Skozi intervjuje, ki jih zdaj že nekaj časa lahko prebiramo na naši spletni strani, smo spoznali že kar nekaj ljudi, ki tako ali drugače zaznamujejo našo skupnost. Ljudi, ki preprosto služijo občestvu in Bogu ter tako krepijo svojo vero in odnose z drugimi. Med njimi je tudi Natalija Glažar iz župnije Podgorje. Že kot osnovnošolka je začela prepevati v otroškem pevskem zboru, po birmi pa je postala animatorka birmanskih skupin. Z mladimi je hodila na duhovne vaje, taizejska srečanja, postala bralka beril in članica ŽPS, z letošnjim letom tudi delivka svetega obhajila.

Pravi, da je potem, ko se je poročila in postala mama dvema hčerkama, nekaj dejavnosti moralo na »dopust«. Tudi poklic frizerke ji marsikdaj ne dopušča več dovolj časa, da bi sodelovala povsod, kjer si želi in kjer bi se počutila koristno. Pred dvema letoma in pol je odprla frizerski salon v Slovenj Gradcu, kar zahteva še dodatno energijo in odgovornost.

Natalija hitro očara s svojim prijetnim nasmehom in zgovornostjo. Tako se tudi navzven čuti njeno veselje do življenja in čut do ljudi. Je skrbna žena in mama, zmeraj pripravljena pomagati sočloveku. Zagotovo si je ogromno izkušenj nabrala na svoji poklicni poti, kjer se vsakodnevno sreča s številnimi zgodbami. Mogoče ste lahko tudi vi del teh zgodb, če se oglasite pri njej, ko se boste želeli urediti za kakšno posebno priložnost ali kar tako – za vsakdan. 😊

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Poleg staršev in brata sta skupaj z nami živela še babica in dedek. Starša, ki sta bila delavca vse do upokojitve, sta me vzgojila v delovno in odgovorno osebo. Pokojna babica je bila zelo razgledana in verna oseba. Kot otroku mi je veliko brala, skupaj sva prepevali in se ogromno pogovarjali. Verjetno je prav ona »kriva«, da še danes zelo rada berem in tako potešim svojo radovedno naravo.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Doma. Danes pa ga vidim povsod: v ubogih, trpečih, prijaznih, žalostnih, pa tudi v veselih in odprtih ljudeh.

Kdo je zate Jezus?

Oseba, ki govori po drugih.

Tvoj mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabila?

V našem razredu smo imeli veliko sošolcev, ki so živeli v rejniških družinah. Na žalost so bili velikokrat zasmehovani in nesprejeti. Ker so se mi smilili, sem vedno stopila na njihovo stran. Na eni izmed obletnic valete mi je sošolka povedala, da ne razume, zakaj sem jih vedno zagovarjala. Pa sem ji povedala, da si predstavljam, kako bi bilo, če bi bila sama v njihovi koži, zato sem jih globoko podoživljala.

Na obisk je večkrat prihajala mamina znanka. Enkrat mi je obljubila, da mi naslednjič prinese pobarvanko in barvice. Iz tiste obljube seveda nikoli ni bilo nič, mi je pa dala lekcijo. Naučila sem se, da če česa ne morem uresničiti, nikoli ne obljubim, da ne bi bil kdo tako razočaran, kot sem bila takrat sama.

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutila poslanstvo, je bila enostavna, jasna, ali je dolgo zorela?

Že od malega sem imela rada ljudi, nekako sem jih čutila in spoštovala, se od njih učila. Na koncu osnovne šole se je bilo treba odločiti, kam naprej. Želela sem si postati frizerka, ekonomska šola mi ni dišala. Otroška želja, da postanem učiteljica, prav tako ne več. Ko sem bila sprejeta na frizersko šolo v Mariboru, se mi je odprlo veliko novih poti. Seveda ni bilo vedno lahko. Po končanem šolanju sem se zaposlila v frizerskem podjetju, kjer sem delala 28 let. Sedaj imam že več kot dve leti svoj salon. Lepo je, ko z veseljem opravljam delo, čeprav je včasih težko in naporno. Rada se pošalim, da poleg svojega poklica delam še kot psihoterapevtka, vendar je to delo na črno. 🙂 Ljudje so tako osamljeni, žalostni, razočarani. Zgodbe, ki jih slišim, me včasih globoko prizadenejo. Ja, moje poslanstvo je verjetno tudi to, da skozi svoj poklic spoznavam ljudi, ki mi zaupajo, me spoštujejo in to mi veliko pomeni.

Kako izgleda tvoj čisto običajen dan. Kaj je tisto, kar trenutno najbolj zaznamuje tvoje življenje?

Moj dan je odvisen od tega, kdaj začnem z delom. Veliko je prilagajanja družini in strankam. Rada zgodaj vstanem (5.30–6.00) in zajtrkujem. Čez dan se ne vidim veliko z družino. Zvečer, to je okrog 20.00, ko smo nekako vsi doma, se pogovorimo, dogovorimo za naslednji dan. Veselim se koncev tedna, ko si vzamemo čas za nas, naše trenutke. Včasih si želim, da bi imela več časa zase. Ko zvečer od utrujenosti »padem« v posteljo, se zahvalim Jezusu, da sem v vsej norišnici preživela in me je spremljal skozi dan.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Vsekakor narava. Ko sem izžeta in utrujena od napornega dneva, je to moje zatočišče. Včasih se ne morem načuditi, kako lepo je Bog poskrbel za nas. V vsakem kamnu, roži ali drevesu vidim življenje, popolnost. Včasih se sploh ne morem načuditi vsemu lepemu, ki nas obdaja.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto; si že našla svojega?

Najbolj sprejeto se počutim pri svoji družini in v domači cerkvi.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Ali kdo nima želja? Včasih mislim, da sem skromne narave, a hitro ugotovim, da sem kar zahtevna. 🙂 Upam, da mi bo zdravje služilo. Želim si miru, da se mi lahko izpolni kakšna želja po potovanju, romanju.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

V prvi vrsti je mama, tako kot jaz. Včasih razmišljam, kako je trpela, ko so njenega edinega sina križali. Kot mama sem zaščitniška do hčerk, zanju si želim, da bi prišli do želenega poklica, si ustvarili družino ter z Božjo pomočjo živeli v miru in ljubezni.

Maj je zame eden izmed najlepših mesecev, spomnim se šmarnic in zbiranja sličic. Eno leto, ko smo jih zbirali, je nastala čudovita slika Marije iz Ptujske Gore, ki zbira »svoje otroke« pod plaščem. Tako nekako jo čutim kot svojo mater.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

Jezusovo življenje. S pomočjo kroglic na njem vedno znova poglabljam vero in razumem njegovo ljubezen do nas.

Natalija, najlepša hvala, da si se z veseljem odzvala povabilu in z nami delila svojo zgodbo. Želimo ti Božjega varstva, veliko časa za družino in uresničenih potovanj. Vse dobro!

Šli smo na pot. Premagovali smo metre, kilometre, prevozili države in prečkali meje.

In šli smo na pot. Se spraševali, iskali, molili, zahvaljevali, brali, prisluškovali.

Prišli smo v Auschwitz, v Krakov, v Wadowice in Čenstohovo.

In prišli smo do čudenja, do kažipotov, do nemirne ljubezni in nečesa, kar nas žene naprej.

Auschwitz – sv. Maksimilijan Kolbe, sv. Edith Stein

Prva postaja Romarskega RadŽivima na Poljsko sta bila Auschwitz in Birkenau. Nemški nacistični koncentracijski taborišči. Mesti zla in trpljenja. Kraja, kjer ni bilo prostora za Boga. Pa vendar kraja mnogih znanih in razglašenih ter zagotovo še več brezimnih in neznanih svetnikov. Ob videnem in slišanem sem se spraševala, ali zlo nima meje, nima dna. In o tem, ali je spiralo zla mogoče presekati. V človeških očeh, s človeškimi močmi se to zdi nemogoče. A verniki stavimo na več kot le na ta svet. Stavimo na Boga. In kakor se zlo zdi brezmejno, je Božja ljubezen zagotovo brezmejna, Njegovo usmiljenje pa brez dna. V resnici sem se po Auschwitzu še bolj veselila nadaljevanja romanja, saj sem si želela še in še poslušati o Božji ljubezni, o Božjem usmiljenju, o Luči in o zagotovilu, da Bog na koncu zmaga. Da je že zmagal. In da ta zmaga ni bila podarjena, temveč plačana, pretrpena in zadoščena, mi pa odkupljeni. Bogu hvala! Auschwitz lahko pusti človeka pošteno obupanega in resigniranega, z mislijo na aktualne dogodke v svetu pa v prepričanju, da ga zlo čez in čez preplavlja in da spirale zla ni mogoče presekati. A ker nismo sami, ker je z nami Bog, tudi logika sveta postaja obrnjena na glavo. Človek sam očitno ne more iz vrtinca hudega, ampak z Božjo milostjo, z Božjo pomočjo, z Božjim v človeku, lahko tudi na krajih grozot in največjega trpljenja zacvetijo in zasvetijo najlepši svetniški zgledi, kot so sv. Maksimilijan Kolbe, sv. Edith Stein in nenazadnje naši predniki in sorodniki, ki so herojsko prenašali trpljenje, za povrh pa mučiteljem odpustili in z zaupanjem v Božje usmiljenje zapustili svet prav tu ali na katerem drugem domačem ali tujem mestu groze. Kako gre pa meni? Se zlu uprem že v malem, preden se kot plevel razraste in ga je sčasoma nemogoče populiti? Morda s pomočjo Božje motike? S sejanjem dobrega, ki tako odvzema mesto zlu?

Krakov – sv. Favstina Kowalska

Ko v mislih naštevam poljske svetnike, se mi misel prav gotovo ustavi pri Favstini. Poznam jo že iz otroštva, ko sem se na enih izmed duhovnih vaj srečevala z njenim življenjem in njeno globoko vero. Božje Usmiljenje je res neskončno. Ko pa smo se v ponedeljek popoldne pripeljali do našega romarskega doma, sem šele začela dojemati, da bom spala in se sprehajala na kraju, kjer je Favstina živela, molila, se pogovarjala z Jezusom, sprejemala reveže, kuhala. Gledala je podobno pokrajino, kot smo jo mi. Favstina je živela v začetku dvajsetega stoletja (1905–1938). In česar ona gotovo ni videla, sta dve mogočni cerkvi, ki smo ju obiskali. Ena je posvečena sv. Janezu Pavlu II., druga pa je bazilika Božjega Usmiljenja. Slednja je zrasla tam, kjer je nekoč Favstina okopavala krompir. Cerkev se mi je zdela zelo zelo velika, narejena v modernem slogu, tako da na začetku sploh ni bilo občutka, da gre za cerkev. Večkrat sem bila v njej in vsakič mi je bila bolj všeč. Od zunaj je zasnovana kot ogromna ladja, na premcu je kip sv. Janeza Pavla II., zvonik pa je nameščen v jamboru. Ko se je zvečerilo, je na glavni del ladje padla senca, ki je bila videti, kot bi bila del kraljeve krone. To je bil res veličasten pogled. Znotraj v glavni ladji, ki je polkrožno zasnovana, je ogromno vitražnih oken, modro-rumene barve. Dajejo vtis morja. Nad vhodom pa je v vitražu zahajajoče sonce z belim križem – Kristusom, z odsevom v morju. Pod glavno ladjo je še pet manjših kapel: nemška kapela, slovaška kapela, glavna italijanska kapela, grškokatoliška kapela in meni najljubša, madžarska kapela svetega Štefana. V njej so čudoviti mozaiki v rdečih, rjavih in zlatih tonih. V njej je upodobljena tudi moja zavetnica, sv. Marjeta Škotska. Ob zunanji strani glavne ladje pa je kapela, kjer 24 ur na dan poteka češčenje Najsvetejšega. Tja ves čas prihajajo ljudje. Tudi sama sem vstopila, da malo pozdravim Jezusa in lepota kapele me je prevzela.

Samostan, kjer je živela sv. Favstina, nam je razkazala redovnica, ki pripada istemu redu, kot sv. Favstina. S kakšnim veseljem in žarom nam je pripovedovala o njej in njenem življenju! Ogledali smo si repliko celice, v kateri je sv. Favstina živela in umrla. Videli smo zvonec, na katerega je pozvonil sam Jezus – reven berač in prosil Favstino za toplo hrano. Sprva ga ni prepoznala. Ko pa mu je prinesla hrano, je v njem zagledala Jezusa. V kom vse lahko vidim Jezusa? … Beračev ne vidim ali srečujem ravno pogosto, je pa polno drugih, potrebnih moje pomoči. Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili. (Mt 25, 40)

Krakov in Wadowice – sv. Janez Pavel II.

O zvestobi v malem, o (najprej) tihem, a zvestem življenju pa sem razmišljala ob obisku Centra sv. Janeza Pavla II. in njegovega rojstnega mesta, Wadowic. Vesela sem, da me ta naš sodobnik ni nagovoril v nostalgičnem smislu, češ: »To je bil papež naše mladosti,« temveč globlje, v opazovanju in občudovanju njegove človeške plati, nam tako blizu, odprte za delovanje Božjega, ki dviga, vodi, sveti. Občudujem ga, mladeniča, ki se sooča s težkimi izgubami svojih bližnjih. Predanega študenta, najboljšega v vsem, kar je delal. Prepričljivega igralca, obdanega s prijatelji kulture. Iskrenega iskalca Resnice. Inovativnega duhovnika, s smislom za mlade. Vsestranskega športnika, ki je povsod našel Boga. Svetovnega popotnika. In nenazadnje samozavestnega in odločnega papeža. Veselega, preizkušanega, drznega, a tako blizu navadnemu človeku. Hmmm, kdaj pomislim, da mi je blizu tudi zdaj? In kot svetnik blizu Bogu? Odlična možnost za priprošnjika!

Jasna gora – Čenstohovska mati Božja

Predzadnja postojanka našega romanja je bila Čenstohova oziroma Jasna gora, duhovna prestolnica Poljske, nekakšno »poljske Brezje«. Tja smo prispeli pozno popoldne ter se po maši in večerji odpravili do ogromnega trga pred samostanskim kompleksom, kjer domuje Čenstohovska mati Božja (poljsko Matka Boska Częstochowska). Poslušali smo župnika Simona, ki nas je nagovoril o Mariji in o njenem DA, ki se obnavlja pri vsaki sveti maši, o šoli evharistije, ki jo doživljamo na Jasni gori in konec koncev kjerkoli po vsem svetu. Tako so se vsebine, kraji in svetniki našega romanja ves čas povezovali: Totus Tuus, izročam se Ti, dar sem, Tebi, Marija, in po Tebi dar Jezusu. Tudi če ne razumem, sem Marijin vajenec, učim se pripadnosti Cerkvi, pripadnosti veri. Moja izročitev Mariji in Bogu ni poraz, ampak začetek svobode. Narod, ki ohrani vero, obstane.

Zvečer, malo pred deveto, nas je skupinica ponovno šla do čenstohovske cerkve ter do kapele, kjer domuje slavna Črna Marija. Šli smo na molitve, ki spremljajo vsakodnevno zapiranje Njene podobe. Čenstohovsko Marijo z Detetom sem v živo prvič videla in je zelo lepa. Oba z Jezusom sta oblečena v čudovita in dragocena oblačila. Presenetila in navdušila me je množica mladih ljudi, ki so prišli pobožno prosit Marijo za uspeh pri maturi. Do srca so me ganile njihove molitve in petje.

Zgodaj zjutraj, pred pol šesto, smo šli k sveti maši. Točno ob šestih zjutraj je bila kapela ponovno nabito polna. Najprej se je zaslišalo bobnanje, nato pa fanfare trobent, ki pritičejo prihodu Kraljice. Začeli so odkrivati Marijino podobo, čemur je sledila sveta maša. Po koncu maše smo kleče drsali okrog Marijinega oltarja. Videli smo tudi ogromno zahval. Poljaki imajo navado, da če kdo dobi kakšno prestižno nagrado, na primer Nobelovo nagrado ali kakšno vojaško priznanje ali kaj izjemnega, to prinesejo Mariji v Čenstohovo. Tam so ta priznanja izobešena in si jih lahko vsak ogleda. O, verno ljudstvo Poljakov! Da bi te vsaj delček posnemali …

Po zajtrku in nakupu spominkov smo se odpravili na našo zadnjo točko romanja – proti domu. Vsakdanjost teh dni smo peljali v svoje domove, k svojim sosedom, na svoja delovna mesta, v svoje župnije … In še zmeraj kot romarji hodimo naprej. Ker vera ni cilj, temveč pot.

Alen Gril je eden tistih, za katere pravimo, da so »vsestranski«. Še, ko sva sodelovala kot sovoditelja Oratorija, sem vedela, da se nanj lahko zmeraj zanesem, da bo stvar vzel resno in z odgovornostjo. Prav tako pa so se marsikdaj pokazale njegove praktične veščine. Že od nekdaj ga poznamo kot srčnega, preprostega, skrbnega. Stvari se loteva mirno, premišljeno in natančno.

Alen prihaja iz Pameč, je poročen in je oče dečka. Po poklicu je gradbeni tehnik. Vsekakor pa je po duši skavt in prostovoljni gasilec. Kot bomo izvedeli, ga je ravno skavtstvo najbolj izoblikovalo ter mu predstavlja velik in pomemben del življenja. Med skavti velja za nekoga, ki ima ogromno znanja na vseh področjih in je zelo zanesljiv. Vsekakor pa zmeraj rad kaj ušpiči ali pa vsaj potiho pri tem sodeluje.

Zase pravi, da ima rad različne gradbene/domače projekte, čeprav verjamemo, da je zanje ob novorojenčku sedaj bolj malo časa. Pri srcu pa mu je tudi (gorsko) kolesarstvo. V Pastoralni zvezi je bil precej aktiven kot animator, sodeloval je pri raznih projektih, je nosilec, pomagal in sodeloval je tudi pri tehniki. Zadnje čase je bralec Božje besede, član ŽPS-ja in skupine Exodus.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Prihajam iz štiričlanske družine; imam še mlajšega brata, z nami pa sta živela še babica in dedek. Starša sta mi dala zgled delavnosti in me podprla pri odločitvi za skavte. Danes ne bi bil to, kar sem, če ne bi že v otroštvu spoznal skavtov.

Kako sta se spoznala z ženo?

Zelo smešno in zanimivo je, ko dobim tako vprašanje in rečem v Naklem. Marta namreč prihaja iz Nakla in kako je to mogoče, da sva se spoznala prav tam. Skavti in žena od bratranca so krivi, da sva se spoznala. Ko smo za poletni tabor iskali prostor, smo ga našli ravno v Naklem ob reki Savi. Poleg vsega smo imeli problem z ženskim tehničnim osebjem in je sovoditeljica našla dodatno tehniko med nekdanjimi sošolkami iz gimnazije. Tako sva se prvič videla na sami lokaciji in skozi tabor ni preveč nakazovalo, da bi si bila všeč (vse izvidnice in izvidniki so takoj nekaj sumili in vedeli, ko midva še nisva), a vse skupaj je moralo dozoreti (čisto nevede) še skozi en tabor leto dni kasneje v Lovrencu.

Kako sta se spoznala z Jezusom?

Spoznala sva se preko skavtov in narave, potem pa tudi pri animatorjih in se še spoznavava.

Kdo je zate Jezus?

Moj prijatelj in sopotnik na vseh poteh. Ko Jezusa prejmem v obhajilu, se počutim pomirjujoče.

Tvoj mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabil?

Sem še iz generacije, ki je odraščala brez tehnologije, tako sem veliko časa preživel zunaj, kjer smo se s sosedi brezskrbno igrali na cesti in kakšno kdaj ušpičili. Veliko smo skupaj prekolesarili in kar nekaj časa preživeli v gozdu. Vsako leto sem šel med poletnimi počitnicami za teden dni h gotiju in gotici v Črno na kmetijo, od koder imam lepe spomine.

Močno so me zaznamovali tudi skavti, ki so me potegnili v skavtsko življenje. Bilo je veliko skavtskih dogodivščin, med njimi bi izpostavil skavtski tabor v Lovrencu, ko sem bil že voditelj. S četo smo postavili ogromen, mogočen jambor (primeren, da ga postavijo odrasli ljudje) in kopali jarke v neobičajnih (beri: zelo deževnih) pogojih. 😅

Kako izgleda tvoj čisto običajen dan. Kaj je tisto, kar trenutno najbolj zaznamuje tvoje življenje?

Veliko je odvisno od moje službe. Vsak dan se razlikuje in nimam običajnega “rutinskega” dneva. Najbrž na to zelo vpliva moje delo v službi, saj hodim po terenu in mi velikokrat urnik in tempo narekujejo gradbišča.

Vstajam nekje med 4.45 in 6.00, nato se odpravim v pisarno v Maribor ali na teren. Veliko se prevozim, zato mi zjutraj zelo prija najprej tišina, molitev, nato bolj umirjena glasba. Po službi pridem domov, kjer me pričakata žena in sin, s katerima skupaj preživim popoldan in večer. Zvečer skupaj zmolimo in gremo spat.

Trenutno moje življenje najbolj zaznamuje dvomesečni sin, s katerim je vsak dan drugačen. In bolj on narekuje tempo.

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutil poslanstvo, je bila enostavna, jasna, ali je dolgo zorela?

Za poklic gradbeništva sem se odločil že po končani osnovni šoli. Za poslanstvo moža je bila pot nejasna, bil sem negotov, če bo sploh “kakšna zame”. Za poslanstvo očeta pa čudežna, saj sem spoznal, kako velik dar je imeti otroka. Poslanstvo za delo z mladimi (tudi po srcu) pa mi je priraslo k srcu po skavtski poti.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Najljubši kraj je na skavtskih taborih in predvsem v naravi, kjer je tišina in žvrgolenje ptic, ter na krajih, kjer lahko občudujem lepoto stvarstva. Tudi povsod, kjer se potepava z ženo in kjer se bomo zdaj kot družina.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto; si že našel svojega?

Najbolj sprejetega se počutim pri skavtih, nato ob domačih, prijateljih, v pastoralni zvezi, v exodus skupini in tudi pri gasilcih.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Imam vedro želja, uresničitev nekaterih je še daleč, drugih blizu. Imam pa še neporavnane račune z izobrazbo. 🤫 Predvsem pa si želim, da bi bili zdrava družina, kjer bi lahko vsi skupaj varno rasli.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Tega ne znam povedati, zagotovo pa čutim neko povezanost z Marijo zaradi ženine posebne povezanosti z njo.

Alen, hvala, ker si se odzval povabilu in si kljub natrpanemu urniku vzel čas za nas. Želimo ti vse lepo in dobro, naj tebe in tvojo družinico Bog še naprej čuva in opogumlja.

Alfa srečanja so tedenska druženja, ki potekajo vsako leto med januarjem in marcem. Na njih udeleženci ob filmu, pogovoru, pričevanjih in hrani spoznavajo krščansko vero.

Ne gre za predavanja ali učne ure, ampak za sproščen klepet, kjer se srečujejo ljudje z različnimi življenjskimi vprašanji. Namenjena je vsem, krščenim, verujočim in neverujočim. Je priložnost za nove korake ali novo poglavje v življenju, ki nas bolj poveže s sabo in z Bogom. Srečanja ponujajo varen prostor za različna vprašanja, ki jih držimo v sebi. Za mnoge ljudi je pomemben tudi občutek, da niso sami. Veliko jih tam doživi notranji mir, stik s seboj, pletejo se nova prijateljstva in poznanstva. Za marsikoga so začetek neke nove poti ali pa čas, ko se ustavijo in pogledajo globlje vase.

Del Alfa srečanj je tudi Alfa dan, ki se je mnogih globoko dotaknil. Svoje občutke o Alfa srečanjih in tem posebnemu dnevu so z nami delili udeleženci:

Iskrena zahvala vsem, ki ste sodelovali v pripravi in izvedbi tega dne ter nam, udeležencem, naredili ta dan tako poseben. Hvala tudi za vsa vaša prizadevanja v vseh dosedanjih Alfa srečanjih.

Iskrenost v skupini je ustvarila občutek Pripadnosti in prebudila ZaUpanje. V teh trenutkih sem začutila, da nas povezujejo iste Vrednote in preproste, a globoke Življenjske resnice. In prav ta občutek brezpogojne Sprejetosti, Veselja nad življenjem in Preprostosti je zame bistvo Alfe.
Ines P.

Bil je eden tistih dni, ko se vse poklopi. Poln smeha, topline in občutka povezanosti. Energija med nami je bila iskrena. Bilo je čutiti posebno toplino, kot takrat, ko veš, da si ob pravih ljudeh. Najbolj se me je dotaknilo slavljenje z molitvijo nad vsakim posameznikom, saj sem ob tem začutila Božji dotik in sprejetost.

Hvaležna sem, da sem bila del tega dneva in tega slavja. Dan, ki si ga bom zapomnila za vedno. Hvala vsem voditeljem, ker se trudite za nas.
Valerija Č.

ALFA IN OMEGA
Alfa je bilo moje prijetno druženje z Vami,
Lahkotno, nadvse prijetno v očeh, ob slovesu s solzami,
Familiarno, družabno, radostno je bilo srečanje v dvorani.
A minilo je prehitro kot utrinek in preblisk,
In z željo za ponovni skorajšnji v duši in srcu dotik,
Nesluten občutek, kot da bom imel z Vami kmalu spet stik.
O, ko bi nam ljubi Bog dal v duhu in dejanjih pravo spoznanje,
Mir v duši in ogenj v srcu za pravo dejanje.
Enaki pred Gospodom v slabostih smo vsi,
Gledamo v mislih na večnost, da se nam le-ta zgodi.
A pot je še dolga in vemo, da Gospod je svetilnik, ki nam upe podari.
OMEGA. ZA NAS NI KONEC POTI,
KER UPAMO, DA V TVOJI SMO MILOSTI VSI.
P.V.

Ko sem sedela pri pashalni večerji, sem imela občutek, da ne vstopam samo v lep, nekoliko drugačen obred, ampak v nekaj zelo starega, domačega in hkrati zelo živega. V prostor ni prišla le skupina ljudi, ampak občestvo. Prišli smo nekoliko prej, se umirili, si izmenjali nekaj pogledov in tihih besed, potem pa se je začelo to, kar je bilo veliko več kot skupna večerja. Miza ni bila samo miza. Postala je kraj spomina, hvaležnosti, molitve in bližine.

Ob takem obredu človek zelo jasno začuti, zakaj je bila miza v Svetem pismu tako pomembna. Toliko odločilnih trenutkov se zgodi prav tam: ob kruhu, čaši, blagoslovu, ob poslušanju in ob skupnosti. Tudi Jezus je svojo pot proti trpljenju in smrti sklenil prav z večerjo z učenci. Katoliško izročilo v zadnji večerji prepoznava trenutek, v katerem je Jezus postavil evharistijo, ko je kruh povezal s svojim telesom in vino s svojo krvjo; zato je veliki četrtek tako tesno povezan z začetkom svetega tridnevja.

Prav zato ima pashalna večerja za katoličana posebno globino. Ne gre za poskus, da bi “ponovili judovsko pasho” v zgodovinskem smislu, ampak za duhovno vstopanje v ozadje tiste noči, ko je Bog svoje ljudstvo vodil iz sužnosti v svobodo in ko je Kristus to starozavezno izročilo dopolnil s svojim darom samega sebe. Cerkev že od začetkov bere to povezanost zelo jasno: Kristusova daritev, ki jo obhajamo pri oltarju, dopolnjuje in izpolnjuje to, kar je bilo v stari zavezi nakazano v pashi.

Mene se je pri obredu najbolj dotaknilo prav to, kako močno je vse spominjalo na sveto mašo in hkrati osvetljevalo njeno notranjost. Skupna miza, zbranost, blagoslov, kruh, vino, beseda, tišina, odgovori navzočih, drža spoštovanja in hvaležnosti – vse to je bilo tako zelo domače. Kot da bi človek za hip stopil nekoliko bližje izvirom tega, kar pri maši obhajamo vsako nedeljo. Oltar pri maši ni le prostor obreda, ampak miza daritve in občestva; tudi zato Cerkev evharistijo razume kot izraz in vir edinosti med verniki.

Ob pashalni večerji sem močneje razumela tudi, da vera ni nikoli samo stvar posameznika. Je pot ljudstva, družine, skupnosti. Ta večer ni bil sestavljen iz velikih zunanjih učinkov, ampak iz preprostih stvari, ki so dobile težo: eden nekaj prinese, drugi pripravi, tretji streže, nekdo posluša, nekdo moli, kdo drug s svojo navzočnostjo dopolni celoto. Prav v tem je bila lepota večera. Vse je govorilo, da je praznik vedno nekaj, kar si med seboj podarimo.

Zelo dragoceno se mi zdi, da tak obred doživimo prav v dneh pred svetim tridnevjem. Veliki četrtek, veliki petek in velikonočna vigilija niso trije ločeni dogodki, ampak eno samo veliko praznovanje Kristusove ljubezni, njegove daritve in zmage življenja. Pashalna večerja človeka nežno uvede v to skrivnost. Pomaga mu, da veliki četrtek ne ostane samo pri zunanjem spremljanju bogoslužja, ampak globlje začuti, kaj pomeni, da nas je Gospod ljubil do konca.

V spominu mi ostaja tudi nekaj zelo preprostega: občutek, da Bog ne obide tistega, kar je najbolj človeško. Ne pride mimo kruha, mize, odnosa, pogovora, gostoljubja. Prav tam nas sreča. Prav tam posvečuje naše najbolj vsakdanje geste. To, kar je navadno, postane znamenje. To, kar je skupno, postane sveto. In to, kar je videti kot večerja, postane molitev.

Pashalna večerja me je zato nagovorila kot lep in dragocen uvod v največje dneve cerkvenega leta. Ne zato, ker bi želela nadomestiti sveto mašo, ampak prav nasprotno: ker jo pomaga globlje razumeti in bolj hvaležno obhajati. Po takem večeru človek stopi v sveto tridnevje bolj zbran, bolj odprt in bolj doma v evangeliju. Kot da bi srce že sedelo pri mizi z učenci in skupaj z njimi čakalo, da se razodene vsa globina velikonočne skrivnosti.

V marcu je v Pastoralni zvezi Slovenj Gradec že tradicionalno potekal Tečaj priprave na zakon. Ker verjamemo, da je za gradnjo dobrega zakona ključen kakovosten odnos, priprava poteka tako, da zaročence povabimo k pogovoru o različnih temah.

Srečanja začnemo z ogledom video vsebine, ki nas uvede v posamezno temo, nato pa nas gradivo vodi v pogovor. Dotaknili smo se teme komunikacije, reševanja konfliktov in zaveze. Priprave na zakon se je udeležilo 15 parov.

Za konec pa še misel, ki jo je z nami delil župnik Simon in si želimo, da bi bila vodilo vsakega zakona: “Naj bo vajin zakon bolj navdihujoč kot vajina poroka.”

Odzivi:

“Tečaj priprave na zakon sva s partnerjem začela brez posebnih pričakovanj, ob tem pa naju je spremljal tudi občutek, da imava že tako preveč obveznosti. Prav zato naju je izkušnja še toliko bolj pozitivno presenetila. Srečanja so večkrat presegla najina pričakovanja – postala so dragocen prostor, kjer sva si zavestno vzela čas drug za drugega, za iskren pogovor in za kakovostno skupno preživljanje časa.
Vsebina predavanj je bila izjemno poučna, življenjska in realna, hkrati pa polna tistih pravih “aha” trenutkov, ki spodbudijo razmislek in prinesejo nova spoznanja. Tečaj nama ni dal le znanja, ampak predvsem priložnost, da poglobiva svoj odnos in se še bolj poveževa. Z veseljem bi ga priporočila vsakemu paru.”

Patricija in Roman

Tečaj priprave na krščanski zakon v Slovenj Gradcu je tečaj o medosebnih odnosih, ki bi ga priporočila vsem parom; tudi tistim, ki nimajo tradicionalno verskega ozadja. Temelji na delu v parih, kjer zaročenca skozi vzpodbudo informativnih videoposnetkov raziskujeta njuno zvezo: kako dobro se poznata, kakšna so njuna pričakovanja, naučita se bolje slišati drug drugega … Odpirajo se tudi teme medsebojne komunikacije ter načinov reševanja konfliktnih situacij.

Vzdušje na tečaju je sprejemajoče, toplo, vendar dovolj intimno za iskren pogovor. Za naju je bil to dragocen čas, ki sva ga preživela v pogovoru. Preko spoznavanja pogledov drug drugega naju je pripravil na zakonsko življenje po poroki, ki pride z Božjim blagoslovom.

Petra in Jakub

Tokrat pokukajmo v delček življenjske zgodbe in pričevanje naše Maje. Maja Kragelnik sicer prihaja iz Godoviča v občini Idrija. Pri nas na Koroškem je spoznala moža Grego in tukaj sta si ustvarila dom in družino. Včasih, ko jih tako srečamo pri mašah ali kako drugače, bi si lahko zamomljali tisto: “Naša četica koraka …” Lahko bi rekli, da ima Maja doma kar svoj vrtec, in tudi sicer po poklicu vzgojiteljica.

Poznamo jo kot preprosto, simpatično, skrbno, srčno in sproščeno, a hkrati z neko mero »primorske« odločnosti in trme. Vse te lastnosti zagotovo prav pridejo tudi pri vzgoji njunih otrok kot tudi v službi.

Kot pravi, ji vključenost v pastoralno delo župnije veliko pomeni. Trenutno je dejavna kot glavna nosilka družinske kateheze, nosilka mesečne veroučne skupine, je bralka Božje besede, delivka kruha pri svetih mašah, pomaga pri trikraljevski akciji. Najbrž bi se našlo še kaj, saj je vedno pripravljena deliti svoj prosti čas, čeprav ga je trenutno ob skrbi za družino malo manj. Lahko dodamo tudi to, da Maja s svojim prisrčnim nasmehom v družbi zmeraj pripomore k sproščenemu vzdušju, rada pa tudi pomaga kakšno ušpičiti.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Izhajam iz osemčlanske družine, z nami sta živela še stara mama in stari ata, tako da nas je bilo deset. Imam še štiri sestre in enega brata. Brat je duhovnik. Naša družina je vsako nedeljo hodila k sveti maši, vsak dan smo skupaj molili, praznovali smo verske praznike, veliko smo hodili na romanja … nismo pa se nikoli pogovarjali o veri, uporabljali osebne molitve, se pogovarjali, kaj nam ostaja od svete maše, kaj nam Bog pomeni, kako v težavah iskati oporo v Njem … Ko sedaj gledam nazaj, mi je to doma zelo manjkalo.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Na mojo duhovno pot je vplivala smrt našega duhovnika Vinka Kobala (konec osnovne šole). Takrat vem, da me je močno prizadela, saj je bil res karizmatik za vse župljane, predvsem za mlade. Poleti sem nato odšla na duhovne vaje za mlade, ki jih je ustanovil. Bile so v Stržišču pod Črno prstjo in tam vem, da se me je Gospod dotaknil. Že sama narava je tam božanska, potem pa še Gospodova roka. Domov sem prišla popolnoma spremenjena.

Kdo je zate Jezus?

Zame je Jezus Pot. Tam, kjer je On, sem jaz. Je nekdo, ki mu lahko povem čisto vse, ki me sprejema tako, kot sem, z vsemi negativnimi in pozitivnimi lastnostmi. Vem, da me ne bo obsojal. Kadar mi je težko v življenju, se vedno obrnem Nanj. On je vedno tam. Je moja opora, moj prijatelj in vodnik.

Tvoj mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabila?

Mislim, da moje doživetje v misijonih. V poletnih mesecih 2007, 2008 in 2009 sem bila v misijonu na Madagaskarju. Bili smo pri naših misijonarjih na jugu otoka, kjer smo imeli oratorije za tamkajšnje otroke. Tam res ugotoviš, da ni samoumevno imeti toplega doma, tople postelje, polnega hladilnika. V misijonih se je začela rojevati misel, da bom šla v misijone. Ampak, saj veste … Gospod ima popolnoma drug plan 😊.

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutila poslanstvo, je bila enostavna, jasna, ali je dolgo zorela?

Ko sem hodila že eno leto na priprave za laiško misijonarko, sem spoznala svojega sedanjega moža. Vem, da sem imela kar boj v sebi … misijoni ali Grega. Po pogovoru z misijonarjem, po molitvi in premišljevanju, kaj narediti, je odločitev padla. Ostanem doma. Sedaj je Grega moj mož, imava sedem otrok (dva sta že pri Jezusu). Nekje v meni pa še vedno tli misel, da bom nekoč laiška misijonarka. Ko sem prišla na Koroško, mi je duhovnik rekel, da sem prišla v misijone na Koroško.

Kako izgleda tvoj čisto običajen dan. Kaj je tisto, kar trenutno najbolj zaznamuje tvoje življenje?

Moje življenje trenutno najbolj zaznamujejo moji otroci. Vedno prej vstanem, da imam čas za jutranjo molitev, potem pa je dan speljan v otroke. Ko pridejo domov iz šole, sem večinoma tukaj zanje 😊, saj jih je potrebno voziti v glasbeno šolo. Bo še prišel čas zame, samo da otroci zrastejo 😊. Trenutno sem v tem, da se darujem za drugega.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

V naravi. Z naravo sem obdana že vse življenje in v naravi res čutim Boga. Kadar sem sama, jo opazujem, občudujem, poslušam ptičje petje. Bog je res čudovit; kaj vse nam je dal. Zahvaljujem se mu za vsak kamenček, vsako mravljico, za vse. Tako tudi otroke učim, da morajo spoštovati naravo, saj nam jo je dal Oče Stvarnik.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto; si že našla svojega?

Ja, občestvo je res zelo pomembno in ko sem prišla na Koroško, tega nisem občutila. Sama sem iz župnije, ki je bila zelo močna, kjer smo bili vsi župljani aktivno vključeni, kjer je bilo preprosto fajn. Radi smo bili skupaj. To sem pogrešala. Potem pa se je zgodila menjava duhovnikov in takrat sem lahko tudi jaz vstopila. In to fejst vstopila. Počutila sem se sprejeto, zaželeno. Takrat sem vedela, da sem doma.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Da bi lahko v polnosti živela to, za kar me je Gospod poklical, z vsemi darovi, ki mi jih je dal.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Marija je moja zavetnica in že od vedno mi je blizu. Sedaj, ko sem sama mama, pa še toliko bolj. Dostikrat se obrnem Nanjo, ko mi je v materinstvu težko, ko mi ne gre vse tako, kot bi moralo iti, ko me otroci ne ubogajo. Takrat ji povem, kaj čutim, in lahko rečem, da mi je potem malo lažje.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

… bližino Boga. Ob molitvi rožnega venca se zavem, da je Gospod tu. Posebno sem rožni venec začutila v srednji šoli, ko sem šla prvič v Medžugorje. Tam sem ob molitvi začutila mir, blaženi mir.

Draga Maja, hvala. Zagotovo smo te sedaj še malo bolj spoznali. Hvala, ker si z nami delila svoje misli in izkušnje. Vse dobro!

Pregovor pravi: človek obrača, Bog obrne! Zagotovo je tako tudi pri vsakem izmed nas Gospod že mariskaj »prerešetal«. Včasih uberemo poti, ki se nam zdijo privlačne, pa se kasneje izkažejo kot ne zelo dobre. Tudi David Kotnik (25 let) iz Slovenj Gradca si sam najbrž nikoli ni predstavljal, da bo po nekaj letih, ko mu vera in Jezus nista dosti pomenila, sedaj propedevtik. Propedevtični letnik je namenjen pripravi na duhovništvo in se pri nas izvaja v Šmarjah pri Jelšah. Je poseben program, kjer se kandidati seznanjajo z duhovniškim poklicem, kasneje pa jim omogoči vpis v bogoslovje.

David prihaja iz velike družine, ki jo redno srečujemo pri bogoslužjih in dejavnostih v naši pastoralni zvezi. Nekaj besed je z nami podelila tudi najstarejša izmed otrok, sestra Lucija. »Lahko rečem, da sva si z Davidom bližje kot kdajkoli prej. V otroštvu sva se pogosto ‘bockala’ in nagajala drug drugemu. Takrat sem bila prepričana, da se nikoli ne bova zares marala. A leta so naredila svoje – med nama se je spletla globoka vez. Je izjemno zanimiva osebnost. Če se z njim podaš v pogovor, še dolgo ne boš pozabil te izkušnje. Preproste stvari zna predstaviti na zapleten način, ki pa je hkrati svojevrsten in zabaven. Ob njegovih razlagah se lahko do solz nasmejiš ali pa se znajdeš sredi vroče debate, kjer vsak hoče imeti svoj prav.«

Lucija pove tudi prigodo, da sta še kot otoka med največjo nevihto z dežniki v rokah splezala na drevo, da bi se zaščitila pred dežjem. Že takrat sta »izzivala usodo«, a Bog ju je vedno obvaroval – tako ob fizičnih padcih kot tistih, ki jih prinese življenje. Doda, da je iskreno hvaležna, da se je David našel, da je odkril novo pot – pot ljubezni, razumevanja, pot do Boga.

V naslednjih vrsticah pa se nam bo David predstavil kar sam.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Izhajam iz devetčlanske družine. Otrok nas je šest in jaz sem najstarejši izmed štirih sinov. Živimo v hiši in z nami živi tudi babi, kličem jo bakica. :) Tako jo kličem, ker naše korenine segajo v Hercegovino.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Jezusa sem začel spoznavati kot otrok pri verouku. Večkrat sem gledal kakšne risanke o Jezusu in bile so mi zelo všeč. Takrat je bil On zame nekdo, ki je živel nekoč davno in delal čudeže. To je bilo vse in kot najstnik sem pozabil na Jezusa. Sledilo je težko obdobje v mojem življenju. Zašel sem s poti in dosegel dno. Taval sem v temi. Bil sem izgubljen. Pred tremi leti na romanju v Medžugorje pa mi je prišel Jezus naproti. Dojel sem, da je grob prazen. Jezus je ŽIV. Še zdaj dela čudeže in se nam daje spoznavati. Skozi ta tri leta mi je stal ob strani, me učil in se mi dal spoznavati. Ni mi samo spremenil življenja, ampak Jezus mi je dal novo življenje. Ne morem pa reči, kako sem Jezusa spoznal, ker ga še spoznavam in do konca tega življenja ga še bom.

Kdo je zate Jezus?

Jezus je zame prijatelj. Je nekdo, ki me želi poslušati. Vedno je blizu, je v meni, je v vseh nas. Jezus je moj smisel, je ljubezen, življenje. Jezus je jedro mojega bitja, izvir življenja. Preprosto moje vse.

Kako je videti tvoj čisto običajen dan? Kaj je tisto, kar trenutno najbolj zaznamuje tvoje življenje?

Zdaj, ko razmišljam, ni noben dan običajen. Vsak dan je drugačen in pester. Edino, kar je stalno, so zajtrk, kosilo, večerja in molitev. Moje življenje najbolj zaznamuje to, da nikamor ne grem brez Jezusa. Karkoli delam, predam Njemu in ničesar ne storim, ne da bi se prej posvetoval z Gospodom.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Moj najljubši kraj je tam, kjer je On, pa naj bo to v kapeli ali cerkvi. Drugače pa kjerkoli, saj ga nosim s seboj v srcu. Lahko pa rečem, da najbolj čutim Božjo bližino takrat, kadar Boga slavimo skupaj. S skupnimi molitvami, slavljenji, pogovori … kjer smo združeni – dva ali več v Jezusovem imenu.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejetega? Si že našel svojega?

Bratovščina Exodus. Čeprav sem najmlajši v skupini in se po starosti precej razlikujemo, jih res vidim kot brate. Veliko so mi pomagali na poti. Skupaj rastemo, se smejemo, delimo svoje izkušnje … Najpomembneje pa je to, da smo skupaj premagovali preizkušnje, izzive in se podpirali med seboj, da si stojimo ob strani. Moji bratje iz Exodusa imajo posebno mesto v mojem srcu in vedno, kadar jih srečam, se razveselim.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Nimam posebnih želja. Edina želja je to, da živim polno življenje po Božjem načrtu. Da ne skrenem s poti, ki jo ima Bog zame. Da bi resnično mogel videti Kristusa v drugih in brezpogojno ljubiti.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Oh, Marija, draga mamica … Ona je zame čudovita. Vedno, kadar jo pogledam, se mi zmehča srce. Nisem mogel priti do Jezusa, ne da bi me ona ustavila na poti. Kot vsako mamo skrbi za svojega sina, tako je Marija želela mene spoznati, da vidi, s kom se Jezus druži. Vedno znova me vzame k sebi v naročje, me pripravlja in usmerja k Jezusu.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

Molitev, v kateri se umirim, kjer dopustim, da mi Bog spregovori. In če imam slab dan, najprej »poštudiram«, ali sem zmolil rožni venec, in če ga nisem, potem vem, zakaj je slab.

David, hvaležni za tvoje besede ti želimo, da boš na svoji poti odkrivanja in razločevanja vedno znova znal prepoznati Božjo voljo. Hvala za iskrenost in preprostost.

Obvezna oprema Šmarčanke Nike Priteržnik: dobra volja, iskren in simpatičen nasmeh ter prijaznost. Niko sem spoznala v času sodelovanja na oratoriju in RadŽivimu. S svojo prisrčnostjo se ti kaj hitro prikupi. V naši Pastoralni zvezi župnij sodeluje kot animatorka in nosilka, že nekaj časa pa je tudi zvesta skavtinja.

Sicer je študentka magistrskega študija slovenistike ter primerjalne književnosti in literarne teorije. Poleg vseh obveznosti, ki jih ni malo, tudi doma na kmetiji še vedno rada pomaga. Je uspešna rokometašica – aktivno namreč trenira rokomet v prvi ženski članski ligi v Velenju.

Prosti čas porabi za počitek, branje, gledanje serij in druženje s prijatelji. Doda, da zelo rada potuje, hodi na nogometne tekme in koncerte ter seveda preizkuša nove reči. Tisti, ki jo poznamo že nekaj časa, vemo, da je človek s polno mero energije in samodisciplino. Ob vseh obveznostih pa je vedno pripravljena priskočiti na pomoč na dogodkih v pastoralni zvezi.

Iz kakšne družine izhajaš?

Prihajam iz šestčlanske družine. Sem najstarejša izmed štirih otrok, imam brata Žana in Jako ter sestro Kajo. Doma ni nikoli miru, saj nas je veliko. Lahko bi rekla, da je »urejeni kaos«, v katerem se vsi dobro počutimo in se imamo zelo radi.

Kdo je zate Jezus?

Jezus je moj prijatelj in sopotnik v življenju, na katerega se lahko obrnem, ko mi je hudo, saj mi na pot vedno pošlje prave ljudi.
Kako sta se spoznala?
Spoznala sva se na verouku in pri svetih mašah, sedaj pa svoj odnos poglabljava pri animatorjih in skavtih.

Kako je trenutno videti tvoj najbolj običajen dan?

Trenutno sem v času zaključevanja študija, kar pomeni, da pišem magistrsko nalogo in moj urnik ni tako zelo zaseden. Dopoldan najpogosteje delam za računalnikom, pišem, berem, tečem ali pa grem v fitnes. Popoldneve pa začnem ob kosilu z najbližjimi. Po kosilu so moji dnevi različni: male deklice treniram rokomet, tujce učim slovenskega jezika, pišem magistrsko nalogo … Dan zaključim s treningom rokometa.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Na skavtskem taboru, zjutraj v naravi, ko je zunaj tišina in sem lahko sama s svojimi mislimi. Res neverjetno je opazovati, kako se narava prebuja, gledati sončni vzhod, gore, reke … lahko se samo čudiš Stvarniku.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Posebnih želja nimam. Trenutno želim zaključiti magistrsko nalogo in najti službo.

Na kaj/koga imaš najlepše spomine v povezavi z delovanjem v naši pastoralni zvezi?

V pastoralni zvezi sem srečala ogromno ljudi, za katere sem zelo hvaležna. Vesela sem, da sem lahko del te skupnosti, ki mi je ogromno dala in mi daje. Eden izmed najlepših spominov so mi trojke v Izoli na RadŽivimu. Zdi se mi, da takrat otrokom lahko največ daš in pričuješ, odnosi pa so najbolj iskreni.

Kdaj in zakaj si se pridružila skavtom in kako bogatijo tvoje življenje?

Skavtom sem se pridružila razmeroma pozno, šele v srednji šoli. Zakaj? Pravzaprav ne vem, povabili so me in rekla sem »ja«. Sedaj mi ni žal. Pri skavtih sem osebno zrasla, spoznala nove prijatelje in drugačen način življenja. Rekla bi lahko, da so me izoblikovali v osebo, kakršna sem danes. Dali so mi ogromno veščin, zmožnosti organizacije in znanja, ki ga lahko uporabljam tudi v vsakdanjem življenju.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Kdaj se pa ti obrneš na svojo mamo? Takšen odnos čutim z Marijo.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

… oporo, ko sem vesela, žalostna, srečna, prestrašena, raztresena, pomirjena …

Nika, hvala, da si se z veseljem odzvala povabilu in z nami delila delček svojega polnega življenja. Vse dobro ti želimo v novem letu, ohrani svojo prisrčnost in dobro voljo še naprej.