Dejstvo je, da kot mama in samostojna podjetnica včasih težje najdem čas za molitev … ali pa si ga preprosto ne vzamem. K temu, da bi molila, me spodbujajo izbrane knjige, ki jih imam zelo rada, mesečna srečanja skupine Blaženk in stiske, ki jih doživljam, naj bodo male ali velike. Včasih se spomnim in v srcu hvalim Boga, ker lahko okoli sebe občudujem prečudovito naravo. Mnogo je priložnosti in kot eno izmed njih bom vzela tudi to pisanje in Litanije za ozdravljenje telesne samopodobe, ki so priložene mojim zapisanim besedam.
Mama sem postala konec leta 2015. Stara sem bila 27 let. Mislila sem, da sem na materinstvo pripravljena, saj sem kot najstnica skrbela za mlajše sorojence. A temu ni bilo tako. Vloga porodnice in doječe mame me je doletela praktično nepripravljeno, z nekaj romantičnimi predstavami o tem, kako bo. Sčasoma sem predelala slabo izkušnjo tudi tako, da je drugi porod čez dve leti potekal povsem drugače … Ne želim, da bi bila to še ena izmed porodnih zgodb; rada bi le poudarila, da je vsaka nova izkušnja, tudi izkušnja materinstva, lahko zastrašujoča, travmatična in se obrne drugače, kot smo si na začetku predstavljali. Tudi to je morda Božji načrt. Takrat ugotovimo, na primeru lastnega življenja, kako zelo potrebujemo Božjo prisotnost in molitev.
Danes moje materinstvo izgleda precej drugače kot v tistih prvih mesecih, ko sem imela še prvega in drugega dojenčka. Ker imam zdaj dva živahna šoloobvezna fantiča, je vloga očeta pri vzgoji nepogrešljiva. Mene namreč niti približno ne upoštevata toliko kot mojega moža. Tudi pri tem vidim, da ima v družini vsak svoje od Boga dano mesto in vlogo, ki se jo vsi skupaj trudimo izpolnjevati. Ko molimo skupaj, sem hvaležna za te trenutke. Menim, da bi bili naši odnosi mnogo manj kakovostni, če tega ne bi bilo.
Hvaležna sem, da sem mama. Sčasoma smo skupaj oblikovali sistem, po katerem delujemo kot (razširjena) družina in ta sistem ves čas nadgrajujemo z dnevnimi usmeritvami in celo zapisanimi družinskimi pravili. Otroka sta dokaj samostojna in ponosna sem nanju, a časa, ki sem ga pridobila kot mama, ki ji otroci počasi odraščajo, morda še vedno ne izkoristim dovolj. Danes je nova priložnost za več ljubezni do sebe, za molitev, objem, poljub, znamenje križa na čelu obeh otrok … Za preprost uvid, da grem po tisti poti, ki si jo je zame zamislil dobri Bog.
Kristina RAVNJAK
