Skozi intervjuje, ki jih zdaj že nekaj časa lahko prebiramo na naši spletni strani, smo spoznali že kar nekaj ljudi, ki tako ali drugače zaznamujejo našo skupnost. Ljudi, ki preprosto služijo občestvu in Bogu ter tako krepijo svojo vero in odnose z drugimi. Med njimi je tudi Natalija Glažar iz župnije Podgorje. Že kot osnovnošolka je začela prepevati v otroškem pevskem zboru, po birmi pa je postala animatorka birmanskih skupin. Z mladimi je hodila na duhovne vaje, taizejska srečanja, postala bralka beril in članica ŽPS, z letošnjim letom tudi delivka svetega obhajila.

Pravi, da je potem, ko se je poročila in postala mama dvema hčerkama, nekaj dejavnosti moralo na »dopust«. Tudi poklic frizerke ji marsikdaj ne dopušča več dovolj časa, da bi sodelovala povsod, kjer si želi in kjer bi se počutila koristno. Pred dvema letoma in pol je odprla frizerski salon v Slovenj Gradcu, kar zahteva še dodatno energijo in odgovornost.

Natalija hitro očara s svojim prijetnim nasmehom in zgovornostjo. Tako se tudi navzven čuti njeno veselje do življenja in čut do ljudi. Je skrbna žena in mama, zmeraj pripravljena pomagati sočloveku. Zagotovo si je ogromno izkušenj nabrala na svoji poklicni poti, kjer se vsakodnevno sreča s številnimi zgodbami. Mogoče ste lahko tudi vi del teh zgodb, če se oglasite pri njej, ko se boste želeli urediti za kakšno posebno priložnost ali kar tako – za vsakdan. 😊

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Poleg staršev in brata sta skupaj z nami živela še babica in dedek. Starša, ki sta bila delavca vse do upokojitve, sta me vzgojila v delovno in odgovorno osebo. Pokojna babica je bila zelo razgledana in verna oseba. Kot otroku mi je veliko brala, skupaj sva prepevali in se ogromno pogovarjali. Verjetno je prav ona »kriva«, da še danes zelo rada berem in tako potešim svojo radovedno naravo.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Doma. Danes pa ga vidim povsod: v ubogih, trpečih, prijaznih, žalostnih, pa tudi v veselih in odprtih ljudeh.

Kdo je zate Jezus?

Oseba, ki govori po drugih.

Tvoj mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabila?

V našem razredu smo imeli veliko sošolcev, ki so živeli v rejniških družinah. Na žalost so bili velikokrat zasmehovani in nesprejeti. Ker so se mi smilili, sem vedno stopila na njihovo stran. Na eni izmed obletnic valete mi je sošolka povedala, da ne razume, zakaj sem jih vedno zagovarjala. Pa sem ji povedala, da si predstavljam, kako bi bilo, če bi bila sama v njihovi koži, zato sem jih globoko podoživljala.

Na obisk je večkrat prihajala mamina znanka. Enkrat mi je obljubila, da mi naslednjič prinese pobarvanko in barvice. Iz tiste obljube seveda nikoli ni bilo nič, mi je pa dala lekcijo. Naučila sem se, da če česa ne morem uresničiti, nikoli ne obljubim, da ne bi bil kdo tako razočaran, kot sem bila takrat sama.

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutila poslanstvo, je bila enostavna, jasna, ali je dolgo zorela?

Že od malega sem imela rada ljudi, nekako sem jih čutila in spoštovala, se od njih učila. Na koncu osnovne šole se je bilo treba odločiti, kam naprej. Želela sem si postati frizerka, ekonomska šola mi ni dišala. Otroška želja, da postanem učiteljica, prav tako ne več. Ko sem bila sprejeta na frizersko šolo v Mariboru, se mi je odprlo veliko novih poti. Seveda ni bilo vedno lahko. Po končanem šolanju sem se zaposlila v frizerskem podjetju, kjer sem delala 28 let. Sedaj imam že več kot dve leti svoj salon. Lepo je, ko z veseljem opravljam delo, čeprav je včasih težko in naporno. Rada se pošalim, da poleg svojega poklica delam še kot psihoterapevtka, vendar je to delo na črno. 🙂 Ljudje so tako osamljeni, žalostni, razočarani. Zgodbe, ki jih slišim, me včasih globoko prizadenejo. Ja, moje poslanstvo je verjetno tudi to, da skozi svoj poklic spoznavam ljudi, ki mi zaupajo, me spoštujejo in to mi veliko pomeni.

Kako izgleda tvoj čisto običajen dan. Kaj je tisto, kar trenutno najbolj zaznamuje tvoje življenje?

Moj dan je odvisen od tega, kdaj začnem z delom. Veliko je prilagajanja družini in strankam. Rada zgodaj vstanem (5.30–6.00) in zajtrkujem. Čez dan se ne vidim veliko z družino. Zvečer, to je okrog 20.00, ko smo nekako vsi doma, se pogovorimo, dogovorimo za naslednji dan. Veselim se koncev tedna, ko si vzamemo čas za nas, naše trenutke. Včasih si želim, da bi imela več časa zase. Ko zvečer od utrujenosti »padem« v posteljo, se zahvalim Jezusu, da sem v vsej norišnici preživela in me je spremljal skozi dan.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Vsekakor narava. Ko sem izžeta in utrujena od napornega dneva, je to moje zatočišče. Včasih se ne morem načuditi, kako lepo je Bog poskrbel za nas. V vsakem kamnu, roži ali drevesu vidim življenje, popolnost. Včasih se sploh ne morem načuditi vsemu lepemu, ki nas obdaja.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto; si že našla svojega?

Najbolj sprejeto se počutim pri svoji družini in v domači cerkvi.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Ali kdo nima želja? Včasih mislim, da sem skromne narave, a hitro ugotovim, da sem kar zahtevna. 🙂 Upam, da mi bo zdravje služilo. Želim si miru, da se mi lahko izpolni kakšna želja po potovanju, romanju.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

V prvi vrsti je mama, tako kot jaz. Včasih razmišljam, kako je trpela, ko so njenega edinega sina križali. Kot mama sem zaščitniška do hčerk, zanju si želim, da bi prišli do želenega poklica, si ustvarili družino ter z Božjo pomočjo živeli v miru in ljubezni.

Maj je zame eden izmed najlepših mesecev, spomnim se šmarnic in zbiranja sličic. Eno leto, ko smo jih zbirali, je nastala čudovita slika Marije iz Ptujske Gore, ki zbira »svoje otroke« pod plaščem. Tako nekako jo čutim kot svojo mater.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

Jezusovo življenje. S pomočjo kroglic na njem vedno znova poglabljam vero in razumem njegovo ljubezen do nas.

Natalija, najlepša hvala, da si se z veseljem odzvala povabilu in z nami delila svojo zgodbo. Želimo ti Božjega varstva, veliko časa za družino in uresničenih potovanj. Vse dobro!

Urška Simić