Pastirjev RadŽivim je srečanje vseh “Pastirjevih” – tistih od malih nog, parov, družin, do posameznikov in seniorjev. Letošnji z naslovom “Sveti(m)” je še posebej nagovarjal vsakega posebej, da se odpravi na pot svetosti in vztrajni hoji za Njim. Okolje za telesni oddih, ki ga ni treba posebej pripravljati (gostoljubna hiška Stella Maris, križ nad zalivom, morje, okus po solinah, družba domačih obrazov …), ter seveda pripravljeni voditelji, ki dodajo še kar nekaj hrane za dušo, so sončni žarki v še tako mrkem vremenu.

Večkrat me je že kakšna prijateljica nagovorila, da je na Pastirjevem RadŽivimu fajn in ga je treba izkusiti. V to me je dokončno prepričala sestra, ki se je lani dobre volje in polna elana vrnila iz Strunjana. Tako sem se letos brez oklevanja prijavila. Hvaležna sem bila, ko je v prijavo privolil tudi mož in nazadnje je splet okoliščin odločil, da je bila tam tudi hčerka s svojo družino. Dnevi nam po vremenu sodeč niso bili najbolj naklonjeni. Na poti v Strunjan in nazaj nas je spremljal dež. Toda samo bivanje in vsa doživetja so bila pravo nasprotje vremenu. Težko je najti besede, ki bi zares opisale lepoto in globino tega doživetja. Rečem lahko le “hvala”.

RadŽivim je odmik, ki je bil resnično oddih za dušo in telo – razgibal je pljuča in srce, kot pravi vabilo. Pljuča so se napolnila s svežim morskim zrakom, srce pa z mirom, hvaležnostjo in veseljem. Skupne svete maše, petje, molitev, čas za tišino in za pogovor – vse to je ustvarjalo mozaik bogatih trenutkov, ki bodo ostali z nama še dolgo. Prijetna družba nas je vsak dan znova spomnila, kako lepo je biti skupaj, kako lepo je biti z Njim. Toliko topline je bilo v klepetih, v skupnih večerih …

V petek zvečer nas je obiskal upokojeni koprski škof Jurij Bizjak, ki nam je mogoče na neklasičen način povedal, kaj in kdo se nam bo odkrival pod imenom papeža Leona XIV. V soboto smo imeli družabni večer, ki je bil poln smeha ob igri »ali imaš rad svoja dva soseda«. Na koncu smo odkrivali skrite prijatelje.

Vse je bilo prežeto s preprostostjo, pristnostjo in hvaležnostjo. Hrana je bila okusna in pripravljena s srcem. Kateheze na vseh teh odmikih pa so seveda najboljša hrana za našo dušo in možgane. Spodbujale so nas, kako stopiti v oseben odnos z Jezusom in kako biti dober učenec.

Mojca

Pastirjev RadŽivim v Strunjanu je zame prava mera vsega, kar v življenju potrebujem. Najprej me prepriča sama destinacija, sicer pa ta “oddih” postreže z vsem: počitek, prijetna klima, dobra hrana, gibanje na svežem zraku, duhovna hrana, pogovori, objemi, petje, molitev, veliko smeha in malo solz.

Raznolikost udeležencev name naredi še poseben vtis. Tako različni, pa vendar tako enaki, da se lahko z vsakim pogovarjam. Vsak lahko nekaj doprinese in nekaj dobi. Letos me je posebej navdušil sobotni izlet do Marijinega svetišča na Vejni (italijansko Monte Grisa).

Ob dnevni katehezi pa sem si postavila vprašanje: Kaj lahko dam, kaj lahko prinesem, kaj lahko jaz ponudim Bogu in bližnjemu? Kako nekomu drugemu polepšam dan, dopust? Vedno, ko kam grem, nekaj pričakujem. Na dogodke večinoma gledam v luči lastne dobrobiti. Razmišljam, kaj bom jaz imela od tega, kaj bom odnesla … in ne, kaj dajem.

Vsekakor celostna izkušnja, ki navduši.

Marta

Moji vtisi o doživetem RadŽivimu v Strunjanu so prelepi. Počutila sem se sprejeto. Bila sem v družbi čudovitih ljudi, od katerih je vsak na svoj način povezan z Bogom. Upam, da bomo tudi v bodoče ostali povezani in mogoče postali pravi prijatelji.

Zahvalila bi se organizatorjem, saj je bilo za vse poskrbljeno. Drugo leto se spet prijavim.

Suzana