Vedno nas še posebej veseli, ko vidimo in slišimo, da se mladi vključujejo v življenje Cerkve. Eden izmed njih je Klemen Kavčič, ki ga bomo v tem intervjuju nekoliko bolje spoznali. Rojen je bil kot eden izmed četverčkov, doma pa jih je že pričakala starejša sestra. Zato lahko z gotovostjo trdimo, da se je že s prvim pogledom na svet zanj pričelo pestro in polno življenje.

Z družino so bili od nekdaj povezani z župnijo. Kot otrok se je redno udeleževal počitniških aktivnosti, kot sta oratorij in RadŽivim, kasneje pa je pri njih sodeloval kot del animatorske ekipe. Iz pogovora lahko razberemo, da je najtrše vezi stkal med skavti, kjer je še vedno aktiven (steg Koroška 1). Čeprav je »uradno« del župnije Preska, še vedno čuti močno pripadnost in domačnost v Pastoralni zvezi.

Klemen je trenutno študent računalništva in informatike v Slovenj Gradcu. Ko nima študijskih obveznosti, svoj prosti čas najraje preživlja s punco in prijatelji, rad pa sede tudi za računalnik. Tisti, ki Klemna vsaj malo poznamo, vemo, da je zelo nasmejan, srčen in dober fant. Njegov brat Lovro pravi, da je izjemno spontan, skrben in vedno za hece. Skupaj so ustvarili ogromno spominov; skoraj v vsaki situaciji najdejo skupno točko, ki jih spomni na kakšen lep skupen trenutek. Čeprav bratje in sestre ne živijo več skupaj, ostajajo zelo povezani.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Izhajam iz sedemčlanske družine, v kateri smo bili katoliško vzgojeni. Imam dva brata in dve sestri, s katerimi se dobro razumemo, tako da nam nikoli ni bilo dolgčas. Odraščali smo v Slovenj Gradcu, pred 11 leti pa smo se preselili v Medvode, tako da je bilo obdobje osnovne šole kar pestro.

Kako sta se spoznala z Jezusom?

Z Jezusom sva se prvič spoznala že doma, kjer so mi Ga predstavili starši. Malo bolje sem Ga spoznaval pri verouku in na oratorijih, bolj globoko pa kasneje, ko sem postal skavt in animator. Še vedno Ga spoznavam – tudi skupaj z veroučenci 7. in 8. razreda.

Kdo je zate Jezus?

Jezus je zame rešitelj, pastir in svetilnik. Včasih sva najboljša prijatelja, včasih pa to prijateljstvo na moji strani malo popusti.

Tvoj mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabil?

Nimam nobenega posebnega doživetja, ki bi izjemno izstopalo. Zagotovo pa so med mojimi najljubšimi vsi skavtski poletni tabori, ki smo jih imeli do sedaj, in upam, da jih bo še veliko.

Kako izgleda tvoj čisto običajen dan. Kaj je tisto, kar trenutno najbolj zaznamuje tvoje življenje?

Ponavadi se zbudim ob 5.30, si umijem zobe in grem v službo (opravljam študentsko delo). Delam do 15.00, nato pa se odpeljem domov, kjer me čaka kosilo. Popoldne se trenutno še učim za zadnji izpit. Kadar pa nimam študijskih obveznosti, večino časa preživim v sobi za računalnikom ali pa grem ven na svež zrak. Čas rad preživljam tudi s svojim nečakom, med koncem tedna pa sem večinoma pri svoji punci.

Trenutno moje življenje najbolj zaznamuje prehod med študentskim in zaposlenim življenjem, saj letos zaključujem višjo strokovno šolo in razmišljam o redni zaposlitvi.

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutil poslanstvo? Je bila odločitev enostavna in jasna, ali je dolgo zorela?

Kot otrok sem si želel delati z živalmi v živalskem vrtu ali pa imeti kmetijo. Ko sem prišel na gimnazijo, sem se začel malce ukvarjati z računalništvom in se na koncu odločil za ta študij. Odločitev je bila težka in še po koncu gimnazije nisem bil povsem prepričan, ali je to tisto pravo. Danes vem, da sem izbral pravo pot, saj me to delo zelo osrečuje.

V osebnem življenju pa si želim postati mož in nekoč tudi oče, če bo Bog dal. V času gimnazije sem dolgo molil za ta namen in dobil jasen odgovor.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Moj najljubši kraj, kjer sem vedno močno čutil Božjo bližino, je bil na poletnih programih RadŽivim v Izoli. To je bil dogodek, na katerega sem komaj čakal vse leto. Zdaj, ko na RadŽivim ne hodim več, pa Božjo bližino poleti najbolj čutim na skavtskih taborih, saj sem tam v skupnosti dobrih ljudi in vem, da je On z nami.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto – si že našel svojega?

Kot sem že omenil, so velik del mojega vsakdana skavti, kjer sem že četrto leto voditelj v četi. Že od nekdaj se najbolj sprejetega počutim v skavtski družbi, še posebej odkar sem prišel v steg Koroška 1. Mislim, da so tam ljudje, ki so mi najbolj podobni in s katerimi si delimo enake vrednote.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Zagotovo imam veliko želja za prihodnost. Po koncu študijskega leta si želim dobiti dobro službo, kmalu bi rad obiskal Grčijo, v malo bolj daljni prihodnosti pa si želim iti na svoje, se poročiti in si ustvariti družino.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Zelo dober. Velikokrat jo prosim za pomoč, ko sem v težkih časih ali ko se borim proti skušnjavam.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

… močno orožje proti hudemu duhu!

Klemen, želimo ti vse dobro, predvsem pri zaključku študija in uresničevanju vseh preostalih ciljev, ki si si jih zadal. Hvala za tvoj čas in dobro voljo! 😊

Zaključek pastoralnega leta je letos potekal v soboto in nedeljo. Sobotni večer je bil lep in vsebinsko bogat uvod v skupno praznovanje ter hvaležno oziranje na prehojeno pot.

V soboto, 13. junija 2026, smo se najprej zbrali pri skupni sveti maši v cerkvi v Starem trgu. V molitvi in občestvu smo se zahvalili za vse milosti, srečanja, delo in povezanost, ki so zaznamovali preteklo pastoralno leto.

Po sveti maši se je dogajanje nadaljevalo v Kulturnem domu Stari trg, kjer je bila dvorana napolnjena do zadnjega kotička. Skupaj smo si ogledali film Exodus 1945: Naša kri, ki nas je s svojo pretresljivo, a neobsojajočo pripovedjo globoko nagovoril. Film je predstavil pogum posameznikov, ki so bili v težkem zgodovinskem času postavljeni pred nepredstavljive odločitve. V okoliščinah strahu, negotovosti in trpljenja so se odločali za dobro, tudi za ceno lastnega žrtvovanja.

Po ogledu filma je sledil pogovor z ustvarjalci, ki ga je lepo in tenkočutno vodila Mateja Šolar iz Pastoralne zveze Slovenj Gradec. V pogovoru sta sodelovala igralca Jernej Kuntner, ki je v filmu upodobil dr. Valentina Meršola, in Alenka Tetičkovič, ki je odigrala Milko Meršol. Oba sta osebno in doživeto spregovorila o svojem upodabljanju likov ter o tem, kako sta doživljala čas in razmere, v katere je postavljena filmska zgodba.

Pogovoru se je pridružila tudi Nastja Vodenik, izvršna producentka pri Studiu Siposh. Predstavila je pomen in poslanstvo studia, ki želi skozi filmsko govorico osvetljevati tudi tiste zgodbe slovenske zgodovine, ki so bile dolgo zamolčane ali premalo slišane. Spregovorila je tudi o izzivih, s katerimi se srečujejo pri takšnem ustvarjanju, ter o želji, da bi filmi odpirali prostor za resnico, spoštljiv pogovor in medsebojno razumevanje.

Sobotni večer je izzvenel neobsojajoče, vendar jasno – kot klic k pomiritvi, sočutju in odgovornemu odnosu do naše skupne zgodovine. Bil je dragocen uvod v zaključek pastoralnega leta ter priložnost, da kot občestvo skupaj stopimo v hvaležnost, spomin in upanje.

Nedeljska sveta maša je združila farane od vseh vetrov, ki smo poromali v zunanji mašni prostor. Z zvenečimi glasovi vseh župnijskih zborov, ob petih litanijah Srca Jezusovega ter ob podpori slavilne glasbe je zadonela mogočna hvalnica in zahvala za vse milosti preteklega leta.

Statistika nam je orisala številne uspešne projekte, slikovito pridigo pa je obogatilo pričevanje naše Guinnessove rekorderke v klekljanju Jadranke. Poleg deklice iz Družinske kateheze je tudi ona prejela zakrament svetega obhajila. Slovesnost se je zaključila s prijetnim klepetom in sladkimi dobrotami na travniku pod brezami. »Zbogom,« bi lahko rekli – do jeseni. Ali pa raje: »Z Bogom!« Gremo na počitnice in Ga ponesimo med ljudi!

Tudi letos je Pastirjev RadŽivim potekal konec maja v Strunjanu, v čudovitem okolju Pastoralnega doma Stella Maris. Kot vedno ni manjkalo dobre družbe, lepih razgledov, toplega sonca in seveda pogovorov z duhovnikom Simonom Potnikom, ki je odprl za vsakogar zanimive teme. Letošnje leto je posvečeno evharistiji, pri čemer je poudarek na poglobitvi vere, sodelovanju pri sveti maši ter češčenju Najsvetejšega. Zato so bile tudi vsebine globoke. Ena izmed misli, ki ostajajo, je, da je sveta maša soočenje z bridkostmi, poživljanje realnosti in doživetje odrešenja.

»Glede na to, da je bilo v Strunjanu spokojno vzdušje in so bili udeleženci od vseh vetrov, smo si lahko privoščili zajemati vsebino malo globlje. RadŽivim ponuja mir, sproščenost in družabnost,« je povedal Potnik. Kot poudarja, je bil namen tokratnega druženja vstopiti v bistvo krščanske vere – torej v evharistijo –, a ne z našimi očmi, ampak z Božjim namenom. »Zato smo poskušali gledati mašo takšno, kakršno si jo je Bog zamislil, ne takšne, kot bi jo radi imeli mi. In tu prideta kelih trpljenja in kelih odrešitve. Skozi pashalno večerjo, skozi judovski pogled, skozi zgodovino odrešenja do oltarja … Potovali smo z emavškima učencema proč od Jezusa. Še vedno nosita v sebi to vsebino, a se oddaljujeta. Če Jezusa ne bi srečala, bi ta vsebina sčasoma zbledela, bila bi samo medel spomin na to, da sta bila nekoč njegova učenca. Tako pa se vrneta v bistvo svoje vere in jo poživita.

To je tudi klic za nas: ko živimo tako raztreseno in odhajamo, postanemo le še medel spomin. Kolikokrat nam kdo reče: ‘Saj včasih smo še hodili k sveti maši, včasih smo še molili.’ To je ta pot v Emavs, ki se oddaljuje. Če dopustim, da me Gospod na tej poti nagovori, pa se zgodi poživitveni odmerek. Potem se zavedamo svoje ranjenosti, svoje krhkosti, kar sveta maša v resnici je. Bog je daroval svojega Sina, da se nihče od nas ne bi pogubil. To pomeni, da Gospod z vsemi našimi bridkostmi in težavami tega keliha trpljenja ne skrije ali pomete pod preprogo, ampak to vzame na križ in nas s tem odreši. Tako da je sveta maša soočenje z bridkostmi, poživljanje realnosti in doživetje odrešenja,« razlaga duhovnik.

Da so bili dnevi, preživeti v družbi obeh duhovnikov – dva dni je bil prisoten tudi duhovnik Damjan Mlinarič –, pravi blagoslov, sta povedala Vikica in Drago Vrabič iz Vinske Gore. V Strunjanu je poletje pred vrati. Toplo sonce in šum morja so nas razvajali vse štiri dni. V posebej lepem spominu so jima ostali večeri pri križu, slavilni večer in bogate kateheze. »Slišali smo o bistvu evharistije, o tem, da nas Bog ljubi takšne, kot smo, z vsemi slabostmi in napakami,« sta povedala. Ocenjujeta, da RadŽivim prinaša odmik od vsakdanjosti v vseh pogledih. Lahko smo se udeležili pohodov, si ogledali Evfrazijevo baziliko v Poreču, se kopali, spoznali nove ljudi, se ob zabavnih družabnih igrah veliko smejali … Zahvaljujeta se zavzeti ekipi, ki z veliko truda vse pripravi. »Bog daj, da bi bil Pastir še naprej sveta luč in zgled pravega krščanskega občestva,« sta še dodala zakonca.

Stanko Vratuša iz Zreč je sodeloval že tretjič. Ponavadi je prišel skupaj z ženo, a ker pričakujejo vnuka, je tokrat ostala doma. »Zelo rad prihajam v Strunjan. Privabljata me Marijina cerkev in seveda vse kateheze. Vem, da je duhovnika Simona Bog poslal med nas, da nam oznanja besedo Njega, ki nas odrešuje. Vesel sem tudi vseh prijateljev, da se srečamo, objamemo, si zaupamo kakšno stisko in pomagamo drug drugemu. Ta RadŽivim je vrhunec mojega leta in ga priporočam tudi drugim,« poudari Stanko. Najbolj ga je nagovorila zgodba o učencih iz Emavsa: »Tudi sam vidim, da sem še vedno učenec na poti ter da se moram še iskati in utrjevati svojo pot.«

Tudi Cvetka Vocovnik iz Slovenj Gradca je sodelovala že tretjič. Pritegneta jo mir in prijateljstvo. Z nami je podelila, da v Strunjanu, obdanem z mirom morja in narave, skozi skupnost vere ponovno čuti, kako se srce umiri. »Med ljudmi, polnimi ljubezni do Boga, najde duša prostor za tišino, hvaležnost in notranji mir. Ta oddih ni le počitek za telo, ampak tudi nežen dotik za dušo,« je sklenila Cvetka.

Romanje v Medžugorje od 7. do 10. maja 2026 je bilo čas milosti, molitve in notranjega miru. To ni bilo le potovanje na kraj molitve, temveč povabilo k notranji prenovi, miru in zaupanju – povabilo, da se ustavimo, prisluhnemo in znova odkrijemo moč vere, skupnosti ter srečanja z Bogom.

Bog deluje v preprostih trenutkih: v molitvi, tišini, pogovoru, solzah in veselju skupnosti. Naj nas spremlja Marijin klic k miru, veri in ljubezni, da bomo tudi po vrnitvi domov v srcu ohranili tisto, kar smo prejeli na tej sveti poti.

Vsak romar je na pot prinesel svoje prošnje, rane, zahvale in iskanja, mnogi pa so se vrnili z močnejšo vero, novim upanjem, okrepljeni in odprti za življenje. Pričevanja romarjev niso zgodbe o popolnosti, ampak o poti, trenutkih milosti, dotikih upanja, spreobrnjenja in novih začetkih. Govorijo o preprostih, a globokih trenutkih Božje bližine ter o moči skupne molitve in Marijinega varstva.

Pričevanja romarjev

Gordan in Romana
»Pot v Medžugorje je bila izjemno duhovno bogata. Župnik Damjan nas je vseskozi pripravljal, da smo znali odpreti svoja ‘utrujena’ srca in se prepustiti dotikom Marije, Jezusa in Svetega Duha. V naju so se naselili zelo prijetni občutki in blaženost. Čudoviti štirje dnevi v Medžugorju … čas tam prehitro mine, saj je vse tako spokojno in mirno.
Domov sva se vrnila prerojena; v svojem telesu in srcu čutiva, kako je Sveti Duh poživil najino utrujeno, izmučeno telo. Pridobljeno moč morava sedaj ohranjati v skupni veri na poti najinega življenja. Iz srca hvala ekipi, ki je skrbela, da smo se imeli izjemno lepo: župniku Damjanu, Alenki, Betki, Veroniki, Ernestu in Maksiju. Obilo Božjega blagoslova in varstva!«

Zdenka
»Pozdravljeni, vsi dobri ljudje! Sem ena izmed romark, ki je pred kratkim doživela to čudovito pot v Medžugorje v družbi prečudovitih ljudi. Vse okoli nas je bilo napolnjeno z dobroto in milino naše druge mame – Marije. Res je to posebno in drugačno doživetje in vsak to doživlja po svoje. Mene se je dotaknila na poseben, milosten in nežen način. Prek molitve sem vstopila v lep in najčistejši svet.
To romanje je nekaj, kar moraš doživeti sam – iti skozi vse to deloma v mislih, deloma fizično. Na koncu sem začutila olajšanje, neko lahkotnost, morda celo pripadnost nečemu čistemu in brezmadežnemu. Hvala vsem, ki ste mi omogočili in pripomogli k temu, da sem lahko šla na to romanje. Toplo priporočam vsem, ki še oklevate. Le pogumno, ne bo vam žal! To je nekaj posebnega, doživeti pa mora vsak zase. Pozdravljeni vsi v Božjem imenu!«

Tone in Sandra
»V Medžugorju sva bila prvič in od tam ne odhajava enaka. V srcih nosiva mir, milino, notranjo moč, toplino, tišino duše in hvaležnost. Dotaknile so se naju zgodbe ljudi, njihove preizkušnje in to, kako vsak nosi svoj križ. Hvaležna sva gospodu Damjanu za čudovito duhovno vodstvo in usmerjanje po Medžugorju. Hvaležna sva tudi celotni ekipi, organizatorjem in vsakemu posamezniku posebej.«

Evelyn
»Z družino smo že drugič romali v Medžugorje, kjer sem se tudi letos počutila zelo dobro. Najbolj mi bo ostalo v spominu, ko smo šli z vrstniki in župnikom Damjanom zvečer do Jezusovega kipa in skupaj molili. Prav tako mi bo v spominu ostalo slavljenje.
Hvaležna sem za vse podeljene preizkušnje ostalih romarjev, ki sem jih slišala na križevem potu. V Medžugorju sem se še bolj povezala z Marijo in poglobila svojo vero. Vesela sem, da so se romanja udeležili tudi mladi, s katerimi sem se povezala in preživela veliko časa. Hvaležna sem za vse, ki so se udeležili romanja in skupaj z menoj odkrivali ter poglabljali svojo vero.«

Igor
»Na romanje v Medžugorje sem šel že drugič. Tokrat je bila čisto drugačna izkušnja, vrnil sem se z drugačno energijo kot prvič. Vse je bilo pozitivno in speljano tako, kot moramo doživljati romanja. Moji občutki so odlični in rad sem v stiku z Bogom, kajti imam svoj pogled nanj. Vsakemu, ki si želi iti na romanje, lahko napišem le to, da mu nikoli ne bo žal, če v sebi le nosi dobro.
Ker sem sam bolj ‘odbitega’ duha, lahko povem, da se mi je najbolj vtisnil v spomin dotik Svetega Duha, ki sem ga doživel na poti h kipu Device Marije. Iz te izkušnje bi lahko napisal del romana, ampak moram biti kratek. Vsekakor bi se rad zahvalil vsej ekipi za organizacijo. Se bom še podal na romanja, če mi bo Bog dopustil delati in ustvarjati. Vsem nam pa želim blagoslova, ki nam ga ponuja Bog!«

Izidor
»Na pobudo gospe Alenke in gospe Zdenke sva se z ženo odločila, da poromava v Medžugorje, da se duhovno obogativa in da bom sam lažje pomagal ženi v bolezni. Že prvi dan sem se zahvalil Devici Mariji, da sem našel izginulo ženo na ulici in se je vse srečno končalo. Oba z ženo sva bila tudi pri sveti spovedi. V petek sem bil počaščen, da sem lahko prebral dve postaji križevega pota.
Skupnost Cenacolo me je presenetila. Kako so fantje močni v veri in pridni pri delu! Občudoval sem, da jih vera drži pokonci in ne obupajo. Obema pričevalcema vsa čast in vse dobro. Hvala ekipi in gospodu Damjanu za čudovito doživetje.«

Darija Darinka
»Letošnje majsko romanje v Medžugorje sem pričakovala z odprtim srcem, a življenje (in moja poškodovana noga) sta imela drugačne načrte. Poškodba me je ustavila in me letos prikovala k počitku, namesto da bi stopala po kamnitih poteh Podbrda. Sprva mi je bilo hudo, a nato sem razumela – Marija nas ne sreča le tam, sreča nas v naši tišini in krhkosti, tukaj in zdaj. Čeprav je v moji rezervirani sobi v Medžugorju letos bivala druga, meni ljuba oseba, vem, da so molitve in nevidne vezi močnejše od razdalje. Ob prihajajočem 17. maju, rojstnem dnevu moje drage babice, ki me spremlja iz večnosti, ponovno delim svoj lanski zapis. Danes ga berem z novimi očmi, z razumevanjem, da so nekateri vozli bolečine razvezani prav takrat, ko moramo mirovati.

Skozi intervjuje, ki jih zdaj že nekaj časa lahko prebiramo na naši spletni strani, smo spoznali že kar nekaj ljudi, ki tako ali drugače zaznamujejo našo skupnost. Ljudi, ki preprosto služijo občestvu in Bogu ter tako krepijo svojo vero in odnose z drugimi. Med njimi je tudi Natalija Glažar iz župnije Podgorje. Že kot osnovnošolka je začela prepevati v otroškem pevskem zboru, po birmi pa je postala animatorka birmanskih skupin. Z mladimi je hodila na duhovne vaje, taizejska srečanja, postala bralka beril in članica ŽPS, z letošnjim letom tudi delivka svetega obhajila.

Pravi, da je potem, ko se je poročila in postala mama dvema hčerkama, nekaj dejavnosti moralo na »dopust«. Tudi poklic frizerke ji marsikdaj ne dopušča več dovolj časa, da bi sodelovala povsod, kjer si želi in kjer bi se počutila koristno. Pred dvema letoma in pol je odprla frizerski salon v Slovenj Gradcu, kar zahteva še dodatno energijo in odgovornost.

Natalija hitro očara s svojim prijetnim nasmehom in zgovornostjo. Tako se tudi navzven čuti njeno veselje do življenja in čut do ljudi. Je skrbna žena in mama, zmeraj pripravljena pomagati sočloveku. Zagotovo si je ogromno izkušenj nabrala na svoji poklicni poti, kjer se vsakodnevno sreča s številnimi zgodbami. Mogoče ste lahko tudi vi del teh zgodb, če se oglasite pri njej, ko se boste želeli urediti za kakšno posebno priložnost ali kar tako – za vsakdan. 😊

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Poleg staršev in brata sta skupaj z nami živela še babica in dedek. Starša, ki sta bila delavca vse do upokojitve, sta me vzgojila v delovno in odgovorno osebo. Pokojna babica je bila zelo razgledana in verna oseba. Kot otroku mi je veliko brala, skupaj sva prepevali in se ogromno pogovarjali. Verjetno je prav ona »kriva«, da še danes zelo rada berem in tako potešim svojo radovedno naravo.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Doma. Danes pa ga vidim povsod: v ubogih, trpečih, prijaznih, žalostnih, pa tudi v veselih in odprtih ljudeh.

Kdo je zate Jezus?

Oseba, ki govori po drugih.

Tvoj mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabila?

V našem razredu smo imeli veliko sošolcev, ki so živeli v rejniških družinah. Na žalost so bili velikokrat zasmehovani in nesprejeti. Ker so se mi smilili, sem vedno stopila na njihovo stran. Na eni izmed obletnic valete mi je sošolka povedala, da ne razume, zakaj sem jih vedno zagovarjala. Pa sem ji povedala, da si predstavljam, kako bi bilo, če bi bila sama v njihovi koži, zato sem jih globoko podoživljala.

Na obisk je večkrat prihajala mamina znanka. Enkrat mi je obljubila, da mi naslednjič prinese pobarvanko in barvice. Iz tiste obljube seveda nikoli ni bilo nič, mi je pa dala lekcijo. Naučila sem se, da če česa ne morem uresničiti, nikoli ne obljubim, da ne bi bil kdo tako razočaran, kot sem bila takrat sama.

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutila poslanstvo, je bila enostavna, jasna, ali je dolgo zorela?

Že od malega sem imela rada ljudi, nekako sem jih čutila in spoštovala, se od njih učila. Na koncu osnovne šole se je bilo treba odločiti, kam naprej. Želela sem si postati frizerka, ekonomska šola mi ni dišala. Otroška želja, da postanem učiteljica, prav tako ne več. Ko sem bila sprejeta na frizersko šolo v Mariboru, se mi je odprlo veliko novih poti. Seveda ni bilo vedno lahko. Po končanem šolanju sem se zaposlila v frizerskem podjetju, kjer sem delala 28 let. Sedaj imam že več kot dve leti svoj salon. Lepo je, ko z veseljem opravljam delo, čeprav je včasih težko in naporno. Rada se pošalim, da poleg svojega poklica delam še kot psihoterapevtka, vendar je to delo na črno. 🙂 Ljudje so tako osamljeni, žalostni, razočarani. Zgodbe, ki jih slišim, me včasih globoko prizadenejo. Ja, moje poslanstvo je verjetno tudi to, da skozi svoj poklic spoznavam ljudi, ki mi zaupajo, me spoštujejo in to mi veliko pomeni.

Kako izgleda tvoj čisto običajen dan. Kaj je tisto, kar trenutno najbolj zaznamuje tvoje življenje?

Moj dan je odvisen od tega, kdaj začnem z delom. Veliko je prilagajanja družini in strankam. Rada zgodaj vstanem (5.30–6.00) in zajtrkujem. Čez dan se ne vidim veliko z družino. Zvečer, to je okrog 20.00, ko smo nekako vsi doma, se pogovorimo, dogovorimo za naslednji dan. Veselim se koncev tedna, ko si vzamemo čas za nas, naše trenutke. Včasih si želim, da bi imela več časa zase. Ko zvečer od utrujenosti »padem« v posteljo, se zahvalim Jezusu, da sem v vsej norišnici preživela in me je spremljal skozi dan.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Vsekakor narava. Ko sem izžeta in utrujena od napornega dneva, je to moje zatočišče. Včasih se ne morem načuditi, kako lepo je Bog poskrbel za nas. V vsakem kamnu, roži ali drevesu vidim življenje, popolnost. Včasih se sploh ne morem načuditi vsemu lepemu, ki nas obdaja.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto; si že našla svojega?

Najbolj sprejeto se počutim pri svoji družini in v domači cerkvi.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Ali kdo nima želja? Včasih mislim, da sem skromne narave, a hitro ugotovim, da sem kar zahtevna. 🙂 Upam, da mi bo zdravje služilo. Želim si miru, da se mi lahko izpolni kakšna želja po potovanju, romanju.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

V prvi vrsti je mama, tako kot jaz. Včasih razmišljam, kako je trpela, ko so njenega edinega sina križali. Kot mama sem zaščitniška do hčerk, zanju si želim, da bi prišli do želenega poklica, si ustvarili družino ter z Božjo pomočjo živeli v miru in ljubezni.

Maj je zame eden izmed najlepših mesecev, spomnim se šmarnic in zbiranja sličic. Eno leto, ko smo jih zbirali, je nastala čudovita slika Marije iz Ptujske Gore, ki zbira »svoje otroke« pod plaščem. Tako nekako jo čutim kot svojo mater.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

Jezusovo življenje. S pomočjo kroglic na njem vedno znova poglabljam vero in razumem njegovo ljubezen do nas.

Natalija, najlepša hvala, da si se z veseljem odzvala povabilu in z nami delila svojo zgodbo. Želimo ti Božjega varstva, veliko časa za družino in uresničenih potovanj. Vse dobro!

Šli smo na pot. Premagovali smo metre, kilometre, prevozili države in prečkali meje.

In šli smo na pot. Se spraševali, iskali, molili, zahvaljevali, brali, prisluškovali.

Prišli smo v Auschwitz, v Krakov, v Wadowice in Čenstohovo.

In prišli smo do čudenja, do kažipotov, do nemirne ljubezni in nečesa, kar nas žene naprej.

Auschwitz – sv. Maksimilijan Kolbe, sv. Edith Stein

Prva postaja Romarskega RadŽivima na Poljsko sta bila Auschwitz in Birkenau. Nemški nacistični koncentracijski taborišči. Mesti zla in trpljenja. Kraja, kjer ni bilo prostora za Boga. Pa vendar kraja mnogih znanih in razglašenih ter zagotovo še več brezimnih in neznanih svetnikov. Ob videnem in slišanem sem se spraševala, ali zlo nima meje, nima dna. In o tem, ali je spiralo zla mogoče presekati. V človeških očeh, s človeškimi močmi se to zdi nemogoče. A verniki stavimo na več kot le na ta svet. Stavimo na Boga. In kakor se zlo zdi brezmejno, je Božja ljubezen zagotovo brezmejna, Njegovo usmiljenje pa brez dna. V resnici sem se po Auschwitzu še bolj veselila nadaljevanja romanja, saj sem si želela še in še poslušati o Božji ljubezni, o Božjem usmiljenju, o Luči in o zagotovilu, da Bog na koncu zmaga. Da je že zmagal. In da ta zmaga ni bila podarjena, temveč plačana, pretrpena in zadoščena, mi pa odkupljeni. Bogu hvala! Auschwitz lahko pusti človeka pošteno obupanega in resigniranega, z mislijo na aktualne dogodke v svetu pa v prepričanju, da ga zlo čez in čez preplavlja in da spirale zla ni mogoče presekati. A ker nismo sami, ker je z nami Bog, tudi logika sveta postaja obrnjena na glavo. Človek sam očitno ne more iz vrtinca hudega, ampak z Božjo milostjo, z Božjo pomočjo, z Božjim v človeku, lahko tudi na krajih grozot in največjega trpljenja zacvetijo in zasvetijo najlepši svetniški zgledi, kot so sv. Maksimilijan Kolbe, sv. Edith Stein in nenazadnje naši predniki in sorodniki, ki so herojsko prenašali trpljenje, za povrh pa mučiteljem odpustili in z zaupanjem v Božje usmiljenje zapustili svet prav tu ali na katerem drugem domačem ali tujem mestu groze. Kako gre pa meni? Se zlu uprem že v malem, preden se kot plevel razraste in ga je sčasoma nemogoče populiti? Morda s pomočjo Božje motike? S sejanjem dobrega, ki tako odvzema mesto zlu?

Krakov – sv. Favstina Kowalska

Ko v mislih naštevam poljske svetnike, se mi misel prav gotovo ustavi pri Favstini. Poznam jo že iz otroštva, ko sem se na enih izmed duhovnih vaj srečevala z njenim življenjem in njeno globoko vero. Božje Usmiljenje je res neskončno. Ko pa smo se v ponedeljek popoldne pripeljali do našega romarskega doma, sem šele začela dojemati, da bom spala in se sprehajala na kraju, kjer je Favstina živela, molila, se pogovarjala z Jezusom, sprejemala reveže, kuhala. Gledala je podobno pokrajino, kot smo jo mi. Favstina je živela v začetku dvajsetega stoletja (1905–1938). In česar ona gotovo ni videla, sta dve mogočni cerkvi, ki smo ju obiskali. Ena je posvečena sv. Janezu Pavlu II., druga pa je bazilika Božjega Usmiljenja. Slednja je zrasla tam, kjer je nekoč Favstina okopavala krompir. Cerkev se mi je zdela zelo zelo velika, narejena v modernem slogu, tako da na začetku sploh ni bilo občutka, da gre za cerkev. Večkrat sem bila v njej in vsakič mi je bila bolj všeč. Od zunaj je zasnovana kot ogromna ladja, na premcu je kip sv. Janeza Pavla II., zvonik pa je nameščen v jamboru. Ko se je zvečerilo, je na glavni del ladje padla senca, ki je bila videti, kot bi bila del kraljeve krone. To je bil res veličasten pogled. Znotraj v glavni ladji, ki je polkrožno zasnovana, je ogromno vitražnih oken, modro-rumene barve. Dajejo vtis morja. Nad vhodom pa je v vitražu zahajajoče sonce z belim križem – Kristusom, z odsevom v morju. Pod glavno ladjo je še pet manjših kapel: nemška kapela, slovaška kapela, glavna italijanska kapela, grškokatoliška kapela in meni najljubša, madžarska kapela svetega Štefana. V njej so čudoviti mozaiki v rdečih, rjavih in zlatih tonih. V njej je upodobljena tudi moja zavetnica, sv. Marjeta Škotska. Ob zunanji strani glavne ladje pa je kapela, kjer 24 ur na dan poteka češčenje Najsvetejšega. Tja ves čas prihajajo ljudje. Tudi sama sem vstopila, da malo pozdravim Jezusa in lepota kapele me je prevzela.

Samostan, kjer je živela sv. Favstina, nam je razkazala redovnica, ki pripada istemu redu, kot sv. Favstina. S kakšnim veseljem in žarom nam je pripovedovala o njej in njenem življenju! Ogledali smo si repliko celice, v kateri je sv. Favstina živela in umrla. Videli smo zvonec, na katerega je pozvonil sam Jezus – reven berač in prosil Favstino za toplo hrano. Sprva ga ni prepoznala. Ko pa mu je prinesla hrano, je v njem zagledala Jezusa. V kom vse lahko vidim Jezusa? … Beračev ne vidim ali srečujem ravno pogosto, je pa polno drugih, potrebnih moje pomoči. Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili. (Mt 25, 40)

Krakov in Wadowice – sv. Janez Pavel II.

O zvestobi v malem, o (najprej) tihem, a zvestem življenju pa sem razmišljala ob obisku Centra sv. Janeza Pavla II. in njegovega rojstnega mesta, Wadowic. Vesela sem, da me ta naš sodobnik ni nagovoril v nostalgičnem smislu, češ: »To je bil papež naše mladosti,« temveč globlje, v opazovanju in občudovanju njegove človeške plati, nam tako blizu, odprte za delovanje Božjega, ki dviga, vodi, sveti. Občudujem ga, mladeniča, ki se sooča s težkimi izgubami svojih bližnjih. Predanega študenta, najboljšega v vsem, kar je delal. Prepričljivega igralca, obdanega s prijatelji kulture. Iskrenega iskalca Resnice. Inovativnega duhovnika, s smislom za mlade. Vsestranskega športnika, ki je povsod našel Boga. Svetovnega popotnika. In nenazadnje samozavestnega in odločnega papeža. Veselega, preizkušanega, drznega, a tako blizu navadnemu človeku. Hmmm, kdaj pomislim, da mi je blizu tudi zdaj? In kot svetnik blizu Bogu? Odlična možnost za priprošnjika!

Jasna gora – Čenstohovska mati Božja

Predzadnja postojanka našega romanja je bila Čenstohova oziroma Jasna gora, duhovna prestolnica Poljske, nekakšno »poljske Brezje«. Tja smo prispeli pozno popoldne ter se po maši in večerji odpravili do ogromnega trga pred samostanskim kompleksom, kjer domuje Čenstohovska mati Božja (poljsko Matka Boska Częstochowska). Poslušali smo župnika Simona, ki nas je nagovoril o Mariji in o njenem DA, ki se obnavlja pri vsaki sveti maši, o šoli evharistije, ki jo doživljamo na Jasni gori in konec koncev kjerkoli po vsem svetu. Tako so se vsebine, kraji in svetniki našega romanja ves čas povezovali: Totus Tuus, izročam se Ti, dar sem, Tebi, Marija, in po Tebi dar Jezusu. Tudi če ne razumem, sem Marijin vajenec, učim se pripadnosti Cerkvi, pripadnosti veri. Moja izročitev Mariji in Bogu ni poraz, ampak začetek svobode. Narod, ki ohrani vero, obstane.

Zvečer, malo pred deveto, nas je skupinica ponovno šla do čenstohovske cerkve ter do kapele, kjer domuje slavna Črna Marija. Šli smo na molitve, ki spremljajo vsakodnevno zapiranje Njene podobe. Čenstohovsko Marijo z Detetom sem v živo prvič videla in je zelo lepa. Oba z Jezusom sta oblečena v čudovita in dragocena oblačila. Presenetila in navdušila me je množica mladih ljudi, ki so prišli pobožno prosit Marijo za uspeh pri maturi. Do srca so me ganile njihove molitve in petje.

Zgodaj zjutraj, pred pol šesto, smo šli k sveti maši. Točno ob šestih zjutraj je bila kapela ponovno nabito polna. Najprej se je zaslišalo bobnanje, nato pa fanfare trobent, ki pritičejo prihodu Kraljice. Začeli so odkrivati Marijino podobo, čemur je sledila sveta maša. Po koncu maše smo kleče drsali okrog Marijinega oltarja. Videli smo tudi ogromno zahval. Poljaki imajo navado, da če kdo dobi kakšno prestižno nagrado, na primer Nobelovo nagrado ali kakšno vojaško priznanje ali kaj izjemnega, to prinesejo Mariji v Čenstohovo. Tam so ta priznanja izobešena in si jih lahko vsak ogleda. O, verno ljudstvo Poljakov! Da bi te vsaj delček posnemali …

Po zajtrku in nakupu spominkov smo se odpravili na našo zadnjo točko romanja – proti domu. Vsakdanjost teh dni smo peljali v svoje domove, k svojim sosedom, na svoja delovna mesta, v svoje župnije … In še zmeraj kot romarji hodimo naprej. Ker vera ni cilj, temveč pot.

V mesecu maju se bomo zopet spominjali Marije, Jezusove mame, ob četrtkih pa bodo naše Šmarnice še posebej posvečene družinam. Ob tej priložnosti vas lepo vabimo, da se vsak četrtek pridružite bogoslužju v cerkvi svete Elizabete, da skupaj »poduhamo« vonj šmarnic in Marije. Ob Mariji se lahko spomnimo vseh mater, ki trpijo, kot je trpela tudi Marija, ko je gledala svojega sina na križu; in ob njej vseh mam, ki se v stiski trudijo za dobrobit svojih otrok.

Tokrat vas v šmarnični spodbudi vabimo tudi na področje darovanjske drže, da pridemo naproti družini v stiski. Gotovo je mama srce družine, kot je bila tudi Marija poslušno srce Boga in središče Svete družine. Ena takšnih mam, ki skuša poslušati Srce, je tudi mama fanta Jaka, ki je star komaj 9 let in trpi za redko obliko bolezni. Mišična distrofija mu onemogoča normalno življenje in brez zdravljenja mu v nekaj letih grozi smrt. Nihče si ne želi umreti že v otroštvu, zato vas prosimo, da mu pomagate po svojih zmožnostih. Jaka mora čimprej na zdravljenje v tujino, saj v Sloveniji zdravila ni. Zato pa mora zbrati kar veliko vsoto denarja – 2,5 milijona evrov. Zaradi odmiranja mišic kmalu ne bo mogel več hoditi, takrat pa ne bo več primeren kandidat za zdravljenje.

Že večkrat se je zgodilo, da so otroci v Sloveniji zboleli za kakšno izmed redkih bolezni in je bilo zdravljenje možno le v Združenih državah Amerike, kjer so zdravila za take bolezni dostopna, terapija pa žal draga. Naš državni zbor je z 72 glasovi za in z nobenim proti pred kratkim sprejel Zakon o skladu za financiranje zdravljenja redkih bolezni, ki v okviru Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije zagotavlja sistemski vir financiranja zdravljenja redkih bolezni tudi z naprednimi zdravili, ki niso na voljo v Sloveniji. V konziliju zdravnikov za odločanje o zdravljenju oziroma povračilu stroškov bodo lahko sodelovali tudi tuji strokovnjaki. Žal to ne omogoča kritja zdravljenja za tiste otroke, ki so vključeni v I. fazo kliničnih študij, zato bodo nekatere družine še naprej primorane zbirati donacije.

Na naši šoli smo se odločili, da bomo Jaku pomagali, zato smo v okviru postne akcije na različne načine zbirali denar. V našem razredu smo zbirali denar s pouličnim petjem. Akcijo smo izvedli takoj po pouku, ko smo se skupaj odpravili do centra mesta. S seboj smo vzeli kitaro, na katero je igral sošolec, pripravili pa smo še plakat z napisom namena zbiranja denarja ter škatlo, v katero so lahko mimoidoči oddali svoj dar. Akcija se je izkazala za zelo uspešno, saj smo zbrali več kot 1000 evrov! Na to smo izredno ponosni in prepričani smo, da se je splačalo »zapraviti« en popoldan svojega časa.

Na žalost se kljub različnim podobnim akcijam po Sloveniji še vedno ni zbralo dovolj denarja. Številka se je sicer znižala, vendar je izrazito velik problem čas. Trenutno je potrebnih še okoli pol milijona evrov, ampak Jaka nima več veliko časa. Njegovi starši pravijo, da fant vedno težje opravlja vsakdanja dela, vedno hitreje se utrudi pri hoji in to še zdaleč ni dober znak. Jaka resnično potrebuje vašo pomoč! Zato se na vas obračamo še takole, preko spleta. Upamo, da bomo vsaj toliko uspešni kot na ulici. 🙂

Vsak lahko prispeva preko QR kode pod tem besedilom, svoj dar pa lahko nakažete tudi preko SMS-a JAKA5 ali JAKA10 na telefonsko številko 1919. Pomembno je, da skušamo pomagati ljudem v stiski, saj nikoli ne vemo, kdaj se bomo sami znašli v takšni situaciji. Hvala vam za vašo radodarnost in pripravljenost pomagati.

Več o Jaku in njegovi zgodbi si lahko preberete tukaj.

Alen Gril je eden tistih, za katere pravimo, da so »vsestranski«. Še, ko sva sodelovala kot sovoditelja Oratorija, sem vedela, da se nanj lahko zmeraj zanesem, da bo stvar vzel resno in z odgovornostjo. Prav tako pa so se marsikdaj pokazale njegove praktične veščine. Že od nekdaj ga poznamo kot srčnega, preprostega, skrbnega. Stvari se loteva mirno, premišljeno in natančno.

Alen prihaja iz Pameč, je poročen in je oče dečka. Po poklicu je gradbeni tehnik. Vsekakor pa je po duši skavt in prostovoljni gasilec. Kot bomo izvedeli, ga je ravno skavtstvo najbolj izoblikovalo ter mu predstavlja velik in pomemben del življenja. Med skavti velja za nekoga, ki ima ogromno znanja na vseh področjih in je zelo zanesljiv. Vsekakor pa zmeraj rad kaj ušpiči ali pa vsaj potiho pri tem sodeluje.

Zase pravi, da ima rad različne gradbene/domače projekte, čeprav verjamemo, da je zanje ob novorojenčku sedaj bolj malo časa. Pri srcu pa mu je tudi (gorsko) kolesarstvo. V Pastoralni zvezi je bil precej aktiven kot animator, sodeloval je pri raznih projektih, je nosilec, pomagal in sodeloval je tudi pri tehniki. Zadnje čase je bralec Božje besede, član ŽPS-ja in skupine Exodus.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Prihajam iz štiričlanske družine; imam še mlajšega brata, z nami pa sta živela še babica in dedek. Starša sta mi dala zgled delavnosti in me podprla pri odločitvi za skavte. Danes ne bi bil to, kar sem, če ne bi že v otroštvu spoznal skavtov.

Kako sta se spoznala z ženo?

Zelo smešno in zanimivo je, ko dobim tako vprašanje in rečem v Naklem. Marta namreč prihaja iz Nakla in kako je to mogoče, da sva se spoznala prav tam. Skavti in žena od bratranca so krivi, da sva se spoznala. Ko smo za poletni tabor iskali prostor, smo ga našli ravno v Naklem ob reki Savi. Poleg vsega smo imeli problem z ženskim tehničnim osebjem in je sovoditeljica našla dodatno tehniko med nekdanjimi sošolkami iz gimnazije. Tako sva se prvič videla na sami lokaciji in skozi tabor ni preveč nakazovalo, da bi si bila všeč (vse izvidnice in izvidniki so takoj nekaj sumili in vedeli, ko midva še nisva), a vse skupaj je moralo dozoreti (čisto nevede) še skozi en tabor leto dni kasneje v Lovrencu.

Kako sta se spoznala z Jezusom?

Spoznala sva se preko skavtov in narave, potem pa tudi pri animatorjih in se še spoznavava.

Kdo je zate Jezus?

Moj prijatelj in sopotnik na vseh poteh. Ko Jezusa prejmem v obhajilu, se počutim pomirjujoče.

Tvoj mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabil?

Sem še iz generacije, ki je odraščala brez tehnologije, tako sem veliko časa preživel zunaj, kjer smo se s sosedi brezskrbno igrali na cesti in kakšno kdaj ušpičili. Veliko smo skupaj prekolesarili in kar nekaj časa preživeli v gozdu. Vsako leto sem šel med poletnimi počitnicami za teden dni h gotiju in gotici v Črno na kmetijo, od koder imam lepe spomine.

Močno so me zaznamovali tudi skavti, ki so me potegnili v skavtsko življenje. Bilo je veliko skavtskih dogodivščin, med njimi bi izpostavil skavtski tabor v Lovrencu, ko sem bil že voditelj. S četo smo postavili ogromen, mogočen jambor (primeren, da ga postavijo odrasli ljudje) in kopali jarke v neobičajnih (beri: zelo deževnih) pogojih. 😅

Kako izgleda tvoj čisto običajen dan. Kaj je tisto, kar trenutno najbolj zaznamuje tvoje življenje?

Veliko je odvisno od moje službe. Vsak dan se razlikuje in nimam običajnega “rutinskega” dneva. Najbrž na to zelo vpliva moje delo v službi, saj hodim po terenu in mi velikokrat urnik in tempo narekujejo gradbišča.

Vstajam nekje med 4.45 in 6.00, nato se odpravim v pisarno v Maribor ali na teren. Veliko se prevozim, zato mi zjutraj zelo prija najprej tišina, molitev, nato bolj umirjena glasba. Po službi pridem domov, kjer me pričakata žena in sin, s katerima skupaj preživim popoldan in večer. Zvečer skupaj zmolimo in gremo spat.

Trenutno moje življenje najbolj zaznamuje dvomesečni sin, s katerim je vsak dan drugačen. In bolj on narekuje tempo.

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutil poslanstvo, je bila enostavna, jasna, ali je dolgo zorela?

Za poklic gradbeništva sem se odločil že po končani osnovni šoli. Za poslanstvo moža je bila pot nejasna, bil sem negotov, če bo sploh “kakšna zame”. Za poslanstvo očeta pa čudežna, saj sem spoznal, kako velik dar je imeti otroka. Poslanstvo za delo z mladimi (tudi po srcu) pa mi je priraslo k srcu po skavtski poti.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Najljubši kraj je na skavtskih taborih in predvsem v naravi, kjer je tišina in žvrgolenje ptic, ter na krajih, kjer lahko občudujem lepoto stvarstva. Tudi povsod, kjer se potepava z ženo in kjer se bomo zdaj kot družina.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto; si že našel svojega?

Najbolj sprejetega se počutim pri skavtih, nato ob domačih, prijateljih, v pastoralni zvezi, v exodus skupini in tudi pri gasilcih.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Imam vedro želja, uresničitev nekaterih je še daleč, drugih blizu. Imam pa še neporavnane račune z izobrazbo. 🤫 Predvsem pa si želim, da bi bili zdrava družina, kjer bi lahko vsi skupaj varno rasli.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Tega ne znam povedati, zagotovo pa čutim neko povezanost z Marijo zaradi ženine posebne povezanosti z njo.

Alen, hvala, ker si se odzval povabilu in si kljub natrpanemu urniku vzel čas za nas. Želimo ti vse lepo in dobro, naj tebe in tvojo družinico Bog še naprej čuva in opogumlja.

Alfa srečanja so tedenska druženja, ki potekajo vsako leto med januarjem in marcem. Na njih udeleženci ob filmu, pogovoru, pričevanjih in hrani spoznavajo krščansko vero.

Ne gre za predavanja ali učne ure, ampak za sproščen klepet, kjer se srečujejo ljudje z različnimi življenjskimi vprašanji. Namenjena je vsem, krščenim, verujočim in neverujočim. Je priložnost za nove korake ali novo poglavje v življenju, ki nas bolj poveže s sabo in z Bogom. Srečanja ponujajo varen prostor za različna vprašanja, ki jih držimo v sebi. Za mnoge ljudi je pomemben tudi občutek, da niso sami. Veliko jih tam doživi notranji mir, stik s seboj, pletejo se nova prijateljstva in poznanstva. Za marsikoga so začetek neke nove poti ali pa čas, ko se ustavijo in pogledajo globlje vase.

Del Alfa srečanj je tudi Alfa dan, ki se je mnogih globoko dotaknil. Svoje občutke o Alfa srečanjih in tem posebnemu dnevu so z nami delili udeleženci:

Iskrena zahvala vsem, ki ste sodelovali v pripravi in izvedbi tega dne ter nam, udeležencem, naredili ta dan tako poseben. Hvala tudi za vsa vaša prizadevanja v vseh dosedanjih Alfa srečanjih.

Iskrenost v skupini je ustvarila občutek Pripadnosti in prebudila ZaUpanje. V teh trenutkih sem začutila, da nas povezujejo iste Vrednote in preproste, a globoke Življenjske resnice. In prav ta občutek brezpogojne Sprejetosti, Veselja nad življenjem in Preprostosti je zame bistvo Alfe.
Ines P.

Bil je eden tistih dni, ko se vse poklopi. Poln smeha, topline in občutka povezanosti. Energija med nami je bila iskrena. Bilo je čutiti posebno toplino, kot takrat, ko veš, da si ob pravih ljudeh. Najbolj se me je dotaknilo slavljenje z molitvijo nad vsakim posameznikom, saj sem ob tem začutila Božji dotik in sprejetost.

Hvaležna sem, da sem bila del tega dneva in tega slavja. Dan, ki si ga bom zapomnila za vedno. Hvala vsem voditeljem, ker se trudite za nas.
Valerija Č.

ALFA IN OMEGA
Alfa je bilo moje prijetno druženje z Vami,
Lahkotno, nadvse prijetno v očeh, ob slovesu s solzami,
Familiarno, družabno, radostno je bilo srečanje v dvorani.
A minilo je prehitro kot utrinek in preblisk,
In z željo za ponovni skorajšnji v duši in srcu dotik,
Nesluten občutek, kot da bom imel z Vami kmalu spet stik.
O, ko bi nam ljubi Bog dal v duhu in dejanjih pravo spoznanje,
Mir v duši in ogenj v srcu za pravo dejanje.
Enaki pred Gospodom v slabostih smo vsi,
Gledamo v mislih na večnost, da se nam le-ta zgodi.
A pot je še dolga in vemo, da Gospod je svetilnik, ki nam upe podari.
OMEGA. ZA NAS NI KONEC POTI,
KER UPAMO, DA V TVOJI SMO MILOSTI VSI.
P.V.

Ko sem sedela pri pashalni večerji, sem imela občutek, da ne vstopam samo v lep, nekoliko drugačen obred, ampak v nekaj zelo starega, domačega in hkrati zelo živega. V prostor ni prišla le skupina ljudi, ampak občestvo. Prišli smo nekoliko prej, se umirili, si izmenjali nekaj pogledov in tihih besed, potem pa se je začelo to, kar je bilo veliko več kot skupna večerja. Miza ni bila samo miza. Postala je kraj spomina, hvaležnosti, molitve in bližine.

Ob takem obredu človek zelo jasno začuti, zakaj je bila miza v Svetem pismu tako pomembna. Toliko odločilnih trenutkov se zgodi prav tam: ob kruhu, čaši, blagoslovu, ob poslušanju in ob skupnosti. Tudi Jezus je svojo pot proti trpljenju in smrti sklenil prav z večerjo z učenci. Katoliško izročilo v zadnji večerji prepoznava trenutek, v katerem je Jezus postavil evharistijo, ko je kruh povezal s svojim telesom in vino s svojo krvjo; zato je veliki četrtek tako tesno povezan z začetkom svetega tridnevja.

Prav zato ima pashalna večerja za katoličana posebno globino. Ne gre za poskus, da bi “ponovili judovsko pasho” v zgodovinskem smislu, ampak za duhovno vstopanje v ozadje tiste noči, ko je Bog svoje ljudstvo vodil iz sužnosti v svobodo in ko je Kristus to starozavezno izročilo dopolnil s svojim darom samega sebe. Cerkev že od začetkov bere to povezanost zelo jasno: Kristusova daritev, ki jo obhajamo pri oltarju, dopolnjuje in izpolnjuje to, kar je bilo v stari zavezi nakazano v pashi.

Mene se je pri obredu najbolj dotaknilo prav to, kako močno je vse spominjalo na sveto mašo in hkrati osvetljevalo njeno notranjost. Skupna miza, zbranost, blagoslov, kruh, vino, beseda, tišina, odgovori navzočih, drža spoštovanja in hvaležnosti – vse to je bilo tako zelo domače. Kot da bi človek za hip stopil nekoliko bližje izvirom tega, kar pri maši obhajamo vsako nedeljo. Oltar pri maši ni le prostor obreda, ampak miza daritve in občestva; tudi zato Cerkev evharistijo razume kot izraz in vir edinosti med verniki.

Ob pashalni večerji sem močneje razumela tudi, da vera ni nikoli samo stvar posameznika. Je pot ljudstva, družine, skupnosti. Ta večer ni bil sestavljen iz velikih zunanjih učinkov, ampak iz preprostih stvari, ki so dobile težo: eden nekaj prinese, drugi pripravi, tretji streže, nekdo posluša, nekdo moli, kdo drug s svojo navzočnostjo dopolni celoto. Prav v tem je bila lepota večera. Vse je govorilo, da je praznik vedno nekaj, kar si med seboj podarimo.

Zelo dragoceno se mi zdi, da tak obred doživimo prav v dneh pred svetim tridnevjem. Veliki četrtek, veliki petek in velikonočna vigilija niso trije ločeni dogodki, ampak eno samo veliko praznovanje Kristusove ljubezni, njegove daritve in zmage življenja. Pashalna večerja človeka nežno uvede v to skrivnost. Pomaga mu, da veliki četrtek ne ostane samo pri zunanjem spremljanju bogoslužja, ampak globlje začuti, kaj pomeni, da nas je Gospod ljubil do konca.

V spominu mi ostaja tudi nekaj zelo preprostega: občutek, da Bog ne obide tistega, kar je najbolj človeško. Ne pride mimo kruha, mize, odnosa, pogovora, gostoljubja. Prav tam nas sreča. Prav tam posvečuje naše najbolj vsakdanje geste. To, kar je navadno, postane znamenje. To, kar je skupno, postane sveto. In to, kar je videti kot večerja, postane molitev.

Pashalna večerja me je zato nagovorila kot lep in dragocen uvod v največje dneve cerkvenega leta. Ne zato, ker bi želela nadomestiti sveto mašo, ampak prav nasprotno: ker jo pomaga globlje razumeti in bolj hvaležno obhajati. Po takem večeru človek stopi v sveto tridnevje bolj zbran, bolj odprt in bolj doma v evangeliju. Kot da bi srce že sedelo pri mizi z učenci in skupaj z njimi čakalo, da se razodene vsa globina velikonočne skrivnosti.