Alfa srečanja so tedenska druženja, ki potekajo vsako leto med januarjem in marcem. Na njih udeleženci ob filmu, pogovoru, pričevanjih in hrani spoznavajo krščansko vero.

Ne gre za predavanja ali učne ure, ampak za sproščen klepet, kjer se srečujejo ljudje z različnimi življenjskimi vprašanji. Namenjena je vsem, krščenim, verujočim in neverujočim. Je priložnost za nove korake ali novo poglavje v življenju, ki nas bolj poveže s sabo in z Bogom. Srečanja ponujajo varen prostor za različna vprašanja, ki jih držimo v sebi. Za mnoge ljudi je pomemben tudi občutek, da niso sami. Veliko jih tam doživi notranji mir, stik s seboj, pletejo se nova prijateljstva in poznanstva. Za marsikoga so začetek neke nove poti ali pa čas, ko se ustavijo in pogledajo globlje vase.

Del Alfa srečanj je tudi Alfa dan, ki se je mnogih globoko dotaknil. Svoje občutke o Alfa srečanjih in tem posebnemu dnevu so z nami delili udeleženci:

Iskrena zahvala vsem, ki ste sodelovali v pripravi in izvedbi tega dne ter nam, udeležencem, naredili ta dan tako poseben. Hvala tudi za vsa vaša prizadevanja v vseh dosedanjih Alfa srečanjih.

Iskrenost v skupini je ustvarila občutek Pripadnosti in prebudila ZaUpanje. V teh trenutkih sem začutila, da nas povezujejo iste Vrednote in preproste, a globoke Življenjske resnice. In prav ta občutek brezpogojne Sprejetosti, Veselja nad življenjem in Preprostosti je zame bistvo Alfe.
Ines P.

Bil je eden tistih dni, ko se vse poklopi. Poln smeha, topline in občutka povezanosti. Energija med nami je bila iskrena. Bilo je čutiti posebno toplino, kot takrat, ko veš, da si ob pravih ljudeh. Najbolj se me je dotaknilo slavljenje z molitvijo nad vsakim posameznikom, saj sem ob tem začutila Božji dotik in sprejetost.

Hvaležna sem, da sem bila del tega dneva in tega slavja. Dan, ki si ga bom zapomnila za vedno. Hvala vsem voditeljem, ker se trudite za nas.
Valerija Č.

ALFA IN OMEGA
Alfa je bilo moje prijetno druženje z Vami,
Lahkotno, nadvse prijetno v očeh, ob slovesu s solzami,
Familiarno, družabno, radostno je bilo srečanje v dvorani.
A minilo je prehitro kot utrinek in preblisk,
In z željo za ponovni skorajšnji v duši in srcu dotik,
Nesluten občutek, kot da bom imel z Vami kmalu spet stik.
O, ko bi nam ljubi Bog dal v duhu in dejanjih pravo spoznanje,
Mir v duši in ogenj v srcu za pravo dejanje.
Enaki pred Gospodom v slabostih smo vsi,
Gledamo v mislih na večnost, da se nam le-ta zgodi.
A pot je še dolga in vemo, da Gospod je svetilnik, ki nam upe podari.
OMEGA. ZA NAS NI KONEC POTI,
KER UPAMO, DA V TVOJI SMO MILOSTI VSI.
P.V.

Ko sem sedela pri pashalni večerji, sem imela občutek, da ne vstopam samo v lep, nekoliko drugačen obred, ampak v nekaj zelo starega, domačega in hkrati zelo živega. V prostor ni prišla le skupina ljudi, ampak občestvo. Prišli smo nekoliko prej, se umirili, si izmenjali nekaj pogledov in tihih besed, potem pa se je začelo to, kar je bilo veliko več kot skupna večerja. Miza ni bila samo miza. Postala je kraj spomina, hvaležnosti, molitve in bližine.

Ob takem obredu človek zelo jasno začuti, zakaj je bila miza v Svetem pismu tako pomembna. Toliko odločilnih trenutkov se zgodi prav tam: ob kruhu, čaši, blagoslovu, ob poslušanju in ob skupnosti. Tudi Jezus je svojo pot proti trpljenju in smrti sklenil prav z večerjo z učenci. Katoliško izročilo v zadnji večerji prepoznava trenutek, v katerem je Jezus postavil evharistijo, ko je kruh povezal s svojim telesom in vino s svojo krvjo; zato je veliki četrtek tako tesno povezan z začetkom svetega tridnevja.

Prav zato ima pashalna večerja za katoličana posebno globino. Ne gre za poskus, da bi “ponovili judovsko pasho” v zgodovinskem smislu, ampak za duhovno vstopanje v ozadje tiste noči, ko je Bog svoje ljudstvo vodil iz sužnosti v svobodo in ko je Kristus to starozavezno izročilo dopolnil s svojim darom samega sebe. Cerkev že od začetkov bere to povezanost zelo jasno: Kristusova daritev, ki jo obhajamo pri oltarju, dopolnjuje in izpolnjuje to, kar je bilo v stari zavezi nakazano v pashi.

Mene se je pri obredu najbolj dotaknilo prav to, kako močno je vse spominjalo na sveto mašo in hkrati osvetljevalo njeno notranjost. Skupna miza, zbranost, blagoslov, kruh, vino, beseda, tišina, odgovori navzočih, drža spoštovanja in hvaležnosti – vse to je bilo tako zelo domače. Kot da bi človek za hip stopil nekoliko bližje izvirom tega, kar pri maši obhajamo vsako nedeljo. Oltar pri maši ni le prostor obreda, ampak miza daritve in občestva; tudi zato Cerkev evharistijo razume kot izraz in vir edinosti med verniki.

Ob pashalni večerji sem močneje razumela tudi, da vera ni nikoli samo stvar posameznika. Je pot ljudstva, družine, skupnosti. Ta večer ni bil sestavljen iz velikih zunanjih učinkov, ampak iz preprostih stvari, ki so dobile težo: eden nekaj prinese, drugi pripravi, tretji streže, nekdo posluša, nekdo moli, kdo drug s svojo navzočnostjo dopolni celoto. Prav v tem je bila lepota večera. Vse je govorilo, da je praznik vedno nekaj, kar si med seboj podarimo.

Zelo dragoceno se mi zdi, da tak obred doživimo prav v dneh pred svetim tridnevjem. Veliki četrtek, veliki petek in velikonočna vigilija niso trije ločeni dogodki, ampak eno samo veliko praznovanje Kristusove ljubezni, njegove daritve in zmage življenja. Pashalna večerja človeka nežno uvede v to skrivnost. Pomaga mu, da veliki četrtek ne ostane samo pri zunanjem spremljanju bogoslužja, ampak globlje začuti, kaj pomeni, da nas je Gospod ljubil do konca.

V spominu mi ostaja tudi nekaj zelo preprostega: občutek, da Bog ne obide tistega, kar je najbolj človeško. Ne pride mimo kruha, mize, odnosa, pogovora, gostoljubja. Prav tam nas sreča. Prav tam posvečuje naše najbolj vsakdanje geste. To, kar je navadno, postane znamenje. To, kar je skupno, postane sveto. In to, kar je videti kot večerja, postane molitev.

Pashalna večerja me je zato nagovorila kot lep in dragocen uvod v največje dneve cerkvenega leta. Ne zato, ker bi želela nadomestiti sveto mašo, ampak prav nasprotno: ker jo pomaga globlje razumeti in bolj hvaležno obhajati. Po takem večeru človek stopi v sveto tridnevje bolj zbran, bolj odprt in bolj doma v evangeliju. Kot da bi srce že sedelo pri mizi z učenci in skupaj z njimi čakalo, da se razodene vsa globina velikonočne skrivnosti.

V marcu je v Pastoralni zvezi Slovenj Gradec že tradicionalno potekal Tečaj priprave na zakon. Ker verjamemo, da je za gradnjo dobrega zakona ključen kakovosten odnos, priprava poteka tako, da zaročence povabimo k pogovoru o različnih temah.

Srečanja začnemo z ogledom video vsebine, ki nas uvede v posamezno temo, nato pa nas gradivo vodi v pogovor. Dotaknili smo se teme komunikacije, reševanja konfliktov in zaveze. Priprave na zakon se je udeležilo 15 parov.

Za konec pa še misel, ki jo je z nami delil župnik Simon in si želimo, da bi bila vodilo vsakega zakona: “Naj bo vajin zakon bolj navdihujoč kot vajina poroka.”

Odzivi:

“Tečaj priprave na zakon sva s partnerjem začela brez posebnih pričakovanj, ob tem pa naju je spremljal tudi občutek, da imava že tako preveč obveznosti. Prav zato naju je izkušnja še toliko bolj pozitivno presenetila. Srečanja so večkrat presegla najina pričakovanja – postala so dragocen prostor, kjer sva si zavestno vzela čas drug za drugega, za iskren pogovor in za kakovostno skupno preživljanje časa.
Vsebina predavanj je bila izjemno poučna, življenjska in realna, hkrati pa polna tistih pravih “aha” trenutkov, ki spodbudijo razmislek in prinesejo nova spoznanja. Tečaj nama ni dal le znanja, ampak predvsem priložnost, da poglobiva svoj odnos in se še bolj poveževa. Z veseljem bi ga priporočila vsakemu paru.”

Patricija in Roman

Tečaj priprave na krščanski zakon v Slovenj Gradcu je tečaj o medosebnih odnosih, ki bi ga priporočila vsem parom; tudi tistim, ki nimajo tradicionalno verskega ozadja. Temelji na delu v parih, kjer zaročenca skozi vzpodbudo informativnih videoposnetkov raziskujeta njuno zvezo: kako dobro se poznata, kakšna so njuna pričakovanja, naučita se bolje slišati drug drugega … Odpirajo se tudi teme medsebojne komunikacije ter načinov reševanja konfliktnih situacij.

Vzdušje na tečaju je sprejemajoče, toplo, vendar dovolj intimno za iskren pogovor. Za naju je bil to dragocen čas, ki sva ga preživela v pogovoru. Preko spoznavanja pogledov drug drugega naju je pripravil na zakonsko življenje po poroki, ki pride z Božjim blagoslovom.

Petra in Jakub

Tokrat pokukajmo v delček življenjske zgodbe in pričevanje naše Maje. Maja Kragelnik sicer prihaja iz Godoviča v občini Idrija. Pri nas na Koroškem je spoznala moža Grego in tukaj sta si ustvarila dom in družino. Včasih, ko jih tako srečamo pri mašah ali kako drugače, bi si lahko zamomljali tisto: “Naša četica koraka …” Lahko bi rekli, da ima Maja doma kar svoj vrtec, in tudi sicer po poklicu vzgojiteljica.

Poznamo jo kot preprosto, simpatično, skrbno, srčno in sproščeno, a hkrati z neko mero »primorske« odločnosti in trme. Vse te lastnosti zagotovo prav pridejo tudi pri vzgoji njunih otrok kot tudi v službi.

Kot pravi, ji vključenost v pastoralno delo župnije veliko pomeni. Trenutno je dejavna kot glavna nosilka družinske kateheze, nosilka mesečne veroučne skupine, je bralka Božje besede, delivka kruha pri svetih mašah, pomaga pri trikraljevski akciji. Najbrž bi se našlo še kaj, saj je vedno pripravljena deliti svoj prosti čas, čeprav ga je trenutno ob skrbi za družino malo manj. Lahko dodamo tudi to, da Maja s svojim prisrčnim nasmehom v družbi zmeraj pripomore k sproščenemu vzdušju, rada pa tudi pomaga kakšno ušpičiti.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Izhajam iz osemčlanske družine, z nami sta živela še stara mama in stari ata, tako da nas je bilo deset. Imam še štiri sestre in enega brata. Brat je duhovnik. Naša družina je vsako nedeljo hodila k sveti maši, vsak dan smo skupaj molili, praznovali smo verske praznike, veliko smo hodili na romanja … nismo pa se nikoli pogovarjali o veri, uporabljali osebne molitve, se pogovarjali, kaj nam ostaja od svete maše, kaj nam Bog pomeni, kako v težavah iskati oporo v Njem … Ko sedaj gledam nazaj, mi je to doma zelo manjkalo.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Na mojo duhovno pot je vplivala smrt našega duhovnika Vinka Kobala (konec osnovne šole). Takrat vem, da me je močno prizadela, saj je bil res karizmatik za vse župljane, predvsem za mlade. Poleti sem nato odšla na duhovne vaje za mlade, ki jih je ustanovil. Bile so v Stržišču pod Črno prstjo in tam vem, da se me je Gospod dotaknil. Že sama narava je tam božanska, potem pa še Gospodova roka. Domov sem prišla popolnoma spremenjena.

Kdo je zate Jezus?

Zame je Jezus Pot. Tam, kjer je On, sem jaz. Je nekdo, ki mu lahko povem čisto vse, ki me sprejema tako, kot sem, z vsemi negativnimi in pozitivnimi lastnostmi. Vem, da me ne bo obsojal. Kadar mi je težko v življenju, se vedno obrnem Nanj. On je vedno tam. Je moja opora, moj prijatelj in vodnik.

Tvoj mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabila?

Mislim, da moje doživetje v misijonih. V poletnih mesecih 2007, 2008 in 2009 sem bila v misijonu na Madagaskarju. Bili smo pri naših misijonarjih na jugu otoka, kjer smo imeli oratorije za tamkajšnje otroke. Tam res ugotoviš, da ni samoumevno imeti toplega doma, tople postelje, polnega hladilnika. V misijonih se je začela rojevati misel, da bom šla v misijone. Ampak, saj veste … Gospod ima popolnoma drug plan 😊.

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutila poslanstvo, je bila enostavna, jasna, ali je dolgo zorela?

Ko sem hodila že eno leto na priprave za laiško misijonarko, sem spoznala svojega sedanjega moža. Vem, da sem imela kar boj v sebi … misijoni ali Grega. Po pogovoru z misijonarjem, po molitvi in premišljevanju, kaj narediti, je odločitev padla. Ostanem doma. Sedaj je Grega moj mož, imava sedem otrok (dva sta že pri Jezusu). Nekje v meni pa še vedno tli misel, da bom nekoč laiška misijonarka. Ko sem prišla na Koroško, mi je duhovnik rekel, da sem prišla v misijone na Koroško.

Kako izgleda tvoj čisto običajen dan. Kaj je tisto, kar trenutno najbolj zaznamuje tvoje življenje?

Moje življenje trenutno najbolj zaznamujejo moji otroci. Vedno prej vstanem, da imam čas za jutranjo molitev, potem pa je dan speljan v otroke. Ko pridejo domov iz šole, sem večinoma tukaj zanje 😊, saj jih je potrebno voziti v glasbeno šolo. Bo še prišel čas zame, samo da otroci zrastejo 😊. Trenutno sem v tem, da se darujem za drugega.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

V naravi. Z naravo sem obdana že vse življenje in v naravi res čutim Boga. Kadar sem sama, jo opazujem, občudujem, poslušam ptičje petje. Bog je res čudovit; kaj vse nam je dal. Zahvaljujem se mu za vsak kamenček, vsako mravljico, za vse. Tako tudi otroke učim, da morajo spoštovati naravo, saj nam jo je dal Oče Stvarnik.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto; si že našla svojega?

Ja, občestvo je res zelo pomembno in ko sem prišla na Koroško, tega nisem občutila. Sama sem iz župnije, ki je bila zelo močna, kjer smo bili vsi župljani aktivno vključeni, kjer je bilo preprosto fajn. Radi smo bili skupaj. To sem pogrešala. Potem pa se je zgodila menjava duhovnikov in takrat sem lahko tudi jaz vstopila. In to fejst vstopila. Počutila sem se sprejeto, zaželeno. Takrat sem vedela, da sem doma.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Da bi lahko v polnosti živela to, za kar me je Gospod poklical, z vsemi darovi, ki mi jih je dal.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Marija je moja zavetnica in že od vedno mi je blizu. Sedaj, ko sem sama mama, pa še toliko bolj. Dostikrat se obrnem Nanjo, ko mi je v materinstvu težko, ko mi ne gre vse tako, kot bi moralo iti, ko me otroci ne ubogajo. Takrat ji povem, kaj čutim, in lahko rečem, da mi je potem malo lažje.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

… bližino Boga. Ob molitvi rožnega venca se zavem, da je Gospod tu. Posebno sem rožni venec začutila v srednji šoli, ko sem šla prvič v Medžugorje. Tam sem ob molitvi začutila mir, blaženi mir.

Draga Maja, hvala. Zagotovo smo te sedaj še malo bolj spoznali. Hvala, ker si z nami delila svoje misli in izkušnje. Vse dobro!

Pregovor pravi: človek obrača, Bog obrne! Zagotovo je tako tudi pri vsakem izmed nas Gospod že mariskaj »prerešetal«. Včasih uberemo poti, ki se nam zdijo privlačne, pa se kasneje izkažejo kot ne zelo dobre. Tudi David Kotnik (25 let) iz Slovenj Gradca si sam najbrž nikoli ni predstavljal, da bo po nekaj letih, ko mu vera in Jezus nista dosti pomenila, sedaj propedevtik. Propedevtični letnik je namenjen pripravi na duhovništvo in se pri nas izvaja v Šmarjah pri Jelšah. Je poseben program, kjer se kandidati seznanjajo z duhovniškim poklicem, kasneje pa jim omogoči vpis v bogoslovje.

David prihaja iz velike družine, ki jo redno srečujemo pri bogoslužjih in dejavnostih v naši pastoralni zvezi. Nekaj besed je z nami podelila tudi najstarejša izmed otrok, sestra Lucija. »Lahko rečem, da sva si z Davidom bližje kot kdajkoli prej. V otroštvu sva se pogosto ‘bockala’ in nagajala drug drugemu. Takrat sem bila prepričana, da se nikoli ne bova zares marala. A leta so naredila svoje – med nama se je spletla globoka vez. Je izjemno zanimiva osebnost. Če se z njim podaš v pogovor, še dolgo ne boš pozabil te izkušnje. Preproste stvari zna predstaviti na zapleten način, ki pa je hkrati svojevrsten in zabaven. Ob njegovih razlagah se lahko do solz nasmejiš ali pa se znajdeš sredi vroče debate, kjer vsak hoče imeti svoj prav.«

Lucija pove tudi prigodo, da sta še kot otoka med največjo nevihto z dežniki v rokah splezala na drevo, da bi se zaščitila pred dežjem. Že takrat sta »izzivala usodo«, a Bog ju je vedno obvaroval – tako ob fizičnih padcih kot tistih, ki jih prinese življenje. Doda, da je iskreno hvaležna, da se je David našel, da je odkril novo pot – pot ljubezni, razumevanja, pot do Boga.

V naslednjih vrsticah pa se nam bo David predstavil kar sam.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Izhajam iz devetčlanske družine. Otrok nas je šest in jaz sem najstarejši izmed štirih sinov. Živimo v hiši in z nami živi tudi babi, kličem jo bakica. :) Tako jo kličem, ker naše korenine segajo v Hercegovino.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Jezusa sem začel spoznavati kot otrok pri verouku. Večkrat sem gledal kakšne risanke o Jezusu in bile so mi zelo všeč. Takrat je bil On zame nekdo, ki je živel nekoč davno in delal čudeže. To je bilo vse in kot najstnik sem pozabil na Jezusa. Sledilo je težko obdobje v mojem življenju. Zašel sem s poti in dosegel dno. Taval sem v temi. Bil sem izgubljen. Pred tremi leti na romanju v Medžugorje pa mi je prišel Jezus naproti. Dojel sem, da je grob prazen. Jezus je ŽIV. Še zdaj dela čudeže in se nam daje spoznavati. Skozi ta tri leta mi je stal ob strani, me učil in se mi dal spoznavati. Ni mi samo spremenil življenja, ampak Jezus mi je dal novo življenje. Ne morem pa reči, kako sem Jezusa spoznal, ker ga še spoznavam in do konca tega življenja ga še bom.

Kdo je zate Jezus?

Jezus je zame prijatelj. Je nekdo, ki me želi poslušati. Vedno je blizu, je v meni, je v vseh nas. Jezus je moj smisel, je ljubezen, življenje. Jezus je jedro mojega bitja, izvir življenja. Preprosto moje vse.

Kako je videti tvoj čisto običajen dan? Kaj je tisto, kar trenutno najbolj zaznamuje tvoje življenje?

Zdaj, ko razmišljam, ni noben dan običajen. Vsak dan je drugačen in pester. Edino, kar je stalno, so zajtrk, kosilo, večerja in molitev. Moje življenje najbolj zaznamuje to, da nikamor ne grem brez Jezusa. Karkoli delam, predam Njemu in ničesar ne storim, ne da bi se prej posvetoval z Gospodom.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Moj najljubši kraj je tam, kjer je On, pa naj bo to v kapeli ali cerkvi. Drugače pa kjerkoli, saj ga nosim s seboj v srcu. Lahko pa rečem, da najbolj čutim Božjo bližino takrat, kadar Boga slavimo skupaj. S skupnimi molitvami, slavljenji, pogovori … kjer smo združeni – dva ali več v Jezusovem imenu.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejetega? Si že našel svojega?

Bratovščina Exodus. Čeprav sem najmlajši v skupini in se po starosti precej razlikujemo, jih res vidim kot brate. Veliko so mi pomagali na poti. Skupaj rastemo, se smejemo, delimo svoje izkušnje … Najpomembneje pa je to, da smo skupaj premagovali preizkušnje, izzive in se podpirali med seboj, da si stojimo ob strani. Moji bratje iz Exodusa imajo posebno mesto v mojem srcu in vedno, kadar jih srečam, se razveselim.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Nimam posebnih želja. Edina želja je to, da živim polno življenje po Božjem načrtu. Da ne skrenem s poti, ki jo ima Bog zame. Da bi resnično mogel videti Kristusa v drugih in brezpogojno ljubiti.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Oh, Marija, draga mamica … Ona je zame čudovita. Vedno, kadar jo pogledam, se mi zmehča srce. Nisem mogel priti do Jezusa, ne da bi me ona ustavila na poti. Kot vsako mamo skrbi za svojega sina, tako je Marija želela mene spoznati, da vidi, s kom se Jezus druži. Vedno znova me vzame k sebi v naročje, me pripravlja in usmerja k Jezusu.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

Molitev, v kateri se umirim, kjer dopustim, da mi Bog spregovori. In če imam slab dan, najprej »poštudiram«, ali sem zmolil rožni venec, in če ga nisem, potem vem, zakaj je slab.

David, hvaležni za tvoje besede ti želimo, da boš na svoji poti odkrivanja in razločevanja vedno znova znal prepoznati Božjo voljo. Hvala za iskrenost in preprostost.

Obvezna oprema Šmarčanke Nike Priteržnik: dobra volja, iskren in simpatičen nasmeh ter prijaznost. Niko sem spoznala v času sodelovanja na oratoriju in RadŽivimu. S svojo prisrčnostjo se ti kaj hitro prikupi. V naši Pastoralni zvezi župnij sodeluje kot animatorka in nosilka, že nekaj časa pa je tudi zvesta skavtinja.

Sicer je študentka magistrskega študija slovenistike ter primerjalne književnosti in literarne teorije. Poleg vseh obveznosti, ki jih ni malo, tudi doma na kmetiji še vedno rada pomaga. Je uspešna rokometašica – aktivno namreč trenira rokomet v prvi ženski članski ligi v Velenju.

Prosti čas porabi za počitek, branje, gledanje serij in druženje s prijatelji. Doda, da zelo rada potuje, hodi na nogometne tekme in koncerte ter seveda preizkuša nove reči. Tisti, ki jo poznamo že nekaj časa, vemo, da je človek s polno mero energije in samodisciplino. Ob vseh obveznostih pa je vedno pripravljena priskočiti na pomoč na dogodkih v pastoralni zvezi.

Iz kakšne družine izhajaš?

Prihajam iz šestčlanske družine. Sem najstarejša izmed štirih otrok, imam brata Žana in Jako ter sestro Kajo. Doma ni nikoli miru, saj nas je veliko. Lahko bi rekla, da je »urejeni kaos«, v katerem se vsi dobro počutimo in se imamo zelo radi.

Kdo je zate Jezus?

Jezus je moj prijatelj in sopotnik v življenju, na katerega se lahko obrnem, ko mi je hudo, saj mi na pot vedno pošlje prave ljudi.
Kako sta se spoznala?
Spoznala sva se na verouku in pri svetih mašah, sedaj pa svoj odnos poglabljava pri animatorjih in skavtih.

Kako je trenutno videti tvoj najbolj običajen dan?

Trenutno sem v času zaključevanja študija, kar pomeni, da pišem magistrsko nalogo in moj urnik ni tako zelo zaseden. Dopoldan najpogosteje delam za računalnikom, pišem, berem, tečem ali pa grem v fitnes. Popoldneve pa začnem ob kosilu z najbližjimi. Po kosilu so moji dnevi različni: male deklice treniram rokomet, tujce učim slovenskega jezika, pišem magistrsko nalogo … Dan zaključim s treningom rokometa.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Na skavtskem taboru, zjutraj v naravi, ko je zunaj tišina in sem lahko sama s svojimi mislimi. Res neverjetno je opazovati, kako se narava prebuja, gledati sončni vzhod, gore, reke … lahko se samo čudiš Stvarniku.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Posebnih želja nimam. Trenutno želim zaključiti magistrsko nalogo in najti službo.

Na kaj/koga imaš najlepše spomine v povezavi z delovanjem v naši pastoralni zvezi?

V pastoralni zvezi sem srečala ogromno ljudi, za katere sem zelo hvaležna. Vesela sem, da sem lahko del te skupnosti, ki mi je ogromno dala in mi daje. Eden izmed najlepših spominov so mi trojke v Izoli na RadŽivimu. Zdi se mi, da takrat otrokom lahko največ daš in pričuješ, odnosi pa so najbolj iskreni.

Kdaj in zakaj si se pridružila skavtom in kako bogatijo tvoje življenje?

Skavtom sem se pridružila razmeroma pozno, šele v srednji šoli. Zakaj? Pravzaprav ne vem, povabili so me in rekla sem »ja«. Sedaj mi ni žal. Pri skavtih sem osebno zrasla, spoznala nove prijatelje in drugačen način življenja. Rekla bi lahko, da so me izoblikovali v osebo, kakršna sem danes. Dali so mi ogromno veščin, zmožnosti organizacije in znanja, ki ga lahko uporabljam tudi v vsakdanjem življenju.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Kdaj se pa ti obrneš na svojo mamo? Takšen odnos čutim z Marijo.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

… oporo, ko sem vesela, žalostna, srečna, prestrašena, raztresena, pomirjena …

Nika, hvala, da si se z veseljem odzvala povabilu in z nami delila delček svojega polnega življenja. Vse dobro ti želimo v novem letu, ohrani svojo prisrčnost in dobro voljo še naprej.

V tokratnem intervjuju se nam pobliže predstavi Janez Glasenčnik iz župnije svetega Danijela na Razborju. Je gospodar na kmetiji, ki jo je podedoval po svojih starših. Po izobrazbi je inženir lesarstva in zato tudi dober »tišlar« v svoji delavnici, kjer vseskozi nastaja kaj novega. Če bi tako na hitro povprašali ljudi, kaj vedo o njem, bi bil najpogostejši odgovor zagotovo, da Janez igra orgle in vodi zbore.

Že od malih nog je glasba (predvsem sakralna) del njegovega življenja. Najprej raztegovanje meha, potem vpis v glasbeno šolo ter igranje klavirja in orgel. V domači župniji že več kot 30 let vodi zbor, tudi otroškega, pri katerem mu sedaj pomaga najstarejša hči Lara. Bil je zborovodja moškega pevskega zbora Franca Ksaverja Meška ter Mešanega pevskega zbora Dar. Predvsem pri slednjem je stkal najtrše prijateljske vezi.

Njegovi štirje otroci so ga opisali s temi besedami: vedno pripravljen pomagati, močan, skrben, prijazen, stoji nam ob strani. Za prav takšnega ga imamo tudi njegovi prijatelji in sorodniki.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Odraščal sem v klasični razširjeni krščanski družini. Poleg staršev, dveh bratov in sestre smo živeli še skupaj z dedijem, babico in očetovo teto. To, da je nedelja zjutraj čas, ko se gre k maši, nam je bilo zmeraj jasno. Skupaj smo praznovali praznike, v adventnem in postnem času pa po večerih molili rožni venec. Predvsem stara teta Ivanka je bila zelo pobožna in nas je naučila marsikatero molitev, tudi litanije smo znali skoraj na pamet. Vedno smo sodelovali v župniji in bili aktivni v kraju nasploh.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

V domači hiši. V skupnosti. In še se spoznavava.

Kdo je zate Jezus?

Jezus je zame predvsem moj sopotnik že od rojstva. Ker sem že kot otrok začel igrati v cerkvi, sva pravzaprav že sostanovalca … Ko prestopim cerkveni prag, je moj ščit in opora.

Tvoje mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabil?

Moja mladost je predvsem lep spomin na brezskrbne trenutke in igre, ki sem jih doživljal s svojimi brati, sestro in tudi s sovrstniki. Že vsakodnevna pot v šolo je bila pravo doživetje. Takrat smo hodili še peš, največkrat skupaj s sosedovimi otroki. Lahko si mislite, da smo po poti skozi gozdove veliko naumili.

Ogromno je dogodkov, ki so mi polepšali mladostne trenutke tudi v srednji šoli in potem na fakulteti v Ljubljani.

Eden bolj živih spominov pa je ta, da sem nekega dne, ko me je nekdo razjezil, šel ven pred hišo in glasno preklinjal. Ravno takrat je prišla na obisk naša teta redovnica – s. Rafaela. Malo sem se “ustrašil” in rekel: “Kaj pa bo sedaj? Teta je prišla, jaz pa tako preklinjam …”

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutil poslanstvo, je bila enostavna, jasna ali je dolgo zorela?

Odločitev, da ostanem na kmetiji, je bila spontana. Da sem šel na pot organista, sem imel spodbudo pri takratnem duhovniku Janezu Zupancu in seveda starših.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Moj najljubši kraj je tam, kjer sem lepo sprejet, tudi med dobrimi prijatelji. Seveda mi je zelo blizu naša farna cerkev in kor, na katerem spremljam bogoslužja.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejetega? Si že našel svojega?

Občestvo čutim med vsemi, ki mi stojijo ob strani, od domačih do prijateljev. To je lahko dom, hiša Božja ali katerikoli prostor, kamor stopam.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Imam. Vem, da je že obrabljena fraza, ampak zdravje je velikokrat na seznamu mojih molitev. Predvsem pa želja, da se otroci izšolajo v dobre in poštene ljudi.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Z Marijo sva večkrat na vezi. Toliko pesmi na čast Mariji je napisanih, da jih verjetno še polovice ne poznam, sem pa vesel, da jih lahko veliko izvajam na orglah.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

… bistvo naše vere.

Janez, hvala za tvoje besede. Hvala za vse tvoje melodije, ki jih igraš, ter trud pri ohranjanju pevske tradicije. Tebi in tvojim pa vse dobro.