Tudi letos je Pastirjev RadŽivim potekal konec maja v Strunjanu, v čudovitem okolju Pastoralnega doma Stella Maris. Kot vedno ni manjkalo dobre družbe, lepih razgledov, toplega sonca in seveda pogovorov z duhovnikom Simonom Potnikom, ki je odprl za vsakogar zanimive teme. Letošnje leto je posvečeno evharistiji, pri čemer je poudarek na poglobitvi vere, sodelovanju pri sveti maši ter češčenju Najsvetejšega. Zato so bile tudi vsebine globoke. Ena izmed misli, ki ostajajo, je, da je sveta maša soočenje z bridkostmi, poživljanje realnosti in doživetje odrešenja.

»Glede na to, da je bilo v Strunjanu spokojno vzdušje in so bili udeleženci od vseh vetrov, smo si lahko privoščili zajemati vsebino malo globlje. RadŽivim ponuja mir, sproščenost in družabnost,« je povedal Potnik. Kot poudarja, je bil namen tokratnega druženja vstopiti v bistvo krščanske vere – torej v evharistijo –, a ne z našimi očmi, ampak z Božjim namenom. »Zato smo poskušali gledati mašo takšno, kakršno si jo je Bog zamislil, ne takšne, kot bi jo radi imeli mi. In tu prideta kelih trpljenja in kelih odrešitve. Skozi pashalno večerjo, skozi judovski pogled, skozi zgodovino odrešenja do oltarja … Potovali smo z emavškima učencema proč od Jezusa. Še vedno nosita v sebi to vsebino, a se oddaljujeta. Če Jezusa ne bi srečala, bi ta vsebina sčasoma zbledela, bila bi samo medel spomin na to, da sta bila nekoč njegova učenca. Tako pa se vrneta v bistvo svoje vere in jo poživita.

To je tudi klic za nas: ko živimo tako raztreseno in odhajamo, postanemo le še medel spomin. Kolikokrat nam kdo reče: ‘Saj včasih smo še hodili k sveti maši, včasih smo še molili.’ To je ta pot v Emavs, ki se oddaljuje. Če dopustim, da me Gospod na tej poti nagovori, pa se zgodi poživitveni odmerek. Potem se zavedamo svoje ranjenosti, svoje krhkosti, kar sveta maša v resnici je. Bog je daroval svojega Sina, da se nihče od nas ne bi pogubil. To pomeni, da Gospod z vsemi našimi bridkostmi in težavami tega keliha trpljenja ne skrije ali pomete pod preprogo, ampak to vzame na križ in nas s tem odreši. Tako da je sveta maša soočenje z bridkostmi, poživljanje realnosti in doživetje odrešenja,« razlaga duhovnik.

Da so bili dnevi, preživeti v družbi obeh duhovnikov – dva dni je bil prisoten tudi duhovnik Damjan Mlinarič –, pravi blagoslov, sta povedala Vikica in Drago Vrabič iz Vinske Gore. V Strunjanu je poletje pred vrati. Toplo sonce in šum morja so nas razvajali vse štiri dni. V posebej lepem spominu so jima ostali večeri pri križu, slavilni večer in bogate kateheze. »Slišali smo o bistvu evharistije, o tem, da nas Bog ljubi takšne, kot smo, z vsemi slabostmi in napakami,« sta povedala. Ocenjujeta, da RadŽivim prinaša odmik od vsakdanjosti v vseh pogledih. Lahko smo se udeležili pohodov, si ogledali Evfrazijevo baziliko v Poreču, se kopali, spoznali nove ljudi, se ob zabavnih družabnih igrah veliko smejali … Zahvaljujeta se zavzeti ekipi, ki z veliko truda vse pripravi. »Bog daj, da bi bil Pastir še naprej sveta luč in zgled pravega krščanskega občestva,« sta še dodala zakonca.

Stanko Vratuša iz Zreč je sodeloval že tretjič. Ponavadi je prišel skupaj z ženo, a ker pričakujejo vnuka, je tokrat ostala doma. »Zelo rad prihajam v Strunjan. Privabljata me Marijina cerkev in seveda vse kateheze. Vem, da je duhovnika Simona Bog poslal med nas, da nam oznanja besedo Njega, ki nas odrešuje. Vesel sem tudi vseh prijateljev, da se srečamo, objamemo, si zaupamo kakšno stisko in pomagamo drug drugemu. Ta RadŽivim je vrhunec mojega leta in ga priporočam tudi drugim,« poudari Stanko. Najbolj ga je nagovorila zgodba o učencih iz Emavsa: »Tudi sam vidim, da sem še vedno učenec na poti ter da se moram še iskati in utrjevati svojo pot.«

Tudi Cvetka Vocovnik iz Slovenj Gradca je sodelovala že tretjič. Pritegneta jo mir in prijateljstvo. Z nami je podelila, da v Strunjanu, obdanem z mirom morja in narave, skozi skupnost vere ponovno čuti, kako se srce umiri. »Med ljudmi, polnimi ljubezni do Boga, najde duša prostor za tišino, hvaležnost in notranji mir. Ta oddih ni le počitek za telo, ampak tudi nežen dotik za dušo,« je sklenila Cvetka.

Romanje v Medžugorje od 7. do 10. maja 2026 je bilo čas milosti, molitve in notranjega miru. To ni bilo le potovanje na kraj molitve, temveč povabilo k notranji prenovi, miru in zaupanju – povabilo, da se ustavimo, prisluhnemo in znova odkrijemo moč vere, skupnosti ter srečanja z Bogom.

Bog deluje v preprostih trenutkih: v molitvi, tišini, pogovoru, solzah in veselju skupnosti. Naj nas spremlja Marijin klic k miru, veri in ljubezni, da bomo tudi po vrnitvi domov v srcu ohranili tisto, kar smo prejeli na tej sveti poti.

Vsak romar je na pot prinesel svoje prošnje, rane, zahvale in iskanja, mnogi pa so se vrnili z močnejšo vero, novim upanjem, okrepljeni in odprti za življenje. Pričevanja romarjev niso zgodbe o popolnosti, ampak o poti, trenutkih milosti, dotikih upanja, spreobrnjenja in novih začetkih. Govorijo o preprostih, a globokih trenutkih Božje bližine ter o moči skupne molitve in Marijinega varstva.

Pričevanja romarjev

Gordan in Romana
»Pot v Medžugorje je bila izjemno duhovno bogata. Župnik Damjan nas je vseskozi pripravljal, da smo znali odpreti svoja ‘utrujena’ srca in se prepustiti dotikom Marije, Jezusa in Svetega Duha. V naju so se naselili zelo prijetni občutki in blaženost. Čudoviti štirje dnevi v Medžugorju … čas tam prehitro mine, saj je vse tako spokojno in mirno.
Domov sva se vrnila prerojena; v svojem telesu in srcu čutiva, kako je Sveti Duh poživil najino utrujeno, izmučeno telo. Pridobljeno moč morava sedaj ohranjati v skupni veri na poti najinega življenja. Iz srca hvala ekipi, ki je skrbela, da smo se imeli izjemno lepo: župniku Damjanu, Alenki, Betki, Veroniki, Ernestu in Maksiju. Obilo Božjega blagoslova in varstva!«

Zdenka
»Pozdravljeni, vsi dobri ljudje! Sem ena izmed romark, ki je pred kratkim doživela to čudovito pot v Medžugorje v družbi prečudovitih ljudi. Vse okoli nas je bilo napolnjeno z dobroto in milino naše druge mame – Marije. Res je to posebno in drugačno doživetje in vsak to doživlja po svoje. Mene se je dotaknila na poseben, milosten in nežen način. Prek molitve sem vstopila v lep in najčistejši svet.
To romanje je nekaj, kar moraš doživeti sam – iti skozi vse to deloma v mislih, deloma fizično. Na koncu sem začutila olajšanje, neko lahkotnost, morda celo pripadnost nečemu čistemu in brezmadežnemu. Hvala vsem, ki ste mi omogočili in pripomogli k temu, da sem lahko šla na to romanje. Toplo priporočam vsem, ki še oklevate. Le pogumno, ne bo vam žal! To je nekaj posebnega, doživeti pa mora vsak zase. Pozdravljeni vsi v Božjem imenu!«

Tone in Sandra
»V Medžugorju sva bila prvič in od tam ne odhajava enaka. V srcih nosiva mir, milino, notranjo moč, toplino, tišino duše in hvaležnost. Dotaknile so se naju zgodbe ljudi, njihove preizkušnje in to, kako vsak nosi svoj križ. Hvaležna sva gospodu Damjanu za čudovito duhovno vodstvo in usmerjanje po Medžugorju. Hvaležna sva tudi celotni ekipi, organizatorjem in vsakemu posamezniku posebej.«

Evelyn
»Z družino smo že drugič romali v Medžugorje, kjer sem se tudi letos počutila zelo dobro. Najbolj mi bo ostalo v spominu, ko smo šli z vrstniki in župnikom Damjanom zvečer do Jezusovega kipa in skupaj molili. Prav tako mi bo v spominu ostalo slavljenje.
Hvaležna sem za vse podeljene preizkušnje ostalih romarjev, ki sem jih slišala na križevem potu. V Medžugorju sem se še bolj povezala z Marijo in poglobila svojo vero. Vesela sem, da so se romanja udeležili tudi mladi, s katerimi sem se povezala in preživela veliko časa. Hvaležna sem za vse, ki so se udeležili romanja in skupaj z menoj odkrivali ter poglabljali svojo vero.«

Igor
»Na romanje v Medžugorje sem šel že drugič. Tokrat je bila čisto drugačna izkušnja, vrnil sem se z drugačno energijo kot prvič. Vse je bilo pozitivno in speljano tako, kot moramo doživljati romanja. Moji občutki so odlični in rad sem v stiku z Bogom, kajti imam svoj pogled nanj. Vsakemu, ki si želi iti na romanje, lahko napišem le to, da mu nikoli ne bo žal, če v sebi le nosi dobro.
Ker sem sam bolj ‘odbitega’ duha, lahko povem, da se mi je najbolj vtisnil v spomin dotik Svetega Duha, ki sem ga doživel na poti h kipu Device Marije. Iz te izkušnje bi lahko napisal del romana, ampak moram biti kratek. Vsekakor bi se rad zahvalil vsej ekipi za organizacijo. Se bom še podal na romanja, če mi bo Bog dopustil delati in ustvarjati. Vsem nam pa želim blagoslova, ki nam ga ponuja Bog!«

Izidor
»Na pobudo gospe Alenke in gospe Zdenke sva se z ženo odločila, da poromava v Medžugorje, da se duhovno obogativa in da bom sam lažje pomagal ženi v bolezni. Že prvi dan sem se zahvalil Devici Mariji, da sem našel izginulo ženo na ulici in se je vse srečno končalo. Oba z ženo sva bila tudi pri sveti spovedi. V petek sem bil počaščen, da sem lahko prebral dve postaji križevega pota.
Skupnost Cenacolo me je presenetila. Kako so fantje močni v veri in pridni pri delu! Občudoval sem, da jih vera drži pokonci in ne obupajo. Obema pričevalcema vsa čast in vse dobro. Hvala ekipi in gospodu Damjanu za čudovito doživetje.«

Darija Darinka
»Letošnje majsko romanje v Medžugorje sem pričakovala z odprtim srcem, a življenje (in moja poškodovana noga) sta imela drugačne načrte. Poškodba me je ustavila in me letos prikovala k počitku, namesto da bi stopala po kamnitih poteh Podbrda. Sprva mi je bilo hudo, a nato sem razumela – Marija nas ne sreča le tam, sreča nas v naši tišini in krhkosti, tukaj in zdaj. Čeprav je v moji rezervirani sobi v Medžugorju letos bivala druga, meni ljuba oseba, vem, da so molitve in nevidne vezi močnejše od razdalje. Ob prihajajočem 17. maju, rojstnem dnevu moje drage babice, ki me spremlja iz večnosti, ponovno delim svoj lanski zapis. Danes ga berem z novimi očmi, z razumevanjem, da so nekateri vozli bolečine razvezani prav takrat, ko moramo mirovati.

Šli smo na pot. Premagovali smo metre, kilometre, prevozili države in prečkali meje.

In šli smo na pot. Se spraševali, iskali, molili, zahvaljevali, brali, prisluškovali.

Prišli smo v Auschwitz, v Krakov, v Wadowice in Čenstohovo.

In prišli smo do čudenja, do kažipotov, do nemirne ljubezni in nečesa, kar nas žene naprej.

Auschwitz – sv. Maksimilijan Kolbe, sv. Edith Stein

Prva postaja Romarskega RadŽivima na Poljsko sta bila Auschwitz in Birkenau. Nemški nacistični koncentracijski taborišči. Mesti zla in trpljenja. Kraja, kjer ni bilo prostora za Boga. Pa vendar kraja mnogih znanih in razglašenih ter zagotovo še več brezimnih in neznanih svetnikov. Ob videnem in slišanem sem se spraševala, ali zlo nima meje, nima dna. In o tem, ali je spiralo zla mogoče presekati. V človeških očeh, s človeškimi močmi se to zdi nemogoče. A verniki stavimo na več kot le na ta svet. Stavimo na Boga. In kakor se zlo zdi brezmejno, je Božja ljubezen zagotovo brezmejna, Njegovo usmiljenje pa brez dna. V resnici sem se po Auschwitzu še bolj veselila nadaljevanja romanja, saj sem si želela še in še poslušati o Božji ljubezni, o Božjem usmiljenju, o Luči in o zagotovilu, da Bog na koncu zmaga. Da je že zmagal. In da ta zmaga ni bila podarjena, temveč plačana, pretrpena in zadoščena, mi pa odkupljeni. Bogu hvala! Auschwitz lahko pusti človeka pošteno obupanega in resigniranega, z mislijo na aktualne dogodke v svetu pa v prepričanju, da ga zlo čez in čez preplavlja in da spirale zla ni mogoče presekati. A ker nismo sami, ker je z nami Bog, tudi logika sveta postaja obrnjena na glavo. Človek sam očitno ne more iz vrtinca hudega, ampak z Božjo milostjo, z Božjo pomočjo, z Božjim v človeku, lahko tudi na krajih grozot in največjega trpljenja zacvetijo in zasvetijo najlepši svetniški zgledi, kot so sv. Maksimilijan Kolbe, sv. Edith Stein in nenazadnje naši predniki in sorodniki, ki so herojsko prenašali trpljenje, za povrh pa mučiteljem odpustili in z zaupanjem v Božje usmiljenje zapustili svet prav tu ali na katerem drugem domačem ali tujem mestu groze. Kako gre pa meni? Se zlu uprem že v malem, preden se kot plevel razraste in ga je sčasoma nemogoče populiti? Morda s pomočjo Božje motike? S sejanjem dobrega, ki tako odvzema mesto zlu?

Krakov – sv. Favstina Kowalska

Ko v mislih naštevam poljske svetnike, se mi misel prav gotovo ustavi pri Favstini. Poznam jo že iz otroštva, ko sem se na enih izmed duhovnih vaj srečevala z njenim življenjem in njeno globoko vero. Božje Usmiljenje je res neskončno. Ko pa smo se v ponedeljek popoldne pripeljali do našega romarskega doma, sem šele začela dojemati, da bom spala in se sprehajala na kraju, kjer je Favstina živela, molila, se pogovarjala z Jezusom, sprejemala reveže, kuhala. Gledala je podobno pokrajino, kot smo jo mi. Favstina je živela v začetku dvajsetega stoletja (1905–1938). In česar ona gotovo ni videla, sta dve mogočni cerkvi, ki smo ju obiskali. Ena je posvečena sv. Janezu Pavlu II., druga pa je bazilika Božjega Usmiljenja. Slednja je zrasla tam, kjer je nekoč Favstina okopavala krompir. Cerkev se mi je zdela zelo zelo velika, narejena v modernem slogu, tako da na začetku sploh ni bilo občutka, da gre za cerkev. Večkrat sem bila v njej in vsakič mi je bila bolj všeč. Od zunaj je zasnovana kot ogromna ladja, na premcu je kip sv. Janeza Pavla II., zvonik pa je nameščen v jamboru. Ko se je zvečerilo, je na glavni del ladje padla senca, ki je bila videti, kot bi bila del kraljeve krone. To je bil res veličasten pogled. Znotraj v glavni ladji, ki je polkrožno zasnovana, je ogromno vitražnih oken, modro-rumene barve. Dajejo vtis morja. Nad vhodom pa je v vitražu zahajajoče sonce z belim križem – Kristusom, z odsevom v morju. Pod glavno ladjo je še pet manjših kapel: nemška kapela, slovaška kapela, glavna italijanska kapela, grškokatoliška kapela in meni najljubša, madžarska kapela svetega Štefana. V njej so čudoviti mozaiki v rdečih, rjavih in zlatih tonih. V njej je upodobljena tudi moja zavetnica, sv. Marjeta Škotska. Ob zunanji strani glavne ladje pa je kapela, kjer 24 ur na dan poteka češčenje Najsvetejšega. Tja ves čas prihajajo ljudje. Tudi sama sem vstopila, da malo pozdravim Jezusa in lepota kapele me je prevzela.

Samostan, kjer je živela sv. Favstina, nam je razkazala redovnica, ki pripada istemu redu, kot sv. Favstina. S kakšnim veseljem in žarom nam je pripovedovala o njej in njenem življenju! Ogledali smo si repliko celice, v kateri je sv. Favstina živela in umrla. Videli smo zvonec, na katerega je pozvonil sam Jezus – reven berač in prosil Favstino za toplo hrano. Sprva ga ni prepoznala. Ko pa mu je prinesla hrano, je v njem zagledala Jezusa. V kom vse lahko vidim Jezusa? … Beračev ne vidim ali srečujem ravno pogosto, je pa polno drugih, potrebnih moje pomoči. Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili. (Mt 25, 40)

Krakov in Wadowice – sv. Janez Pavel II.

O zvestobi v malem, o (najprej) tihem, a zvestem življenju pa sem razmišljala ob obisku Centra sv. Janeza Pavla II. in njegovega rojstnega mesta, Wadowic. Vesela sem, da me ta naš sodobnik ni nagovoril v nostalgičnem smislu, češ: »To je bil papež naše mladosti,« temveč globlje, v opazovanju in občudovanju njegove človeške plati, nam tako blizu, odprte za delovanje Božjega, ki dviga, vodi, sveti. Občudujem ga, mladeniča, ki se sooča s težkimi izgubami svojih bližnjih. Predanega študenta, najboljšega v vsem, kar je delal. Prepričljivega igralca, obdanega s prijatelji kulture. Iskrenega iskalca Resnice. Inovativnega duhovnika, s smislom za mlade. Vsestranskega športnika, ki je povsod našel Boga. Svetovnega popotnika. In nenazadnje samozavestnega in odločnega papeža. Veselega, preizkušanega, drznega, a tako blizu navadnemu človeku. Hmmm, kdaj pomislim, da mi je blizu tudi zdaj? In kot svetnik blizu Bogu? Odlična možnost za priprošnjika!

Jasna gora – Čenstohovska mati Božja

Predzadnja postojanka našega romanja je bila Čenstohova oziroma Jasna gora, duhovna prestolnica Poljske, nekakšno »poljske Brezje«. Tja smo prispeli pozno popoldne ter se po maši in večerji odpravili do ogromnega trga pred samostanskim kompleksom, kjer domuje Čenstohovska mati Božja (poljsko Matka Boska Częstochowska). Poslušali smo župnika Simona, ki nas je nagovoril o Mariji in o njenem DA, ki se obnavlja pri vsaki sveti maši, o šoli evharistije, ki jo doživljamo na Jasni gori in konec koncev kjerkoli po vsem svetu. Tako so se vsebine, kraji in svetniki našega romanja ves čas povezovali: Totus Tuus, izročam se Ti, dar sem, Tebi, Marija, in po Tebi dar Jezusu. Tudi če ne razumem, sem Marijin vajenec, učim se pripadnosti Cerkvi, pripadnosti veri. Moja izročitev Mariji in Bogu ni poraz, ampak začetek svobode. Narod, ki ohrani vero, obstane.

Zvečer, malo pred deveto, nas je skupinica ponovno šla do čenstohovske cerkve ter do kapele, kjer domuje slavna Črna Marija. Šli smo na molitve, ki spremljajo vsakodnevno zapiranje Njene podobe. Čenstohovsko Marijo z Detetom sem v živo prvič videla in je zelo lepa. Oba z Jezusom sta oblečena v čudovita in dragocena oblačila. Presenetila in navdušila me je množica mladih ljudi, ki so prišli pobožno prosit Marijo za uspeh pri maturi. Do srca so me ganile njihove molitve in petje.

Zgodaj zjutraj, pred pol šesto, smo šli k sveti maši. Točno ob šestih zjutraj je bila kapela ponovno nabito polna. Najprej se je zaslišalo bobnanje, nato pa fanfare trobent, ki pritičejo prihodu Kraljice. Začeli so odkrivati Marijino podobo, čemur je sledila sveta maša. Po koncu maše smo kleče drsali okrog Marijinega oltarja. Videli smo tudi ogromno zahval. Poljaki imajo navado, da če kdo dobi kakšno prestižno nagrado, na primer Nobelovo nagrado ali kakšno vojaško priznanje ali kaj izjemnega, to prinesejo Mariji v Čenstohovo. Tam so ta priznanja izobešena in si jih lahko vsak ogleda. O, verno ljudstvo Poljakov! Da bi te vsaj delček posnemali …

Po zajtrku in nakupu spominkov smo se odpravili na našo zadnjo točko romanja – proti domu. Vsakdanjost teh dni smo peljali v svoje domove, k svojim sosedom, na svoja delovna mesta, v svoje župnije … In še zmeraj kot romarji hodimo naprej. Ker vera ni cilj, temveč pot.

Od 8. do 12. marca je Zavod Marianum Veržej odprl svoja vrata skupini seniorjev iz koroških župnij in ostalih krajev po Sloveniji. Z duhovnikoma Markom in Ernestom smo odstirali skrivnosti Božje besede ter se povezovali v molitvi in slavljenju.

Vsak dan smo doživljali lomljenje kruha Življenja in na daritveni oltar polagali svoje prošnje in zahvale.
Posebej bogat pa je bil tudi spremljevalni program. Globoko se nas je dotaknil dan, posvečen Cvetani Priol, ki je živela še v času naših mladih let. Nekateri udeleženci so celo doživljali dogajanje okrog Cvetaninega življenja.

Za obogatitev našega znanja zgodovine sta poskrbeli Anka in Neta, ki sta predstavili povezanost njune družine z Brioni in družino prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Tudi romanje k Svetemu Juriju ob Ščavnici je napolnilo dušo in srce s spoznanji tamkajšnje zgodovine in pomembnih osebnosti, rojenih v tem kraju.

Seveda pa nam bosta ostala v spominu častitljiva jubileja dveh zakonskih parov Linasi in Potnik, ki sta z nami in člani svojih družin obeležila zlato (50 let) in diamantno (65 let) poroko. Večer smo preživeli ob čudovitih zvokih citer in ubranem petju.

Vse dneve smo skrbeli tudi za dobro počutje in majhna presenečenja za skritega prijatelja. Za dobro počutje vseh pa sta pridno skrbeli kuharska ekipa in kavarnica Štrk. Da so se zaužite kalorije razporedile v mišice, sta poskrbeli dve fizioterapevtki, ekipa RadŽivima pa je skrbela, da je vse teklo gladko in za nas brezskrbno.

So kraji, za katere se zdi, da dihajo drugače, in kjer se hrup vsakdana umiri ter kjer se še tako razbolelo srce lahko odpre Božji ljubezni. Medžugorje je za mnoge romarje prav takšen kraj. Po koncu letošnjega Romarskega RadŽivima o tem pričujejo tudi trije osebni zapisi udeležencev letošnjega Romarskega RadŽivima. Angelca, Primož in Cvetka: hvala, da ste za nas poskusili ubesediti neizrekljivo. :)

Poglobljene duhovne vaje v Medžugorju

Od 10. do 13. oktobra smo se pod okriljem Skupnosti Pastir odpravili na Romarski RadŽivim h Kraljici miru v Medžugorje. To je že tradicionalno romanje, ki zahvaljujoč organizacijski ekipi postaja iz leta v leto bolj doživeto. Tokrat sem ga doživljala kot zelo poglobljene duhovne vaje, saj se me je na vsaki poti, ki smo jo prehodili, ali na vsakem dogodku, ki smo ga obiskali, dotaknil Marijin objem. Romarji smo bili iz dneva v dan bolj sproščeni in nasmejani, naši obrazi so žareli, izžarevali so pristno veselje in notranji mir, ki ga lahko doživiš le v takšnih okoliščinah, kot jih nudi Medžugorje. Ob zavedanju, da je to res svet kraj in da se Marija trem vidcem še vedno prikazuje, je bil ta dotik Marije še močnejši in bolj pristen ter je pustil vidne posledice v naših srcih in dušah. Temu smo bili priča na avtobusu na poti domov, ko je vsak posameznik podelil svoje vtise in doživetja.

Še posebej bi izpostavila program in organizacijo, saj je bilo to vse do podrobnosti načrtovano in brezhibno izpeljano. Velik HVALA organizacijski ekipi. Zelo ganljive jutranje in večerne kateheze so nas prebujale in opremile za nov dan oziroma nas opogumile za brezskrbno in mirno spanje. Ob poslušanju teh katehez je tudi moje dojemanje vere dobilo povsem nove dimenzije in spoznanja.

Zelo mi je bila dragocena molitev v skupini, predvsem pa me je fasciniralo, ko je vsak član skupine na glas, brez sramu in brez zadržkov, pred vsemi povedal zahvale in prošnje, zaradi katerih je prišel na ta kraj. Resnično, to romanje sem doživljala povsem drugače kot vsa dosedanja. Z močnim zavedanjem svoje vere in resničnosti dogajanja na tem svetem kraju si želim ponovno obiskati to svetišče – Marijo, ki nas ima tako rada, da se v tem kraju, ki nam je relativno blizu, prikazuje že 45. leto. Če mi bo Marija naklonila to milost, se naslednje leto spet vrnem.

Angelca Ademovič

Moja izkušnja Medžugorja

V Medžugorje rad hodim, ker me ta sveti kraj vedno znova spomni, kako bi lahko bilo na svetu, če bi ljudje živeli v zaupanju in ljubezni do živega Boga. Tam se čuti nekaj, kar presega besede – toplina, mir in povezanost med ljudmi, ki prihajajo z vseh koncev sveta. Vsak po svoje išče, vsak veruje na svoj način – eni bolj, drugi manj –, toda vsem se Bog razodeva tako, kot sami dovolimo.

Kar me v Medžugorju vedno znova nagovori, je medsebojna podpora. Ljudje so tam sočutni, razumevajoči, pripravljeni pomagati. Ni tekmovanja, ni obsojanja – čuti se skupnost src, ki molijo, iščejo in se veselijo drug drugega. V takem vzdušju človek začuti, da vera ni teorija, ampak živa resničnost, ki se dotakne srca.

Tokrat sem se tja odpravil že četrtič. Pot sem začel z dobro voljo in odprtim srcem, saj sem vedel, da bo teh nekaj dni nekaj posebnega – štirje dnevi, posvečeni Bogu in Mariji, stran od vsakdanjega hrupa sveta. Moj namen je bil preprost: popolnoma se posvetiti Mariji in dopustiti, da se v meni zgodi Božja volja.
Z duhovnikom Simonom sva opravila temeljit življenjski pregled in sveto spoved, kar je bilo zame zelo globoko in zdravilno doživetje. Človek začuti, kako Jezus in Marija kličeta k čistosti, resnici in svobodi srca. Prav v Medžugorju se to resnično dogaja – tam milost postane otipljiva.

Vsak dan sem z veseljem sodeloval pri mašah, molitvah in adoracijah. Lepo je videti množico ljudi, ki molijo z istim namenom, vsak s svojo zgodbo, a z enim srcem. Med nami se rojeva mir, ki ga svet zunaj tako zelo potrebuje.

Ko sem se vračal domov, sem bil poln hvaležnosti. Vera se je v meni poglobila, razumel sem, kako Marija preobraža srca in kako Sveti Duh deluje v tistih, ki se mu odprejo.

Zelo se že veselim naslednjega srečanja z Marijo in Bogom v Medžugorju – tam, kjer zemlja resnično diha z nebesi.

Primož Wasa

Mir in ljubezen

“Dragi otroci! Naj bo ta čas za vas čas molitve za mir. Hvala vam, ker ste se odzvali mojemu klicu.” (Marijino sporočilo 25. septembra 2025)

Romarski RadŽivim nas je popeljal v Medžugorje. Poromali smo v kraj, kjer se je nebo dotaknilo zemlje, kjer se je Marija 24. junija 1981 prvič prikazala otrokom. »Medžugorje je kraj, ki ga je izbrala Marija, je kraj, kjer spoznamo pravo pot, ki nas vodi k Bogu.« (s. Emanuela Maillard)

Vsakdo izmed nas je šel na pot v svet kraj s pričakovanji, zahvalami, prošnjami, iskanji, željami … Pred romanjem smo se duhovno pripravili.

Že ob vstopu na avtobus je bilo jasno, da bo to zelo pisano občestvo – tudi po letih. Vendar se je vseskozi izkazalo, da je raznolikost lahko tudi velika prednost.

Ob večerih smo se pridružili skupni molitvi, maši, adoraciji – molitvi pred Najsvetejšim, molitvi za ozdravljenje. Zelo me je prevzel ta sveti kraj, misel, da se je Marija tukaj prikazala in se še vedno prikazuje ter preko vidcev predaja sporočila ljudem. Tudi mi, romarji iz mnogih dežel sveta, lahko širimo Marijina sporočila o resničnem notranjem miru in zmagi ljubezni. Marija nas poziva k spreobrnjenju, spovedi, sveti maši, molitvi rožnega venca.

Na poti na Križevec je romarje spremljala molitev križevega pota, spoved in podpora sopotnikom po tem kamnitem hribu do križa, kjer so tudi relikvije pravega Jezusovega križa. Križev pot je tudi v bližini cerkve za vse tiste, ki poti na Križevec ne bi zmogli.

Nato pa obisk Cenacola. Močno je bilo pričanje dveh mladeničev, njunega trpljenja in trdega dela, zaupanja v Božjo pomoč, molitve in upanja, da se izvijeta iz objema odvisnosti. Trda in težka je ta pot, vendar na tej poti niso sami. Živijo v skupnosti z molitvijo in vero v lažji jutri.

V nedeljo pa na Crnico, kraj Marijinega prikazovanja in sporočil otrokom. Kar poneslo me je v hrib ob molitvi rožnega venca, razmišljanju ob tem ter veliki hvaležnosti, da sem na tem svetem kraju. Čutila sem globoko hvaležnost za vse, kar sem v življenju prejela, tudi za preizkušnje. Pravijo, da nam preizkušnje utrdijo vero. Moč skupnosti sem dojela tudi v času, ko smo v skupini spregovorili o svojem življenju, preizkušnjah, skupaj molili in stopili skozi sveta vrata. Občestvo je tudi vir moči, podpore, razumevanja, sočutja.

Ponedeljkovo jutro v Medžugorju je bilo zgodnje, zbrali smo se v kapeli češčenja, kjer je bila maša. Nato pa smo odšli do samostana, kjer nas je odprtih rok sprejela s. Ivanka. Njena pripoved je bila prežeta z radostjo, saj je kot 13-letna deklica živela v Medžugorju v času začetka Marijinih prikazovanj. Njena živa pripoved nas je ponesla v tisto obdobje, ko je kot otrok doživljala neverjetni milostni čas – in ob njenem pričevanju tudi mi. Le redkokdo bi nas mogel pritegniti s toliko vedrine in prepričljivosti; bili so težki časi, toda moč skupnosti, molitev in Marijino varstvo so jim bili v veliko pomoč. Vse to navdušenje je bilo čutiti med nami še dolgo potem, ko smo zapustili Medžugorje.

Ob večerih po maši smo se kot skupnost srečali ob katehezah, ki jih je pripravil in vodil duhovni vodja Simon. Nepogrešljiv je bil duhovnik Marko. Vsem, ki so pripravili to romanje, smo udeleženci izrekli iskreno zahvalo.

V spominu nam bodo ostali glavni poudarki sporočil: spreobrnjenje, evharistija, post, molitev, rožni venec, obhajilo, pokora.

Romarski RadŽivim je za nami, ostalo je izkustvo, vera in upanje. Na svoje domove smo odšli z željo, da se še vrnemo, da se pridružimo množici, vendar tudi vsak sam s seboj, s svojo bolečino, upanjem, prošnjo, radostjo.

Bogu hvala!

Cvetka Belca

Pastirjev RadŽivim je srečanje vseh “Pastirjevih” – tistih od malih nog, parov, družin, do posameznikov in seniorjev. Letošnji z naslovom “Sveti(m)” je še posebej nagovarjal vsakega posebej, da se odpravi na pot svetosti in vztrajni hoji za Njim. Okolje za telesni oddih, ki ga ni treba posebej pripravljati (gostoljubna hiška Stella Maris, križ nad zalivom, morje, okus po solinah, družba domačih obrazov …), ter seveda pripravljeni voditelji, ki dodajo še kar nekaj hrane za dušo, so sončni žarki v še tako mrkem vremenu.

Večkrat me je že kakšna prijateljica nagovorila, da je na Pastirjevem RadŽivimu fajn in ga je treba izkusiti. V to me je dokončno prepričala sestra, ki se je lani dobre volje in polna elana vrnila iz Strunjana. Tako sem se letos brez oklevanja prijavila. Hvaležna sem bila, ko je v prijavo privolil tudi mož in nazadnje je splet okoliščin odločil, da je bila tam tudi hčerka s svojo družino. Dnevi nam po vremenu sodeč niso bili najbolj naklonjeni. Na poti v Strunjan in nazaj nas je spremljal dež. Toda samo bivanje in vsa doživetja so bila pravo nasprotje vremenu. Težko je najti besede, ki bi zares opisale lepoto in globino tega doživetja. Rečem lahko le “hvala”.

RadŽivim je odmik, ki je bil resnično oddih za dušo in telo – razgibal je pljuča in srce, kot pravi vabilo. Pljuča so se napolnila s svežim morskim zrakom, srce pa z mirom, hvaležnostjo in veseljem. Skupne svete maše, petje, molitev, čas za tišino in za pogovor – vse to je ustvarjalo mozaik bogatih trenutkov, ki bodo ostali z nama še dolgo. Prijetna družba nas je vsak dan znova spomnila, kako lepo je biti skupaj, kako lepo je biti z Njim. Toliko topline je bilo v klepetih, v skupnih večerih …

V petek zvečer nas je obiskal upokojeni koprski škof Jurij Bizjak, ki nam je mogoče na neklasičen način povedal, kaj in kdo se nam bo odkrival pod imenom papeža Leona XIV. V soboto smo imeli družabni večer, ki je bil poln smeha ob igri »ali imaš rad svoja dva soseda«. Na koncu smo odkrivali skrite prijatelje.

Vse je bilo prežeto s preprostostjo, pristnostjo in hvaležnostjo. Hrana je bila okusna in pripravljena s srcem. Kateheze na vseh teh odmikih pa so seveda najboljša hrana za našo dušo in možgane. Spodbujale so nas, kako stopiti v oseben odnos z Jezusom in kako biti dober učenec.

Mojca

Pastirjev RadŽivim v Strunjanu je zame prava mera vsega, kar v življenju potrebujem. Najprej me prepriča sama destinacija, sicer pa ta “oddih” postreže z vsem: počitek, prijetna klima, dobra hrana, gibanje na svežem zraku, duhovna hrana, pogovori, objemi, petje, molitev, veliko smeha in malo solz.

Raznolikost udeležencev name naredi še poseben vtis. Tako različni, pa vendar tako enaki, da se lahko z vsakim pogovarjam. Vsak lahko nekaj doprinese in nekaj dobi. Letos me je posebej navdušil sobotni izlet do Marijinega svetišča na Vejni (italijansko Monte Grisa).

Ob dnevni katehezi pa sem si postavila vprašanje: Kaj lahko dam, kaj lahko prinesem, kaj lahko jaz ponudim Bogu in bližnjemu? Kako nekomu drugemu polepšam dan, dopust? Vedno, ko kam grem, nekaj pričakujem. Na dogodke večinoma gledam v luči lastne dobrobiti. Razmišljam, kaj bom jaz imela od tega, kaj bom odnesla … in ne, kaj dajem.

Vsekakor celostna izkušnja, ki navduši.

Marta

Moji vtisi o doživetem RadŽivimu v Strunjanu so prelepi. Počutila sem se sprejeto. Bila sem v družbi čudovitih ljudi, od katerih je vsak na svoj način povezan z Bogom. Upam, da bomo tudi v bodoče ostali povezani in mogoče postali pravi prijatelji.

Zahvalila bi se organizatorjem, saj je bilo za vse poskrbljeno. Drugo leto se spet prijavim.

Suzana

Na Družinski RadŽivim v Veržeju smo se prijavili, saj sva z možem želela nahraniti in poglobiti najin odnos. Za otroka pa sva želela, da izkusita družinski vikend z versko vsebino in animatorji, ker podobnih izkušenj še nista imela.

Prvo leto, ko smo šli, nama je bilo strašansko všeč. :) Vsega je bilo dovolj. Poglobljenih tem, pogovorov z možem, časa za naju, za celo družino … Letos smo izkušnjo želeli ponoviti. Naneslo pa je tako, da kljub obilici veselja ob misli na ta družinski odklop, do zadnjega trenutka nismo vedeli, če bomo sploh šli. Oziroma, ali bom jaz lahko šla. Ponovno sem se namreč srečala z izgorelostjo. Bila sem v stiski, tako duševni – zaradi občutkov krivde, sramu, dvoma v lastno vrednost, kakor tudi telesni, saj telo zaradi prekomernega dela ni zmoglo več.

Bog mi je že par dni pred odhodom dajal spodbude, da bo vse vredu. Na tem mestu se moram še posebej zahvaliti Simonu, ki me je pomiril in mi dal vedeti, da sem tudi v svoji stiski dobrodošla in da je vikend za družine namenjen tudi takim kot sem sama – v sebi zlomljena, ampak potrebna Božje bližine. Na dan odhoda sem bila še zmeraj v dvomih, zato sem Boga prosila, naj mi da znak ter mi končno pove, ali naj grem ali ne. Srečala sem se s sledečim svetopisemskim odlomkom Jn 4,16:”Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem.” Seveda smo šli. :)

Dan je bil precej naporen. Pakiranje, dolga vožnja na drugo stran Slovenije … A ko smo dospeli do Marianuma, sem se sprostila. Čutila sem, da imam še nekaj moči in da bi rada šla na uvodno srečanje. Tam sem bila v trenutku nagovorjena in zelo vesela, da sem prišla.

Čez vikend sem se počutila, kot bi bila v inkubatorju. Zame so vsi skrbeli s posebno nežnostjo in veliko pozornostjo. Sledila sem svojemu tempu, del kateheze tudi preskočila, preprosto počivala, bila z možem na sprehodu, molila sva v kapeli, obiskali smo klarise … Skratka, toliko neverjetno lepih stvari smo doživeli – in to v manj kot 48 urah!

Najlepše so bile kateheze, bogate z vsebino. Z možem sva res začutila, da je Bog blizu, da je vedno prisoten v najinem zakonu in da je za Boga najin zakon svet. Odprli so se nama popolnoma novi pogledi na najin zakon. Dragoceni so bili pogovori v paru in v skupini, pika na i pa sta bili maši, napolnjeni z vsebino in popestreni z glasbo.

Simon, Albina, Zala in vsa animatorska ekipa, iskrena hvala, da ste nam s svojo prisotnostjo, trudom in predanostjo omogočili, da stopimo bližje k Bogu, da bolj začutimo njegovo bližino in zaupamo njegovemu načrtu, ki je čudovit. Hvala iz srca.

Te dni sem bil priča kar močnim nesoglasjem v naši sredi. En konflikt, druga stiska, tretje obrekovanje, četrti prepir. Pa še vse okoli novega papeža. In bi rad potožil Gospodu: »Kako dolgo še, Gospod?« On pa me pogleda in reče: »Simon, ali me ljubiš?« In jaz: »Seveda, samo to, kar se dogaja ni v redu, ni prav. Končno nam je nekaj uspelo, zdaj pa to.«

– »Simon.«
– »Ja?«
– »Ali me ljubiš?«
– »Seveda, samo ne gre za to. Gre za to, da moramo imeti tako pastoralo, ki bo učinkovita, da bo v pomoč družinam, posameznikom, oddaljenim. Pa skupine …«
– »Simon! Ali me ljubiš? Za to gre!«
– »Za to gre?«

Saj res, mene Tomaža sprašuješ, če verujem vate, če se odločam zate, mene Simona sprašuješ, če te ljubim. Ti Vstali si veliko zahtevnejši kot novorojeni, kot učitelj. In danes, na današnjo nedeljo, v današnjem evangeliju?

Evangelij ne govori o strategijah, ne o pravilih. Govori o glasu. O glasu Pastirja, ki ni zgolj informacija, temveč klic. Intimen, oseben, nežno vztrajen. Jezus pravi: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj« (Jn 10,27).

V tej preprosti trditvi je vsa modrost življenja. Ne gre za to, koliko naredimo, koliko znamo, koliko damo. Gre za to, koga poslušamo. In komu pripadamo. Gospod nas ne vabi v sistem, ampak v odnos. Glas Pastirja nas ne nadzoruje – vodi nas. Ne kriči – šepeta. Ne sili – vabi.

Toda kako slišati ta glas v svetu, ki je preplavljen z drugimi glasovi? Glasovi, ki kričijo: »Nisi dovolj!« Glasovi, ki merijo tvojo vrednost s številom sledilcev, uspehov, nagrad. Glasovi strahu, preteklosti, zamer. Glasovi, ki nas oddaljujejo od pravega glasu – glasu, ki pozna tvoje ime in tvoje rane.

Eden izmed eksotičnih poklicev, ki se jih več ne spominjamo, je tudi pastir. Težko si ga predstavljamo kot poklic. Tudi čred več ne poznamo. No, živali poznamo več, kot jih je človek poznal kadar koli. Razen morda v Adamovem času. Toda iz mačk smo naredili hišne teroriste, iz psov, ki so nekoč bili čuvaji in varuhi, premražene ubogljive cucke. Kaj da bi poznali živali v njihovem naravnem okolju in takšne, kot so … Zelo hitro nekaj, kar velja, postane čudo, če ne že kar nebodigatreba. Kmet, ki je veljal za stalnico skozi mnoga obdobja, je v našem usmerjenem izobraževanju postal vsaj zbadljivka, če že ne žalitev: »Kaj si tak kmet!« In v to arhaiko lahko pospravimo tako pastirje kot ovce in čredo in vse v zvezi s tem. Biti del črede, poslušati, prepoznati glas in mu slediti. Vse to je tako nesodobno. Pa nam je tako blizu. Samo en primer. Včasih se zgodi, da ovca zavrne svoje lastno jagnje. Tako močno, da ga mora pastir zaščititi, sicer bi ga celotna čreda poškodovala, ne samo izključila. Pastir jo vzame k sebi. Ni druge rešitve. On jo hrani, jo ima ves čas blizu sebe. Tako dolgo, da si opomore – in zaradi te njegove skrbi in varstva običajno to zavrženo jagnje napreduje bolje kakor jagnjeta v čredi. Ko je jagnje krepko, ga počasi predstavi čredi, in ker je močno, ga čreda sprejme. Vseeno pa to jagnje postane tudi kasneje na poseben način povezano s pastirjem. Pozna njegov glas. In tudi če iz tega jagnjeta zraste mogočen oven, ki se mu vsi umikajo, ostane kot mlado jagnje, ko zasliši glas pastirja. Pozna njegov glas in pozna njega. In ker sledi pastirju, mu sledijo še ostali.

Današnja Božja beseda nam pokaže, kako odločilen je trenutek poslušanja – in zavračanja, sprejemanja odločitve. Pavel in Barnaba prideta v Antiohijo. Najprej ju ljudje poslušajo, so navdušeni. A že naslednjo soboto – upor, zavist, nasprotovanje. Zakaj? Ker resnica vedno zmoti udobje. Evangelij ni všečna melodija. Je luč. In luč v temi vedno sproži odpor.

Pavel ne omahuje. Ne zapade v obup. Pravi: »Vam bi se morala najprej oznanjati Božja beseda. Ker pa jo zavračate … se obračava k poganom« (Apd 13,46). Ta trenutek je dramatičen. A hkrati poln upanja. Bog ne odneha. Njegova beseda gre naprej. Vedno. Tja, kjer je srce odprto. Kjer ljudje še znajo biti veseli. Kjer še hrepenijo po resnici.

In ko pridejo do poganov, se zgodi nekaj čudovitega: veselje, hvaležnost, spreobrnjenje. »Tisti, ki so bili določeni za večno življenje, so sprejeli vero« (Apd 13,48). Vera ni nagrada za dobre. Je dar za tiste, ki poslušajo. Ki dovolijo, da jih glas Pastirja prebudi in pokliče. To je sad evangelija: ne uspeh, ampak radost. Ne odobravanje množic, ampak sprejetje Besede.

In vendar – to veselje ni poceni. Pavel in Barnaba sta izgnana. Evangelij sproži preganjanje. Vedno. Kjer se Božja luč dotakne srca, se tema zatrese. A prav iz te stiske se rodi Cerkev. Prava Cerkev. Ne triumfalna. Ne popolna, ampak zvesto ranjena. V Razodetju vidimo: velika množica, nihče jih ne more prešteti, oblečeni v bela oblačila, ker so jih oprali – v Jagnjetovi krvi (Raz 7,14).

To niso junaki, ki niso nikoli padli. To so ranjeni, ki so se pustili rešiti. To so grešniki, ki so slišali glas. In mu sledili. In zdaj – jih Jagnje samo pase. Vodi jih k izvirom živih voda. In Bog bo obrisal vsako solzo z njihovih oči (Raz 7,17).

To je naša pot. Pot Dobrega pastirja. Ni lahka. Morda bomo zavrnjeni. Oziroma: gotovo bomo. Morda bomo nerazumljeni. Hja, gotovo bomo nerazumljeni, napačno razumljeni, kdaj tudi obrekovani, ja. Tudi izgnani. A če poslušamo njegov glas – bomo našli življenje. Ne varnost. Življenje. In nihče nas ne bo iztrgal iz njegove roke (Jn 10,28).

Zato danes ne prosimo za uspeh. Ne za mirno pot. Prosimo za občutljivo srce. Za uho, ki prepozna Njegov glas. In za pogum, da hodimo za Njim. Tudi ko ne razumemo. Tudi ko boli. Kajti če smo z Njim – smo že v Njegovi roki.

In ko pride naš čas – bomo tudi mi stali tam. Pred Prestolom. Oblečeni v belo. Z zmagovalci. In Bog sam bo obrisal solzo s tvojega očesa.

To ni poceni vera. To je resnična vera. In Jezus je resnični Pastir.

Simon Potnik

Zapis je prepisan iz podcasta Glas Pastirja, ki mu lahko prisluhnete na vaši priljubljeni aplikaciji za podcaste. Vsako nedeljo duhovnik Simon pripravi pronicljivo razmišljanje ob Božji besedi. Vabljeni k poslušanju!

Klic v misijon

Ko sem bila v srednji šoli, sem poslušala pričevanje Mateja o njegovem misijonu v Etiopiji. Takrat sem se odločila, da se nekoč na misijon odpravim tudi sama. Skozi leta sem gledala, kako prijatelji animatorji misijonarijo v Etiopiji, na Tajskem, v Venezueli in na Madagaskarju. Opazovala sem, kako delajo toliko dobrega, hkrati pa s tem grejejo tudi svoje srce. Odločitev v meni je tako samo še rasla. Nekateri čutijo klic, da se dajo na razpolago v duhovnih poklicih, drugi, da vzgojijo ljubečo družino, sama pa sem takrat v srednji šoli začutila klic, da se vsaj enkrat podam na misijonsko pot.

Vesela sem, da je končno napočil čas, da se odpravim. Zdi se mi, da se je ravno vse postavilo na svoje mesto. Kmalu bo za mano šest let študija medicine. Ponosna sem, da bom svoje znanje, za katerega sem toliko časa gulila klopi predavalnic in obračala liste debelih knjig, lahko končno uporabila za nekaj dobrega. Vesela sem, da sem se obdala z ljudmi, ki razmišljajo podobno kot jaz in ki so prav tako pripravljeni za tri mesece zapustiti svoj dom, da bi pomagali ljudem na drugem kontinentu. Nenazadnje sem hvaležna za svojo ljubečo družino in fanta. Na tej poti me vsi srčno podpirajo.

Kdaj in kam gremo?

Oktobra se bomo z ekipo še štirih prijateljev medicincev odpravili na otok Bwama v Ugandi. Tam bomo na zdravstveni postaji tri mesece nudili osnovno zdravstveno oskrbo: zdravili bolezni, izvajali manjše kirurške posege, pomagali pri porodih ter poskrbeli za prevoze in zdravljenje v bolnišnici. Hkrati bomo poskrbeli za osnovno izobraževanje in preventivne programe.

Na vas se obračam s prošnjo po pomoči.

Za uspešno izvedbo odprave bomo potrebovali kar nekaj sredstev, ki jih bomo porabili za nakup zdravil, zdravstvenega in sanitetnega materiala, plačilo prevozov v bolnišnico in tamkajšnjega zdravljenja. Upamo, da bo ostalo nekaj tudi za druga majhna dejanja dobrote. Zato se na vas obračam s prošnjo, da nam pomagate pomagati. Hkrati ali predvsem pa se priporočamo v molitev.

Človeška roka je lahko obrnjena k sebi, se zakrčeno oklepa tega, kar misli, da ima. Lahko pa je roka, ki je odprta, ki se ponuja bližnjemu, ki deli, kar ima in s tem pridobi še več – podobna je dobremu Bogu, ki vedno daje iz preobilja.

V letu Gospodovem 2024 je bilo veliko darov. Hvaležno bi se radi ozrli nazaj, se spomnili vseh obrazov, ki smo jim pomagali, vseh rok, ki so prek nas pomagale bližnjemu, se zahvalili Gospodu za oblije, ki teče tudi po nas.

Misijon med nami

Pomagali smo družinam in posameznikom v stiski, žalujočim, trpečim ter onemoglim v skupnem znesku 1.900,00 EUR.

Misijon po svetu

Z vašo pomočjo smo uspešno izvedli dve večji akciji ter darove namenili misijonom po vsem svetu:

• Misijonsko središče (trikraljevska akcija) – 3.310,00 EUR
• Študenti v Sveti deželi (postna akcija) – 2.510,00 EUR
• Tajska pomoč dečku pri nakupu srčne zaklopke –  500,00 EUR
• Pota Ukrajina – misijon Petra Španoviča – 1.000,00 EUR
• Poplave srednja Evropa – 1.000,00 EUR
• Etiopija Don Boscov center – 1.000,00 EUR

In letos?

Jubilejno leto 2025 nas samo vabi, da postanemo romarji upanja. Kako lepo je, da lahko z našo dobrodelnostjo ljudem v stiski pomagamo k več upanja v njihovem življenju.

Pred nami je zagotovo veliko sprotnih izzivov, nekaj pa je takšnih, na katere se bomo pripravljali dlje časa:

• 1 € za RadiBiŽiveli – posebej vabimo romarje na vseh svetoletnih romarjih, da s svojimi darovi pomagate k upanju na boljše življenje in hvaležnost Gospodu, ki skrbi za svoje.
• Letos se na misijon odpravlja animatorka Hana. Z ekipo še štirih kolegov medicincev bo oktobra za 3 mesece skrbela za osnovno zdravstveno oskrbo prebivalcev Ugande. Vabljeni, da jih z darom podprete v letošnjem postnem času ter jih spremljate v molitvi.