V prelomnih trenutkih mi je Bog vedno stal ob strani.

Poletje je čas, ko si vsi radi privoščimo malo oddiha, različne aktivnosti, morda daljše potovanje ali pa zgolj klepet z najbližjimi in prijatelji ob toplih večerih. Tudi Monika Abraham, naša tokratna gostja, ima najraje poletje, morje in čas, ko se vse malo umiri. Vseeno pa se je z veseljem odzvala povabilu in z nami delila nekaj o sebi.

Monika že več kot polovico življenja živi na Selah. Je poročena ter ima dve hčerki in vnuka. Družina ji pomeni največ. Po poklicu je magistrica managementa znanja in že šestnajst let dela na OŠ Juričevega Drejčka. Ko se je preselila na Sele, je nekaj čas sodelovala pri pevskem zboru sv. Urbana, v Pastoralni zvezi pa bolj aktivno sodeluje že več kot deset let. Najprej je nekaj let vodila svetopisemske urice. Trenutno poučuje verouk na Selah in v Slovenj Gradcu, včasih tudi v Starem trgu. Otroke pripravlja na prejem prvega svetega obhajila, zadnji dve leti pa tudi birmance na sveto birmo. Sodeluje pri deljenju blagoslovljenega kruha otrokom pri svetih mašah in je bralka Božje besede. Svoje delovanje v pastorali pa je obogatila tudi s kuhanjem za otroke na taborih Rad živim v Izoli.

V prostem času rada poje, igra kitaro in bere. Kot babica z veseljem popazi na vnuka, včasih pa tudi na nečake. Čeprav pove – in to smo lahko ugotovili tudi sami –, da ima prostega časa zelo malo, živi res polno življenje, predana družini, svojemu delu in Bogu.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Izhajam iz štiričlanske družine, vera pa mi je bila položena že v zibelko. Imam mlajšo sestro ter starejšega polbrata in polsestro. Otroštvo in mladostniška leta sem preživela na Prevaljah. Oče je bil na invalidskem vozičku, zato sem na ljudi okoli sebe vedno gledala malce drugače. Morda tudi zaradi tega rada priskočim na pomoč.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Z Jezusom sva se spoznala že v »vrtcu«, saj smo redno hodili k sveti maši, kmalu pa sem se pridružila tudi otroškemu pevskemu zboru. Od takrat sem v domači prevaljski župniji veliko sodelovala pri različnih dejavnostih. Najprej pri otroškem zboru, po birmi sem bila animatorka generacijam birmancev, vrsto let sem sodelovala pri igrici za Miklavža in pela pri mladinskem pevskem zboru Mohorjan. V srednji šoli pa sem pred poukom na Ravnah obiskovala mladinske svete maše pri sv. Antonu, ki jih je vodil Simon. 😊

Kdo je zate Jezus?

Je moj prijatelj. Nanj se obrnem v težkih trenutkih in ga prosim za pomoč, velikokrat pa se mu tudi zahvalim za vse, kar mi je bilo podarjeno v življenju.

Mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabila?

Kar nekaj jih je bilo nepozabnih in so še danes … Večkrat pa se spomnim intenzivnih pevskih vaj na Šentprimožu nad Vuzenico. Takrat se je vse skupaj začelo. 😊

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutila poslanstvo, je bila enostavna, jasna, ali je dolgo zorela?

Že od nekdaj rada delam z ljudmi in rada pomagam. Želela sem si postati učiteljica, a sem hitro postala mamica, zato sem to pot takrat opustila. Ker v tistem času še ni bilo toliko možnosti za študij na daljavo, sem se vpisala na višjo strokovno šolo v Slovenj Gradcu. Vsa leta sem se nato izobraževala v tej smeri. Trenutno res uživam v tem, kar delam. Večinoma sicer delam z računalnikom, a sem še vedno v stiku z ljudmi. Ker pa obožujem delo z otroki, neizmerno uživam tudi takrat, ko poučujem verouk.

Kako izgleda tvoj čisto običajen dan. Kaj je tisto, kar trenutno najbolj zaznamuje tvoje življenje?

Moj običajni dan se začne zgodaj – v službi. Popoldne skuham kosilo, pospravljam, peljem hčerko v glasbeno šolo, imam verouk ali pa kakšne druge popoldanske dejavnosti. Dela nikoli ne zmanjka, sem se pa naučila, da si moram vzeti čas tudi zase. Tudi ob koncu tedna poučujem verouk ali pa popazim na vnuka, v nedeljo pa grem seveda k sveti maši. Dnevi in tedni kar bežijo mimo. Vedno se zelo veselim poletja, saj obožujem morje, takrat se čas vsaj malo ustavi, ni več nenehnega hitenja, poleg tega pa takrat praznujem rojstni dan. 😊 Zadnja leta sem imela srečo, da sem kar nekaj rojstnih dni praznovala na RadŽivimu v Izoli.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Moj najljubši kraj in čas, ko se lahko v zadnjih nekaj letih res globoko povežem z Bogom, je prav v Izoli. Tam se duhovno res intenzivno napolnim za nekaj mesecev vnaprej.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto; si že našla svojega?

Seveda se najbolj sprejeto in ljubljeno počutim v svoji družini, med domačimi. Tudi v službi se s sodelavci dobro razumemo in si pomagamo. Svoje duhovno občestvo pa sem našla v Pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec, kjer se počutim sprejeto in pripadno. Zame je bila ključna udeležba na tečaju Alfa, kamor me je povabila prijateljica Lili. V prelomnih trenutkih mi je Bog vedno stal ob strani, mi poslal naproti prave ljudi in me usmeril na pravo pot.

Ali imaš svoj seznam želja, ki še čakajo na uresničitev? Nam zaupaš kakšno?

Nimam velikih želja, saj sem zadovoljna s svojim življenjem. Vesela sem, da smo vsi zdravi, in želim si le, da bi tako tudi ostalo. Še vedno pa tli želja, da bi se vpisala na študij inkluzivne pedagogike in bi lahko tudi poklicno delala z otroki s posebnimi potrebami. Ko bo čas za to, pa si seveda želim še kakšnega vnuka.

Kakšen odnos oziroma povezanost čutiš z Marijo?

Z Marijo sem zelo povezana. Velikokrat se nanjo obračam s prošnjami in zahvalami zase in za svojo družino.

Dopolni stavek: Rožni venec mi predstavlja …

Vsakokrat, ko ga molim, me spomni na otroštvo, ko smo molili skupaj kot družina. Še posebej se spomnim molitve rožnega venca, ko mi je bilo deset let in sem ga molila ob smrti pradedka.

Hvala, Monika, za tvoj dragocen čas in dobro voljo! Želimo ti vse dobro še naprej.