Zaključek pastoralnega leta je letos potekal v soboto in nedeljo. Sobotni večer je bil lep in vsebinsko bogat uvod v skupno praznovanje ter hvaležno oziranje na prehojeno pot.

V soboto, 13. junija 2026, smo se najprej zbrali pri skupni sveti maši v cerkvi v Starem trgu. V molitvi in občestvu smo se zahvalili za vse milosti, srečanja, delo in povezanost, ki so zaznamovali preteklo pastoralno leto.

Po sveti maši se je dogajanje nadaljevalo v Kulturnem domu Stari trg, kjer je bila dvorana napolnjena do zadnjega kotička. Skupaj smo si ogledali film Exodus 1945: Naša kri, ki nas je s svojo pretresljivo, a neobsojajočo pripovedjo globoko nagovoril. Film je predstavil pogum posameznikov, ki so bili v težkem zgodovinskem času postavljeni pred nepredstavljive odločitve. V okoliščinah strahu, negotovosti in trpljenja so se odločali za dobro, tudi za ceno lastnega žrtvovanja.

Po ogledu filma je sledil pogovor z ustvarjalci, ki ga je lepo in tenkočutno vodila Mateja Šolar iz Pastoralne zveze Slovenj Gradec. V pogovoru sta sodelovala igralca Jernej Kuntner, ki je v filmu upodobil dr. Valentina Meršola, in Alenka Tetičkovič, ki je odigrala Milko Meršol. Oba sta osebno in doživeto spregovorila o svojem upodabljanju likov ter o tem, kako sta doživljala čas in razmere, v katere je postavljena filmska zgodba.

Pogovoru se je pridružila tudi Nastja Vodenik, izvršna producentka pri Studiu Siposh. Predstavila je pomen in poslanstvo studia, ki želi skozi filmsko govorico osvetljevati tudi tiste zgodbe slovenske zgodovine, ki so bile dolgo zamolčane ali premalo slišane. Spregovorila je tudi o izzivih, s katerimi se srečujejo pri takšnem ustvarjanju, ter o želji, da bi filmi odpirali prostor za resnico, spoštljiv pogovor in medsebojno razumevanje.

Sobotni večer je izzvenel neobsojajoče, vendar jasno – kot klic k pomiritvi, sočutju in odgovornemu odnosu do naše skupne zgodovine. Bil je dragocen uvod v zaključek pastoralnega leta ter priložnost, da kot občestvo skupaj stopimo v hvaležnost, spomin in upanje.

Nedeljska sveta maša je združila farane od vseh vetrov, ki smo poromali v zunanji mašni prostor. Z zvenečimi glasovi vseh župnijskih zborov, ob petih litanijah Srca Jezusovega ter ob podpori slavilne glasbe je zadonela mogočna hvalnica in zahvala za vse milosti preteklega leta.

Statistika nam je orisala številne uspešne projekte, slikovito pridigo pa je obogatilo pričevanje naše Guinnessove rekorderke v klekljanju Jadranke. Poleg deklice iz Družinske kateheze je tudi ona prejela zakrament svetega obhajila. Slovesnost se je zaključila s prijetnim klepetom in sladkimi dobrotami na travniku pod brezami. »Zbogom,« bi lahko rekli – do jeseni. Ali pa raje: »Z Bogom!« Gremo na počitnice in Ga ponesimo med ljudi!

Tudi letos je Pastirjev RadŽivim potekal konec maja v Strunjanu, v čudovitem okolju Pastoralnega doma Stella Maris. Kot vedno ni manjkalo dobre družbe, lepih razgledov, toplega sonca in seveda pogovorov z duhovnikom Simonom Potnikom, ki je odprl za vsakogar zanimive teme. Letošnje leto je posvečeno evharistiji, pri čemer je poudarek na poglobitvi vere, sodelovanju pri sveti maši ter češčenju Najsvetejšega. Zato so bile tudi vsebine globoke. Ena izmed misli, ki ostajajo, je, da je sveta maša soočenje z bridkostmi, poživljanje realnosti in doživetje odrešenja.

»Glede na to, da je bilo v Strunjanu spokojno vzdušje in so bili udeleženci od vseh vetrov, smo si lahko privoščili zajemati vsebino malo globlje. RadŽivim ponuja mir, sproščenost in družabnost,« je povedal Potnik. Kot poudarja, je bil namen tokratnega druženja vstopiti v bistvo krščanske vere – torej v evharistijo –, a ne z našimi očmi, ampak z Božjim namenom. »Zato smo poskušali gledati mašo takšno, kakršno si jo je Bog zamislil, ne takšne, kot bi jo radi imeli mi. In tu prideta kelih trpljenja in kelih odrešitve. Skozi pashalno večerjo, skozi judovski pogled, skozi zgodovino odrešenja do oltarja … Potovali smo z emavškima učencema proč od Jezusa. Še vedno nosita v sebi to vsebino, a se oddaljujeta. Če Jezusa ne bi srečala, bi ta vsebina sčasoma zbledela, bila bi samo medel spomin na to, da sta bila nekoč njegova učenca. Tako pa se vrneta v bistvo svoje vere in jo poživita.

To je tudi klic za nas: ko živimo tako raztreseno in odhajamo, postanemo le še medel spomin. Kolikokrat nam kdo reče: ‘Saj včasih smo še hodili k sveti maši, včasih smo še molili.’ To je ta pot v Emavs, ki se oddaljuje. Če dopustim, da me Gospod na tej poti nagovori, pa se zgodi poživitveni odmerek. Potem se zavedamo svoje ranjenosti, svoje krhkosti, kar sveta maša v resnici je. Bog je daroval svojega Sina, da se nihče od nas ne bi pogubil. To pomeni, da Gospod z vsemi našimi bridkostmi in težavami tega keliha trpljenja ne skrije ali pomete pod preprogo, ampak to vzame na križ in nas s tem odreši. Tako da je sveta maša soočenje z bridkostmi, poživljanje realnosti in doživetje odrešenja,« razlaga duhovnik.

Da so bili dnevi, preživeti v družbi obeh duhovnikov – dva dni je bil prisoten tudi duhovnik Damjan Mlinarič –, pravi blagoslov, sta povedala Vikica in Drago Vrabič iz Vinske Gore. V Strunjanu je poletje pred vrati. Toplo sonce in šum morja so nas razvajali vse štiri dni. V posebej lepem spominu so jima ostali večeri pri križu, slavilni večer in bogate kateheze. »Slišali smo o bistvu evharistije, o tem, da nas Bog ljubi takšne, kot smo, z vsemi slabostmi in napakami,« sta povedala. Ocenjujeta, da RadŽivim prinaša odmik od vsakdanjosti v vseh pogledih. Lahko smo se udeležili pohodov, si ogledali Evfrazijevo baziliko v Poreču, se kopali, spoznali nove ljudi, se ob zabavnih družabnih igrah veliko smejali … Zahvaljujeta se zavzeti ekipi, ki z veliko truda vse pripravi. »Bog daj, da bi bil Pastir še naprej sveta luč in zgled pravega krščanskega občestva,« sta še dodala zakonca.

Stanko Vratuša iz Zreč je sodeloval že tretjič. Ponavadi je prišel skupaj z ženo, a ker pričakujejo vnuka, je tokrat ostala doma. »Zelo rad prihajam v Strunjan. Privabljata me Marijina cerkev in seveda vse kateheze. Vem, da je duhovnika Simona Bog poslal med nas, da nam oznanja besedo Njega, ki nas odrešuje. Vesel sem tudi vseh prijateljev, da se srečamo, objamemo, si zaupamo kakšno stisko in pomagamo drug drugemu. Ta RadŽivim je vrhunec mojega leta in ga priporočam tudi drugim,« poudari Stanko. Najbolj ga je nagovorila zgodba o učencih iz Emavsa: »Tudi sam vidim, da sem še vedno učenec na poti ter da se moram še iskati in utrjevati svojo pot.«

Tudi Cvetka Vocovnik iz Slovenj Gradca je sodelovala že tretjič. Pritegneta jo mir in prijateljstvo. Z nami je podelila, da v Strunjanu, obdanem z mirom morja in narave, skozi skupnost vere ponovno čuti, kako se srce umiri. »Med ljudmi, polnimi ljubezni do Boga, najde duša prostor za tišino, hvaležnost in notranji mir. Ta oddih ni le počitek za telo, ampak tudi nežen dotik za dušo,« je sklenila Cvetka.

Romanje v Medžugorje od 7. do 10. maja 2026 je bilo čas milosti, molitve in notranjega miru. To ni bilo le potovanje na kraj molitve, temveč povabilo k notranji prenovi, miru in zaupanju – povabilo, da se ustavimo, prisluhnemo in znova odkrijemo moč vere, skupnosti ter srečanja z Bogom.

Bog deluje v preprostih trenutkih: v molitvi, tišini, pogovoru, solzah in veselju skupnosti. Naj nas spremlja Marijin klic k miru, veri in ljubezni, da bomo tudi po vrnitvi domov v srcu ohranili tisto, kar smo prejeli na tej sveti poti.

Vsak romar je na pot prinesel svoje prošnje, rane, zahvale in iskanja, mnogi pa so se vrnili z močnejšo vero, novim upanjem, okrepljeni in odprti za življenje. Pričevanja romarjev niso zgodbe o popolnosti, ampak o poti, trenutkih milosti, dotikih upanja, spreobrnjenja in novih začetkih. Govorijo o preprostih, a globokih trenutkih Božje bližine ter o moči skupne molitve in Marijinega varstva.

Pričevanja romarjev

Gordan in Romana
»Pot v Medžugorje je bila izjemno duhovno bogata. Župnik Damjan nas je vseskozi pripravljal, da smo znali odpreti svoja ‘utrujena’ srca in se prepustiti dotikom Marije, Jezusa in Svetega Duha. V naju so se naselili zelo prijetni občutki in blaženost. Čudoviti štirje dnevi v Medžugorju … čas tam prehitro mine, saj je vse tako spokojno in mirno.
Domov sva se vrnila prerojena; v svojem telesu in srcu čutiva, kako je Sveti Duh poživil najino utrujeno, izmučeno telo. Pridobljeno moč morava sedaj ohranjati v skupni veri na poti najinega življenja. Iz srca hvala ekipi, ki je skrbela, da smo se imeli izjemno lepo: župniku Damjanu, Alenki, Betki, Veroniki, Ernestu in Maksiju. Obilo Božjega blagoslova in varstva!«

Zdenka
»Pozdravljeni, vsi dobri ljudje! Sem ena izmed romark, ki je pred kratkim doživela to čudovito pot v Medžugorje v družbi prečudovitih ljudi. Vse okoli nas je bilo napolnjeno z dobroto in milino naše druge mame – Marije. Res je to posebno in drugačno doživetje in vsak to doživlja po svoje. Mene se je dotaknila na poseben, milosten in nežen način. Prek molitve sem vstopila v lep in najčistejši svet.
To romanje je nekaj, kar moraš doživeti sam – iti skozi vse to deloma v mislih, deloma fizično. Na koncu sem začutila olajšanje, neko lahkotnost, morda celo pripadnost nečemu čistemu in brezmadežnemu. Hvala vsem, ki ste mi omogočili in pripomogli k temu, da sem lahko šla na to romanje. Toplo priporočam vsem, ki še oklevate. Le pogumno, ne bo vam žal! To je nekaj posebnega, doživeti pa mora vsak zase. Pozdravljeni vsi v Božjem imenu!«

Tone in Sandra
»V Medžugorju sva bila prvič in od tam ne odhajava enaka. V srcih nosiva mir, milino, notranjo moč, toplino, tišino duše in hvaležnost. Dotaknile so se naju zgodbe ljudi, njihove preizkušnje in to, kako vsak nosi svoj križ. Hvaležna sva gospodu Damjanu za čudovito duhovno vodstvo in usmerjanje po Medžugorju. Hvaležna sva tudi celotni ekipi, organizatorjem in vsakemu posamezniku posebej.«

Evelyn
»Z družino smo že drugič romali v Medžugorje, kjer sem se tudi letos počutila zelo dobro. Najbolj mi bo ostalo v spominu, ko smo šli z vrstniki in župnikom Damjanom zvečer do Jezusovega kipa in skupaj molili. Prav tako mi bo v spominu ostalo slavljenje.
Hvaležna sem za vse podeljene preizkušnje ostalih romarjev, ki sem jih slišala na križevem potu. V Medžugorju sem se še bolj povezala z Marijo in poglobila svojo vero. Vesela sem, da so se romanja udeležili tudi mladi, s katerimi sem se povezala in preživela veliko časa. Hvaležna sem za vse, ki so se udeležili romanja in skupaj z menoj odkrivali ter poglabljali svojo vero.«

Igor
»Na romanje v Medžugorje sem šel že drugič. Tokrat je bila čisto drugačna izkušnja, vrnil sem se z drugačno energijo kot prvič. Vse je bilo pozitivno in speljano tako, kot moramo doživljati romanja. Moji občutki so odlični in rad sem v stiku z Bogom, kajti imam svoj pogled nanj. Vsakemu, ki si želi iti na romanje, lahko napišem le to, da mu nikoli ne bo žal, če v sebi le nosi dobro.
Ker sem sam bolj ‘odbitega’ duha, lahko povem, da se mi je najbolj vtisnil v spomin dotik Svetega Duha, ki sem ga doživel na poti h kipu Device Marije. Iz te izkušnje bi lahko napisal del romana, ampak moram biti kratek. Vsekakor bi se rad zahvalil vsej ekipi za organizacijo. Se bom še podal na romanja, če mi bo Bog dopustil delati in ustvarjati. Vsem nam pa želim blagoslova, ki nam ga ponuja Bog!«

Izidor
»Na pobudo gospe Alenke in gospe Zdenke sva se z ženo odločila, da poromava v Medžugorje, da se duhovno obogativa in da bom sam lažje pomagal ženi v bolezni. Že prvi dan sem se zahvalil Devici Mariji, da sem našel izginulo ženo na ulici in se je vse srečno končalo. Oba z ženo sva bila tudi pri sveti spovedi. V petek sem bil počaščen, da sem lahko prebral dve postaji križevega pota.
Skupnost Cenacolo me je presenetila. Kako so fantje močni v veri in pridni pri delu! Občudoval sem, da jih vera drži pokonci in ne obupajo. Obema pričevalcema vsa čast in vse dobro. Hvala ekipi in gospodu Damjanu za čudovito doživetje.«

Darija Darinka
»Letošnje majsko romanje v Medžugorje sem pričakovala z odprtim srcem, a življenje (in moja poškodovana noga) sta imela drugačne načrte. Poškodba me je ustavila in me letos prikovala k počitku, namesto da bi stopala po kamnitih poteh Podbrda. Sprva mi je bilo hudo, a nato sem razumela – Marija nas ne sreča le tam, sreča nas v naši tišini in krhkosti, tukaj in zdaj. Čeprav je v moji rezervirani sobi v Medžugorju letos bivala druga, meni ljuba oseba, vem, da so molitve in nevidne vezi močnejše od razdalje. Ob prihajajočem 17. maju, rojstnem dnevu moje drage babice, ki me spremlja iz večnosti, ponovno delim svoj lanski zapis. Danes ga berem z novimi očmi, z razumevanjem, da so nekateri vozli bolečine razvezani prav takrat, ko moramo mirovati.

Šli smo na pot. Premagovali smo metre, kilometre, prevozili države in prečkali meje.

In šli smo na pot. Se spraševali, iskali, molili, zahvaljevali, brali, prisluškovali.

Prišli smo v Auschwitz, v Krakov, v Wadowice in Čenstohovo.

In prišli smo do čudenja, do kažipotov, do nemirne ljubezni in nečesa, kar nas žene naprej.

Auschwitz – sv. Maksimilijan Kolbe, sv. Edith Stein

Prva postaja Romarskega RadŽivima na Poljsko sta bila Auschwitz in Birkenau. Nemški nacistični koncentracijski taborišči. Mesti zla in trpljenja. Kraja, kjer ni bilo prostora za Boga. Pa vendar kraja mnogih znanih in razglašenih ter zagotovo še več brezimnih in neznanih svetnikov. Ob videnem in slišanem sem se spraševala, ali zlo nima meje, nima dna. In o tem, ali je spiralo zla mogoče presekati. V človeških očeh, s človeškimi močmi se to zdi nemogoče. A verniki stavimo na več kot le na ta svet. Stavimo na Boga. In kakor se zlo zdi brezmejno, je Božja ljubezen zagotovo brezmejna, Njegovo usmiljenje pa brez dna. V resnici sem se po Auschwitzu še bolj veselila nadaljevanja romanja, saj sem si želela še in še poslušati o Božji ljubezni, o Božjem usmiljenju, o Luči in o zagotovilu, da Bog na koncu zmaga. Da je že zmagal. In da ta zmaga ni bila podarjena, temveč plačana, pretrpena in zadoščena, mi pa odkupljeni. Bogu hvala! Auschwitz lahko pusti človeka pošteno obupanega in resigniranega, z mislijo na aktualne dogodke v svetu pa v prepričanju, da ga zlo čez in čez preplavlja in da spirale zla ni mogoče presekati. A ker nismo sami, ker je z nami Bog, tudi logika sveta postaja obrnjena na glavo. Človek sam očitno ne more iz vrtinca hudega, ampak z Božjo milostjo, z Božjo pomočjo, z Božjim v človeku, lahko tudi na krajih grozot in največjega trpljenja zacvetijo in zasvetijo najlepši svetniški zgledi, kot so sv. Maksimilijan Kolbe, sv. Edith Stein in nenazadnje naši predniki in sorodniki, ki so herojsko prenašali trpljenje, za povrh pa mučiteljem odpustili in z zaupanjem v Božje usmiljenje zapustili svet prav tu ali na katerem drugem domačem ali tujem mestu groze. Kako gre pa meni? Se zlu uprem že v malem, preden se kot plevel razraste in ga je sčasoma nemogoče populiti? Morda s pomočjo Božje motike? S sejanjem dobrega, ki tako odvzema mesto zlu?

Krakov – sv. Favstina Kowalska

Ko v mislih naštevam poljske svetnike, se mi misel prav gotovo ustavi pri Favstini. Poznam jo že iz otroštva, ko sem se na enih izmed duhovnih vaj srečevala z njenim življenjem in njeno globoko vero. Božje Usmiljenje je res neskončno. Ko pa smo se v ponedeljek popoldne pripeljali do našega romarskega doma, sem šele začela dojemati, da bom spala in se sprehajala na kraju, kjer je Favstina živela, molila, se pogovarjala z Jezusom, sprejemala reveže, kuhala. Gledala je podobno pokrajino, kot smo jo mi. Favstina je živela v začetku dvajsetega stoletja (1905–1938). In česar ona gotovo ni videla, sta dve mogočni cerkvi, ki smo ju obiskali. Ena je posvečena sv. Janezu Pavlu II., druga pa je bazilika Božjega Usmiljenja. Slednja je zrasla tam, kjer je nekoč Favstina okopavala krompir. Cerkev se mi je zdela zelo zelo velika, narejena v modernem slogu, tako da na začetku sploh ni bilo občutka, da gre za cerkev. Večkrat sem bila v njej in vsakič mi je bila bolj všeč. Od zunaj je zasnovana kot ogromna ladja, na premcu je kip sv. Janeza Pavla II., zvonik pa je nameščen v jamboru. Ko se je zvečerilo, je na glavni del ladje padla senca, ki je bila videti, kot bi bila del kraljeve krone. To je bil res veličasten pogled. Znotraj v glavni ladji, ki je polkrožno zasnovana, je ogromno vitražnih oken, modro-rumene barve. Dajejo vtis morja. Nad vhodom pa je v vitražu zahajajoče sonce z belim križem – Kristusom, z odsevom v morju. Pod glavno ladjo je še pet manjših kapel: nemška kapela, slovaška kapela, glavna italijanska kapela, grškokatoliška kapela in meni najljubša, madžarska kapela svetega Štefana. V njej so čudoviti mozaiki v rdečih, rjavih in zlatih tonih. V njej je upodobljena tudi moja zavetnica, sv. Marjeta Škotska. Ob zunanji strani glavne ladje pa je kapela, kjer 24 ur na dan poteka češčenje Najsvetejšega. Tja ves čas prihajajo ljudje. Tudi sama sem vstopila, da malo pozdravim Jezusa in lepota kapele me je prevzela.

Samostan, kjer je živela sv. Favstina, nam je razkazala redovnica, ki pripada istemu redu, kot sv. Favstina. S kakšnim veseljem in žarom nam je pripovedovala o njej in njenem življenju! Ogledali smo si repliko celice, v kateri je sv. Favstina živela in umrla. Videli smo zvonec, na katerega je pozvonil sam Jezus – reven berač in prosil Favstino za toplo hrano. Sprva ga ni prepoznala. Ko pa mu je prinesla hrano, je v njem zagledala Jezusa. V kom vse lahko vidim Jezusa? … Beračev ne vidim ali srečujem ravno pogosto, je pa polno drugih, potrebnih moje pomoči. Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili. (Mt 25, 40)

Krakov in Wadowice – sv. Janez Pavel II.

O zvestobi v malem, o (najprej) tihem, a zvestem življenju pa sem razmišljala ob obisku Centra sv. Janeza Pavla II. in njegovega rojstnega mesta, Wadowic. Vesela sem, da me ta naš sodobnik ni nagovoril v nostalgičnem smislu, češ: »To je bil papež naše mladosti,« temveč globlje, v opazovanju in občudovanju njegove človeške plati, nam tako blizu, odprte za delovanje Božjega, ki dviga, vodi, sveti. Občudujem ga, mladeniča, ki se sooča s težkimi izgubami svojih bližnjih. Predanega študenta, najboljšega v vsem, kar je delal. Prepričljivega igralca, obdanega s prijatelji kulture. Iskrenega iskalca Resnice. Inovativnega duhovnika, s smislom za mlade. Vsestranskega športnika, ki je povsod našel Boga. Svetovnega popotnika. In nenazadnje samozavestnega in odločnega papeža. Veselega, preizkušanega, drznega, a tako blizu navadnemu človeku. Hmmm, kdaj pomislim, da mi je blizu tudi zdaj? In kot svetnik blizu Bogu? Odlična možnost za priprošnjika!

Jasna gora – Čenstohovska mati Božja

Predzadnja postojanka našega romanja je bila Čenstohova oziroma Jasna gora, duhovna prestolnica Poljske, nekakšno »poljske Brezje«. Tja smo prispeli pozno popoldne ter se po maši in večerji odpravili do ogromnega trga pred samostanskim kompleksom, kjer domuje Čenstohovska mati Božja (poljsko Matka Boska Częstochowska). Poslušali smo župnika Simona, ki nas je nagovoril o Mariji in o njenem DA, ki se obnavlja pri vsaki sveti maši, o šoli evharistije, ki jo doživljamo na Jasni gori in konec koncev kjerkoli po vsem svetu. Tako so se vsebine, kraji in svetniki našega romanja ves čas povezovali: Totus Tuus, izročam se Ti, dar sem, Tebi, Marija, in po Tebi dar Jezusu. Tudi če ne razumem, sem Marijin vajenec, učim se pripadnosti Cerkvi, pripadnosti veri. Moja izročitev Mariji in Bogu ni poraz, ampak začetek svobode. Narod, ki ohrani vero, obstane.

Zvečer, malo pred deveto, nas je skupinica ponovno šla do čenstohovske cerkve ter do kapele, kjer domuje slavna Črna Marija. Šli smo na molitve, ki spremljajo vsakodnevno zapiranje Njene podobe. Čenstohovsko Marijo z Detetom sem v živo prvič videla in je zelo lepa. Oba z Jezusom sta oblečena v čudovita in dragocena oblačila. Presenetila in navdušila me je množica mladih ljudi, ki so prišli pobožno prosit Marijo za uspeh pri maturi. Do srca so me ganile njihove molitve in petje.

Zgodaj zjutraj, pred pol šesto, smo šli k sveti maši. Točno ob šestih zjutraj je bila kapela ponovno nabito polna. Najprej se je zaslišalo bobnanje, nato pa fanfare trobent, ki pritičejo prihodu Kraljice. Začeli so odkrivati Marijino podobo, čemur je sledila sveta maša. Po koncu maše smo kleče drsali okrog Marijinega oltarja. Videli smo tudi ogromno zahval. Poljaki imajo navado, da če kdo dobi kakšno prestižno nagrado, na primer Nobelovo nagrado ali kakšno vojaško priznanje ali kaj izjemnega, to prinesejo Mariji v Čenstohovo. Tam so ta priznanja izobešena in si jih lahko vsak ogleda. O, verno ljudstvo Poljakov! Da bi te vsaj delček posnemali …

Po zajtrku in nakupu spominkov smo se odpravili na našo zadnjo točko romanja – proti domu. Vsakdanjost teh dni smo peljali v svoje domove, k svojim sosedom, na svoja delovna mesta, v svoje župnije … In še zmeraj kot romarji hodimo naprej. Ker vera ni cilj, temveč pot.

V mesecu maju se bomo zopet spominjali Marije, Jezusove mame, ob četrtkih pa bodo naše Šmarnice še posebej posvečene družinam. Ob tej priložnosti vas lepo vabimo, da se vsak četrtek pridružite bogoslužju v cerkvi svete Elizabete, da skupaj »poduhamo« vonj šmarnic in Marije. Ob Mariji se lahko spomnimo vseh mater, ki trpijo, kot je trpela tudi Marija, ko je gledala svojega sina na križu; in ob njej vseh mam, ki se v stiski trudijo za dobrobit svojih otrok.

Tokrat vas v šmarnični spodbudi vabimo tudi na področje darovanjske drže, da pridemo naproti družini v stiski. Gotovo je mama srce družine, kot je bila tudi Marija poslušno srce Boga in središče Svete družine. Ena takšnih mam, ki skuša poslušati Srce, je tudi mama fanta Jaka, ki je star komaj 9 let in trpi za redko obliko bolezni. Mišična distrofija mu onemogoča normalno življenje in brez zdravljenja mu v nekaj letih grozi smrt. Nihče si ne želi umreti že v otroštvu, zato vas prosimo, da mu pomagate po svojih zmožnostih. Jaka mora čimprej na zdravljenje v tujino, saj v Sloveniji zdravila ni. Zato pa mora zbrati kar veliko vsoto denarja – 2,5 milijona evrov. Zaradi odmiranja mišic kmalu ne bo mogel več hoditi, takrat pa ne bo več primeren kandidat za zdravljenje.

Že večkrat se je zgodilo, da so otroci v Sloveniji zboleli za kakšno izmed redkih bolezni in je bilo zdravljenje možno le v Združenih državah Amerike, kjer so zdravila za take bolezni dostopna, terapija pa žal draga. Naš državni zbor je z 72 glasovi za in z nobenim proti pred kratkim sprejel Zakon o skladu za financiranje zdravljenja redkih bolezni, ki v okviru Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije zagotavlja sistemski vir financiranja zdravljenja redkih bolezni tudi z naprednimi zdravili, ki niso na voljo v Sloveniji. V konziliju zdravnikov za odločanje o zdravljenju oziroma povračilu stroškov bodo lahko sodelovali tudi tuji strokovnjaki. Žal to ne omogoča kritja zdravljenja za tiste otroke, ki so vključeni v I. fazo kliničnih študij, zato bodo nekatere družine še naprej primorane zbirati donacije.

Na naši šoli smo se odločili, da bomo Jaku pomagali, zato smo v okviru postne akcije na različne načine zbirali denar. V našem razredu smo zbirali denar s pouličnim petjem. Akcijo smo izvedli takoj po pouku, ko smo se skupaj odpravili do centra mesta. S seboj smo vzeli kitaro, na katero je igral sošolec, pripravili pa smo še plakat z napisom namena zbiranja denarja ter škatlo, v katero so lahko mimoidoči oddali svoj dar. Akcija se je izkazala za zelo uspešno, saj smo zbrali več kot 1000 evrov! Na to smo izredno ponosni in prepričani smo, da se je splačalo »zapraviti« en popoldan svojega časa.

Na žalost se kljub različnim podobnim akcijam po Sloveniji še vedno ni zbralo dovolj denarja. Številka se je sicer znižala, vendar je izrazito velik problem čas. Trenutno je potrebnih še okoli pol milijona evrov, ampak Jaka nima več veliko časa. Njegovi starši pravijo, da fant vedno težje opravlja vsakdanja dela, vedno hitreje se utrudi pri hoji in to še zdaleč ni dober znak. Jaka resnično potrebuje vašo pomoč! Zato se na vas obračamo še takole, preko spleta. Upamo, da bomo vsaj toliko uspešni kot na ulici. 🙂

Vsak lahko prispeva preko QR kode pod tem besedilom, svoj dar pa lahko nakažete tudi preko SMS-a JAKA5 ali JAKA10 na telefonsko številko 1919. Pomembno je, da skušamo pomagati ljudem v stiski, saj nikoli ne vemo, kdaj se bomo sami znašli v takšni situaciji. Hvala vam za vašo radodarnost in pripravljenost pomagati.

Več o Jaku in njegovi zgodbi si lahko preberete tukaj.

Alfa srečanja so tedenska druženja, ki potekajo vsako leto med januarjem in marcem. Na njih udeleženci ob filmu, pogovoru, pričevanjih in hrani spoznavajo krščansko vero.

Ne gre za predavanja ali učne ure, ampak za sproščen klepet, kjer se srečujejo ljudje z različnimi življenjskimi vprašanji. Namenjena je vsem, krščenim, verujočim in neverujočim. Je priložnost za nove korake ali novo poglavje v življenju, ki nas bolj poveže s sabo in z Bogom. Srečanja ponujajo varen prostor za različna vprašanja, ki jih držimo v sebi. Za mnoge ljudi je pomemben tudi občutek, da niso sami. Veliko jih tam doživi notranji mir, stik s seboj, pletejo se nova prijateljstva in poznanstva. Za marsikoga so začetek neke nove poti ali pa čas, ko se ustavijo in pogledajo globlje vase.

Del Alfa srečanj je tudi Alfa dan, ki se je mnogih globoko dotaknil. Svoje občutke o Alfa srečanjih in tem posebnemu dnevu so z nami delili udeleženci:

Iskrena zahvala vsem, ki ste sodelovali v pripravi in izvedbi tega dne ter nam, udeležencem, naredili ta dan tako poseben. Hvala tudi za vsa vaša prizadevanja v vseh dosedanjih Alfa srečanjih.

Iskrenost v skupini je ustvarila občutek Pripadnosti in prebudila ZaUpanje. V teh trenutkih sem začutila, da nas povezujejo iste Vrednote in preproste, a globoke Življenjske resnice. In prav ta občutek brezpogojne Sprejetosti, Veselja nad življenjem in Preprostosti je zame bistvo Alfe.
Ines P.

Bil je eden tistih dni, ko se vse poklopi. Poln smeha, topline in občutka povezanosti. Energija med nami je bila iskrena. Bilo je čutiti posebno toplino, kot takrat, ko veš, da si ob pravih ljudeh. Najbolj se me je dotaknilo slavljenje z molitvijo nad vsakim posameznikom, saj sem ob tem začutila Božji dotik in sprejetost.

Hvaležna sem, da sem bila del tega dneva in tega slavja. Dan, ki si ga bom zapomnila za vedno. Hvala vsem voditeljem, ker se trudite za nas.
Valerija Č.

ALFA IN OMEGA
Alfa je bilo moje prijetno druženje z Vami,
Lahkotno, nadvse prijetno v očeh, ob slovesu s solzami,
Familiarno, družabno, radostno je bilo srečanje v dvorani.
A minilo je prehitro kot utrinek in preblisk,
In z željo za ponovni skorajšnji v duši in srcu dotik,
Nesluten občutek, kot da bom imel z Vami kmalu spet stik.
O, ko bi nam ljubi Bog dal v duhu in dejanjih pravo spoznanje,
Mir v duši in ogenj v srcu za pravo dejanje.
Enaki pred Gospodom v slabostih smo vsi,
Gledamo v mislih na večnost, da se nam le-ta zgodi.
A pot je še dolga in vemo, da Gospod je svetilnik, ki nam upe podari.
OMEGA. ZA NAS NI KONEC POTI,
KER UPAMO, DA V TVOJI SMO MILOSTI VSI.
P.V.

Ko sem sedela pri pashalni večerji, sem imela občutek, da ne vstopam samo v lep, nekoliko drugačen obred, ampak v nekaj zelo starega, domačega in hkrati zelo živega. V prostor ni prišla le skupina ljudi, ampak občestvo. Prišli smo nekoliko prej, se umirili, si izmenjali nekaj pogledov in tihih besed, potem pa se je začelo to, kar je bilo veliko več kot skupna večerja. Miza ni bila samo miza. Postala je kraj spomina, hvaležnosti, molitve in bližine.

Ob takem obredu človek zelo jasno začuti, zakaj je bila miza v Svetem pismu tako pomembna. Toliko odločilnih trenutkov se zgodi prav tam: ob kruhu, čaši, blagoslovu, ob poslušanju in ob skupnosti. Tudi Jezus je svojo pot proti trpljenju in smrti sklenil prav z večerjo z učenci. Katoliško izročilo v zadnji večerji prepoznava trenutek, v katerem je Jezus postavil evharistijo, ko je kruh povezal s svojim telesom in vino s svojo krvjo; zato je veliki četrtek tako tesno povezan z začetkom svetega tridnevja.

Prav zato ima pashalna večerja za katoličana posebno globino. Ne gre za poskus, da bi “ponovili judovsko pasho” v zgodovinskem smislu, ampak za duhovno vstopanje v ozadje tiste noči, ko je Bog svoje ljudstvo vodil iz sužnosti v svobodo in ko je Kristus to starozavezno izročilo dopolnil s svojim darom samega sebe. Cerkev že od začetkov bere to povezanost zelo jasno: Kristusova daritev, ki jo obhajamo pri oltarju, dopolnjuje in izpolnjuje to, kar je bilo v stari zavezi nakazano v pashi.

Mene se je pri obredu najbolj dotaknilo prav to, kako močno je vse spominjalo na sveto mašo in hkrati osvetljevalo njeno notranjost. Skupna miza, zbranost, blagoslov, kruh, vino, beseda, tišina, odgovori navzočih, drža spoštovanja in hvaležnosti – vse to je bilo tako zelo domače. Kot da bi človek za hip stopil nekoliko bližje izvirom tega, kar pri maši obhajamo vsako nedeljo. Oltar pri maši ni le prostor obreda, ampak miza daritve in občestva; tudi zato Cerkev evharistijo razume kot izraz in vir edinosti med verniki.

Ob pashalni večerji sem močneje razumela tudi, da vera ni nikoli samo stvar posameznika. Je pot ljudstva, družine, skupnosti. Ta večer ni bil sestavljen iz velikih zunanjih učinkov, ampak iz preprostih stvari, ki so dobile težo: eden nekaj prinese, drugi pripravi, tretji streže, nekdo posluša, nekdo moli, kdo drug s svojo navzočnostjo dopolni celoto. Prav v tem je bila lepota večera. Vse je govorilo, da je praznik vedno nekaj, kar si med seboj podarimo.

Zelo dragoceno se mi zdi, da tak obred doživimo prav v dneh pred svetim tridnevjem. Veliki četrtek, veliki petek in velikonočna vigilija niso trije ločeni dogodki, ampak eno samo veliko praznovanje Kristusove ljubezni, njegove daritve in zmage življenja. Pashalna večerja človeka nežno uvede v to skrivnost. Pomaga mu, da veliki četrtek ne ostane samo pri zunanjem spremljanju bogoslužja, ampak globlje začuti, kaj pomeni, da nas je Gospod ljubil do konca.

V spominu mi ostaja tudi nekaj zelo preprostega: občutek, da Bog ne obide tistega, kar je najbolj človeško. Ne pride mimo kruha, mize, odnosa, pogovora, gostoljubja. Prav tam nas sreča. Prav tam posvečuje naše najbolj vsakdanje geste. To, kar je navadno, postane znamenje. To, kar je skupno, postane sveto. In to, kar je videti kot večerja, postane molitev.

Pashalna večerja me je zato nagovorila kot lep in dragocen uvod v največje dneve cerkvenega leta. Ne zato, ker bi želela nadomestiti sveto mašo, ampak prav nasprotno: ker jo pomaga globlje razumeti in bolj hvaležno obhajati. Po takem večeru človek stopi v sveto tridnevje bolj zbran, bolj odprt in bolj doma v evangeliju. Kot da bi srce že sedelo pri mizi z učenci in skupaj z njimi čakalo, da se razodene vsa globina velikonočne skrivnosti.

Na Razborju je v postnem času potekal moški postni odmik z naslovom Vstani, jej. Zbrali so se moški in možje, ki so se za nekaj trenutkov umaknili iz vsakodnevnega vrveža, dela, obveznosti in notranjih napetosti, da bi v tišini, molitvi in bratstvu znova odkrili, kaj pomeni živeti kot mož, oče in kristjan. V dneh priprave na veliko noč je bil to čas, ko so mogli stopiti nekoliko stran od zunanjega hrupa in bolj iskreno pogledati tudi vase.

Rdeča nit odmika je bila svetopisemska zgodba preroka Elija, posebej trenutek, ko zlomljen in izčrpan obleži v puščavi, Bog pa mu po angelu reče: »Vstani in jej.« Prav ta podoba je zaznamovala vse kateheze. Elija ni predstavljen le kot mogočen prerok ognja in odločnosti, ampak tudi kot človek, ki je po velikih bojih in zmagah prišel do meje svojih moči. Potem ko je odločno nastopil proti mlačnosti, malikovanju in razdeljenemu srcu svojega časa, se je tudi sam znašel v stiski, utrujenosti in begu.

Kateheze so ob tem zelo jasno pokazale, kako blizu je ta zgodba tudi današnjemu moškemu. Tudi danes je moški pogosto vrednoten po tem, koliko zmore, koliko ustvari, koliko zasluži in kako dobro obvladuje stvari. Svet mu govori, naj bo močan, uspešen in neomajen, vera pa mu razodeva nekaj globljega: da prava moč ni v tem, da vse nosi sam, ampak da prizna svojo omejenost in se odpre Bogu. Elijev zlom pod grmom je zato postal podoba trenutkov, ko človek ne zmore več, ko se sesujejo njegove predstave o sebi, ko ugotovi, da ni odrešenik svoje družine, svojega dela ali svojega sveta.

V katehezah je močno odmevalo tudi opozorilo pred razdeljenim srcem. Tako kot je Elijev čas zaznamovalo mešanje vere z drugimi “bogovi”, tako tudi danes človek hitro razdeli svoje srce med Boga, uspeh, udobje, nadzor, storilnost in samouresničevanje. Ravno zato je postni čas priložnost za notranjo poenotenost, za vrnitev k bistvu in za iskreno vprašanje, komu zares pripada moje srce.

Pomemben poudarek odmika je bil tudi v tem, da Bog človeka v njegovi slabosti ne zavrne. Eliju ne očita njegovega strahu, ampak ga nahrani. Ne zlomi ga še bolj, ampak mu da dovolj moči za pot. V tem je bila prepoznana globoka povezava z evharistijo, ki ni nagrada za popolne, ampak hrana za utrujene, šibke in lačne. Ob adoraciji, skupni molitvi in tihih trenutkih pred Gospodom so mogli udeleženci znova okušati, da Bog pogosto ne govori v hrupu, moči in velikih vtisih, ampak v tihem, rahlem glasu, ki ga je mogoče slišati le v zbranosti srca.

Pomemben del odmika je bilo tudi skupno delo in preprosto bratstvo. V pogovorih, sodelovanju in navzočnosti drug ob drugem se je utrjevalo spoznanje, da moški ni poklican hoditi sam. Tudi v veri in življenju potrebuje prostor, kjer sme biti resničen, kjer lahko odloži breme in kjer se spomni, da ga Bog kliče ne le k vztrajnosti, ampak tudi k zvestobi.

Moški postni odmik na Razborju je bil tako priprava na veliko noč in hkrati priprava na vsakdanje poslanstvo. Udeleženci so se vračali domov z vabilom, naj bodo v svojih družinah bolj budni, bolj navzoči, bolj ponižni in bolj odprti za Boga. Kajti prava moč moža ni v navidezni nepremagljivosti, ampak v srcu, ki se pusti srečati, nahraniti in voditi Gospodu. In prav v tem duhu je skozi ves odmik odmeval preprost, a močan klic: Vstani, jej.

Od 8. do 12. marca je Zavod Marianum Veržej odprl svoja vrata skupini seniorjev iz koroških župnij in ostalih krajev po Sloveniji. Z duhovnikoma Markom in Ernestom smo odstirali skrivnosti Božje besede ter se povezovali v molitvi in slavljenju.

Vsak dan smo doživljali lomljenje kruha Življenja in na daritveni oltar polagali svoje prošnje in zahvale.
Posebej bogat pa je bil tudi spremljevalni program. Globoko se nas je dotaknil dan, posvečen Cvetani Priol, ki je živela še v času naših mladih let. Nekateri udeleženci so celo doživljali dogajanje okrog Cvetaninega življenja.

Za obogatitev našega znanja zgodovine sta poskrbeli Anka in Neta, ki sta predstavili povezanost njune družine z Brioni in družino prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Tudi romanje k Svetemu Juriju ob Ščavnici je napolnilo dušo in srce s spoznanji tamkajšnje zgodovine in pomembnih osebnosti, rojenih v tem kraju.

Seveda pa nam bosta ostala v spominu častitljiva jubileja dveh zakonskih parov Linasi in Potnik, ki sta z nami in člani svojih družin obeležila zlato (50 let) in diamantno (65 let) poroko. Večer smo preživeli ob čudovitih zvokih citer in ubranem petju.

Vse dneve smo skrbeli tudi za dobro počutje in majhna presenečenja za skritega prijatelja. Za dobro počutje vseh pa sta pridno skrbeli kuharska ekipa in kavarnica Štrk. Da so se zaužite kalorije razporedile v mišice, sta poskrbeli dve fizioterapevtki, ekipa RadŽivima pa je skrbela, da je vse teklo gladko in za nas brezskrbno.

Globoko smo že v postnem času, ko ima človek priložnost, da se malo ustavi in vsaj za trenutek pobegne vsakodnevni rutini in gneči. Družinski RadŽivim je ena izmed takšnih čudovitih priložnosti. Z družino ga redno obiskujemo že od začetka, vsako leto skupaj preživimo čudovit, sproščen vikend, ki pa ni samo to, ampak je tudi poglabljanje naše osebne vere. Tako smo letos poglabljali in razpletali skrivnost svete evharistije.

Sveta evharistija je zavita v skrivnostno tančico, pravzaprav mi jo je težko razumeti, če nanjo gledam kot delaven človek z željo po uspehu in materialnem razvoju. Pa je res tako? Imam prekrasno ženo in štiri čudovite otroke, zdrave in radožive. Že samo misel, da bi kateri izmed njih lahko zbolel ali bi se mu kaj zgodilo, spremeni moje razpoloženje in moj fokus. Takoj bi storil vse, da bi ga zaščitil, boril bi se zanj kot lev, prioritetne lestvice bi se popolnoma spremenile.

Ob ogledu filma La vita e bella (sl. Življenje je lepo) so se mi odprle oči. Gvido, njegov sin Jozue, star nekje 4–5 let, in njegova žena so pristali v koncentracijskem taborišču. Oče Gvido je v prvi vrsti za sina in ženo naredil vse, da bi ju rešil. Njegov način reševanja ni bil načrt za pobeg, ampak je sinu življenje v taborišču predstavil kot igro. Kljub nadčloveškim naporom je za sina zbiral zadnje atome moči, da ga je tolažil, bodril in mu vlival poguma, nenazadnje je zanj daroval svoje življenje. Vsega tega človek brez Ljubezni, tiste pristne, ko objameš otroka, ženo, tiste, ki poboža, hrani, polni z veseljem in mirom, ne bi zmogel.

In prav v tem Gvidovem zgledu se mi je odprl nov pogled na evharistijo. Večkrat sem se zamislil, kako bi se sam počutil, če bi stal pod križem, ko so križali Jezusa. Verjetno bi jokal in se spraševal, zakaj je tega treba, bilo bi me strah in bi skušal zbežati. Ampak tu sem začutil, da Bog želi tako kot Gvido, poln Ljubezni, tiste pristne, tiste, ki poboža, hrani, polni z veseljem in mirom, da se igramo igro. Da ob njegovem darovanju življenja ne čutimo strahu, ne skušamo pobegniti, ampak smo veseli, se čutimo ljubljene. Kljub vsakodnevnim tegobam, ki to potem več niso, se želimo igrati, in to zares igrati z veseljem in radostjo, ki jo igra prinaša, in si zaslužiti glavno nagrado – to je večno življenje.

Hvala župniku Simonu in ekipi, vsem vam pa želim, da bi začutili, kako zelo nas ima Bog rad, da se želi igrati z nami in umreti za nas.