Skozi intervjuje, ki jih zdaj že nekaj časa lahko prebiramo na naši spletni strani, smo spoznali že kar nekaj ljudi, ki tako ali drugače zaznamujejo našo skupnost. Ljudi, ki preprosto služijo občestvu in Bogu ter tako krepijo svojo vero in odnose z drugimi. Med njimi je tudi Natalija Glažar iz župnije Podgorje. Že kot osnovnošolka je začela prepevati v otroškem pevskem zboru, po birmi pa je postala animatorka birmanskih skupin. Z mladimi je hodila na duhovne vaje, taizejska srečanja, postala bralka beril in članica ŽPS, z letošnjim letom tudi delivka svetega obhajila.

Pravi, da je potem, ko se je poročila in postala mama dvema hčerkama, nekaj dejavnosti moralo na »dopust«. Tudi poklic frizerke ji marsikdaj ne dopušča več dovolj časa, da bi sodelovala povsod, kjer si želi in kjer bi se počutila koristno. Pred dvema letoma in pol je odprla frizerski salon v Slovenj Gradcu, kar zahteva še dodatno energijo in odgovornost.

Natalija hitro očara s svojim prijetnim nasmehom in zgovornostjo. Tako se tudi navzven čuti njeno veselje do življenja in čut do ljudi. Je skrbna žena in mama, zmeraj pripravljena pomagati sočloveku. Zagotovo si je ogromno izkušenj nabrala na svoji poklicni poti, kjer se vsakodnevno sreča s številnimi zgodbami. Mogoče ste lahko tudi vi del teh zgodb, če se oglasite pri njej, ko se boste želeli urediti za kakšno posebno priložnost ali kar tako – za vsakdan. 😊

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Poleg staršev in brata sta skupaj z nami živela še babica in dedek. Starša, ki sta bila delavca vse do upokojitve, sta me vzgojila v delovno in odgovorno osebo. Pokojna babica je bila zelo razgledana in verna oseba. Kot otroku mi je veliko brala, skupaj sva prepevali in se ogromno pogovarjali. Verjetno je prav ona »kriva«, da še danes zelo rada berem in tako potešim svojo radovedno naravo.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Doma. Danes pa ga vidim povsod: v ubogih, trpečih, prijaznih, žalostnih, pa tudi v veselih in odprtih ljudeh.

Kdo je zate Jezus?

Oseba, ki govori po drugih.

Tvoj mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabila?

V našem razredu smo imeli veliko sošolcev, ki so živeli v rejniških družinah. Na žalost so bili velikokrat zasmehovani in nesprejeti. Ker so se mi smilili, sem vedno stopila na njihovo stran. Na eni izmed obletnic valete mi je sošolka povedala, da ne razume, zakaj sem jih vedno zagovarjala. Pa sem ji povedala, da si predstavljam, kako bi bilo, če bi bila sama v njihovi koži, zato sem jih globoko podoživljala.

Na obisk je večkrat prihajala mamina znanka. Enkrat mi je obljubila, da mi naslednjič prinese pobarvanko in barvice. Iz tiste obljube seveda nikoli ni bilo nič, mi je pa dala lekcijo. Naučila sem se, da če česa ne morem uresničiti, nikoli ne obljubim, da ne bi bil kdo tako razočaran, kot sem bila takrat sama.

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutila poslanstvo, je bila enostavna, jasna, ali je dolgo zorela?

Že od malega sem imela rada ljudi, nekako sem jih čutila in spoštovala, se od njih učila. Na koncu osnovne šole se je bilo treba odločiti, kam naprej. Želela sem si postati frizerka, ekonomska šola mi ni dišala. Otroška želja, da postanem učiteljica, prav tako ne več. Ko sem bila sprejeta na frizersko šolo v Mariboru, se mi je odprlo veliko novih poti. Seveda ni bilo vedno lahko. Po končanem šolanju sem se zaposlila v frizerskem podjetju, kjer sem delala 28 let. Sedaj imam že več kot dve leti svoj salon. Lepo je, ko z veseljem opravljam delo, čeprav je včasih težko in naporno. Rada se pošalim, da poleg svojega poklica delam še kot psihoterapevtka, vendar je to delo na črno. 🙂 Ljudje so tako osamljeni, žalostni, razočarani. Zgodbe, ki jih slišim, me včasih globoko prizadenejo. Ja, moje poslanstvo je verjetno tudi to, da skozi svoj poklic spoznavam ljudi, ki mi zaupajo, me spoštujejo in to mi veliko pomeni.

Kako izgleda tvoj čisto običajen dan. Kaj je tisto, kar trenutno najbolj zaznamuje tvoje življenje?

Moj dan je odvisen od tega, kdaj začnem z delom. Veliko je prilagajanja družini in strankam. Rada zgodaj vstanem (5.30–6.00) in zajtrkujem. Čez dan se ne vidim veliko z družino. Zvečer, to je okrog 20.00, ko smo nekako vsi doma, se pogovorimo, dogovorimo za naslednji dan. Veselim se koncev tedna, ko si vzamemo čas za nas, naše trenutke. Včasih si želim, da bi imela več časa zase. Ko zvečer od utrujenosti »padem« v posteljo, se zahvalim Jezusu, da sem v vsej norišnici preživela in me je spremljal skozi dan.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Vsekakor narava. Ko sem izžeta in utrujena od napornega dneva, je to moje zatočišče. Včasih se ne morem načuditi, kako lepo je Bog poskrbel za nas. V vsakem kamnu, roži ali drevesu vidim življenje, popolnost. Včasih se sploh ne morem načuditi vsemu lepemu, ki nas obdaja.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto; si že našla svojega?

Najbolj sprejeto se počutim pri svoji družini in v domači cerkvi.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Ali kdo nima želja? Včasih mislim, da sem skromne narave, a hitro ugotovim, da sem kar zahtevna. 🙂 Upam, da mi bo zdravje služilo. Želim si miru, da se mi lahko izpolni kakšna želja po potovanju, romanju.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

V prvi vrsti je mama, tako kot jaz. Včasih razmišljam, kako je trpela, ko so njenega edinega sina križali. Kot mama sem zaščitniška do hčerk, zanju si želim, da bi prišli do želenega poklica, si ustvarili družino ter z Božjo pomočjo živeli v miru in ljubezni.

Maj je zame eden izmed najlepših mesecev, spomnim se šmarnic in zbiranja sličic. Eno leto, ko smo jih zbirali, je nastala čudovita slika Marije iz Ptujske Gore, ki zbira »svoje otroke« pod plaščem. Tako nekako jo čutim kot svojo mater.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

Jezusovo življenje. S pomočjo kroglic na njem vedno znova poglabljam vero in razumem njegovo ljubezen do nas.

Natalija, najlepša hvala, da si se z veseljem odzvala povabilu in z nami delila svojo zgodbo. Želimo ti Božjega varstva, veliko časa za družino in uresničenih potovanj. Vse dobro!

Alen Gril je eden tistih, za katere pravimo, da so »vsestranski«. Še, ko sva sodelovala kot sovoditelja Oratorija, sem vedela, da se nanj lahko zmeraj zanesem, da bo stvar vzel resno in z odgovornostjo. Prav tako pa so se marsikdaj pokazale njegove praktične veščine. Že od nekdaj ga poznamo kot srčnega, preprostega, skrbnega. Stvari se loteva mirno, premišljeno in natančno.

Alen prihaja iz Pameč, je poročen in je oče dečka. Po poklicu je gradbeni tehnik. Vsekakor pa je po duši skavt in prostovoljni gasilec. Kot bomo izvedeli, ga je ravno skavtstvo najbolj izoblikovalo ter mu predstavlja velik in pomemben del življenja. Med skavti velja za nekoga, ki ima ogromno znanja na vseh področjih in je zelo zanesljiv. Vsekakor pa zmeraj rad kaj ušpiči ali pa vsaj potiho pri tem sodeluje.

Zase pravi, da ima rad različne gradbene/domače projekte, čeprav verjamemo, da je zanje ob novorojenčku sedaj bolj malo časa. Pri srcu pa mu je tudi (gorsko) kolesarstvo. V Pastoralni zvezi je bil precej aktiven kot animator, sodeloval je pri raznih projektih, je nosilec, pomagal in sodeloval je tudi pri tehniki. Zadnje čase je bralec Božje besede, član ŽPS-ja in skupine Exodus.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Prihajam iz štiričlanske družine; imam še mlajšega brata, z nami pa sta živela še babica in dedek. Starša sta mi dala zgled delavnosti in me podprla pri odločitvi za skavte. Danes ne bi bil to, kar sem, če ne bi že v otroštvu spoznal skavtov.

Kako sta se spoznala z ženo?

Zelo smešno in zanimivo je, ko dobim tako vprašanje in rečem v Naklem. Marta namreč prihaja iz Nakla in kako je to mogoče, da sva se spoznala prav tam. Skavti in žena od bratranca so krivi, da sva se spoznala. Ko smo za poletni tabor iskali prostor, smo ga našli ravno v Naklem ob reki Savi. Poleg vsega smo imeli problem z ženskim tehničnim osebjem in je sovoditeljica našla dodatno tehniko med nekdanjimi sošolkami iz gimnazije. Tako sva se prvič videla na sami lokaciji in skozi tabor ni preveč nakazovalo, da bi si bila všeč (vse izvidnice in izvidniki so takoj nekaj sumili in vedeli, ko midva še nisva), a vse skupaj je moralo dozoreti (čisto nevede) še skozi en tabor leto dni kasneje v Lovrencu.

Kako sta se spoznala z Jezusom?

Spoznala sva se preko skavtov in narave, potem pa tudi pri animatorjih in se še spoznavava.

Kdo je zate Jezus?

Moj prijatelj in sopotnik na vseh poteh. Ko Jezusa prejmem v obhajilu, se počutim pomirjujoče.

Tvoj mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabil?

Sem še iz generacije, ki je odraščala brez tehnologije, tako sem veliko časa preživel zunaj, kjer smo se s sosedi brezskrbno igrali na cesti in kakšno kdaj ušpičili. Veliko smo skupaj prekolesarili in kar nekaj časa preživeli v gozdu. Vsako leto sem šel med poletnimi počitnicami za teden dni h gotiju in gotici v Črno na kmetijo, od koder imam lepe spomine.

Močno so me zaznamovali tudi skavti, ki so me potegnili v skavtsko življenje. Bilo je veliko skavtskih dogodivščin, med njimi bi izpostavil skavtski tabor v Lovrencu, ko sem bil že voditelj. S četo smo postavili ogromen, mogočen jambor (primeren, da ga postavijo odrasli ljudje) in kopali jarke v neobičajnih (beri: zelo deževnih) pogojih. 😅

Kako izgleda tvoj čisto običajen dan. Kaj je tisto, kar trenutno najbolj zaznamuje tvoje življenje?

Veliko je odvisno od moje službe. Vsak dan se razlikuje in nimam običajnega “rutinskega” dneva. Najbrž na to zelo vpliva moje delo v službi, saj hodim po terenu in mi velikokrat urnik in tempo narekujejo gradbišča.

Vstajam nekje med 4.45 in 6.00, nato se odpravim v pisarno v Maribor ali na teren. Veliko se prevozim, zato mi zjutraj zelo prija najprej tišina, molitev, nato bolj umirjena glasba. Po službi pridem domov, kjer me pričakata žena in sin, s katerima skupaj preživim popoldan in večer. Zvečer skupaj zmolimo in gremo spat.

Trenutno moje življenje najbolj zaznamuje dvomesečni sin, s katerim je vsak dan drugačen. In bolj on narekuje tempo.

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutil poslanstvo, je bila enostavna, jasna, ali je dolgo zorela?

Za poklic gradbeništva sem se odločil že po končani osnovni šoli. Za poslanstvo moža je bila pot nejasna, bil sem negotov, če bo sploh “kakšna zame”. Za poslanstvo očeta pa čudežna, saj sem spoznal, kako velik dar je imeti otroka. Poslanstvo za delo z mladimi (tudi po srcu) pa mi je priraslo k srcu po skavtski poti.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Najljubši kraj je na skavtskih taborih in predvsem v naravi, kjer je tišina in žvrgolenje ptic, ter na krajih, kjer lahko občudujem lepoto stvarstva. Tudi povsod, kjer se potepava z ženo in kjer se bomo zdaj kot družina.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto; si že našel svojega?

Najbolj sprejetega se počutim pri skavtih, nato ob domačih, prijateljih, v pastoralni zvezi, v exodus skupini in tudi pri gasilcih.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Imam vedro želja, uresničitev nekaterih je še daleč, drugih blizu. Imam pa še neporavnane račune z izobrazbo. 🤫 Predvsem pa si želim, da bi bili zdrava družina, kjer bi lahko vsi skupaj varno rasli.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Tega ne znam povedati, zagotovo pa čutim neko povezanost z Marijo zaradi ženine posebne povezanosti z njo.

Alen, hvala, ker si se odzval povabilu in si kljub natrpanemu urniku vzel čas za nas. Želimo ti vse lepo in dobro, naj tebe in tvojo družinico Bog še naprej čuva in opogumlja.

Tokrat pokukajmo v delček življenjske zgodbe in pričevanje naše Maje. Maja Kragelnik sicer prihaja iz Godoviča v občini Idrija. Pri nas na Koroškem je spoznala moža Grego in tukaj sta si ustvarila dom in družino. Včasih, ko jih tako srečamo pri mašah ali kako drugače, bi si lahko zamomljali tisto: “Naša četica koraka …” Lahko bi rekli, da ima Maja doma kar svoj vrtec, in tudi sicer po poklicu vzgojiteljica.

Poznamo jo kot preprosto, simpatično, skrbno, srčno in sproščeno, a hkrati z neko mero »primorske« odločnosti in trme. Vse te lastnosti zagotovo prav pridejo tudi pri vzgoji njunih otrok kot tudi v službi.

Kot pravi, ji vključenost v pastoralno delo župnije veliko pomeni. Trenutno je dejavna kot glavna nosilka družinske kateheze, nosilka mesečne veroučne skupine, je bralka Božje besede, delivka kruha pri svetih mašah, pomaga pri trikraljevski akciji. Najbrž bi se našlo še kaj, saj je vedno pripravljena deliti svoj prosti čas, čeprav ga je trenutno ob skrbi za družino malo manj. Lahko dodamo tudi to, da Maja s svojim prisrčnim nasmehom v družbi zmeraj pripomore k sproščenemu vzdušju, rada pa tudi pomaga kakšno ušpičiti.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Izhajam iz osemčlanske družine, z nami sta živela še stara mama in stari ata, tako da nas je bilo deset. Imam še štiri sestre in enega brata. Brat je duhovnik. Naša družina je vsako nedeljo hodila k sveti maši, vsak dan smo skupaj molili, praznovali smo verske praznike, veliko smo hodili na romanja … nismo pa se nikoli pogovarjali o veri, uporabljali osebne molitve, se pogovarjali, kaj nam ostaja od svete maše, kaj nam Bog pomeni, kako v težavah iskati oporo v Njem … Ko sedaj gledam nazaj, mi je to doma zelo manjkalo.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Na mojo duhovno pot je vplivala smrt našega duhovnika Vinka Kobala (konec osnovne šole). Takrat vem, da me je močno prizadela, saj je bil res karizmatik za vse župljane, predvsem za mlade. Poleti sem nato odšla na duhovne vaje za mlade, ki jih je ustanovil. Bile so v Stržišču pod Črno prstjo in tam vem, da se me je Gospod dotaknil. Že sama narava je tam božanska, potem pa še Gospodova roka. Domov sem prišla popolnoma spremenjena.

Kdo je zate Jezus?

Zame je Jezus Pot. Tam, kjer je On, sem jaz. Je nekdo, ki mu lahko povem čisto vse, ki me sprejema tako, kot sem, z vsemi negativnimi in pozitivnimi lastnostmi. Vem, da me ne bo obsojal. Kadar mi je težko v življenju, se vedno obrnem Nanj. On je vedno tam. Je moja opora, moj prijatelj in vodnik.

Tvoj mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabila?

Mislim, da moje doživetje v misijonih. V poletnih mesecih 2007, 2008 in 2009 sem bila v misijonu na Madagaskarju. Bili smo pri naših misijonarjih na jugu otoka, kjer smo imeli oratorije za tamkajšnje otroke. Tam res ugotoviš, da ni samoumevno imeti toplega doma, tople postelje, polnega hladilnika. V misijonih se je začela rojevati misel, da bom šla v misijone. Ampak, saj veste … Gospod ima popolnoma drug plan 😊.

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutila poslanstvo, je bila enostavna, jasna, ali je dolgo zorela?

Ko sem hodila že eno leto na priprave za laiško misijonarko, sem spoznala svojega sedanjega moža. Vem, da sem imela kar boj v sebi … misijoni ali Grega. Po pogovoru z misijonarjem, po molitvi in premišljevanju, kaj narediti, je odločitev padla. Ostanem doma. Sedaj je Grega moj mož, imava sedem otrok (dva sta že pri Jezusu). Nekje v meni pa še vedno tli misel, da bom nekoč laiška misijonarka. Ko sem prišla na Koroško, mi je duhovnik rekel, da sem prišla v misijone na Koroško.

Kako izgleda tvoj čisto običajen dan. Kaj je tisto, kar trenutno najbolj zaznamuje tvoje življenje?

Moje življenje trenutno najbolj zaznamujejo moji otroci. Vedno prej vstanem, da imam čas za jutranjo molitev, potem pa je dan speljan v otroke. Ko pridejo domov iz šole, sem večinoma tukaj zanje 😊, saj jih je potrebno voziti v glasbeno šolo. Bo še prišel čas zame, samo da otroci zrastejo 😊. Trenutno sem v tem, da se darujem za drugega.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

V naravi. Z naravo sem obdana že vse življenje in v naravi res čutim Boga. Kadar sem sama, jo opazujem, občudujem, poslušam ptičje petje. Bog je res čudovit; kaj vse nam je dal. Zahvaljujem se mu za vsak kamenček, vsako mravljico, za vse. Tako tudi otroke učim, da morajo spoštovati naravo, saj nam jo je dal Oče Stvarnik.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto; si že našla svojega?

Ja, občestvo je res zelo pomembno in ko sem prišla na Koroško, tega nisem občutila. Sama sem iz župnije, ki je bila zelo močna, kjer smo bili vsi župljani aktivno vključeni, kjer je bilo preprosto fajn. Radi smo bili skupaj. To sem pogrešala. Potem pa se je zgodila menjava duhovnikov in takrat sem lahko tudi jaz vstopila. In to fejst vstopila. Počutila sem se sprejeto, zaželeno. Takrat sem vedela, da sem doma.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Da bi lahko v polnosti živela to, za kar me je Gospod poklical, z vsemi darovi, ki mi jih je dal.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Marija je moja zavetnica in že od vedno mi je blizu. Sedaj, ko sem sama mama, pa še toliko bolj. Dostikrat se obrnem Nanjo, ko mi je v materinstvu težko, ko mi ne gre vse tako, kot bi moralo iti, ko me otroci ne ubogajo. Takrat ji povem, kaj čutim, in lahko rečem, da mi je potem malo lažje.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

… bližino Boga. Ob molitvi rožnega venca se zavem, da je Gospod tu. Posebno sem rožni venec začutila v srednji šoli, ko sem šla prvič v Medžugorje. Tam sem ob molitvi začutila mir, blaženi mir.

Draga Maja, hvala. Zagotovo smo te sedaj še malo bolj spoznali. Hvala, ker si z nami delila svoje misli in izkušnje. Vse dobro!

Pregovor pravi: človek obrača, Bog obrne! Zagotovo je tako tudi pri vsakem izmed nas Gospod že mariskaj »prerešetal«. Včasih uberemo poti, ki se nam zdijo privlačne, pa se kasneje izkažejo kot ne zelo dobre. Tudi David Kotnik (25 let) iz Slovenj Gradca si sam najbrž nikoli ni predstavljal, da bo po nekaj letih, ko mu vera in Jezus nista dosti pomenila, sedaj propedevtik. Propedevtični letnik je namenjen pripravi na duhovništvo in se pri nas izvaja v Šmarjah pri Jelšah. Je poseben program, kjer se kandidati seznanjajo z duhovniškim poklicem, kasneje pa jim omogoči vpis v bogoslovje.

David prihaja iz velike družine, ki jo redno srečujemo pri bogoslužjih in dejavnostih v naši pastoralni zvezi. Nekaj besed je z nami podelila tudi najstarejša izmed otrok, sestra Lucija. »Lahko rečem, da sva si z Davidom bližje kot kdajkoli prej. V otroštvu sva se pogosto ‘bockala’ in nagajala drug drugemu. Takrat sem bila prepričana, da se nikoli ne bova zares marala. A leta so naredila svoje – med nama se je spletla globoka vez. Je izjemno zanimiva osebnost. Če se z njim podaš v pogovor, še dolgo ne boš pozabil te izkušnje. Preproste stvari zna predstaviti na zapleten način, ki pa je hkrati svojevrsten in zabaven. Ob njegovih razlagah se lahko do solz nasmejiš ali pa se znajdeš sredi vroče debate, kjer vsak hoče imeti svoj prav.«

Lucija pove tudi prigodo, da sta še kot otoka med največjo nevihto z dežniki v rokah splezala na drevo, da bi se zaščitila pred dežjem. Že takrat sta »izzivala usodo«, a Bog ju je vedno obvaroval – tako ob fizičnih padcih kot tistih, ki jih prinese življenje. Doda, da je iskreno hvaležna, da se je David našel, da je odkril novo pot – pot ljubezni, razumevanja, pot do Boga.

V naslednjih vrsticah pa se nam bo David predstavil kar sam.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Izhajam iz devetčlanske družine. Otrok nas je šest in jaz sem najstarejši izmed štirih sinov. Živimo v hiši in z nami živi tudi babi, kličem jo bakica. :) Tako jo kličem, ker naše korenine segajo v Hercegovino.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Jezusa sem začel spoznavati kot otrok pri verouku. Večkrat sem gledal kakšne risanke o Jezusu in bile so mi zelo všeč. Takrat je bil On zame nekdo, ki je živel nekoč davno in delal čudeže. To je bilo vse in kot najstnik sem pozabil na Jezusa. Sledilo je težko obdobje v mojem življenju. Zašel sem s poti in dosegel dno. Taval sem v temi. Bil sem izgubljen. Pred tremi leti na romanju v Medžugorje pa mi je prišel Jezus naproti. Dojel sem, da je grob prazen. Jezus je ŽIV. Še zdaj dela čudeže in se nam daje spoznavati. Skozi ta tri leta mi je stal ob strani, me učil in se mi dal spoznavati. Ni mi samo spremenil življenja, ampak Jezus mi je dal novo življenje. Ne morem pa reči, kako sem Jezusa spoznal, ker ga še spoznavam in do konca tega življenja ga še bom.

Kdo je zate Jezus?

Jezus je zame prijatelj. Je nekdo, ki me želi poslušati. Vedno je blizu, je v meni, je v vseh nas. Jezus je moj smisel, je ljubezen, življenje. Jezus je jedro mojega bitja, izvir življenja. Preprosto moje vse.

Kako je videti tvoj čisto običajen dan? Kaj je tisto, kar trenutno najbolj zaznamuje tvoje življenje?

Zdaj, ko razmišljam, ni noben dan običajen. Vsak dan je drugačen in pester. Edino, kar je stalno, so zajtrk, kosilo, večerja in molitev. Moje življenje najbolj zaznamuje to, da nikamor ne grem brez Jezusa. Karkoli delam, predam Njemu in ničesar ne storim, ne da bi se prej posvetoval z Gospodom.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Moj najljubši kraj je tam, kjer je On, pa naj bo to v kapeli ali cerkvi. Drugače pa kjerkoli, saj ga nosim s seboj v srcu. Lahko pa rečem, da najbolj čutim Božjo bližino takrat, kadar Boga slavimo skupaj. S skupnimi molitvami, slavljenji, pogovori … kjer smo združeni – dva ali več v Jezusovem imenu.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejetega? Si že našel svojega?

Bratovščina Exodus. Čeprav sem najmlajši v skupini in se po starosti precej razlikujemo, jih res vidim kot brate. Veliko so mi pomagali na poti. Skupaj rastemo, se smejemo, delimo svoje izkušnje … Najpomembneje pa je to, da smo skupaj premagovali preizkušnje, izzive in se podpirali med seboj, da si stojimo ob strani. Moji bratje iz Exodusa imajo posebno mesto v mojem srcu in vedno, kadar jih srečam, se razveselim.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Nimam posebnih želja. Edina želja je to, da živim polno življenje po Božjem načrtu. Da ne skrenem s poti, ki jo ima Bog zame. Da bi resnično mogel videti Kristusa v drugih in brezpogojno ljubiti.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Oh, Marija, draga mamica … Ona je zame čudovita. Vedno, kadar jo pogledam, se mi zmehča srce. Nisem mogel priti do Jezusa, ne da bi me ona ustavila na poti. Kot vsako mamo skrbi za svojega sina, tako je Marija želela mene spoznati, da vidi, s kom se Jezus druži. Vedno znova me vzame k sebi v naročje, me pripravlja in usmerja k Jezusu.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

Molitev, v kateri se umirim, kjer dopustim, da mi Bog spregovori. In če imam slab dan, najprej »poštudiram«, ali sem zmolil rožni venec, in če ga nisem, potem vem, zakaj je slab.

David, hvaležni za tvoje besede ti želimo, da boš na svoji poti odkrivanja in razločevanja vedno znova znal prepoznati Božjo voljo. Hvala za iskrenost in preprostost.

Obvezna oprema Šmarčanke Nike Priteržnik: dobra volja, iskren in simpatičen nasmeh ter prijaznost. Niko sem spoznala v času sodelovanja na oratoriju in RadŽivimu. S svojo prisrčnostjo se ti kaj hitro prikupi. V naši Pastoralni zvezi župnij sodeluje kot animatorka in nosilka, že nekaj časa pa je tudi zvesta skavtinja.

Sicer je študentka magistrskega študija slovenistike ter primerjalne književnosti in literarne teorije. Poleg vseh obveznosti, ki jih ni malo, tudi doma na kmetiji še vedno rada pomaga. Je uspešna rokometašica – aktivno namreč trenira rokomet v prvi ženski članski ligi v Velenju.

Prosti čas porabi za počitek, branje, gledanje serij in druženje s prijatelji. Doda, da zelo rada potuje, hodi na nogometne tekme in koncerte ter seveda preizkuša nove reči. Tisti, ki jo poznamo že nekaj časa, vemo, da je človek s polno mero energije in samodisciplino. Ob vseh obveznostih pa je vedno pripravljena priskočiti na pomoč na dogodkih v pastoralni zvezi.

Iz kakšne družine izhajaš?

Prihajam iz šestčlanske družine. Sem najstarejša izmed štirih otrok, imam brata Žana in Jako ter sestro Kajo. Doma ni nikoli miru, saj nas je veliko. Lahko bi rekla, da je »urejeni kaos«, v katerem se vsi dobro počutimo in se imamo zelo radi.

Kdo je zate Jezus?

Jezus je moj prijatelj in sopotnik v življenju, na katerega se lahko obrnem, ko mi je hudo, saj mi na pot vedno pošlje prave ljudi.
Kako sta se spoznala?
Spoznala sva se na verouku in pri svetih mašah, sedaj pa svoj odnos poglabljava pri animatorjih in skavtih.

Kako je trenutno videti tvoj najbolj običajen dan?

Trenutno sem v času zaključevanja študija, kar pomeni, da pišem magistrsko nalogo in moj urnik ni tako zelo zaseden. Dopoldan najpogosteje delam za računalnikom, pišem, berem, tečem ali pa grem v fitnes. Popoldneve pa začnem ob kosilu z najbližjimi. Po kosilu so moji dnevi različni: male deklice treniram rokomet, tujce učim slovenskega jezika, pišem magistrsko nalogo … Dan zaključim s treningom rokometa.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Na skavtskem taboru, zjutraj v naravi, ko je zunaj tišina in sem lahko sama s svojimi mislimi. Res neverjetno je opazovati, kako se narava prebuja, gledati sončni vzhod, gore, reke … lahko se samo čudiš Stvarniku.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Posebnih želja nimam. Trenutno želim zaključiti magistrsko nalogo in najti službo.

Na kaj/koga imaš najlepše spomine v povezavi z delovanjem v naši pastoralni zvezi?

V pastoralni zvezi sem srečala ogromno ljudi, za katere sem zelo hvaležna. Vesela sem, da sem lahko del te skupnosti, ki mi je ogromno dala in mi daje. Eden izmed najlepših spominov so mi trojke v Izoli na RadŽivimu. Zdi se mi, da takrat otrokom lahko največ daš in pričuješ, odnosi pa so najbolj iskreni.

Kdaj in zakaj si se pridružila skavtom in kako bogatijo tvoje življenje?

Skavtom sem se pridružila razmeroma pozno, šele v srednji šoli. Zakaj? Pravzaprav ne vem, povabili so me in rekla sem »ja«. Sedaj mi ni žal. Pri skavtih sem osebno zrasla, spoznala nove prijatelje in drugačen način življenja. Rekla bi lahko, da so me izoblikovali v osebo, kakršna sem danes. Dali so mi ogromno veščin, zmožnosti organizacije in znanja, ki ga lahko uporabljam tudi v vsakdanjem življenju.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Kdaj se pa ti obrneš na svojo mamo? Takšen odnos čutim z Marijo.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

… oporo, ko sem vesela, žalostna, srečna, prestrašena, raztresena, pomirjena …

Nika, hvala, da si se z veseljem odzvala povabilu in z nami delila delček svojega polnega življenja. Vse dobro ti želimo v novem letu, ohrani svojo prisrčnost in dobro voljo še naprej.

V tokratnem intervjuju se nam pobliže predstavi Janez Glasenčnik iz župnije svetega Danijela na Razborju. Je gospodar na kmetiji, ki jo je podedoval po svojih starših. Po izobrazbi je inženir lesarstva in zato tudi dober »tišlar« v svoji delavnici, kjer vseskozi nastaja kaj novega. Če bi tako na hitro povprašali ljudi, kaj vedo o njem, bi bil najpogostejši odgovor zagotovo, da Janez igra orgle in vodi zbore.

Že od malih nog je glasba (predvsem sakralna) del njegovega življenja. Najprej raztegovanje meha, potem vpis v glasbeno šolo ter igranje klavirja in orgel. V domači župniji že več kot 30 let vodi zbor, tudi otroškega, pri katerem mu sedaj pomaga najstarejša hči Lara. Bil je zborovodja moškega pevskega zbora Franca Ksaverja Meška ter Mešanega pevskega zbora Dar. Predvsem pri slednjem je stkal najtrše prijateljske vezi.

Njegovi štirje otroci so ga opisali s temi besedami: vedno pripravljen pomagati, močan, skrben, prijazen, stoji nam ob strani. Za prav takšnega ga imamo tudi njegovi prijatelji in sorodniki.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Odraščal sem v klasični razširjeni krščanski družini. Poleg staršev, dveh bratov in sestre smo živeli še skupaj z dedijem, babico in očetovo teto. To, da je nedelja zjutraj čas, ko se gre k maši, nam je bilo zmeraj jasno. Skupaj smo praznovali praznike, v adventnem in postnem času pa po večerih molili rožni venec. Predvsem stara teta Ivanka je bila zelo pobožna in nas je naučila marsikatero molitev, tudi litanije smo znali skoraj na pamet. Vedno smo sodelovali v župniji in bili aktivni v kraju nasploh.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

V domači hiši. V skupnosti. In še se spoznavava.

Kdo je zate Jezus?

Jezus je zame predvsem moj sopotnik že od rojstva. Ker sem že kot otrok začel igrati v cerkvi, sva pravzaprav že sostanovalca … Ko prestopim cerkveni prag, je moj ščit in opora.

Tvoje mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabil?

Moja mladost je predvsem lep spomin na brezskrbne trenutke in igre, ki sem jih doživljal s svojimi brati, sestro in tudi s sovrstniki. Že vsakodnevna pot v šolo je bila pravo doživetje. Takrat smo hodili še peš, največkrat skupaj s sosedovimi otroki. Lahko si mislite, da smo po poti skozi gozdove veliko naumili.

Ogromno je dogodkov, ki so mi polepšali mladostne trenutke tudi v srednji šoli in potem na fakulteti v Ljubljani.

Eden bolj živih spominov pa je ta, da sem nekega dne, ko me je nekdo razjezil, šel ven pred hišo in glasno preklinjal. Ravno takrat je prišla na obisk naša teta redovnica – s. Rafaela. Malo sem se “ustrašil” in rekel: “Kaj pa bo sedaj? Teta je prišla, jaz pa tako preklinjam …”

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutil poslanstvo, je bila enostavna, jasna ali je dolgo zorela?

Odločitev, da ostanem na kmetiji, je bila spontana. Da sem šel na pot organista, sem imel spodbudo pri takratnem duhovniku Janezu Zupancu in seveda starših.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Moj najljubši kraj je tam, kjer sem lepo sprejet, tudi med dobrimi prijatelji. Seveda mi je zelo blizu naša farna cerkev in kor, na katerem spremljam bogoslužja.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejetega? Si že našel svojega?

Občestvo čutim med vsemi, ki mi stojijo ob strani, od domačih do prijateljev. To je lahko dom, hiša Božja ali katerikoli prostor, kamor stopam.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Imam. Vem, da je že obrabljena fraza, ampak zdravje je velikokrat na seznamu mojih molitev. Predvsem pa želja, da se otroci izšolajo v dobre in poštene ljudi.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Z Marijo sva večkrat na vezi. Toliko pesmi na čast Mariji je napisanih, da jih verjetno še polovice ne poznam, sem pa vesel, da jih lahko veliko izvajam na orglah.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

… bistvo naše vere.

Janez, hvala za tvoje besede. Hvala za vse tvoje melodije, ki jih igraš, ter trud pri ohranjanju pevske tradicije. Tebi in tvojim pa vse dobro.

Žiga Berložnik je človek mnogih talentov. Po izobrazbi pravnik, a srce ga je vodilo k petju. Zaposlen je kot član Zbora Slovenske filharmonije in svoj poklic opravlja z veliko strastjo.

Je zvest prijatelj naše Pastoralne zveze. Sodeluje kot kantor, nosilec, RadŽivim-ovski kuhar, je član slavilne skupine, Exodusa, zakonske skupine in še kaj bi se našlo.
Žiga je sinonim za prijaznost, dobrosrčnost, vedoželjnost in radoživost. V prvi vrsti pa je Žiga predan mož in oče.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Izhajam iz tradicionalne štiričlanske družine. Na svoji poti sem imel oziroma še imam podporo staršev in hvaležen sem, da sta mi lahko nudila precej udobno odraščanje ter bdela nad tem, da si znam dobro postaviti sistem vrednot. Doma ravno nisem bil deležen kakšne verske vzgoje; smo bolj folklorno praznovali večje praznike, tudi k maši sva s sestro bolj kot ne hodila sama. Družinska molitev mi je bila povsem nepoznana. Kot odrasel pa vidim, da sta mi uspela v glavo vcepiti pomen odnosov z bližnjimi. Kot zakonca ju imam v mnogo čem za zelo lep zgled.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Kot osnovnošolec sem bil eden tistih, ki sem si rekel, da pri birmi poberem darilo in me ne vidijo več. No, Sveti Duh je imel očitno druge namene z menoj. Fajn me je zakuril in usmeril moj korak k Jezusu. Na tej poti Jezusa še vedno spoznavam. Neverjeten je in vedno znova me navdušuje.

Kdo je zate Jezus?

Moj odrešenik, moje zavetje, moja tolažba in moj zagon za naprej.

Tvoje mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabil?

Verjetno eno najmočnejših doživetij v veri sem izkusil na novoletnem taizejskem srečanju mladih v Parizu 2002/2003. Prvič sem videl toliko mladih na kupu, toliko ljudi, ki jih združuje Jezus, toliko medsebojne ljubezni in topline. Srečanje mi bo ostalo v posebnem spominu tudi zato, ker sem takrat ob večernih molitvah in spevih Gospoda prosil, naj mi nakloni fajn ženo. No, ker ima naš Bog res fin smisel za humor, se je na moj hrbet naslanjala nadvse simpatična mladenka, ki je v molitve vpletala prav slične prošnje – da bi našla fanta, ki bi ji postal mož. Jap, seveda, ta mladenka je danes moja žena in mati mojih otrok.

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutil poslanstvo, je bila enostavna, jasna ali je dolgo zorela?

Kadar sem v precepu, kako naprej, se vedno obračam na Gospoda. On me precej nedvoumno usmerja, kaj naj storim, tudi preko branja Svetega pisma. Včasih me prav zmrazi, kako neposreden zna biti. Kaj je moje poslanstvo, pa se mi zdi, da se spreminja tekom življenjske poti. Vedno se vnaprej nakazuje, vendar takrat še ne vem, da je to to. Da sem danes mož, oče in pevec, je vse plod molitve.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Redno med povzdigovanjem. Vsakič ko odzvoni, me spreletijo mravljinci, v mislih pa si predstavljam Jezusove muke trpljenja. Drugače pa vedno, ko sem v kakšni skupini, ki jih združuje Jezus, še najbolj na duhovnih vajah. Tam res čutim močno prisotnost Gospoda.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejetega? Si že našel svojega?

Sem! Moja Eksodus moška skupina. Oh, kako sem hvaležen za te možake. Odkar smo začeli skupno pot, so se v meni zgodili res neverjetni premiki. Verjetno botruje temu tudi to, da smo skupino začeli hkrati s prvimi Alfa srečanji v naši pastoralni zvezi. Gospod je med nami stkal res lepe vezi, ki so me na novo oblikovale kot kristjana, moškega, moža in očeta. Potem je tu še skupina slavilcev, ki mi vedno znova osvetljujejo čudovitost molitve v glasbi. Zaradi tega velikokrat tudi drugače dojemam izvajanje glasbe v službi.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Že dlje časa me vabijo duhovne vaje v tišini. Pa Camino se počasi, tiho, a vztrajno oglaša. Pa Medžugorje …

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Tako, kot je odnos mame do sina. Ljubeče, nežno, vztrajno in brezpogojno sprejeto. Kadar razmišljam o dogodkih Velikega petka, se vedno sprašujem, kdo je tisti dan bolj trpel. Fizična bolečina, ki jo je preživljal Jezus je bila vsekakor huda. Ko pa pred tvojimi očmi mrcvarijo tvojega otroka … te bolečine, takšnega trpljenja si pa niti predstavljati ne morem. Jo res občudujem in sprejemam kot mati nas vseh.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

Pomiritev, močno orožje zoper hudobca in njegovo kompanijo, pomoč pri priprošnji za moje bližnje in zase.

Žiga, hvala, da si se odzval našemu povabilu. Naj te Bog še naprej preseneča s svojimi blagoslovi, tvoji družini pa daruje mir, veselje in obilo lepih skupnih trenutkov.

Vida Črešnar je poročena žena, zdravnica in življenja polna ženska. Je članica ene izmed ženskih skupin v Pastoralni zvezi, z možem pa sta člana zakonske skupine.

Že od malih nog se spoznava z Jezusom, mu služi na različne načine, z odraslo vero pa je sprejela tudi večje projekte, kot je recimo sodelovanje v DOD (Dekanijskem odboru za družine), skrb za mlade pare in vikend odmik RadŽivim za družine. Srečamo jo lahko tudi na ostalih dogodkih, kot so slavljenje, seminar za zakonce, Radživimovanje itd.

Vida je ljubiteljica narave, predvsem gozda, pa tudi živali in ljudi. 🙂 Je prijetna sogovornica in v njeni družbi se vsakdo lahko počuti sproščeno, sprejeto in blagoslovljeno.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Izhajam iz tradicionalne družine. Letos moja starša praznujeta zlato poroko in res sem hvaležna, da lahko iz njunega zakona črpam številne zglede za svoje zakonsko življenje. Doma sem videla, da nič ni narobe, če so med zakoncema nesoglasja, saj je to v odnosih normalno. In konec koncev, da težave so rešljive, če je le želja na obeh straneh. Hvaležna sem, da sem med staršema videla ljubezen in enotnost. Seveda nismo bili popolna družina, ampak je s takšno popotnico lažje iti v življenje.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Kot osnovnošolka sem se priključila ministrantom, nato animatorjem. Prepričana sem, da sva se z Jezusom srečala že takrat, da je on že vztrajno trkal na moja vrata, vendar sem jih jaz odprla samo za kakšno špranjo. 🙂 Moja odločitev, da želim hoditi za Jezusom, da je On edina prava pot, pot v nebesa, pa se je zavestno zgodila v odrasli dobi. Še vedno imam kdaj dvome, več vprašanj kot odgovorov, ampak vem, da drugače kot z Jezusom skozi življenje ne želim.

Kdo je zate Jezus?

Moj odrešenik.

Tvoje mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabila?

Svetovna dneva mladih v Kölnu in Avstraliji. Čudovita izkušnja stotisoče množice mladih, ki smo skupaj molili, prepevali, se veselili … slavili Boga! Vsakemu mlademu privoščim takšno izkušnjo.

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutila poslanstvo, je bila enostavna, jasna ali je dolgo zorela?

Jasnega odgovora, kaj je moje poslanstvo oziroma življenjska pot, še nimam. Sem pa na poti in verjamem, da ko bo pravi čas, Božji čas, bo moje poslanstvo jasno.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Božjo bližino čutim pri sveti maši, predvsem po obhajilu. Moj drugi najljubši kraj, kjer čutim Božjo bližino, pa je gozd. Vedno znova sem očarana nad Božjo ustvarjalnostjo.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejetega? Si že našla svojega?

Sem ga že našla! In za to sem zelo hvaležna. Prvi tak prostor je doma, ob možu, potem v zakonski skupini in v številnih skupinah znotraj skupnosti Pastir.si (ženska skupina, DOD …).

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Moje “vedro želja” je kar “kopasto”. :) Zelo rada potujem, tako da je kar nekaj želja iz tega področja. Trenutno bi bil na prvem mestu kakšen “road trip” po Islandiji, Novi Zelandiji ali Aljaski.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Marija me vedno bolj kliče. Doživljam jo kot mojo priprošnjico, pribežališče, kot nebeško mamo, ki me ima neskončno rada.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

… pot v službo (in navadno tudi iz službe 🙂).

Vida, hvala, da si delila košček svojega sveta z nami. Želimo ti obilo blagoslovljenih trenutkov in obilje milosti v vsakdanjem iskanju Življenja.

Matjaž Paar je možakar, ki ga pogosto srečamo v Slovenj Gradcu, še bolj redno pa kot molivca na večernem rožnem vencu, ki teče po zoomu že nekaj let. Je član ene od bratovščin Eksodus, ki deluje v okviru PZŽ.

Prihaja iz Mute, ampak se rad udeležuje naših romanj, slavljenja in ostalih programov. Med prijatelji je znan kot človek, ki močno ljubi Jezusa in Marijo, velikokrat pa je tudi posrednik za tiste, ki potrebujejo molitveno podporo v duhovnem boju.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Izhajam iz tradicionalne verne družine, kjer so mi omogočili, da sem spoznal katoliško vero in krščanske vrednote že v mladosti. Prejel sem tudi vse zakramente ter obiskoval verouk v Dravogradu. Še posebej sta mi bili v pomoč in zgled na poti vere obe babici. Tako sem se naučil prvih kratkih molitev in tudi poslušal zanimive svetopisemske zgodbe iz rdečega Svetega pisma, ki se ga verjetno marsikdo še spomni. V spominu mi ostajajo tudi družinski obiski sv. maš v Dravogradu in tudi na podružnicah pri sv. Boštjanu in sv. Magdaleni, ki je tik nad našo hišo. Veselil sem se tudi lepih nedelj, kjer smo se družili s sorodniki.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Po malih korakih sva se spoznavala že čisto na začetku, ko sem bil majhen, a je to bilo bolj površinsko, iz neke tradicije – navade, in pri prejemu vseh zakramentov. Kasneje pa sem ga spoznaval po stranpoteh in raznih preizkušnjah. Bolj resno sem ga v svoje življenje sprejel na karizmatičnem srečanju na Kureščku s patrom Jamesom Manjackalom, kjer sem videl, da se čudeži še vedno dogajajo. In da je Jezus živ ter edina prava pot v večnost, edini Rešenik med vsemi ponudbami tega sveta. To je bil tisti prelomni trenutek, kjer sem vero vzel resno in sem se spet začel vračati nazaj k Jezusu.

Kdo je zate Jezus?

Jezus je temelj; kot piše v Svetem pismu, vogelni kamen, ki daje vsemu mojemu življenju oporo in ga drži pokonci. Je zdravnik v boleznih, rešitelj pri težavah in problemih, smerokaz pri iskanju poti, tolažnik v bolečinah, učitelj na poti življenja in prijatelj, na katerega se lahko vedno obrnem pri izzivih tega sveta.

Tvoje mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabil, je?

Veliko je bilo lepih doživetij in izkustev. Ostajajo mi duhovne vaje s skupino Samuel, nekje nad Laškim, ko sem doživel globlji dotik Jezusa.

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutil poslanstvo, je bila enostavna, jasna ali je dolgo zorela?

Tu sem bolj šibek … Imam občutek, da me Jezus sproti pripravlja in uči, kam in kako. Še vedno se učim poslušnosti. Že velikokrat sem bil prepričan, da sem našel tisto pravo pot oz. stvar, ampak se je potem vse obrnilo na glavo. Še posebej, če sem bolj poslušal sebe kot pa Jezusa :). Kasneje se je spet pokazala nova pot naprej.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Pred Najsvetejšim še posebej doživljam Božjo bližino. Kot kraj so mi pri srcu vsi Marijini romarski kraji; še posebej sta mi dragocena Medžugorje in Brezje.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejetega? Si že našel svojega?

Trenutno sem vključen v skupino Eksodus, kjer smo res super skupina in se počutim zelo dobro. Tudi v večerni molitveni skupini na zoomu se počutim kot del družine.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Bolj imam želje po določeni smeri ali poti in manj po samemu cilju oz. določenih stvareh. Ena izmed večjih želja je vsekakor enkrat obiskati Sveto deželo in tudi obisk Rima je na seznamu, za začetek. :)

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

To pa mi je najljubše vprašanje. :) Zelo se čutim povezanega z Marijo in zelo mi je pri srcu. Ona me vodi za roko bliže k Sinu Jezusu, ona je priprošnjica in ljubeča mati, ki me varuje ter brani kot svojo last in posest pred vsemi nevarnostmi, ki mi pretijo. Že velikokrat sem se po njeni materinski skrbi spet dvignil in bil uslišan po njenem zagovoru v molitvi. Je tista nežnost, ki me varuje pred otrdelostjo tega sveta.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

Gonilno silo za moje življenje. Me umiri, me poveže z Bogom in mi daje novih moči na poti bliže k Bogu. Mi je dragocena bližina mame Marije.

Matjaž, hvaležna za tvojo iskrenost in močno predanost veri, kličem nate blagoslova.

Mojca Tamše je žena, mama in tudi babica. V Pastoralni zvezi je kot prebivalka Sel vpeta v ŽPS, aktivna je v ŽGS, je bralka in delivka obhajila. V preteklosti je bila del Korneve (koroške nove evangelizacije), ki je pognala kolesje prenove župnije, ki je kmalu prerasla v PZŽ.

Poznamo jo kot nasmejano, dobrovoljno in dobrohotno žensko, ki rada pokramlja z vsakim. Razume se skoraj z vsemi, saj rada poišče dobro v človeku. Znajde se med številkami in tudi med različnimi opravili, ki so potrebna na kmetiji. Rada ima naravo in vse svoje.

Zaupala nam je svojo zgodbo upanja ob skorajšnji izgubi moža pred parimi leti, ko se je še bolj povezala z Jezusom. Po Mariji pa tako ali tako nosi ime.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Izhajam iz številne kmečke družine. Imam še štiri mlajše sestre, ki se med sabo zelo dobro razumemo, čeprav ima že vsaka svojo družino. Skupaj usklajujemo čas in skrb za bolno mamo, ata nam je zaradi infarkta umrl že pred 25 leti. V družini smo redno molili pred kosilom, posebej lepo mi je bilo, ko smo pred spanjem skupaj z sestrami in ponavadi z babico zmolile Sveti angel. Skupaj z starši smo hodili k maši ob nedeljah in zapovedanih praznikih. Kljub temu, da smo imeli veliko kmetijo, ob nedeljah nismo opravljali kmečkih del, razen tega, da smo nakrmili živali. Nedelje so bile za nas »sveti čas«, namenili smo jih za romanja, izlete in obiske sorodnikov.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Prvič sem se z Jezusom srečala pri prvem svetem obhajilu. Takrat nam je duhovnik rekel, da bomo prijeli Jezusa. Še danes se točno spomnim teh besed, ampak takrat tega nisem razumela. Potem sem Jezusu skozi življenje enkrat bolj, drugič spet manj sledila. Najbolj pa sem Jezusa spoznala pred dvema letoma v preizkušnji. Takrat sem bila z Njim več ur na dan, se z Njim pogovarjala, ga prosila, se z njim tudi prepirala, Ga premišljevala v evangelijih. Mož je imel nesrečo in je bil v komi dva meseca, zato se z njim nisem mogla pogovarjati, pogovarjala pa sem se z Jezusom. In prav čutila sem, da mi daje napotke in mi govori: »Mojca, ne boj se, jaz sem s teboj«.

Kdo je zate Jezus?

On je zame itak največja zgodovinska oseba, ki še danes živi! Zame je svetovalec, zdravnik, odrešenik. Pogosto v meni odmeva pesem »te obdaja, je v tebi, On je s tabo, On je s tabo, vse od jutra do večera, ko prihajaš in odhajaš …«.

Tvoje mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabila?

Na mladost imam lepe spomine, veliko je bilo doživetij, ki so bila lepa in čisto spontana. Mogoče mi v spominu najbolj ostajajo druženja in igre s sosedi, ko smo se med počitnicami igrali skrivalnice na skednju in med senom.

Ker je ravno sedaj ta čas, se vsako leto avgusta spomnim, kako smo s sestrami pridno pobirale zgodnje sadje, da nam je potem, ko smo v naši župniji praznovali Rokovo in so bili tam pred cerkvijo »kramarji«, mama vsaki od nas še nekaj kupila; poleg medice in medenjakov. 🙂

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutila poslanstvo, je bila enostavna, jasna ali je dolgo zorela?

Za svojo življenjsko pot sem se odločila zelo zgodaj. Takoj po osnovni šoli sem se zaljubila v sedanjega moža. Starša sicer nista bila navdušena, ampak glede na skrb za mlajše sestre, sem jima jaz kar malo ušla izpod nadzora. V tretjem letniku srednje šole sem rodila hčerko. Imela sem podporo partnerja in tudi starša sta mi bila v veliko pomoč. Ne vem, sama se takrat tako čutila. Nič mi ni bilo težko, v roku sem dokončala srednjo šolo, potem še rodila sina in hčerko ter se vmes poročila. Poslanstvo žene, mame in sedaj že babice petim vnukom me izpolnjuje in mi veliko pomeni.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Moj najljubši kraj so domači travniki, kjer imam pogled na Uršljo goro in cerkev sv. Roka. Tukaj se mi zdi, da na v vsakem koraku čutim Boga, kako me ima rad. Drugače pa najdem mir tudi v Medjugorju, kjer me Marija tolaži. Tam se čas ustavi in v trenutku pozabim na vse probleme.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejetega? Si že našla svojega?

Kristjani smo v Kristusu eno telo, kar razumem tako, da vere ne živimo izolirano, ampak se povezujemo v občestva, kjer skupaj rastemo v veri in si med seboj pomagamo. Osebno sem se zelo domače, sprejeto, sproščeno počutila v Kornevi. Skupaj smo načrtovali, molili, praznovali. Še sedaj se zelo rada srečam s člani. Veliko mi pomeni tudi, da sem del občestva ŽPS, ŽGS, delivka in bralka. Večkrat pa se mi pojavijo dvomi, ali res dam vse svoje talente na razpolago …

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

»Vedro želja« – mislim, da ga imamo vsi. Osebno si želim še čim več dopustov z možem ter da bi videla, kam bo peljala pot moje vnuke, ko bodo odrasli.

Za našo Pastoralno zvezo pa si želim, da bi se vsi počutili sprejeti.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Marija je moja krstna zavetnica, je srednica pri Jezusu za vse moje prošnje. Nanjo se obračam vsako jutro z molitvijo O gospa moja..

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

… zaključek dneva, da se umirim in lažje zaspim.

Mojca, hvala za tvoj čas in prispevek k naši skupnosti. Verjamem, da se ob tebi vsak počuti sprejetega.