V mesecu maju se bomo zopet spominjali Marije, Jezusove mame, ob četrtkih pa bodo naše Šmarnice še posebej posvečene družinam. Ob tej priložnosti vas lepo vabimo, da se vsak četrtek pridružite bogoslužju v cerkvi svete Elizabete, da skupaj »poduhamo« vonj šmarnic in Marije. Ob Mariji se lahko spomnimo vseh mater, ki trpijo, kot je trpela tudi Marija, ko je gledala svojega sina na križu; in ob njej vseh mam, ki se v stiski trudijo za dobrobit svojih otrok.

Tokrat vas v šmarnični spodbudi vabimo tudi na področje darovanjske drže, da pridemo naproti družini v stiski. Gotovo je mama srce družine, kot je bila tudi Marija poslušno srce Boga in središče Svete družine. Ena takšnih mam, ki skuša poslušati Srce, je tudi mama fanta Jaka, ki je star komaj 9 let in trpi za redko obliko bolezni. Mišična distrofija mu onemogoča normalno življenje in brez zdravljenja mu v nekaj letih grozi smrt. Nihče si ne želi umreti že v otroštvu, zato vas prosimo, da mu pomagate po svojih zmožnostih. Jaka mora čimprej na zdravljenje v tujino, saj v Sloveniji zdravila ni. Zato pa mora zbrati kar veliko vsoto denarja – 2,5 milijona evrov. Zaradi odmiranja mišic kmalu ne bo mogel več hoditi, takrat pa ne bo več primeren kandidat za zdravljenje.

Že večkrat se je zgodilo, da so otroci v Sloveniji zboleli za kakšno izmed redkih bolezni in je bilo zdravljenje možno le v Združenih državah Amerike, kjer so zdravila za take bolezni dostopna, terapija pa žal draga. Naš državni zbor je z 72 glasovi za in z nobenim proti pred kratkim sprejel Zakon o skladu za financiranje zdravljenja redkih bolezni, ki v okviru Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije zagotavlja sistemski vir financiranja zdravljenja redkih bolezni tudi z naprednimi zdravili, ki niso na voljo v Sloveniji. V konziliju zdravnikov za odločanje o zdravljenju oziroma povračilu stroškov bodo lahko sodelovali tudi tuji strokovnjaki. Žal to ne omogoča kritja zdravljenja za tiste otroke, ki so vključeni v I. fazo kliničnih študij, zato bodo nekatere družine še naprej primorane zbirati donacije.

Na naši šoli smo se odločili, da bomo Jaku pomagali, zato smo v okviru postne akcije na različne načine zbirali denar. V našem razredu smo zbirali denar s pouličnim petjem. Akcijo smo izvedli takoj po pouku, ko smo se skupaj odpravili do centra mesta. S seboj smo vzeli kitaro, na katero je igral sošolec, pripravili pa smo še plakat z napisom namena zbiranja denarja ter škatlo, v katero so lahko mimoidoči oddali svoj dar. Akcija se je izkazala za zelo uspešno, saj smo zbrali več kot 1000 evrov! Na to smo izredno ponosni in prepričani smo, da se je splačalo »zapraviti« en popoldan svojega časa.

Na žalost se kljub različnim podobnim akcijam po Sloveniji še vedno ni zbralo dovolj denarja. Številka se je sicer znižala, vendar je izrazito velik problem čas. Trenutno je potrebnih še okoli pol milijona evrov, ampak Jaka nima več veliko časa. Njegovi starši pravijo, da fant vedno težje opravlja vsakdanja dela, vedno hitreje se utrudi pri hoji in to še zdaleč ni dober znak. Jaka resnično potrebuje vašo pomoč! Zato se na vas obračamo še takole, preko spleta. Upamo, da bomo vsaj toliko uspešni kot na ulici. 🙂

Vsak lahko prispeva preko QR kode pod tem besedilom, svoj dar pa lahko nakažete tudi preko SMS-a JAKA5 ali JAKA10 na telefonsko številko 1919. Pomembno je, da skušamo pomagati ljudem v stiski, saj nikoli ne vemo, kdaj se bomo sami znašli v takšni situaciji. Hvala vam za vašo radodarnost in pripravljenost pomagati.

Več o Jaku in njegovi zgodbi si lahko preberete tukaj.

Peti svetovni dan starih staršev, ki ga je v letu 2021 razglasil papež Frančišek, letos obhajamo na nedeljo, 27. 7. 2025. “Starost je darilo, starejši pa so vez med generacijami. Na mlade prenašajo življenjske izkušnje, vendar so pogosto pozabljeni,” je dejal ob razglasitvi.

Papež Leon XIV. nadaljuje s spodbudami v svetem letu in tudi za ta dan izpostavlja upanje. V letošnji poslanici je zapisal: ”Ljubezen, ki jo čutimo do svojih dragih – do zakonca, s katerim smo preživeli velik del življenja, do otrok, do vnukov, ki razveseljujejo naše dneve – ne ugasne, ko moči pojenjajo. Nasprotno, pogosto ravno njihova naklonjenost prebudi naše energije ter nam prinese upanje in tolažbo.” Poslanica je v celoti dostopna tukaj.

Tudi v naši sredi imamo starejše, ki nas opogumljajo in s svojo modrostjo navdihujejo. Prav gotovo se lahko drug od drugega učimo, si zaupamo in se bodrimo.

Prilagamo zapis ene od precej svežih babic.

Ko sem dobila prvega otroka, se mi je zdelo, da večja sreča ne obstaja. Trideset let po tem, ko je čas minil neopazno in bliskovito, sem v roke prijela majceno deklico – otroka svojega
otroka. V tistem trenutku so mi na misel prišle besede duhovnika iz poročnega obreda, ki sem jih takrat davno slišala, a jim nisem posvečala pozornosti. Tokrat sem jih v polnosti razumela.

Srce se mi je napolnilo z ljubeznijo, drugačno od tiste, ki jo doživljam kot mama. Počutila sem se blagoslovljeno. Mogoče sta podobne občutke doživljala sveti Joahim in Ana, ko sta po dolgih letih upanja, prošenj in molitev prvič objela Marijo. Prvi meseci po rojstvu vnukinje so mi minevali v opazovanju malega obraza, nežnih ročic in najlepšega obreda – dojenja. Neskončno ponosna sem bila na mlada starša, ki sta se privajala novim vlogam in iskala nove poti v sodelovanju. Ves čas sem imela pred očmi, da je moja vloga biti podpora in pomoč samo, kadar bosta to potrebovala. Tudi jaz sem se morala naučiti zaupati mladim, da zmorejo.

Po rojstvu druge vnukinje sem še bolj prepoznala svoje poslanstvo – biti njihova zaupnica, nekdo, ki ima čas, potrpljenje in objem; biti most med generacijami, prinašalka miru in topline ter najzvestejša molivka zanje. In ko pomislim, da sem še nedolgo nazaj zibala njuno mamo, zdaj pa imam priložnost, da hodim z roko v roki z njima, se počutim dvakrat blagoslovljeno.

Kadar čutim, da me preveč skrbi zanju, je moja naloga, ki jo spoznavam, da pustim prostor tudi dedku, saj ju lahko s svojo skrbjo dušim – ali kakor mi je rekla štiriletnica na naših prvih skupnih počitnicah: ”Babika, ti me tako dlžiš, da še plavat ne molem.” Torej je pred menoj izziv, da sem tista babika, ki ima mehke roke in toplo srce. Predvsem pa moram imeti zaupanje Vanj, ki se ga lahko učim od prvih starih staršev, ki sta ‘triletno Marijo zaupala v varstvo duhovnikov v templju in s tem dopolnila svojo vlogo’ (vir: http.katoliska-cerkev.si). To zaupanje lahko samo z zgledom prenesem na ta dva ljuba otroka. Tudi zanju velja misel Kahlila Gibrana, kot je nekoč veljala za moje otroke: ‘Vaši otroci niso vaši otroci, sinovi in hčere Življenja so’.

babika Teja

Na Družinski RadŽivim v Veržeju smo se prijavili, saj sva z možem želela nahraniti in poglobiti najin odnos. Za otroka pa sva želela, da izkusita družinski vikend z versko vsebino in animatorji, ker podobnih izkušenj še nista imela.

Prvo leto, ko smo šli, nama je bilo strašansko všeč. :) Vsega je bilo dovolj. Poglobljenih tem, pogovorov z možem, časa za naju, za celo družino … Letos smo izkušnjo želeli ponoviti. Naneslo pa je tako, da kljub obilici veselja ob misli na ta družinski odklop, do zadnjega trenutka nismo vedeli, če bomo sploh šli. Oziroma, ali bom jaz lahko šla. Ponovno sem se namreč srečala z izgorelostjo. Bila sem v stiski, tako duševni – zaradi občutkov krivde, sramu, dvoma v lastno vrednost, kakor tudi telesni, saj telo zaradi prekomernega dela ni zmoglo več.

Bog mi je že par dni pred odhodom dajal spodbude, da bo vse vredu. Na tem mestu se moram še posebej zahvaliti Simonu, ki me je pomiril in mi dal vedeti, da sem tudi v svoji stiski dobrodošla in da je vikend za družine namenjen tudi takim kot sem sama – v sebi zlomljena, ampak potrebna Božje bližine. Na dan odhoda sem bila še zmeraj v dvomih, zato sem Boga prosila, naj mi da znak ter mi končno pove, ali naj grem ali ne. Srečala sem se s sledečim svetopisemskim odlomkom Jn 4,16:”Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem.” Seveda smo šli. :)

Dan je bil precej naporen. Pakiranje, dolga vožnja na drugo stran Slovenije … A ko smo dospeli do Marianuma, sem se sprostila. Čutila sem, da imam še nekaj moči in da bi rada šla na uvodno srečanje. Tam sem bila v trenutku nagovorjena in zelo vesela, da sem prišla.

Čez vikend sem se počutila, kot bi bila v inkubatorju. Zame so vsi skrbeli s posebno nežnostjo in veliko pozornostjo. Sledila sem svojemu tempu, del kateheze tudi preskočila, preprosto počivala, bila z možem na sprehodu, molila sva v kapeli, obiskali smo klarise … Skratka, toliko neverjetno lepih stvari smo doživeli – in to v manj kot 48 urah!

Najlepše so bile kateheze, bogate z vsebino. Z možem sva res začutila, da je Bog blizu, da je vedno prisoten v najinem zakonu in da je za Boga najin zakon svet. Odprli so se nama popolnoma novi pogledi na najin zakon. Dragoceni so bili pogovori v paru in v skupini, pika na i pa sta bili maši, napolnjeni z vsebino in popestreni z glasbo.

Simon, Albina, Zala in vsa animatorska ekipa, iskrena hvala, da ste nam s svojo prisotnostjo, trudom in predanostjo omogočili, da stopimo bližje k Bogu, da bolj začutimo njegovo bližino in zaupamo njegovemu načrtu, ki je čudovit. Hvala iz srca.

Dejstvo je, da kot mama in samostojna podjetnica včasih težje najdem čas za molitev … ali pa si ga preprosto ne vzamem. K temu, da bi molila, me spodbujajo izbrane knjige, ki jih imam zelo rada, mesečna srečanja skupine Blaženk in stiske, ki jih doživljam, naj bodo male ali velike. Včasih se spomnim in v srcu hvalim Boga, ker lahko okoli sebe občudujem prečudovito naravo. Mnogo je priložnosti in kot eno izmed njih bom vzela tudi to pisanje in Litanije za ozdravljenje telesne samopodobe, ki so priložene mojim zapisanim besedam.

Mama sem postala konec leta 2015. Stara sem bila 27 let. Mislila sem, da sem na materinstvo pripravljena, saj sem kot najstnica skrbela za mlajše sorojence. A temu ni bilo tako. Vloga porodnice in doječe mame me je doletela praktično nepripravljeno, z nekaj romantičnimi predstavami o tem, kako bo. Sčasoma sem predelala slabo izkušnjo tudi tako, da je drugi porod čez dve leti potekal povsem drugače … Ne želim, da bi bila to še ena izmed porodnih zgodb; rada bi le poudarila, da je vsaka nova izkušnja, tudi izkušnja materinstva, lahko zastrašujoča, travmatična in se obrne drugače, kot smo si na začetku predstavljali. Tudi to je morda Božji načrt. Takrat ugotovimo, na primeru lastnega življenja, kako zelo potrebujemo Božjo prisotnost in molitev.

Danes moje materinstvo izgleda precej drugače kot v tistih prvih mesecih, ko sem imela še prvega in drugega dojenčka. Ker imam zdaj dva živahna šoloobvezna fantiča, je vloga očeta pri vzgoji nepogrešljiva. Mene namreč niti približno ne upoštevata toliko kot mojega moža. Tudi pri tem vidim, da ima v družini vsak svoje od Boga dano mesto in vlogo, ki se jo vsi skupaj trudimo izpolnjevati. Ko molimo skupaj, sem hvaležna za te trenutke. Menim, da bi bili naši odnosi mnogo manj kakovostni, če tega ne bi bilo.

Hvaležna sem, da sem mama. Sčasoma smo skupaj oblikovali sistem, po katerem delujemo kot (razširjena) družina in ta sistem ves čas nadgrajujemo z dnevnimi usmeritvami in celo zapisanimi družinskimi pravili. Otroka sta dokaj samostojna in ponosna sem nanju, a časa, ki sem ga pridobila kot mama, ki ji otroci počasi odraščajo, morda še vedno ne izkoristim dovolj. Danes je nova priložnost za več ljubezni do sebe, za molitev, objem, poljub, znamenje križa na čelu obeh otrok … Za preprost uvid, da grem po tisti poti, ki si jo je zame zamislil dobri Bog.

Nagovorjena sem bila, da o RadŽivimovanju 2024 nekaj zapišem – in obljuba dela dolg, pravijo. Žal nisem utegnila biti zraven v soboto, smo pa bili zato v nedeljo v Starem trgu jaz in otroka Primož in Jurij tam med prvimi (mož Aljaž je imel druge obveznosti). Prijetno me je presenetilo srečanje z Nino, s katero sva se spoznali dve leti nazaj na romanju v Medžugorje.

Počasi vstopamo v sveto leto

Spominjam se lanskega praznovanja, ko je bilo zaradi okroglih obletnic še posebej slovesno. Tokrat smo bili v uvodu v sveto mašo pozvani k odgovoru na vprašanje, kaj prinaša t. i. sveto leto, ki prihaja, ter kaj je njegov namen. Sveto leto 2025 bo potekalo pod geslom Romarji upanja. Papež Frančišek je izbral to geslo kot izraz želje, da bi to jubilejno leto prineslo upanje in obnovo vere za vernike po vsem svetu. Namen jubileja je spodbujati medsebojno solidarnost, bratstvo in skrb za stvarstvo. Simbolika romanja poudarja skupno pot ljudi različnih narodnosti, ki jih povezujeta vera in želja po miru, še posebej v negotovih časih.

Znova v Rim?

Mene osebno te stvari spominjajo na dogodke v letu 2014, ko sva se z Aljažem pripravljala na poroko. V februarju, na Valentinovo, smo se v Rimu zbrali zaročeni pari in dobili poseben blagoslov Papeža Frančiška. Čutim odgovornost, da to radost, predvsem pa besede: “Smem? Hvala. Oprosti.” večkrat uporabim in na to opozorim tudi druge. Mislim, da sem takrat prvič tako poglobljeno slišala o teh treh pomembnih besedah.

Ne vem še, ali bo po približno 11 letih v času svetega leta 2025 torej spet čas, da obiščem/obiščeva/obiščemo Rim, vem pa, da sebe štejem med “romarje upanja”. Skupaj namreč “romamo” skozi to skrivnost, ki ji rečemo življenje, in prav je, da se ob začetku novega pastoralnega leta skupaj podružimo in veselimo.

Po sveti maši je bilo za vse na voljo preprosto kosilo in sladica. Ne spomnim se, da bi lani imeli možnost kupiti kak spominek, zato sem hvaležna, da so se letos ob mizah predstavili skavti, založbi Družina in Emanuel in še kdo. Kupila sem USB-ključek z duhovno-ritmično glasbo in ga sedaj imam v svojem malem novem avtu. Vsekakor bom dan ohranila v prijetnem spominu.

Lepo vabljen/-a, da se pridružiš našemu skupnemu praznovanju.
Praznovali bomo Življenje naše Pastirjeve skupnosti, v katero nas On tako čudovito in pisano združuje.
Seveda! Tudi TI si del te velike družine.

Od kod si? Ni pomembno! Sele, Pameče, Stari trg, Slovenj Gradec, Mislinja, Šmartno, Ljubljana, Koper, Nova Gorica, Ribnica, Lovrenc, Polzela, Izlake, Dravograd, Ravne, Mežica, Maribor, Ptuj, Višnje, Velenje, Komenda ali Medvode. Za nas je vseeno. Ti samo pridi. Pravočasno, seveda. :)

Zadnjo soboto v septembru se slavilni del začne ob pol šestih popoldne (petih in pol za tiste s primorskim naglasom) in traja do maše, ki ji sledi agape. Bomo pa večer gotovo končali dovolj hitro, da bomo zjutraj lahko vsi že ob 10.00 zbrani pri nedeljski maši. Po tej maši pa sledi grande druženje. Ne bo ti treba kuhati, ker bo tam “odprta kuhinja” za vse navzoče. Bo pa zelo prijetno poklepetati s teboj in med seboj.

Naj ponovimo: ti samo pridi! Veselega srca, odprtega duha in tak/-a, kot si. Svetniki se ne prerivajo za mesta, ker ima vsak čisto svojega. Tvoj prostor te čaka. In seveda, nujno pripelji s seboj še koga (svetnika ali vsaj kandidata zanj). Več o tem pa … pšššt … izveš v soboto! Nekaj pa tudi v nedeljo, ko se počasi že utira pot do enih velikih vrat v prihajajočem letu, do katerih se bomo v nedeljo pomikali med nagovorom in med stojnicami z mnogimi srčnimi ljudmi, ki bodo pokazali delček našega širšega dogajanja (RadiBiŽiveli, DK = družinska kateheza, Alfa, projekti PZŽ in še kaj). Če te zanima kaj od sledečega, pridi in se nasmej (pardon: poglej).

Dobrodošla. Dobrodošel. Vedno.

Mesečna srečanja družinske kateheze so vselej živahni dogodki – začnejo se s sveto mašo, slavilno glasbo, nadaljujejo s smehom in klepetom, nato dalje po ustaljeni časovnici.

Do vstopa v družinsko katehezo (DK) sem poznal le klasični verouk, ki sem ga bil deležen kot otrok Moj spomin nanj ni ravno bleščeč – večino so nas tja poslali starši, ki sami niso bili ne nedeljniki, niti niso gojili osebne vere, otroke pa so vseeno poslali, ker se tako spodobi. No, za ta del sem svojim res srčno hvaležen. :)

Spomnim se, ko smo leta 2019 začeli z DK in se mi je začel odstirati nov pogled, drug pristop do podajanja vere mlajši generaciji. Jaz sem slišal o Jezusu bolj kot ne le pri verouku. Doma se nikoli (no, morda ob jaslicah) nismo pogovarjali o veri. Kot eden od koordinatorjev pa sem doživel popolnoma drug vidik prenosa vere na podmladek. Prav navdušen sem hodil s srečanj, kjer sem videl, da si starši želijo vedeti več o vzgojnih, predagoških in tudi teoloških metodah, ki jih lahko v praksi uporabijo v domačem okolju.

Večkrat sem slišal, da če vero izkazuje oče, če moli, poklekne, se pokriža v prisotnosti otrok, je veliko večja verjetnost, da bodo to počeli tudi njegovi otroci. Zato je najbolj naravno, da otrok o Odrešeniku najpogosteje sliši od staršev. In da bi starši bili čim bolj podkovani o tem, se na družinski katehezi najbolj dela ravno s starši. Mlajši otroci ta čas izkoristijo za usmerjeno igro, mladostniki pa so že deležni svoje kateheze. Starši se po katehezi odpravimo v delovne skupine, kjer steče pogovor, za katerega imamo sicer precej odmerjenega časa, pa navkljub vsemu si imamo navadno še veliko povedati, podeliti. Potem so tu še cukrčki za starše v obliki seminarja za zakonce in duhovnega odmika za družine, ki ga poznamo kot Družinski RadŽivim v Veržeju.

Družinska kateheza mi je res dragocena. Biti s starši enakih ali vsaj zelo podobnih vrednot, ki se trudimo vero približati svojim otrokom in hočemo na tem aktivno delati. Da tudi otroci izkusijo živeti vero v skupnosti, da se lahko odprto pogovarjajo o Jezusu s svojimi vrstniki. V današnji vse bolj posvetni družbi mnogi naletijo na odpor, kadar v službi, med prijatelji, morda celo sorodniki nanese pogovor na temo vere. Redki imamo možnost odprto govoriti o svoji veri, dejavnostih v župniji v krogu sodelavcev. In ravno zaradi tega vidim družinsko katehezo morda celo kot ključno za rast in razvoj krščanske skupnosti v lokalnem okolju. In ravno ta občutek skupnosti, pripadnosti je v današnji kulturi, sploh pri mlajših generacijah, konkretno povozil individualizem. Vendar, ljudje smo družabna in družbena bitja. Hrepenimo po skupnost, po občutku pripadnosti. Tudi zaradi tega so vezi, ki se stkejo pri DK, resnično dragocene.

V zadnjih letih se je z ene skupine iz leta 2019 naša DK razširila na štiri, družine se pripeljejo tudi iz Ljubljane, Savinjske doline … In precej sem prepričan, da se nam bo jeseni pridružila še kakšna skupina. Če vas je zamikalo, da bi se s svojo družino jeseni pridružili družinski katehezi, le pošljite kakšno sporočilo v župnijsko pisarno. Če vaši otroci že obiskujejo verouk, nič zato. DK in klasični verouk se ne izključujeta, lahko se prav prijetno dopolnjujeta.

Končno smo dočakali težko pričakovani dan, ko je Lara prvič prejela Jezusa v svoje srce. Želeli smo, da bi bila na ta dan dobro pripravljena, za kar smo se trudili vsi domači. Prav tako sem ob tej priložnosti hvaležna vsem, ki nam na poti vere stojite ob strani – katehistinjam, župnikom, sorodnikom in prijateljem, ki nam s svojim zgledom, besedami in molitvijo pomagate odkrivati veličino Božje ljubezni.

Doživeta priprava: romanje

Prejšnji mesec sva z Laro odšli na romanje v Medžugorje. Njena prošnja je bila še posebej usmerjena v njeno prvo srečanje z Jezusom. V Medžugorju sva doživeli ogromno Božjih dotikov. Dragoceni trenutki so naju povezali in poglobili odnos z Jezusom. Izkusili sva tudi moč skupnosti, ki daje občutek pripadnosti in pripomore k odkrivanju, iskanju in poglabljanju vere. Prav posebna milost je bila, da je Lara v Medžugorju – spovednici sveta, kot pravimo – prejela zakrament prve svete spovedi. Z občudovanjem sem jo opazovala, kako vstopa v ta odnos z Jezusom, z nič kaj otroškimi očmi … navdihuje in opogumlja tudi mene. Skupaj sva doživeli srečanje in mir, ki se je naselil v najini srci, ko sva na lastna ušesa slišali, da nama je Bog odpustil. To je bil dan praznovanja, ko smo se romarji skupaj veselili in slavili Gospoda.

Da Gospodu

Ob vrnitvi domov se je začelo odštevanje do dne, ko se bo srečala z Jezusom v zakramentu svete evharistije. Sveta maša na dan prvega obhajila je bila posebna tudi zato, ker smo imeli v svoji sredi novokrščenko. Vsi smo bili priče temu dogodku, hkrati pa smo lahko podoživeli svoj krst. Večina nas je sveti krst prejela zaradi odločitve naših staršev, tokrat pa smo se lahko zavestno odločili in znova rekli da Gospodu, ki nas čaka in nas je vzljubil, še preden smo mi izvedeli zanj.

Jezus nam privošči veselje in mir

Župnik Marko je pripravil zelo sporočilno pridigo, ki se je dotaknila vseh. Govoril je o Jezusovi ljubezni do nas in kako pomembno je, da hodimo za Njim, saj na ta način v življenju ne moremo zgrešiti. Poudaril je, kako nujno je ohranjati lepoto svojega srca s tem, da pogosto prejmemo zakrament svete spovedi. Jezus nam privošči, da se dobro počutimo, smo veseli in imamo mir v svojih srcih. In prav tako je z rednim prejemanjem Jezusa v obliki hostije, ki nahrani našo dušo. Daje nam novih moči za premagovanje ovir, ki se znajdejo na poti, po kateri stopamo.

Prvoobhajanci, Jezus je z vami!

Prišel je trenutek, ko je Lara stala pred Jezusom in z Njim končno postala eno. Izžarevala je veselje, ki ga ni moč opisati z besedami. Veselimo se z vsemi prvoobhajanci, ki ste zadnjo nedeljo v maju v svoje srce prejeli Jezusa. Želimo vam, da vztrajate v spoznavanju Boga. Tudi če kdaj menite, da ni učinka hoditi k maši in moliti, tudi če bo na vaših poteh kdaj strah, težava ali se bodo zdele stvari pretežke za vas, si zapomnite, da niste več sami. Jezus je tu med nami, zato najdite Njegove stopinje in hodite za Njim. On vas bo vedno pripeljal na pravi cilj, saj vas ima neskončno rad in mu je mar za vas.

Na letošnjem družinskem RadŽivimu, ki je potekal v treh terminih v Penzionu Mavrica v Veržeju, se je druženja skupno udeležilo 38 družin. Člani družine Ravnjak smo se kot vsi ostali člani naše zakonske skupine in drugi vsaj na videz znani obrazi prijavili na prvi termin. Glede na to, da smo se družinskega RadŽivima udeležili že večkrat, smo se že vnaprej veselili in pričakovali kvalitetno preživet skupni čas, katerega namen je tudi krepitev odnosa z Bogom. K temu je letos še posebej prispevala tema: Na vezi z Bogom.

Utečen urnik, lična rumena knjižica s številnimi spodbudami, varstvo za otroke, skupni obroki, slavljenje, kateheze, sveta maša, skupna kava, debata v zakonskih parih in po skupinah, ogled filma, sprehod, sobotno popoldne, ki si ga lahko vsaka družina oblikuje po svoje … Vse to in še več nam daje ogromno priložnosti, da kot širša skupnost, družina, pari in posamezniki gradimo svoj odnos z Bogom.

Molitev kot dihanje

Letos smo še posebej veliko slišali in se pogovarjali o molitvi, ki je komunikacija z Bogom. Sadovi molitve so številni, saj lahko le-ta pomirja, omogoča sprejemanje sebe in drugih, nas odpira za odpuščanje, je navdih, opora v težkih trenutkih … Če smo ob tem nerodni in menimo, da ne znamo prav moliti, je treba »le« začeti. Ne glede na to, katero obliko molitve izberemo. Dobro je, da v molitvi Boga najprej slavimo. Nato se mu zahvaljujemo za vse, kar smo in kar imamo. Kot tretje je prav, da se zavedamo svojih grehov, napak in pomanjkljivosti in smo zato ponižni. Nadalje lahko prosimo za drugega ali namesto nekoga, ki je v takšni ali drugačni stiski. Šele pod peto točko pa prosimo zase. Takrat priznamo, da nekaj potrebujemo in se tako zavedamo, da nič ni naše, da nam je vse, prav vse na nek način podarjeno.

Ena molitev ni boljša od druge, četudi gre za ponavljalno molitev, prosilno molitev, spontano molitev, obrazec. Le začeti je treba in vztrajati, dokler se nam na neki točki končno zgodi, da dobimo »lušte« po molitvi. Molitev ni nič več dolgočasna, temveč vse, kar delamo, postane molitev in zahvaljevanje.

On pa mi pravi: »Kliči me in ti bom odgovoril; povedal ti bom velike in nedoumljive reči, ki jih nisi poznal.« (Jer 33,3)