Na Družinski RadŽivim v Veržeju smo se prijavili, saj sva z možem želela nahraniti in poglobiti najin odnos. Za otroka pa sva želela, da izkusita družinski vikend z versko vsebino in animatorji, ker podobnih izkušenj še nista imela.

Prvo leto, ko smo šli, nama je bilo strašansko všeč. :) Vsega je bilo dovolj. Poglobljenih tem, pogovorov z možem, časa za naju, za celo družino … Letos smo izkušnjo želeli ponoviti. Naneslo pa je tako, da kljub obilici veselja ob misli na ta družinski odklop, do zadnjega trenutka nismo vedeli, če bomo sploh šli. Oziroma, ali bom jaz lahko šla. Ponovno sem se namreč srečala z izgorelostjo. Bila sem v stiski, tako duševni – zaradi občutkov krivde, sramu, dvoma v lastno vrednost, kakor tudi telesni, saj telo zaradi prekomernega dela ni zmoglo več.

Bog mi je že par dni pred odhodom dajal spodbude, da bo vse vredu. Na tem mestu se moram še posebej zahvaliti Simonu, ki me je pomiril in mi dal vedeti, da sem tudi v svoji stiski dobrodošla in da je vikend za družine namenjen tudi takim kot sem sama – v sebi zlomljena, ampak potrebna Božje bližine. Na dan odhoda sem bila še zmeraj v dvomih, zato sem Boga prosila, naj mi da znak ter mi končno pove, ali naj grem ali ne. Srečala sem se s sledečim svetopisemskim odlomkom Jn 4,16:”Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem.” Seveda smo šli. :)

Dan je bil precej naporen. Pakiranje, dolga vožnja na drugo stran Slovenije … A ko smo dospeli do Marianuma, sem se sprostila. Čutila sem, da imam še nekaj moči in da bi rada šla na uvodno srečanje. Tam sem bila v trenutku nagovorjena in zelo vesela, da sem prišla.

Čez vikend sem se počutila, kot bi bila v inkubatorju. Zame so vsi skrbeli s posebno nežnostjo in veliko pozornostjo. Sledila sem svojemu tempu, del kateheze tudi preskočila, preprosto počivala, bila z možem na sprehodu, molila sva v kapeli, obiskali smo klarise … Skratka, toliko neverjetno lepih stvari smo doživeli – in to v manj kot 48 urah!

Najlepše so bile kateheze, bogate z vsebino. Z možem sva res začutila, da je Bog blizu, da je vedno prisoten v najinem zakonu in da je za Boga najin zakon svet. Odprli so se nama popolnoma novi pogledi na najin zakon. Dragoceni so bili pogovori v paru in v skupini, pika na i pa sta bili maši, napolnjeni z vsebino in popestreni z glasbo.

Simon, Albina, Zala in vsa animatorska ekipa, iskrena hvala, da ste nam s svojo prisotnostjo, trudom in predanostjo omogočili, da stopimo bližje k Bogu, da bolj začutimo njegovo bližino in zaupamo njegovemu načrtu, ki je čudovit. Hvala iz srca.

Nataša