gore, ki zbira »svoje otroke« pod plaščem. Tako nekako jo čutim kot svojo mater.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

Jezusovo življenje. S pomočjo kroglic na njem vedno znova poglabljam vero in razumem njegovo ljubezen do nas.

Natalija, najlepša hvala, da si se z veseljem odzvala povabilu in z nami delila svojo zgodbo. Želimo ti Božjega varstva, veliko časa za družino in uresničenih potovanj. Vse dobro!

Šli smo na pot. Premagovali smo metre, kilometre, prevozili države in prečkali meje.

In šli smo na pot. Se spraševali, iskali, molili, zahvaljevali, brali, prisluškovali.

Prišli smo v Auschwitz, v Krakov, v Wadowice in Čenstohovo.

In prišli smo do čudenja, do kažipotov, do nemirne ljubezni in nečesa, kar nas žene naprej.

Auschwitz – sv. Maksimilijan Kolbe, sv. Edith Stein

Prva postaja Romarskega RadŽivima na Poljsko sta bila Auschwitz in Birkenau. Nemški nacistični koncentracijski taborišči. Mesti zla in trpljenja. Kraja, kjer ni bilo prostora za Boga. Pa vendar kraja mnogih znanih in razglašenih ter zagotovo še več brezimnih in neznanih svetnikov. Ob videnem in slišanem sem se spraševala, ali zlo nima meje, nima dna. In o tem, ali je spiralo zla mogoče presekati. V človeških očeh, s človeškimi močmi se to zdi nemogoče. A verniki stavimo na več kot le na ta svet. Stavimo na Boga. In kakor se zlo zdi brezmejno, je Božja ljubezen zagotovo brezmejna, Njegovo usmiljenje pa brez dna. V resnici sem se po Auschwitzu še bolj veselila nadaljevanja romanja, saj sem si želela še in še poslušati o Božji ljubezni, o Božjem usmiljenju, o Luči in o zagotovilu, da Bog na koncu zmaga. Da je že zmagal. In da ta zmaga ni bila podarjena, temveč plačana, pretrpena in zadoščena, mi pa odkupljeni. Bogu hvala! Auschwitz lahko pusti človeka pošteno obupanega in resigniranega, z mislijo na aktualne dogodke v svetu pa v prepričanju, da ga zlo čez in čez preplavlja in da spirale zla ni mogoče presekati. A ker nismo sami, ker je z nami Bog, tudi logika sveta postaja obrnjena na glavo. Človek sam očitno ne more iz vrtinca hudega, ampak z Božjo milostjo, z Božjo pomočjo, z Božjim v človeku, lahko tudi na krajih grozot in največjega trpljenja zacvetijo in zasvetijo najlepši svetniški zgledi, kot so sv. Maksimilijan Kolbe, sv. Edith Stein in nenazadnje naši predniki in sorodniki, ki so herojsko prenašali trpljenje, za povrh pa mučiteljem odpustili in z zaupanjem v Božje usmiljenje zapustili svet prav tu ali na katerem drugem domačem ali tujem mestu groze. Kako gre pa meni? Se zlu uprem že v malem, preden se kot plevel razraste in ga je sčasoma nemogoče populiti? Morda s pomočjo Božje motike? S sejanjem dobrega, ki tako odvzema mesto zlu?

Krakov – sv. Favstina Kowalska

Ko v mislih naštevam poljske svetnike, se mi misel prav gotovo ustavi pri Favstini. Poznam jo že iz otroštva, ko sem se na enih izmed duhovnih vaj srečevala z njenim življenjem in njeno globoko vero. Božje Usmiljenje je res neskončno. Ko pa smo se v ponedeljek popoldne pripeljali do našega romarskega doma, sem šele začela dojemati, da bom spala in se sprehajala na kraju, kjer je Favstina živela, molila, se pogovarjala z Jezusom, sprejemala reveže, kuhala. Gledala je podobno pokrajino, kot smo jo mi. Favstina je živela v začetku dvajsetega stoletja (1905–1938). In česar ona gotovo ni videla, sta dve mogočni cerkvi, ki smo ju obiskali. Ena je posvečena sv. Janezu Pavlu II., druga pa je bazilika Božjega Usmiljenja. Slednja je zrasla tam, kjer je nekoč Favstina okopavala krompir. Cerkev se mi je zdela zelo zelo velika, narejena v modernem slogu, tako da na začetku sploh ni bilo občutka, da gre za cerkev. Večkrat sem bila v njej in vsakič mi je bila bolj všeč. Od zunaj je zasnovana kot ogromna ladja, na premcu je kip sv. Janeza Pavla II., zvonik pa je nameščen v jamboru. Ko se je zvečerilo, je na glavni del ladje padla senca, ki je bila videti, kot bi bila del kraljeve krone. To je bil res veličasten pogled. Znotraj v glavni ladji, ki je polkrožno zasnovana, je ogromno vitražnih oken, modro-rumene barve. Dajejo vtis morja. Nad vhodom pa je v vitražu zahajajoče sonce z belim križem – Kristusom, z odsevom v morju. Pod glavno ladjo je še pet manjših kapel: nemška kapela, slovaška kapela, glavna italijanska kapela, grškokatoliška kapela in meni najljubša, madžarska kapela svetega Štefana. V njej so čudoviti mozaiki v rdečih, rjavih in zlatih tonih. V njej je upodobljena tudi moja zavetnica, sv. Marjeta Škotska. Ob zunanji strani glavne ladje pa je kapela, kjer 24 ur na dan poteka češčenje Najsvetejšega. Tja ves čas prihajajo ljudje. Tudi sama sem vstopila, da malo pozdravim Jezusa in lepota kapele me je prevzela.

Samostan, kjer je živela sv. Favstina, nam je razkazala redovnica, ki pripada istemu redu, kot sv. Favstina. S kakšnim veseljem in žarom nam je pripovedovala o njej in njenem življenju! Ogledali smo si repliko celice, v kateri je sv. Favstina živela in umrla. Videli smo zvonec, na katerega je pozvonil sam Jezus – reven berač in prosil Favstino za toplo hrano. Sprva ga ni prepoznala. Ko pa mu je prinesla hrano, je v njem zagledala Jezusa. V kom vse lahko vidim Jezusa? … Beračev ne vidim ali srečujem ravno pogosto, je pa polno drugih, potrebnih moje pomoči. Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili. (Mt 25, 40)

Krakov in Wadowice – sv. Janez Pavel II.

O zvestobi v malem, o (najprej) tihem, a zvestem življenju pa sem razmišljala ob obisku Centra sv. Janeza Pavla II. in njegovega rojstnega mesta, Wadowic. Vesela sem, da me ta naš sodobnik ni nagovoril v nostalgičnem smislu, češ: »To je bil papež naše mladosti,« temveč globlje, v opazovanju in občudovanju njegove človeške plati, nam tako blizu, odprte za delovanje Božjega, ki dviga, vodi, sveti. Občudujem ga, mladeniča, ki se sooča s težkimi izgubami svojih bližnjih. Predanega študenta, najboljšega v vsem, kar je delal. Prepričljivega igralca, obdanega s prijatelji kulture. Iskrenega iskalca Resnice. Inovativnega duhovnika, s smislom za mlade. Vsestranskega športnika, ki je povsod našel Boga. Svetovnega popotnika. In nenazadnje samozavestnega in odločnega papeža. Veselega, preizkušanega, drznega, a tako blizu navadnemu človeku. Hmmm, kdaj pomislim, da mi je blizu tudi zdaj? In kot svetnik blizu Bogu? Odlična možnost za priprošnjika!

Jasna gora – Čenstohovska mati Božja

Predzadnja postojanka našega romanja je bila Čenstohova oziroma Jasna gora, duhovna prestolnica Poljske, nekakšno »poljske Brezje«. Tja smo prispeli pozno popoldne ter se po maši in večerji odpravili do ogromnega trga pred samostanskim kompleksom, kjer domuje Čenstohovska mati Božja (poljsko Matka Boska Częstochowska). Poslušali smo župnika Simona, ki nas je nagovoril o Mariji in o njenem DA, ki se obnavlja pri vsaki sveti maši, o šoli evharistije, ki jo doživljamo na Jasni gori in konec koncev kjerkoli po vsem svetu. Tako so se vsebine, kraji in svetniki našega romanja ves čas povezovali: Totus Tuus, izročam se Ti, dar sem, Tebi, Marija, in po Tebi dar Jezusu. Tudi če ne razumem, sem Marijin vajenec, učim se pripadnosti Cerkvi, pripadnosti veri. Moja izročitev Mariji in Bogu ni poraz, ampak začetek svobode. Narod, ki ohrani vero, obstane.

Zvečer, malo pred deveto, nas je skupinica ponovno šla do čenstohovske cerkve ter do kapele, kjer domuje slavna Črna Marija. Šli smo na molitve, ki spremljajo vsakodnevno zapiranje Njene podobe. Čenstohovsko Marijo z Detetom sem v živo prvič videla in je zelo lepa. Oba z Jezusom sta oblečena v čudovita in dragocena oblačila. Presenetila in navdušila me je množica mladih ljudi, ki so prišli pobožno prosit Marijo za uspeh pri maturi. Do srca so me ganile njihove molitve in petje.

Zgodaj zjutraj, pred pol šesto, smo šli k sveti maši. Točno ob šestih zjutraj je bila kapela ponovno nabito polna. Najprej se je zaslišalo bobnanje, nato pa fanfare trobent, ki pritičejo prihodu Kraljice. Začeli so odkrivati Marijino podobo, čemur je sledila sveta maša. Po koncu maše smo kleče drsali okrog Marijinega oltarja. Videli smo tudi ogromno zahval. Poljaki imajo navado, da če kdo dobi kakšno prestižno nagrado, na primer Nobelovo nagrado ali kakšno vojaško priznanje ali kaj izjemnega, to prinesejo Mariji v Čenstohovo. Tam so ta priznanja izobešena in si jih lahko vsak ogleda. O, verno ljudstvo Poljakov! Da bi te vsaj delček posnemali …

Po zajtrku in nakupu spominkov smo se odpravili na našo zadnjo točko romanja – proti domu. Vsakdanjost teh dni smo peljali v svoje domove, k svojim sosedom, na svoja delovna mesta, v svoje župnije … In še zmeraj kot romarji hodimo naprej. Ker vera ni cilj, temveč pot.

V mesecu maju se bomo zopet spominjali Marije, Jezusove mame, ob četrtkih pa bodo naše Šmarnice še posebej posvečene družinam. Ob tej priložnosti vas lepo vabimo, da se vsak četrtek pridružite bogoslužju v cerkvi svete Elizabete, da skupaj »poduhamo« vonj šmarnic in Marije. Ob Mariji se lahko spomnimo vseh mater, ki trpijo, kot je trpela tudi Marija, ko je gledala svojega sina na križu; in ob njej vseh mam, ki se v stiski trudijo za dobrobit svojih otrok.

Tokrat vas v šmarnični spodbudi vabimo tudi na področje darovanjske drže, da pridemo naproti družini v stiski. Gotovo je mama srce družine, kot je bila tudi Marija poslušno srce Boga in središče Svete družine. Ena takšnih mam, ki skuša poslušati Srce, je tudi mama fanta Jaka, ki je star komaj 9 let in trpi za redko obliko bolezni. Mišična distrofija mu onemogoča normalno življenje in brez zdravljenja mu v nekaj letih grozi smrt. Nihče si ne želi umreti že v otroštvu, zato vas prosimo, da mu pomagate po svojih zmožnostih. Jaka mora čimprej na zdravljenje v tujino, saj v Sloveniji zdravila ni. Zato pa mora zbrati kar veliko vsoto denarja – 2,5 milijona evrov. Zaradi odmiranja mišic kmalu ne bo mogel več hoditi, takrat pa ne bo več primeren kandidat za zdravljenje.

Že večkrat se je zgodilo, da so otroci v Sloveniji zboleli za kakšno izmed redkih bolezni in je bilo zdravljenje možno le v Združenih državah Amerike, kjer so zdravila za take bolezni dostopna, terapija pa žal draga. Naš državni zbor je z 72 glasovi za in z nobenim proti pred kratkim sprejel Zakon o skladu za financiranje zdravljenja redkih bolezni, ki v okviru Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije zagotavlja sistemski vir financiranja zdravljenja redkih bolezni tudi z naprednimi zdravili, ki niso na voljo v Sloveniji. V konziliju zdravnikov za odločanje o zdravljenju oziroma povračilu stroškov bodo lahko sodelovali tudi tuji strokovnjaki. Žal to ne omogoča kritja zdravljenja za tiste otroke, ki so vključeni v I. fazo kliničnih študij, zato bodo nekatere družine še naprej primorane zbirati donacije.

Na naši šoli smo se odločili, da bomo Jaku pomagali, zato smo v okviru postne akcije na različne načine zbirali denar. V našem razredu smo zbirali denar s pouličnim petjem. Akcijo smo izvedli takoj po pouku, ko smo se skupaj odpravili do centra mesta. S seboj smo vzeli kitaro, na katero je igral sošolec, pripravili pa smo še plakat z napisom namena zbiranja denarja ter škatlo, v katero so lahko mimoidoči oddali svoj dar. Akcija se je izkazala za zelo uspešno, saj smo zbrali več kot 1000 evrov! Na to smo izredno ponosni in prepričani smo, da se je splačalo »zapraviti« en popoldan svojega časa.

Na žalost se kljub različnim podobnim akcijam po Sloveniji še vedno ni zbralo dovolj denarja. Številka se je sicer znižala, vendar je izrazito velik problem čas. Trenutno je potrebnih še okoli pol milijona evrov, ampak Jaka nima več veliko časa. Njegovi starši pravijo, da fant vedno težje opravlja vsakdanja dela, vedno hitreje se utrudi pri hoji in to še zdaleč ni dober znak. Jaka resnično potrebuje vašo pomoč! Zato se na vas obračamo še takole, preko spleta. Upamo, da bomo vsaj toliko uspešni kot na ulici. 🙂

Vsak lahko prispeva preko QR kode pod tem besedilom, svoj dar pa lahko nakažete tudi preko SMS-a JAKA5 ali JAKA10 na telefonsko številko 1919. Pomembno je, da skušamo pomagati ljudem v stiski, saj nikoli ne vemo, kdaj se bomo sami znašli v takšni situaciji. Hvala vam za vašo radodarnost in pripravljenost pomagati.

Več o Jaku in njegovi zgodbi si lahko preberete tukaj.