Vizualna zgodba Božjega klica

Za leto poklicanosti in poslanstva smo izdelali vizualno podobo, ki izhaja iz izbranega svetopisemskega vodila: »In slišal sem glas Gospoda, ki je rekel: Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas? Rekel sem: Tukaj sem, pošlji mene!« (Iz 6,8).

Vizualna zasnova je dvodelna: prvi del odpira prostor za razmislek o Božjem klicu, drugi pa o človekovem odgovoru. Na začetku je pred nami svetla pot, vendar na njej še ni nikogar. Človek in Bog se še nista zares srečala. Iščeta se. Drugi del sije v jutranji zarji. Po isti svetli poti zdaj hodi človek, ki se je odločil slediti klicu in sprejeti konkretno poslanstvo: služiti v moči Ljubezni. Svetloba, ki povezuje obe podobi, predstavlja to Ljubezen – Božjo milost, ki spremlja človeka na vsem dolgem potovanju poslušanja, razločevanja in zorenja.

Kje na tej poti sem in kje me želi Gospod?
V letu poklicanosti in poslanstva smo povabljeni, da se odpremo temu vprašanju in nanj srčno odgovorimo.

Kje stanuješ? (prim. Jn 1,38)

Skupnost Pastir je dom z odprtimi vrati in živ organizem v snovanju – občestvo, ki raste iz osebnega srečanja s Kristusom.

Pred nami se odpirajo štirje prostori pripadnosti Kristusovi Cerkvi, kjer lahko vsak prepozna svoje mesto, se tam duhovno hrani ter odkrije svoje poslanstvo v služenju.

Spoznaj štiri bivališča na naslednji strani in prisluhni: »V katerem od njih Bog vidi mene?«

PRISLUHNI V SRCU

V katerem prostoru pa jaz prepoznavam svoje mesto? Kje prejemam duhovno hrano in kje želim služiti bratom in sestram? Ali me Gospod kliče k poglobitvi pripadnosti ali pa mi odpira vrata k novi nalogi in poslanstvu v Cerkvi?

NAREDI SVOJ KORAK

Na klic, ki ga doživljaš, odgovori s korakom zaupanja.

Če želiš svoj korak podeliti z nami, izpolni spodnji obrazec. To nam bo v pomoč, da te bomo kot občestvo lahko osebno podprli in spremljali ter da v naši duhovni družini nihče ne bo ostal sam ali preobremenjen.

ODZOVI SE

Zapiši, kdo si v Kristusovi Cerkvi, kaj iščeš, kaj potrebuješ …

V petek, 18. septembra 2026, se je ekipa Župnijske Karitas Slovenj Gradec udeležila Mirovniškega festivala in Festivala drugačnosti, ki sta potekala v Slovenj Gradcu.

Dogodek je tudi letos povezal številne posameznike, društva, organizacije in ustanove, ki s svojim delovanjem prispevajo k bolj vključujoči, povezani in strpni skupnosti. S svojo prisotnostjo smo želeli predstaviti poslanstvo Karitas – biti blizu človeku, prisluhniti, pomagati in soustvarjati okolje, v katerem ima vsak posameznik svoje mesto ter dostojanstvo. Takšni dogodki nas opominjajo, kako pomembni so sprejemanje, spoštovanje različnosti, medsebojna pomoč in solidarnost. Prav v povezanosti lahko gradimo skupnost, v kateri se nihče ne počuti prezrtega ali samega.

Hvala organizatorjem za povabilo in vsem, ki s svojim delom, prostovoljstvom ter odprtostjo vsak dan prispevajo k boljši družbi.

V Starem trgu, ki se razprostira nad mestnim jedrom Slovenj Gradca, se v prostorih več stoletij starega župnišča skriva terapevtska soba (v njem je v 15. stoletju kot župnik in upravitelj cerkve sv. Pankracija bival celo Piccolomini, poznejši papež Pij II.). Čeprav se to morda sliši malce skrivnostno – sobica, do katere se vije pot po stopnicah zgradbe s starodavnim pridihom – pa je prostor vse prej kot to. Z dvema velikima oknoma je soba svetel in predvsem varen terapevtski prostor, umaknjen od mestnega vrveža.

Terapevtska soba pod okriljem Družinskega centra mir

Prostor so si za namen terapij izbrale in najele psihoterapevtke Družinskega centra mir (DCM) iz Maribora, ki so se srečevale z vse več strankami s Koroške. Da bi jim bile lokacijsko bliže, so se odločile, da bosta ena ali dve terapevtki delovali še v Slovenj Gradcu.

Tako v središče Koroške prihaja terapevtka, ki ni domačinka oziroma ne pozna ljudi s tega konca, kar je za terapevtko, še bolj pa za stranke, zelo dobrodošlo. Ti se tako lahko počutijo še bolj varne, saj terapevtka, ki je sicer zavezana k varovanju osebnih podatkov, ni denimo njihova soseda. Trenutno sem kot ena od terapevtk v Slovenj Gradcu po rodu Ljubljančanka, ki zadnjih 12 let z družino biva v Celju.

V Slovenj Gradcu tako zaenkrat ponujamo individualno, partnersko in družinsko psihoterapijo po modelu relacijske družinske terapije, kar dopolnjujemo z drugimi metodami in tehnikami. Med drugim sama izvajam tudi tehniko EMDR (Eye Movement Desensitization and Reprocessing ali desenzitizacija in ponovna predelava z očesnim gibanjem).

Podrobneje o vrstah terapije:

• Individualna terapija je namenjena vsem, ki se srečujejo z različnimi stiskami v osebnem življenju ter želijo osebnostno rasti in izboljšati kakovost svojega življenja. Posameznik lahko skupaj s psihoterapevtko razrešuje različne težave ter predeluje čustvene stiske (stres, osamljenost, tesnobna občutja), razišče vzroke za morebitno nizko samopodobo oziroma samospoštovanje ali izgubo smisla življenja. Na terapijah večkrat naslavljamo tudi psihosomatske težave, motnje hranjenja ali občutek preobremenjenosti in izgorelosti. Včasih odpiramo tudi težje teme, kot so izkušnje zlorabe (fizična, psihična, spolna). Terapija lahko pomaga tudi pri žalovanju ob izgubi ljubljene osebe.
• Zakonska oziroma partnerska terapija: Zanjo se običajno odločajo pari, ki si želijo boljše komunikacije v odnosu in lažjega razreševanja konfliktov, večjega razumevanja s partnerjeve strani ali pa se želijo znova bolj čustveno povezati. Nemalokrat se pari oglasijo tudi zaradi nezvestobe, porušenega medsebojnega zaupanja, težav v intimnosti ter zaradi nasilja ali alkoholizma. V psihoterapevtskem procesu začnejo počasi spoznavati sebe in drugega, prepoznavati svoje in partnerjeve želje ter potrebe, razumevati čustveno dinamiko v odnosu ter se učiti konstruktivne komunikacije, sodelovanja in grajenja odnosa na iskrenosti, spoštovanju in zaupanju.
• Družinska terapija: Na terapijo so vabljene tudi družine, ki si želijo izboljšati medsebojne odnose in komunikacijo ali rešiti težave, ki jih imajo denimo pri razmejitvah s primarno družino (staršema ali taščo in tastom). Terapija lahko služi tudi kot opora ob izgubi družinskega člana, nasilju ali zasvojenosti članov družine. Namenjena pa je tudi družinam, v katerih se starši srečujejo z različnimi vzgojnimi izzivi.
• Tehnika EMDR: Na željo strank, včasih pa tudi po lastni presoji, uporabim tehniko EMDR. Ta metoda pomaga pri razreševanju čustvenih težav strank, ki so posledica travmatičnih izkušenj – kot so dogodki iz otroštva, ki so se zaradi prevelike teže za še razvijajoče se možgane zapisali v telo kot travmatičen spomin. Tehnika se je izkazala za učinkovito tudi pri predelovanju zelo stresnih dogodkov v odraslosti, kot so naravne nesreče, nezgode, napadi in vojne. Več o EMDR si lahko preberete na spletni strani DCM.

V psihoterapijo se lahko posameznik, par ali družina vključi po predhodnem dogovoru s psihoterapevtko, s katero se dogovorijo za prvi termin. Po uvodnem razgovoru se vključijo v psihoterapevtski proces, ki običajno obsega 12 srečanj; ta potekajo enkrat na teden po 55 minut. Psihoterapevtski proces je lahko tudi krajši ali daljši, kar je odvisno od več dejavnikov.

Na našem župnijskem prostoru v Starem trgu je tudi letos potekal oratorij, ki je otroke, animatorje in druge sodelavce povezal v tednu druženja, igre, molitve, ustvarjanja in novih spoznanj. Letošnji oratorij je potekal pod geslom »Živeti je lepo!«, skozi katero smo skupaj odkrivali lepoto življenja, prijateljstva in medsebojne pomoči.

Osrednja junakinja letošnjega oratorija je bila Heidi, deklica, ki s svojo iskrenostjo, dobroto in veseljem že vrsto let navdušuje otroke in odrasle. Vsako jutro smo se zbrali ob zaigrani zgodbi, v kateri smo spremljali njene dogodivščine in spoznavali ljudi, ki so zaznamovali njeno življenje.

Vsak oratorijski dan je bil posvečen eni izmed vrednot, ki smo jo po jutranji dramski igri podrobneje spoznali pri katehezah. Ob tem smo odkrivali tudi simbol dneva, ki nam je pomagal še bolje razumeti sporočilo zgodbe. Pogovor, razmišljanje in sodelovanje v skupinah so otroke spodbujali k razmisleku o tem, kako lahko pridobljene vrednote uresničujejo v vsakdanjem življenju.

Veliko veselja so prinesle tudi delavnice. Otroci so izdelovali morske živalice in planike, se preizkusili v družabnih igrah, sodelovali v skavtski igri roverček, pekli pecivo ter se pomerili v različnih športnih igrah na igrišču. Posebej živahno je bilo v glasbeno-plesni delavnici, kjer ni manjkalo petja, plesa in dobre volje.

Po kosilu je sledila velika igra, v kateri so se skupine pomerile v različnih nalogah in izzivih, povezanih z zgodbo o Heidi. Otroci so pri tem pokazali veliko iznajdljivosti, sodelovanja in ekipnega duha.

Poseben pečat letošnjemu oratoriju je dal praznik Marijinega vnebovzetja. V soboto smo se skupaj udeležili svete maše, pri kateri so otroci in animatorji dejavno sodelovali s petjem ter s skrbno pripravljenimi prošnjami in zahvalami. S tem smo pokazali, da oratorij ni le prostor igre in zabave, temveč tudi priložnost za skupno rast v veri, molitvi in medsebojnih odnosih.

Po končanem programu smo se v soboto od letošnjega oratorija poslovili s spustom zastave in skupnim petjem himne. To je bil trenutek, ko smo se še zadnjič ozrli na pretekli teden in se zahvalili za vse lepe trenutke, ki smo jih preživeli skupaj. Oratorij pa smo uradno zaključili v nedeljo z zaključno sveto mašo.

Iskrena hvala vsem animatorjem, kuharjem, sodelavcem in drugim prostovoljcem, ki so s svojim časom, trudom in dobro voljo omogočili izvedbo letošnjega oratorija. Posebna zahvala velja tudi staršem, ki so nam zaupali svoje otroke. Heidi nas je skozi svojo zgodbo naučila, da se sreča skriva v preprostih stvareh, v pristnih odnosih in v pripravljenosti pomagati drug drugemu. Prav zato je letošnje geslo »Živeti je lepo!« še posebej močno odmevalo med vsemi nami.

Sveti Duh ima (ne)verjetno boljšo povezavo tam, kjer je predaja telefonov začetek duhovnega »vikenda«, nekje odmaknjeno od glasu mest in vasi ter tam, kjer sta z Jezusom soseda. To so nekaterim že domače sestavine RadŽivima za mlade, ki smo ga letos preživeli na Brinjevi gori nad Zrečami.

Tema letošnjega RŽM-ja je bila poklicanost, njegovo geslo pa »Okej, grem js!« Kljub temu se je cel RadŽivim vrtel okrog naše pripravljenosti na odločitve le za en korak naprej. Cilj ni bil razločevanje med posvečenim ali družinskim življenjem, bil je, da bi se zavedali, da smo na svetu zato, ker je tako Bog hotel, da smo edinstveni in da smo v prvi vrsti poklicani, da smo z Njim. Spoznavali smo, da se lahko svobodno (nenavezano na skrbi in mnenja drugih) odločamo o svojih naslednjih korakih šele, ko se teh resnic zavedamo. Vprašanje naše poklicanosti velikokrat spremljajo občutki negotovosti in strah pred napačno odločitvijo, posebej v primeru, če klica še ne znamo razbrati. V tem pa nam lahko pomaga prav zagotovilo tistega enega naslednjega koraka, ki nam je osvobajajoč opomin, da ni nobene potrebe vedeti vsega vnaprej.

Prav tako smo bili opomnjeni, da popolna pripravljenost, preden rečemo »Okej, grem js!« ni nujna. Včasih je dobro tudi, da se damo na voljo s tistim malo, kar imamo v trenutku, ostalo pa prepustimo Bogu. To nam je zarisal tudi odlomek iz Svetega pisma, ko je Jezus pomnožil pet hlebov in dve ribi ter z njimi nasitil množico ljudi. Koliko je bilo potrebno, da so Njegovi učenci popustili s predlogom, da si ljudje najdejo svojo hrano, da so svoje dvome postavili na stran in prepustili čudežu pot? In hrane je (milo rečeno) še ostalo. Bili smo torej izzvani, da se zazremo vase in premislimo, kolikokrat smo zavrnili naslednji korak, ker si nismo mogli predstavljati, da bi kaj tako velikega lahko bilo del naše zgodbe. Ker naj ne bi bili vredni, ker naj ne bi bilo mogoče, ali ker naj ne bi imeli vsega potrebnega za naše pojmovanje začetka.

Poklicanost ni vezana na slavnostni obred, prek katerega bi nam Bog dal jasno vedeti »od zdaj naprej te kličem v to smer«, temveč lahko poklicanost prepoznavamo v vsakodnevnem služenju. Na RŽM-ju smo, kot je vsako leto navada, to tudi preizkusili v praksi z delovno akcijo, kjer smo darovali nekaj ur svojega časa in pomagali pri delu na kmetiji. Z zagotovilom lahko poročam samo o dogodkih med delom v vinogradu, kjer smo ženski del ekipe zoreče grozdje osvobajale sence, medtem ko so fantje šli v gozd pripravljat les za kurjavo in iskat nekaj novih prask. Zelo hitro pa so se v naše delo začeli vpletati tudi naši talenti, kot so pripovedovanje anekdot, petje in seveda, utrujenosti primerno, vedno bolj zanimiv smisel za humor. Ne da bi sploh vedeli temo dnevne kateheze, smo že služili in živeli našo poklicanost s pomočjo talentov. Kot smo kasneje slišali, so talenti pomemben element služenja. Niso nam podarjeni, da bi se z njimi hvalili, niti da bi jih skrivali. Njihov namen je, da z njimi služimo in prek njih delamo dobro še boljše.

Premišljevali smo, komu nas Bog pošilja. Kako se lahko s svojimi darovi damo na razpolago in komu lahko priskočimo na pomoč. Nato pa smo poleg vprašanja »Komu me Bog pošilja?« preiskali vest z vprašanji »Koga Bog pošilja meni?« oziroma »Kdo mi je zaupan?« Sama sem prepoznala služenje drugim ne le kot pomoč pri delu, temveč tudi kot poklicanost biti zavetje in mir predvsem tistim, ki jih velikokrat jemljemo za samoumevne – nam najbližje (starše, sorojence in najbližje prijatelje).

RadŽivim 2026 so sestavile mnoge aktivnosti, med drugimi kvalitetne kateheze, pogovori, maše, slavljenja in intervjuji z gosti. Osebno pa mi je ta RŽM še dodatno obarvala tudi priložnost vstopa v MladiA, katere povabilo med nosilce sem sprejela tudi sama. Občutki? Čudoviti. Prijetno presenečena in hvaležna za povabilo in priložnost! Skratka, se že veselim novih dogodivščin in nove vloge, za katero se bom vsekakor kar se da potrudila. Ne, ne gre brez kakršnekoli skrbi, ampak na srečo mi tudi pri tem ni potrebno vsega vedeti vnaprej.

Ko sem izvedel, da bom svojo pastoralno prakso opravljal na programu RadŽivim za otroke, nisem čisto vedel, kaj me čaka. Kot bogoslovec sem vajen, da je pastoralno delo povezano z župnijo, bogoslužjem, katehezo in različnimi srečanji. RadŽivim pa se je izkazal za nekaj posebnega. Tukaj je pastoralno delo nekoliko bolj glasno in razigrano. Prišel sem po spodbudi našega škofa, da je pastoralna praksa za bogoslovca predvsem priložnost, da gre med ljudi in se uči iz konkretnih srečanj.

Mislim, da je bila to točno takšna izkušnja. Človek se hitro znajde sredi skupine otrok, animatorjev, iger, petja, katehez in vseh tistih malih trenutkov, ki jih vnaprej niti ne moreš načrtovati. Najbolj me je nagovorila povezanost, ki se je ustvarila med nami. Zdi se mi, da je bilo veliko tistega, kar je težko narediti umetno – preprosto smo se sprejeli. Animatorji med seboj, animatorji z otroki in tudi vsi skupaj z voditelji. Prav to lepo vzdušje sem čutil skozi ves teden.

Zelo pomemben del programa so bile tudi kateheze. Lepo je bilo videti, kako lahko otrokom o veri govoriš na preprost in njim razumljiv način, hkrati pa sem se tudi sam ob tem marsičesa naučil. Otroci znajo s kakšnim vprašanjem človeka hitro ustaviti in prisiliti, da tudi sam še enkrat premisli, kaj pravzaprav verjame. Pri njih ni veliko prostora za naučene in olepšane odgovore. Če česa ne razumejo, bodo to tudi povedali. In prav je tako.

Veliko mi je pomenila tudi navzočnost duhovnika. Hvaležen sem g. Damjanu, da je bil ves čas z nami in da smo lahko vero živeli skozi skupno molitev, sveto mašo, pogovor in čisto običajno druženje. Zdi se mi pomembno, da otroci duhovnika vidijo tudi zunaj oltarja – kot človeka, ki se z njimi zna nasmejati, jih poslušati in biti preprosto med njimi.

Bilo pa je tudi nekaj prijetnih izzivov. Nekateri otroci so bolj zadržani, drugi takoj zavzamejo ves prostor, nekateri se hitro vključijo, drugi potrebujejo več časa. Vsak otrok je drugačen in vsak potrebuje nekoliko drugačen pristop. Včasih je dovolj že to, da si ob njem, ga poslušaš ali se z njim iskreno nasmeješ.

Mislim, da otroci danes potrebujejo prostor, kjer lahko vero doživijo kot nekaj živega, pristnega in veselega. Potrebujejo občestvo, v katerem niso samo »otroci, ki pridejo na verouk«, ampak konkretni ljudje, ki jih nekdo pozna, sprejema in jim je pripravljen prisluhniti. RadŽivim ustvarja prav tak prostor. Hkrati pa to ni samo program za otroke, ampak je tudi šola za animatorje. Uči odgovornosti, potrpežljivosti, sodelovanja in tega, da je včasih svoje načrte treba preprosto prilagoditi drugemu.

Z RadŽivima sem zato odšel predvsem hvaležen. Za otroke, ki so me marsikdaj nasmejali in tudi česa naučili. Za animatorje, s katerimi smo ustvarili lepo skupnost. Za voditelje, ki so vse skupaj povezovali in nosili. Za duhovnika, ki je bil med nami. In za vse tiste majhne trenutke, ki jih na začetku sploh ne pričakuješ, na koncu pa ugotoviš, da si si jih najbolj zapomnil. Ob vseh katehezah in molitvah pa ne smem pozabiti še na eno pomembno obliko »pastorale« – kuhinja je namreč poskrbela, da smo bili ves teden konkretno preskrbljeni.

Če je pastoralna praksa priložnost, da človek stopi iz teorije in se sreča s konkretnimi ljudmi, potem je bil RadŽivim zame zelo dobra šola. Morda predvsem zato, ker me je še enkrat spomnil na nekaj zelo preprostega – Cerkev se gradi tam, kjer so ljudje skupaj. In tam je bilo letos tudi moje mesto. 😊

Letos se je klan Severni sij po dolgih letih odpravil na kolesarski potoval’c. Za pet dni smo se odpravili na pot od Slovenj Gradca do Radencev. Naše prvo prenočišče je bilo na Zgornji Kapli. Naredili smo skoraj tisoč višinskih metrov, kar nam je malo vzelo voljo, a se je ta naslednji dan, ko smo se po avstrijskih ovinkih spustili do Mure, spet vrnila. Še vedno pa smo bili od prvega dneva tako »travmatizirani«, da smo pri nadaljnjem načrtovanju poti gledali na vsak višinski meter. Na poti do Radencev so nas poleg prekmurskih njiv, splava čez Muro in kar nekaj ravnine »srečali« še strgana veriga, padec in »gumidefekt«.

Hvaležni za pet suhih dni smo čisto oprani prikolesarili v Mislinjo, kjer smo se skupaj z volčiči priključili četi in se pripravili na praznovanje 35-letnice našega stega. V petek so se nam pridružili nekateri nekdanji člani. Družili smo se na klasičen način – ob twistu in zabavnem večeru.
V soboto se nas je pri sveti maši zbralo več kot 150. V nadaljevanju smo poslušali izkušnje nekdanjih članov našega stega. Zelo sem hvaležna za štiri »gajstne« Korošce, ki so si pred 35 leti prvi upali stopiti na skavtsko pot.

Zvečer smo ob fotografijah obujali spomine na skupne skavtske dogodivščine. Razmišljala sem o tem, da so vsi ti ljudje, ki so na naš tabor prišli že s svojimi otroki, tako kot mi nekoč tekali po gozdu, kopali jarke, peli ob ognju in da so zaradi skavtstva zdaj lahko boljši ljudje.

Verjetno se skavti marsikomu zdimo malo nori. Kdo bi si umival zobe v reki, kuhal na ognju, nabiral dračje, gledal iskre, štel zvezde in si ob tem mislil: »Zato rada živim.« 😊 Od letošnjega tabora in praznovanja mi ostaja ogromna hvaležnost za vsakega, ki je Koroško 1 kadarkoli pomagal držati »gr«, ker se zavedam, da skavtstvo dela moje življenje polno in da brez njih tega ne bi imela.

Delo in zgodbe članov naše skupnosti so pogosto opaženi tudi drugod, saj se njihovi prispevki ali predstavitve večkrat znajdejo na različnih portalih, v revijah in drugih medijih.

Tokrat z vami z veseljem delimo čudovit utrinek o družini, ki je aktivno vpeta v naše občestvo, njihova zgodba pa je bila objavljena v reviji Naša družina. Vabljeni k prijetnemu branju!

Foto: Urška Bernik

Na obisku pri družini Berložnik, ki je tesno povezana s skupnostjo Pastir

Zakonca Janja in Žiga Berložnik, ki sta letos praznovala štirinajsto obletnico poroke, sta svoj pravi dom našla v Slovenj Gradcu, kjer sta aktivna člana pastoralne zveze. Po dolgoletnem hrepenenju po daru starševstva sta izjemno hvaležna za zakon in družino. Pa tudi za skupnost Pastir, v kateri sta zaživela v Jezusu preko programov, kot so Alfa, Exodus in ženska skupina. Župnijska skupnost je postala njuna glavna družba, v kateri imata najbližje prijatelje.

Oba izhajata iz družin, kjer je bila vera sicer prisotna, praznovali ste praznike, družinske molitve paniste poznali. Kako in kdaj se je zgodil preskok, ko je tradicija postala živa, osebna vera?

ŽIGA: Bil sem eden tistih, ki so govorili, da bom verouk zaključil tisti trenutek, ko bom po birmi dobil darilo, in da me potem v cerkvi ne bodo videli več. A očitno se je Sveti Duh pri birmi odločil, da bo moje načrte malo spremenil. Po osmem razredu sem bil povabljen v mladinsko skupino in takrat se je vse začelo. Imeli smo mladega, nadobudnega kaplana, ki je znal pritegniti mlade. V času študija sva bila oba z Janjo iskalca. Tista prava, osebna in živa vera pa se je v polnosti razvila kasneje, ko sva se preselila v Slovenj Gradec in se aktivno vključila v pastoralno zvezo.
JANJA: Zame so bila srednješolska leta čas intenzivnega iskanja, kdo sem, kam spadam in kam grem. Mladinski verouk, ki sva ga obiskovala oba (sicer v različnih skupinah), je odpiral globoka vprašanja in me povezal s skupnostjo in z Bogom. Z odhodom na študij v Ljubljano se je vse skupaj malo ohladilo. Sledila so dolga leta neke praznine in iskanja, prišle so tudi življenjske preizkušnje. Vse to je kasneje privedlo do odločitve za selitev nazaj na Koroško.

Kako in kje sta se spoznala?

JANJA: Spoznala sva se v ravenski gimnaziji, saj sva oba obiskovala debatni krožek. Kmalu sva ugotovila, da ob petkih po debati oba hodiva v isto smer – k mladinskemu verouku. Žiga je nekoliko mlajši od mene, zato je bil takrat v skupini »tamlajših«, jaz pa pri starejših. Ta skupnost in mladinski verouk sta bila kriva tudi za to, da sva leta 2003 skupaj odpotovala v Pariz na taizéjsko novoletno srečanje mladih. Skupaj sva sedela na avtobusu, hodila na skupne molitve.
ŽIGA: Skupaj sva molila, naj nama da Gospod dobrega življenjskega partnerja. Naslonjena s hrbtom drug na drugega. (smeh)
JANJA: Bog ima res super smisel za humor in super poveže ljudi. (smeh) Še v istem letu so se stvari odvile in čez nekaj mesecev sva postala par.
ŽIGA: Najini datumi so res zanimivi. Na valentinovo sva šla žurat vsak s svojo skupino, na koncu sva odplesala v noč skupaj. Najin prvi zmenek pa je bil na veliko noč. Po skupnih začetkih v Ljubljani sta si družinsko gnezdo ustvarila v Slovenj Gradcu.

Kako sta se vključila v tamkajšnje občestvo?

JANJA: V Ljubljani sva živela približno deset let, nato sva ugotovila, da si želiva drugačnega življenja. Za najino družino sva si želela bolj umirjen tempo in da bi lahko več časa posvetila drug drugemu in družini. Zato sva se odločila, da se vrneva na Koroško. Slovenj Gradec nama je bil blizu, a hkrati dovolj neznan, da je predstavljal popoln most med Ljubljano in Ravnami, od koder izhajava.
ŽIGA: Ravno v tistem času je v Slovenj Gradec prišel župnik Simon Potnik, ki me je povabil k delu z mladimi. Takrat sem prvič zares rekel Bogu da in se odzval klicu. Začela se je vrsta čudovitih dogodkov, ki še trajajo.

Na skupni poti sta se soočila tudi z bolečo preizkušnjo – z obdobjem, ko otroka sprva nista mogla imeti. Kako sta preživljala ta leta negotovosti?

JANJA: Tega obdobja se spominjam kot zelo napornega in bolečega. Bilo je več let življenja v nenehni negotovosti. Ničesar si nisem želela bolj kot biti mama. Marsikdo me je poznal kot uspešno žensko, ki vedno doseže svoje cilje in uresniči vse, kar si zamisli. Kar naenkrat se je pred mene postavilo nekaj, na kar nisem imela vpliva. Morala sem si priznati, da so stvari, ki me presegajo. V tej svoji najnižji točki življenja in nemoči sem najbolj našla Boga. Nanj sem se lahko oprla in mu vse izročila. Prišla sem do trenutka, ko sem dobesedno predala nadzor in rekla »zgodi se tvoja volja«, ne glede na to, kakšen bo scenarij. Zdi se mi, da sem šele takrat resnično razumela, kaj pomeni zaupati Bogu, se nasloniti nanj, in z novo močjo ter zanosom sem vstopila v življenje. Bog je imel za naju takšne načrte, da sva bila nato blagoslovljena s prvo hčerkico, za kar sva neskončno hvaležna. Zavedava se, da bi se lahko izteklo drugače, a dejstvo je, da sva bila takrat pripravljena sprejeti kateri koli scenarij.

Ime vajine prvorojenke Hanne ni izbrano čisto naključno, kajne?

JANJA: Skoraj vso nosečnost je bilo zanjo rezervirano povsem drugo ime. Tik pred porodom pa me je začel prevevati notranji nemir. Enostavno sem čutila, da to ime ni pravo.
ŽIGA: Pri obeh je vzniknila ideja: poglejva še v Sveto pismo, kaj pravi Gospod.
JANJA: Nagovoril naju odlomek o svetopisemski ženi Ani. Ime namreč izhaja iz hebrejskega imena Hannah in pomeni »ta, ki je deležna Božjega blagoslova«. Svetopisemska Ana prav tako dolgo ni mogla imeti otrok in se je v svoji stiski v goreči molitvi obrnila na Boga ter prosila za otroka. Ko sva prebrala to zgodbo, sva vedela, da ne bo mogla biti nič drugega kot Hanna.

Kaj je največji izziv pri vzgoji obeh hčerk?

ŽIGA: Kar se tiče verske vzgoje, sem je bil v svoji primarni družini bolj malo deležen. Versko so me vzgajali kateheti. Po drugi strani sem imel glede življenjskih vrednot in odnosov doma dober zgled staršev. Ko kot odrasel človek gledam nazaj, sem v marsičem neizmerno hvaležen, da sem bil rojen v takšno družino.
JANJA: Midva krojiva svojo pot. Na novo sva začrtala smer, v kateri želiva živeti vrednote in vero. Včasih se seveda zgodi, da so najini in pogledi najinih staršev različni. Vendar si medsebojno dopuščamo ta prostor, da narediva po svoje. Slediva svojemu srcu, čeprav so včasih izraženi drugačni pogledi. Pravijo, da je največ, kar lahko oče naredi za svojo hčer, to, da ima rad njeno mamo.

Gradila sta dom, ne le hišo.

JANJA: Za nami je res turbulentno obdobje. Gradili smo hišo, hkrati pa dobili novorojenčico. Dom sva gradila z mislijo, da mora biti to varen in topel prostor, kjer se bomo počutili dobro in sprejete. Hkrati sva si želela hišo odprtih vrat, kjer so najina družina in prijatelji vedno dobrodošli.
ŽIGA: Še preden smo se selili, sva ogromno časa posvetila premišljevanju o notranjosti in okolici. Prebrala sva veliko strokovne in poljudne literature. Pri tem sva pazila, da hiša ne bi bila kot hladen razstavni salon. V veliko pomoč nama je bila knjiga Teologija doma. Pomembno nama je, da vsak, ko stopi skozi vrata, prepozna, da je prišel v krščanski dom, da v njem poleg družine biva še Jezus.

Kakšen zgled ljubezni, spoštovanja in krščanskega zakona želita skozi vajin odnos predati hčerama?

JANJA: Če ta izrek drži, potem sta najini deklici na varni strani! Žiga je res super mož in čudovit oče. Je izjemno pozoren, nežen, ljubeč in skrben. Vedno poskrbi ne samo zame, ampak za vse tri svoje punce.
ŽIGA: Lahko bi rekel, da zgledi vlečejo, saj je tudi moj oče izjemno pozoren do moje mame. Vedno ve, kaj ima rada, prinese ji kakšno rožico ali pa jo preseneti s češnjami.

Zanimive in polne preobratov so tudi vajine službene poti. Žiga, vi ste pravnik, a vas je življenje vodilo v glasbene vode. Janja, tudi vi ste po rojstvu deklic zamenjali poklicno pot. Kako sta se soočila s temi spremembami?

ŽIGA: Kot pravnik sem delal šest let in to je bilo izjemno pestro obdobje. Naučil sem se ogromno – ne le o pravu, ampak predvsem o odnosih. Očitno je moralo biti tako, da sem šel skozi to izkušnjo. Moja prva pravna služba je bila fizično in čustveno naporna. Zato toliko bolj cenim službo, ki jo imam sedaj v Slovenski filharmoniji. To delo opravljam z največjim veseljem in navdušenjem. Ko me vprašajo, kako zdržim vožnjo v Ljubljano, koncerte, vikende in odsotnost, odgovorim, da je motivacija zaenkrat še vedno izjemno visoka. S tem nimam prav nobenih težav.
JANJA: Kar nekaj let sem delala kot vodja marketinga v precej zahtevnih podjetniških vodah, nato sem imela svoje podjetje na področju turističnega marketinga in menedžmenta. Bog pa poti res zanimivo obrača. Zdaj delam na področju, na katerem sem se popolnoma našla in ga obožujem – to je regenerativni turizem. Svoje delo opravljam res z največjim veseljem. Priložnost imam sodelovati pri velikih mednarodnih projektih, ki udejanjajo ta koncept v praksi ter ustvarjajo pogoje za kakovostnejše življenje posameznikov, skupnosti ter narave.

Kako pa v praksi usklajujeta razdaljo, urnike in logistiko?

JANJA: Tukaj je res nenadomestljiva pomoč enih in drugih starih staršev. Vedno so pripravljeni vskočiti in nam priskočiti na pomoč. Določenih situacij si brez njihove pomoči ne predstavljava. Če pa se kdaj zgodi, da so vsi zasedeni, se obrneva na prijatelje v naši pastoralni zvezi.

Posebna skrivnost vajinega zakona je menda povezana s četrtki. Za kaj pravzaprav gre pri vajinih »svetih četrtkih«?

JANJA: Najini četrtki! (smeh) Ideja je nastala v tistem najbolj turbulentnem času gradnje hiše, ko je bil na poti nov otrok in se nam je dogajala kopica sprememb. Takrat sva potrebovala dodaten čas zase. Hodiva v zakonsko skupino, kjer je zelo izpostavljeno pravilo, da imata zakonca vsaj enkrat na mesec zmenek. Midva sva to prilagodila situaciji z majhnim otrokom, ko ne moreš biti dolgo odsoten od doma. Sklenila sva, da bodo četrtki zvečer na domačem kavču priložnost za najin čas. Ne bom rekla, da je vedno enostavno ali da nama redno uspeva – je polno izzivov.
ŽIGA: Vsak četrtek ob osmih zvečer nama na koledarjih začne utripati opomnik. Zelo pomembno je, da stvarem, ki so ti v življenju pomembnejše, zavestno nameniš čas. Res je, da imam zaradi službe ob četrtkih zvečer velikokrat koncerte, kar sva vedela že takrat, ko sva ga izbrala. Pa vendar je četrtek še vedno najbolj optimalen večer v tednu.
JANJA: Običajno ne gledava nobenega filma, ampak se preprosto usedeva na kavč, si narediva čaj in se pogovarjava. Pri vsakodnevnem usklajevanju urnikov in logistike nama namreč najbolj manjka prav globok, umirjen pogovor.

Poletje je čas, ko si vsi radi privoščimo malo oddiha, različne aktivnosti, morda daljše potovanje ali pa zgolj klepet z najbližjimi in prijatelji ob toplih večerih. Tudi Monika Abraham, naša tokratna gostja, ima najraje poletje, morje in čas, ko se vse malo umiri. Vseeno pa se je z veseljem odzvala povabilu in z nami delila nekaj o sebi.

Monika že več kot polovico življenja živi na Selah. Je poročena ter ima dve hčerki in vnuka. Družina ji pomeni največ. Po poklicu je magistrica managementa znanja in že šestnajst let dela na OŠ Juričevega Drejčka. Ko se je preselila na Sele, je nekaj čas sodelovala pri pevskem zboru sv. Urbana, v Pastoralni zvezi pa bolj aktivno sodeluje že več kot deset let. Najprej je nekaj let vodila svetopisemske urice. Trenutno poučuje verouk na Selah in v Slovenj Gradcu, včasih tudi v Starem trgu. Otroke pripravlja na prejem prvega svetega obhajila, zadnji dve leti pa tudi birmance na sveto birmo. Sodeluje pri deljenju blagoslovljenega kruha otrokom pri svetih mašah in je bralka Božje besede. Svoje delovanje v pastorali pa je obogatila tudi s kuhanjem za otroke na taborih Rad živim v Izoli.

V prostem času rada poje, igra kitaro in bere. Kot babica z veseljem popazi na vnuka, včasih pa tudi na nečake. Čeprav pove – in to smo lahko ugotovili tudi sami –, da ima prostega časa zelo malo, živi res polno življenje, predana družini, svojemu delu in Bogu.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Izhajam iz štiričlanske družine, vera pa mi je bila položena že v zibelko. Imam mlajšo sestro ter starejšega polbrata in polsestro. Otroštvo in mladostniška leta sem preživela na Prevaljah. Oče je bil na invalidskem vozičku, zato sem na ljudi okoli sebe vedno gledala malce drugače. Morda tudi zaradi tega rada priskočim na pomoč.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Z Jezusom sva se spoznala že v »vrtcu«, saj smo redno hodili k sveti maši, kmalu pa sem se pridružila tudi otroškemu pevskemu zboru. Od takrat sem v domači prevaljski župniji veliko sodelovala pri različnih dejavnostih. Najprej pri otroškem zboru, po birmi sem bila animatorka generacijam birmancev, vrsto let sem sodelovala pri igrici za Miklavža in pela pri mladinskem pevskem zboru Mohorjan. V srednji šoli pa sem pred poukom na Ravnah obiskovala mladinske svete maše pri sv. Antonu, ki jih je vodil Simon. 😊

Kdo je zate Jezus?

Je moj prijatelj. Nanj se obrnem v težkih trenutkih in ga prosim za pomoč, velikokrat pa se mu tudi zahvalim za vse, kar mi je bilo podarjeno v življenju.

Mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabila?

Kar nekaj jih je bilo nepozabnih in so še danes … Večkrat pa se spomnim intenzivnih pevskih vaj na Šentprimožu nad Vuzenico. Takrat se je vse skupaj začelo. 😊

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutila poslanstvo, je bila enostavna, jasna, ali je dolgo zorela?

Že od nekdaj rada delam z ljudmi in rada pomagam. Želela sem si postati učiteljica, a sem hitro postala mamica, zato sem to pot takrat opustila. Ker v tistem času še ni bilo toliko možnosti za študij na daljavo, sem se vpisala na višjo strokovno šolo v Slovenj Gradcu. Vsa leta sem se nato izobraževala v tej smeri. Trenutno res uživam v tem, kar delam. Večinoma sicer delam z računalnikom, a sem še vedno v stiku z ljudmi. Ker pa obožujem delo z otroki, neizmerno uživam tudi takrat, ko poučujem verouk.

Kako izgleda tvoj čisto običajen dan. Kaj je tisto, kar trenutno najbolj zaznamuje tvoje življenje?

Moj običajni dan se začne zgodaj – v službi. Popoldne skuham kosilo, pospravljam, peljem hčerko v glasbeno šolo, imam verouk ali pa kakšne druge popoldanske dejavnosti. Dela nikoli ne zmanjka, sem se pa naučila, da si moram vzeti čas tudi zase. Tudi ob koncu tedna poučujem verouk ali pa popazim na vnuka, v nedeljo pa grem seveda k sveti maši. Dnevi in tedni kar bežijo mimo. Vedno se zelo veselim poletja, saj obožujem morje, takrat se čas vsaj malo ustavi, ni več nenehnega hitenja, poleg tega pa takrat praznujem rojstni dan. 😊 Zadnja leta sem imela srečo, da sem kar nekaj rojstnih dni praznovala na RadŽivimu v Izoli.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Moj najljubši kraj in čas, ko se lahko v zadnjih nekaj letih res globoko povežem z Bogom, je prav v Izoli. Tam se duhovno res intenzivno napolnim za nekaj mesecev vnaprej.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto; si že našla svojega?

Seveda se najbolj sprejeto in ljubljeno počutim v svoji družini, med domačimi. Tudi v službi se s sodelavci dobro razumemo in si pomagamo. Svoje duhovno občestvo pa sem našla v Pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec, kjer se počutim sprejeto in pripadno. Zame je bila ključna udeležba na tečaju Alfa, kamor me je povabila prijateljica Lili. V prelomnih trenutkih mi je Bog vedno stal ob strani, mi poslal naproti prave ljudi in me usmeril na pravo pot.

Ali imaš svoj seznam želja, ki še čakajo na uresničitev? Nam zaupaš kakšno?

Nimam velikih želja, saj sem zadovoljna s svojim življenjem. Vesela sem, da smo vsi zdravi, in želim si le, da bi tako tudi ostalo. Še vedno pa tli želja, da bi se vpisala na študij inkluzivne pedagogike in bi lahko tudi poklicno delala z otroki s posebnimi potrebami. Ko bo čas za to, pa si seveda želim še kakšnega vnuka.

Kakšen odnos oziroma povezanost čutiš z Marijo?

Z Marijo sem zelo povezana. Velikokrat se nanjo obračam s prošnjami in zahvalami zase in za svojo družino.

Dopolni stavek: Rožni venec mi predstavlja …

Vsakokrat, ko ga molim, me spomni na otroštvo, ko smo molili skupaj kot družina. Še posebej se spomnim molitve rožnega venca, ko mi je bilo deset let in sem ga molila ob smrti pradedka.

Hvala, Monika, za tvoj dragocen čas in dobro voljo! Želimo ti vse dobro še naprej.

Vedno nas še posebej veseli, ko vidimo in slišimo, da se mladi vključujejo v življenje Cerkve. Eden izmed njih je Klemen Kavčič, ki ga bomo v tem intervjuju nekoliko bolje spoznali. Rojen je bil kot eden izmed četverčkov, doma pa jih je že pričakala starejša sestra. Zato lahko z gotovostjo trdimo, da se je že s prvim pogledom na svet zanj pričelo pestro in polno življenje.

Z družino so bili od nekdaj povezani z župnijo. Kot otrok se je redno udeleževal počitniških aktivnosti, kot sta oratorij in RadŽivim, kasneje pa je pri njih sodeloval kot del animatorske ekipe. Iz pogovora lahko razberemo, da je najtrše vezi stkal med skavti, kjer je še vedno aktiven (steg Koroška 1). Čeprav je »uradno« del župnije Preska, še vedno čuti močno pripadnost in domačnost v Pastoralni zvezi.

Klemen je trenutno študent računalništva in informatike v Slovenj Gradcu. Ko nima študijskih obveznosti, svoj prosti čas najraje preživlja s punco in prijatelji, rad pa sede tudi za računalnik. Tisti, ki Klemna vsaj malo poznamo, vemo, da je zelo nasmejan, srčen in dober fant. Njegov brat Lovro pravi, da je izjemno spontan, skrben in vedno za hece. Skupaj so ustvarili ogromno spominov; skoraj v vsaki situaciji najdejo skupno točko, ki jih spomni na kakšen lep skupen trenutek. Čeprav bratje in sestre ne živijo več skupaj, ostajajo zelo povezani.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Izhajam iz sedemčlanske družine, v kateri smo bili katoliško vzgojeni. Imam dva brata in dve sestri, s katerimi se dobro razumemo, tako da nam nikoli ni bilo dolgčas. Odraščali smo v Slovenj Gradcu, pred 11 leti pa smo se preselili v Medvode, tako da je bilo obdobje osnovne šole kar pestro.

Kako sta se spoznala z Jezusom?

Z Jezusom sva se prvič spoznala že doma, kjer so mi Ga predstavili starši. Malo bolje sem Ga spoznaval pri verouku in na oratorijih, bolj globoko pa kasneje, ko sem postal skavt in animator. Še vedno Ga spoznavam – tudi skupaj z veroučenci 7. in 8. razreda.

Kdo je zate Jezus?

Jezus je zame rešitelj, pastir in svetilnik. Včasih sva najboljša prijatelja, včasih pa to prijateljstvo na moji strani malo popusti.

Tvoj mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabil?

Nimam nobenega posebnega doživetja, ki bi izjemno izstopalo. Zagotovo pa so med mojimi najljubšimi vsi skavtski poletni tabori, ki smo jih imeli do sedaj, in upam, da jih bo še veliko.

Kako izgleda tvoj čisto običajen dan. Kaj je tisto, kar trenutno najbolj zaznamuje tvoje življenje?

Ponavadi se zbudim ob 5.30, si umijem zobe in grem v službo (opravljam študentsko delo). Delam do 15.00, nato pa se odpeljem domov, kjer me čaka kosilo. Popoldne se trenutno še učim za zadnji izpit. Kadar pa nimam študijskih obveznosti, večino časa preživim v sobi za računalnikom ali pa grem ven na svež zrak. Čas rad preživljam tudi s svojim nečakom, med koncem tedna pa sem večinoma pri svoji punci.

Trenutno moje življenje najbolj zaznamuje prehod med študentskim in zaposlenim življenjem, saj letos zaključujem višjo strokovno šolo in razmišljam o redni zaposlitvi.

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutil poslanstvo? Je bila odločitev enostavna in jasna, ali je dolgo zorela?

Kot otrok sem si želel delati z živalmi v živalskem vrtu ali pa imeti kmetijo. Ko sem prišel na gimnazijo, sem se začel malce ukvarjati z računalništvom in se na koncu odločil za ta študij. Odločitev je bila težka in še po koncu gimnazije nisem bil povsem prepričan, ali je to tisto pravo. Danes vem, da sem izbral pravo pot, saj me to delo zelo osrečuje.

V osebnem življenju pa si želim postati mož in nekoč tudi oče, če bo Bog dal. V času gimnazije sem dolgo molil za ta namen in dobil jasen odgovor.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Moj najljubši kraj, kjer sem vedno močno čutil Božjo bližino, je bil na poletnih programih RadŽivim v Izoli. To je bil dogodek, na katerega sem komaj čakal vse leto. Zdaj, ko na RadŽivim ne hodim več, pa Božjo bližino poleti najbolj čutim na skavtskih taborih, saj sem tam v skupnosti dobrih ljudi in vem, da je On z nami.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto – si že našel svojega?

Kot sem že omenil, so velik del mojega vsakdana skavti, kjer sem že četrto leto voditelj v četi. Že od nekdaj se najbolj sprejetega počutim v skavtski družbi, še posebej odkar sem prišel v steg Koroška 1. Mislim, da so tam ljudje, ki so mi najbolj podobni in s katerimi si delimo enake vrednote.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Zagotovo imam veliko želja za prihodnost. Po koncu študijskega leta si želim dobiti dobro službo, kmalu bi rad obiskal Grčijo, v malo bolj daljni prihodnosti pa si želim iti na svoje, se poročiti in si ustvariti družino.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Zelo dober. Velikokrat jo prosim za pomoč, ko sem v težkih časih ali ko se borim proti skušnjavam.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

… močno orožje proti hudemu duhu!

Klemen, želimo ti vse dobro, predvsem pri zaključku študija in uresničevanju vseh preostalih ciljev, ki si si jih zadal. Hvala za tvoj čas in dobro voljo! 😊