Pot vere ni vedno ravna in preprosta. Včasih se Bogu približamo, drugič se od Njega oddaljimo, a Njegova ljubezen ostaja in nas vedno znova vabi k sebi. Vsak na svoj način odkriva, kaj pomeni hoditi za Njim in mu zaupati tudi takrat, ko ne pozna vseh odgovorov.

Nejc Ledinek Hovnik prihaja s kmetije, kjer ob družini in starih starših nikoli ne zmanjka dela. Študira pravo, rad bere knjige in se ukvarja s kmetijstvom, že od osnovnošolskih let pa je tudi skavt. Rad spoznava nove kraje, ljudi in kulture, trenutno pa ga je študijska pot odpeljala v Prago. Kljub številnim obveznostim in novim izkušnjam ostaja povezan s stvarmi, ki ga že dolgo spremljajo in oblikujejo njegovo življenje.

Včasih se zdi, da se v Nejčevem vsakdanu srečujejo precej različni svetovi: študij in trdo delo na kmetiji, knjige in narava, vsakdanje obveznosti in želja po odkrivanju novega. Vse to je del njegove poti, na kateri pomembno mesto zavzema tudi vera. Kdo je Nejc, kaj ga navdušuje in kaj mu daje moč za vsakodnevne izzive, si preberite v naslednjem intervjuju.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Prihajam iz petčlanske družine. Imam mlajšo sestro in še bolj mlajšega brata. Na kmetiji živimo skupaj z babico in dedkom, tako da je vedno delo in ni nikoli dolgčas. Drugače pa bi rekel, da prihajam iz tradicionalno verne družine.

Kdo je zate Jezus?

Jezus je zame moj Gospod in moj Bog. Je skala, na katero se nasloniš, je pot, ki nas vodi do Očeta. Čeprav je pot pogosto težka in nepredvidljiva, je lepa in vredna hoje za Njim.

Kako je trenutno videti tvoj najbolj običajen dan?

Trenutno dnevi niso najbolj običajni, saj sem na izmenjavi v Pragi. Ponavadi so sestavljeni iz predavanj zjutraj in zvečer, vmes pa imam čas za kuhanje, raziskovanje mesta in druženje z ljudmi iz različnih držav.

Zelo rad obiskujem predvsem cerkve in samostane, ki jih je v Pragi malo morje. V bližnji prihodnosti pa se bom odpravil tudi v druga mesta na Češkem.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Božjo bližino najbolj začutim v cerkvi. To zame ni samo zgradba, ki jo lahko nadomestiš z izpraznjeno industrijsko halo ali šotorom. Vedno bolj ugotavljam, kako pomembna je arhitektura oziroma prostor, kjer je Najsvetejše in zakaj so se ljudje skozi celotno zgodovino tako trudili, da so za Boga ustvarili kar najboljše. Odmik od hrupa modernega sveta in okolje, ki te samo usmeri k Njemu in ti z vsakim detajlom pove, da je On najpomembnejši. Med ljubše gotovo spadajo sv. Rok na Selah, sv. Elizabeta v Slovenj Gradcu, imel pa sem tudi milost obiskati cerkev Božjega groba v Jeruzalemu in Baziliko sv. Petra v Rimu.

Kdaj in zakaj si se pridružil skavtom in kako bogatijo tvoje življenje?

Skavtom sem se pridružil v 3. razredu, davnega leta 2012. Iskreno ne vem, zakaj sem sploh šel k skavtom. Moja teta je bila nekoč pri skavtih in verjetno so me njene pripovedi navdušile. Zato sem šel, probal in ugotovil, da je to nekaj zame. Skavti so mi dali ogromno, potisnejo te iz cone udobja, ti pokažejo, kaj v resnici potrebuješ in kaj je pomembno. Dobil sem ogromno znanja, spoznal izjemne ljudi, utrdil svoj odnos z Bogom. Predvsem pa so me in me še vedno silijo, da grem preko sebe in postanem boljši.

Katera svetopisemska vrstica ali misel te najbolj nagovarja in zakaj?

Najbolj me nagovarja vzklik preroka Jeremije: “Zapeljal si me Gospod in dal sem se zapeljati” (Jer 20,7). Tu prerok pove točno to, kar pogosto občutim. Veš, kaj Gospod želi od tebe, veš, da po Njem hrepeni tvoja duša. Toda zakaj jaz? Vsak mora vzeti svoj križ in hoditi za Njim. Čeprav pogosto odtavam stran od Boga, v meni vedno gori ogenj Njegove ljubezni.

Za kaj si trenutno najbolj hvaležen?

Trenutno sem najbolj hvaležen za ljudi na izmenjavi, ki mi pomagajo videti svet tudi iz drugih zornih kotov, iz različnih kultur in okolij. Pa seveda za ljudi, ki so prevzeli moje zadolžitve doma in jih opravljajo namesto mene (skavti, ministranti).

Če bi lahko Bogu zastavil eno vprašanje in prejel Njegov odgovor, kaj bi ga vprašal?

Zelo dobro vprašanje. Verjetno bi ga vprašal, zakaj? Zakaj se ukvarjati s človekom, zakaj ga je ustvaril? Zakaj je bivajoče in ne raje nič?

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

V njej vidim predvsem zgled in oporo. Velike stvari lahko izprosi za nas, hkrati pa sta njena drža in zgled vodilo, kako dobro živeti življenje.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

… način premišljevanja skrivnosti naše vere.

Nejc, hvala, da si se z veseljem odzval povabilu in z nami delil delček svojega življenja. Želimo ti obilo uspehov in vse dobro na svoji življenjski poti!

Tradicionalno RadŽivimovanje v Starem trgu je pod navdihujočim Izaijevim sloganom »Tukaj sem, pošlji mene« združilo vse generacije. Nastal je nov promocijski video, obeta pa se tudi prvo mašniško posvečenje mladostnika iz lastnih vrst.

Ob cerkvi sv. Radegunde v Starem trgu pri Slovenj Gradcu je Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec tudi letos konec septembra pripravila nepozaben vikend. RadŽivimovanje je že tradicionalen in predvsem malo drugačen vstop v novo pastoralno leto. To je vikend pod velikim šotorom (naš zunanji mašni prostor), kjer se skozi igro, klepet, glasbo in druženje veselimo življenja ter z optimizmom zakorakamo v novo pastoralno leto. Dogodek združuje mlade, družine in župljane z vseh koncev Pastoralne zveze župnij Slovenj Gradec.

Letošnje srečanje je potekalo pod navdihujočim sloganom »Tukaj sem, pošlji mene«, saj bo to vodilo pastoralnega leta – leta poklicanosti, v katerega smo vstopili in se bo zaključilo z novo mašo. Ob tej priložnosti je skupnost premierno predstavila nov promocijski video, na voljo pa so tudi majice z napisom »Grem js«, ki simbolizirajo pripravljenost mladih in manj mladih 🙂, skratka vseh mladih src, za aktivno sodelovanje v novem pastoralnem letu.

Na sobotni okrogli mizi z naslovom »RadŽivim svoj DA« so se navzoči gostje pod vodstvom voditeljice Mateje Šolar, sicer koordinatorke RadŽivimovanja in sodelavke v Pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec, sprehodili skozi navdihujoče zgodbe 17 posvečenih oseb, povezanih s pastoralno zvezo. Klepetali so s Tadejem Linasijem, s. Alenko Mirkac, s. Majdo Štaher in Sanjo Jevšek, v mislih pa so se povezali še z Boštjanom Lenartom, s. Rafaelo Glasenčnik, s. Rozalijo Laznik, Antonom Pačnikom, Francem Linasijem, Mihom Hermanom, Leopoldom Valantom (ki deluje v Kanadi), p. Petrom Rožičem (ki deluje v Angliji), Janijem Tušakom, s. Cirilo – Anjo Konečnik (ki deluje v Egiptu) ter bogoslovci Žigom Kreftom, Davidom Kotnikom in Tilnom Štifterjem, ki so bili takrat na duhovnih vajah. Po okrogli mizi, na kateri smo slišali, kje se jih je dotaknil Gospod, je sledil slavilni večer, ki je ustvaril zares hvaležno vzdušje. Zaključili smo ga s sveto mašo, ob kateri so somaševali vsi naši duhovniki.

Nedeljsko dogajanje pa se je s slovesno sveto mašo začelo. Sledilo je sproščeno druženje ob kosilu in obilici sladkih dobrot, s čimer smo sklenili letošnje RadŽivimovanje. Duhovnik Damjan Mlinarič je ob tej priložnosti izpostavil nekaj izzivov glede novega pastoralnega leta: »Pričakovanja so, da se bomo imeli lepo in da bomo zadihali svež zrak, občutili nov veter. Želimo, da je to druženje popotnica za naprej. Ne le, da se imamo fajn, ko se tukaj družimo, ampak tudi, da gremo dalje. Kot nas vabi tudi zapis na majicah ‘Grem js’ – da sem pripravljen reči da, če mi naložijo kakšno stvar, da grem z veseljem v akcijo. Na ta način se bomo med sabo še bolj povezali in se imeli lepše.«

Med gosti je bila tudi Vida Črešnar, ki prihaja iz župnije Zreče. Z možem Simonom sta že vrsto let vključena v Pastirjevo skupnost: »Hvaležna sva, da sva lahko del te skupnosti. Zdi se mi, da stvari, ki tu rastejo, presegajo vse nas in vse meje župnij. Z duhovnikom Simonom Potnikom smo povezani že iz mojega in moževega otroštva. Tu sva se našla, tu rasteva v veri in sva tudi aktivno vključena. Zdi se mi, da hkrati prejemava in lahko tudi obilno dajeva – in Gospod to res bogato blagoslavlja. Moja pričakovanja? Predvsem čutim hvaležnost za leto, ki je za nami; vključena sva v družinski RadŽivim, romarski RadŽivim, pripravo na zakon, zakonske skupine … Za naprej pa pričakujem, da bo vsaj tako lepo, kot je bilo do zdaj. Gospod pravi, da daje stoteren sad. Očitno bomo še več delali 🙂in verjamem, da bo še več ljudi zaznalo Gospodovega duha ter se nam pridružilo.«

Albina Linasi, dejavna sodelavka in eden izmed nepogrešljivih stebrov župnije, je izpostavila, da se RadŽivimovanje pripravlja že vrsto let, a letošnje je minilo v povsem posebnem pričakovanju. Veliko je novih stvari – od promocijskega filmčka in jumbo plakatov do brošur ter majic. Vse to z namenom, da tudi navzven posredujemo svetopisemski odmev preroka Izaija: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?« in nanj odgovorimo z: »Tukaj sem, pošlji mene!«

Prvi »RadŽivimovec«, ki bo postal duhovnik

»To geslo smo izbrali zato, ker iz naše pastoralne zveze izhaja nov duhovni poklic. Žiga Kreft je naš mladinec, zrastel je v naši skupnosti mladih in je sploh prvi ‘RadŽivimovec’, ki bo postal duhovnik. To je veselo in opogumljajoče znamenje, da Gospod kliče tudi danes – v tem hitenju, mogoče ponorelem svetu, ko se nam ves čas mudi, ko pregorevamo in včasih ne vemo, kaj bi sami s sabo. Gospod pa vseeno kliče in nekatera srca se odprejo. Celotno RadŽivimovanje in novo pastoralno leto bosta namenjena temu. Oktobra nas čaka Žigovo diakonsko posvečenje, nato pa junija še mašniško posvečenje. Hkrati imamo v pastoralni zvezi še dva bogoslovca – Davida Kotnika in Tilna Štifterja (sicer z Mute), za katera smo prav tako neizmerno hvaležni.«

In kaj pravijo mladi? Maksimiljan Urbanc pričakuje, da bo novo pastoralno leto rodovitno: »Ne bo lahko, bo pa napolnjujoče in, kar se tiče mladih, smo na dobri poti, da bomo naredili nekaj velikega ter mnogo premaknili. Skupnost Pastir doživljam kot zelo lepo stvar. Vsakemu človeku pomaga živeti vero, tudi v občestvu. Pomembna mi je vključenost in povezanost. Če imaš le eno vejo, jo boš hitro zlomil; če jih daš več skupaj, pa jih ne boš tako zlahka prelomil.«

Matevž Kočivnik je letos sodeloval kot animator na oratoriju, otroškem RadŽivimu v Izoli, pri družinski katehezi in še kje: »Biti del pastorale me veseli, na ta način sem tudi veliko bolj povezan z otroki in Bogom. V veliko veselje mi je, da lahko otrokom prinašam vero in jim jo prikažem na drugačen način. Zame osebno je to način, da vračam to, kar mi Bog daje dobrega.«

Delo in zgodbe članov naše skupnosti so pogosto opaženi tudi drugod, saj se njihovi prispevki ali predstavitve večkrat znajdejo na različnih portalih, v revijah in drugih medijih.

Tokrat z vami z veseljem delimo čudovit utrinek o družini, ki je aktivno vpeta v naše občestvo, njihova zgodba pa je bila objavljena v reviji Naša družina. Vabljeni k prijetnemu branju!

Foto: Urška Bernik

Na obisku pri družini Berložnik, ki je tesno povezana s skupnostjo Pastir

Zakonca Janja in Žiga Berložnik, ki sta letos praznovala štirinajsto obletnico poroke, sta svoj pravi dom našla v Slovenj Gradcu, kjer sta aktivna člana pastoralne zveze. Po dolgoletnem hrepenenju po daru starševstva sta izjemno hvaležna za zakon in družino. Pa tudi za skupnost Pastir, v kateri sta zaživela v Jezusu preko programov, kot so Alfa, Exodus in ženska skupina. Župnijska skupnost je postala njuna glavna družba, v kateri imata najbližje prijatelje.

Oba izhajata iz družin, kjer je bila vera sicer prisotna, praznovali ste praznike, družinske molitve paniste poznali. Kako in kdaj se je zgodil preskok, ko je tradicija postala živa, osebna vera?

ŽIGA: Bil sem eden tistih, ki so govorili, da bom verouk zaključil tisti trenutek, ko bom po birmi dobil darilo, in da me potem v cerkvi ne bodo videli več. A očitno se je Sveti Duh pri birmi odločil, da bo moje načrte malo spremenil. Po osmem razredu sem bil povabljen v mladinsko skupino in takrat se je vse začelo. Imeli smo mladega, nadobudnega kaplana, ki je znal pritegniti mlade. V času študija sva bila oba z Janjo iskalca. Tista prava, osebna in živa vera pa se je v polnosti razvila kasneje, ko sva se preselila v Slovenj Gradec in se aktivno vključila v pastoralno zvezo.
JANJA: Zame so bila srednješolska leta čas intenzivnega iskanja, kdo sem, kam spadam in kam grem. Mladinski verouk, ki sva ga obiskovala oba (sicer v različnih skupinah), je odpiral globoka vprašanja in me povezal s skupnostjo in z Bogom. Z odhodom na študij v Ljubljano se je vse skupaj malo ohladilo. Sledila so dolga leta neke praznine in iskanja, prišle so tudi življenjske preizkušnje. Vse to je kasneje privedlo do odločitve za selitev nazaj na Koroško.

Kako in kje sta se spoznala?

JANJA: Spoznala sva se v ravenski gimnaziji, saj sva oba obiskovala debatni krožek. Kmalu sva ugotovila, da ob petkih po debati oba hodiva v isto smer – k mladinskemu verouku. Žiga je nekoliko mlajši od mene, zato je bil takrat v skupini »tamlajših«, jaz pa pri starejših. Ta skupnost in mladinski verouk sta bila kriva tudi za to, da sva leta 2003 skupaj odpotovala v Pariz na taizéjsko novoletno srečanje mladih. Skupaj sva sedela na avtobusu, hodila na skupne molitve.
ŽIGA: Skupaj sva molila, naj nama da Gospod dobrega življenjskega partnerja. Naslonjena s hrbtom drug na drugega. (smeh)
JANJA: Bog ima res super smisel za humor in super poveže ljudi. (smeh) Še v istem letu so se stvari odvile in čez nekaj mesecev sva postala par.
ŽIGA: Najini datumi so res zanimivi. Na valentinovo sva šla žurat vsak s svojo skupino, na koncu sva odplesala v noč skupaj. Najin prvi zmenek pa je bil na veliko noč. Po skupnih začetkih v Ljubljani sta si družinsko gnezdo ustvarila v Slovenj Gradcu.

Kako sta se vključila v tamkajšnje občestvo?

JANJA: V Ljubljani sva živela približno deset let, nato sva ugotovila, da si želiva drugačnega življenja. Za najino družino sva si želela bolj umirjen tempo in da bi lahko več časa posvetila drug drugemu in družini. Zato sva se odločila, da se vrneva na Koroško. Slovenj Gradec nama je bil blizu, a hkrati dovolj neznan, da je predstavljal popoln most med Ljubljano in Ravnami, od koder izhajava.
ŽIGA: Ravno v tistem času je v Slovenj Gradec prišel župnik Simon Potnik, ki me je povabil k delu z mladimi. Takrat sem prvič zares rekel Bogu da in se odzval klicu. Začela se je vrsta čudovitih dogodkov, ki še trajajo.

Na skupni poti sta se soočila tudi z bolečo preizkušnjo – z obdobjem, ko otroka sprva nista mogla imeti. Kako sta preživljala ta leta negotovosti?

JANJA: Tega obdobja se spominjam kot zelo napornega in bolečega. Bilo je več let življenja v nenehni negotovosti. Ničesar si nisem želela bolj kot biti mama. Marsikdo me je poznal kot uspešno žensko, ki vedno doseže svoje cilje in uresniči vse, kar si zamisli. Kar naenkrat se je pred mene postavilo nekaj, na kar nisem imela vpliva. Morala sem si priznati, da so stvari, ki me presegajo. V tej svoji najnižji točki življenja in nemoči sem najbolj našla Boga. Nanj sem se lahko oprla in mu vse izročila. Prišla sem do trenutka, ko sem dobesedno predala nadzor in rekla »zgodi se tvoja volja«, ne glede na to, kakšen bo scenarij. Zdi se mi, da sem šele takrat resnično razumela, kaj pomeni zaupati Bogu, se nasloniti nanj, in z novo močjo ter zanosom sem vstopila v življenje. Bog je imel za naju takšne načrte, da sva bila nato blagoslovljena s prvo hčerkico, za kar sva neskončno hvaležna. Zavedava se, da bi se lahko izteklo drugače, a dejstvo je, da sva bila takrat pripravljena sprejeti kateri koli scenarij.

Ime vajine prvorojenke Hanne ni izbrano čisto naključno, kajne?

JANJA: Skoraj vso nosečnost je bilo zanjo rezervirano povsem drugo ime. Tik pred porodom pa me je začel prevevati notranji nemir. Enostavno sem čutila, da to ime ni pravo.
ŽIGA: Pri obeh je vzniknila ideja: poglejva še v Sveto pismo, kaj pravi Gospod.
JANJA: Nagovoril naju odlomek o svetopisemski ženi Ani. Ime namreč izhaja iz hebrejskega imena Hannah in pomeni »ta, ki je deležna Božjega blagoslova«. Svetopisemska Ana prav tako dolgo ni mogla imeti otrok in se je v svoji stiski v goreči molitvi obrnila na Boga ter prosila za otroka. Ko sva prebrala to zgodbo, sva vedela, da ne bo mogla biti nič drugega kot Hanna.

Kaj je največji izziv pri vzgoji obeh hčerk?

ŽIGA: Kar se tiče verske vzgoje, sem je bil v svoji primarni družini bolj malo deležen. Versko so me vzgajali kateheti. Po drugi strani sem imel glede življenjskih vrednot in odnosov doma dober zgled staršev. Ko kot odrasel človek gledam nazaj, sem v marsičem neizmerno hvaležen, da sem bil rojen v takšno družino.
JANJA: Midva krojiva svojo pot. Na novo sva začrtala smer, v kateri želiva živeti vrednote in vero. Včasih se seveda zgodi, da so najini in pogledi najinih staršev različni. Vendar si medsebojno dopuščamo ta prostor, da narediva po svoje. Slediva svojemu srcu, čeprav so včasih izraženi drugačni pogledi. Pravijo, da je največ, kar lahko oče naredi za svojo hčer, to, da ima rad njeno mamo.

Gradila sta dom, ne le hišo.

JANJA: Za nami je res turbulentno obdobje. Gradili smo hišo, hkrati pa dobili novorojenčico. Dom sva gradila z mislijo, da mora biti to varen in topel prostor, kjer se bomo počutili dobro in sprejete. Hkrati sva si želela hišo odprtih vrat, kjer so najina družina in prijatelji vedno dobrodošli.
ŽIGA: Še preden smo se selili, sva ogromno časa posvetila premišljevanju o notranjosti in okolici. Prebrala sva veliko strokovne in poljudne literature. Pri tem sva pazila, da hiša ne bi bila kot hladen razstavni salon. V veliko pomoč nama je bila knjiga Teologija doma. Pomembno nama je, da vsak, ko stopi skozi vrata, prepozna, da je prišel v krščanski dom, da v njem poleg družine biva še Jezus.

Kakšen zgled ljubezni, spoštovanja in krščanskega zakona želita skozi vajin odnos predati hčerama?

JANJA: Če ta izrek drži, potem sta najini deklici na varni strani! Žiga je res super mož in čudovit oče. Je izjemno pozoren, nežen, ljubeč in skrben. Vedno poskrbi ne samo zame, ampak za vse tri svoje punce.
ŽIGA: Lahko bi rekel, da zgledi vlečejo, saj je tudi moj oče izjemno pozoren do moje mame. Vedno ve, kaj ima rada, prinese ji kakšno rožico ali pa jo preseneti s češnjami.

Zanimive in polne preobratov so tudi vajine službene poti. Žiga, vi ste pravnik, a vas je življenje vodilo v glasbene vode. Janja, tudi vi ste po rojstvu deklic zamenjali poklicno pot. Kako sta se soočila s temi spremembami?

ŽIGA: Kot pravnik sem delal šest let in to je bilo izjemno pestro obdobje. Naučil sem se ogromno – ne le o pravu, ampak predvsem o odnosih. Očitno je moralo biti tako, da sem šel skozi to izkušnjo. Moja prva pravna služba je bila fizično in čustveno naporna. Zato toliko bolj cenim službo, ki jo imam sedaj v Slovenski filharmoniji. To delo opravljam z največjim veseljem in navdušenjem. Ko me vprašajo, kako zdržim vožnjo v Ljubljano, koncerte, vikende in odsotnost, odgovorim, da je motivacija zaenkrat še vedno izjemno visoka. S tem nimam prav nobenih težav.
JANJA: Kar nekaj let sem delala kot vodja marketinga v precej zahtevnih podjetniških vodah, nato sem imela svoje podjetje na področju turističnega marketinga in menedžmenta. Bog pa poti res zanimivo obrača. Zdaj delam na področju, na katerem sem se popolnoma našla in ga obožujem – to je regenerativni turizem. Svoje delo opravljam res z največjim veseljem. Priložnost imam sodelovati pri velikih mednarodnih projektih, ki udejanjajo ta koncept v praksi ter ustvarjajo pogoje za kakovostnejše življenje posameznikov, skupnosti ter narave.

Kako pa v praksi usklajujeta razdaljo, urnike in logistiko?

JANJA: Tukaj je res nenadomestljiva pomoč enih in drugih starih staršev. Vedno so pripravljeni vskočiti in nam priskočiti na pomoč. Določenih situacij si brez njihove pomoči ne predstavljava. Če pa se kdaj zgodi, da so vsi zasedeni, se obrneva na prijatelje v naši pastoralni zvezi.

Posebna skrivnost vajinega zakona je menda povezana s četrtki. Za kaj pravzaprav gre pri vajinih »svetih četrtkih«?

JANJA: Najini četrtki! (smeh) Ideja je nastala v tistem najbolj turbulentnem času gradnje hiše, ko je bil na poti nov otrok in se nam je dogajala kopica sprememb. Takrat sva potrebovala dodaten čas zase. Hodiva v zakonsko skupino, kjer je zelo izpostavljeno pravilo, da imata zakonca vsaj enkrat na mesec zmenek. Midva sva to prilagodila situaciji z majhnim otrokom, ko ne moreš biti dolgo odsoten od doma. Sklenila sva, da bodo četrtki zvečer na domačem kavču priložnost za najin čas. Ne bom rekla, da je vedno enostavno ali da nama redno uspeva – je polno izzivov.
ŽIGA: Vsak četrtek ob osmih zvečer nama na koledarjih začne utripati opomnik. Zelo pomembno je, da stvarem, ki so ti v življenju pomembnejše, zavestno nameniš čas. Res je, da imam zaradi službe ob četrtkih zvečer velikokrat koncerte, kar sva vedela že takrat, ko sva ga izbrala. Pa vendar je četrtek še vedno najbolj optimalen večer v tednu.
JANJA: Običajno ne gledava nobenega filma, ampak se preprosto usedeva na kavč, si narediva čaj in se pogovarjava. Pri vsakodnevnem usklajevanju urnikov in logistike nama namreč najbolj manjka prav globok, umirjen pogovor.

Poletje je čas, ko si vsi radi privoščimo malo oddiha, različne aktivnosti, morda daljše potovanje ali pa zgolj klepet z najbližjimi in prijatelji ob toplih večerih. Tudi Monika Abraham, naša tokratna gostja, ima najraje poletje, morje in čas, ko se vse malo umiri. Vseeno pa se je z veseljem odzvala povabilu in z nami delila nekaj o sebi.

Monika že več kot polovico življenja živi na Selah. Je poročena ter ima dve hčerki in vnuka. Družina ji pomeni največ. Po poklicu je magistrica managementa znanja in že šestnajst let dela na OŠ Juričevega Drejčka. Ko se je preselila na Sele, je nekaj čas sodelovala pri pevskem zboru sv. Urbana, v Pastoralni zvezi pa bolj aktivno sodeluje že več kot deset let. Najprej je nekaj let vodila svetopisemske urice. Trenutno poučuje verouk na Selah in v Slovenj Gradcu, včasih tudi v Starem trgu. Otroke pripravlja na prejem prvega svetega obhajila, zadnji dve leti pa tudi birmance na sveto birmo. Sodeluje pri deljenju blagoslovljenega kruha otrokom pri svetih mašah in je bralka Božje besede. Svoje delovanje v pastorali pa je obogatila tudi s kuhanjem za otroke na taborih Rad živim v Izoli.

V prostem času rada poje, igra kitaro in bere. Kot babica z veseljem popazi na vnuka, včasih pa tudi na nečake. Čeprav pove – in to smo lahko ugotovili tudi sami –, da ima prostega časa zelo malo, živi res polno življenje, predana družini, svojemu delu in Bogu.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Izhajam iz štiričlanske družine, vera pa mi je bila položena že v zibelko. Imam mlajšo sestro ter starejšega polbrata in polsestro. Otroštvo in mladostniška leta sem preživela na Prevaljah. Oče je bil na invalidskem vozičku, zato sem na ljudi okoli sebe vedno gledala malce drugače. Morda tudi zaradi tega rada priskočim na pomoč.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Z Jezusom sva se spoznala že v »vrtcu«, saj smo redno hodili k sveti maši, kmalu pa sem se pridružila tudi otroškemu pevskemu zboru. Od takrat sem v domači prevaljski župniji veliko sodelovala pri različnih dejavnostih. Najprej pri otroškem zboru, po birmi sem bila animatorka generacijam birmancev, vrsto let sem sodelovala pri igrici za Miklavža in pela pri mladinskem pevskem zboru Mohorjan. V srednji šoli pa sem pred poukom na Ravnah obiskovala mladinske svete maše pri sv. Antonu, ki jih je vodil Simon. 😊

Kdo je zate Jezus?

Je moj prijatelj. Nanj se obrnem v težkih trenutkih in ga prosim za pomoč, velikokrat pa se mu tudi zahvalim za vse, kar mi je bilo podarjeno v življenju.

Mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabila?

Kar nekaj jih je bilo nepozabnih in so še danes … Večkrat pa se spomnim intenzivnih pevskih vaj na Šentprimožu nad Vuzenico. Takrat se je vse skupaj začelo. 😊

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutila poslanstvo, je bila enostavna, jasna, ali je dolgo zorela?

Že od nekdaj rada delam z ljudmi in rada pomagam. Želela sem si postati učiteljica, a sem hitro postala mamica, zato sem to pot takrat opustila. Ker v tistem času še ni bilo toliko možnosti za študij na daljavo, sem se vpisala na višjo strokovno šolo v Slovenj Gradcu. Vsa leta sem se nato izobraževala v tej smeri. Trenutno res uživam v tem, kar delam. Večinoma sicer delam z računalnikom, a sem še vedno v stiku z ljudmi. Ker pa obožujem delo z otroki, neizmerno uživam tudi takrat, ko poučujem verouk.

Kako izgleda tvoj čisto običajen dan. Kaj je tisto, kar trenutno najbolj zaznamuje tvoje življenje?

Moj običajni dan se začne zgodaj – v službi. Popoldne skuham kosilo, pospravljam, peljem hčerko v glasbeno šolo, imam verouk ali pa kakšne druge popoldanske dejavnosti. Dela nikoli ne zmanjka, sem se pa naučila, da si moram vzeti čas tudi zase. Tudi ob koncu tedna poučujem verouk ali pa popazim na vnuka, v nedeljo pa grem seveda k sveti maši. Dnevi in tedni kar bežijo mimo. Vedno se zelo veselim poletja, saj obožujem morje, takrat se čas vsaj malo ustavi, ni več nenehnega hitenja, poleg tega pa takrat praznujem rojstni dan. 😊 Zadnja leta sem imela srečo, da sem kar nekaj rojstnih dni praznovala na RadŽivimu v Izoli.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Moj najljubši kraj in čas, ko se lahko v zadnjih nekaj letih res globoko povežem z Bogom, je prav v Izoli. Tam se duhovno res intenzivno napolnim za nekaj mesecev vnaprej.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto; si že našla svojega?

Seveda se najbolj sprejeto in ljubljeno počutim v svoji družini, med domačimi. Tudi v službi se s sodelavci dobro razumemo in si pomagamo. Svoje duhovno občestvo pa sem našla v Pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec, kjer se počutim sprejeto in pripadno. Zame je bila ključna udeležba na tečaju Alfa, kamor me je povabila prijateljica Lili. V prelomnih trenutkih mi je Bog vedno stal ob strani, mi poslal naproti prave ljudi in me usmeril na pravo pot.

Ali imaš svoj seznam želja, ki še čakajo na uresničitev? Nam zaupaš kakšno?

Nimam velikih želja, saj sem zadovoljna s svojim življenjem. Vesela sem, da smo vsi zdravi, in želim si le, da bi tako tudi ostalo. Še vedno pa tli želja, da bi se vpisala na študij inkluzivne pedagogike in bi lahko tudi poklicno delala z otroki s posebnimi potrebami. Ko bo čas za to, pa si seveda želim še kakšnega vnuka.

Kakšen odnos oziroma povezanost čutiš z Marijo?

Z Marijo sem zelo povezana. Velikokrat se nanjo obračam s prošnjami in zahvalami zase in za svojo družino.

Dopolni stavek: Rožni venec mi predstavlja …

Vsakokrat, ko ga molim, me spomni na otroštvo, ko smo molili skupaj kot družina. Še posebej se spomnim molitve rožnega venca, ko mi je bilo deset let in sem ga molila ob smrti pradedka.

Hvala, Monika, za tvoj dragocen čas in dobro voljo! Želimo ti vse dobro še naprej.

Vedno nas še posebej veseli, ko vidimo in slišimo, da se mladi vključujejo v življenje Cerkve. Eden izmed njih je Klemen Kavčič, ki ga bomo v tem intervjuju nekoliko bolje spoznali. Rojen je bil kot eden izmed četverčkov, doma pa jih je že pričakala starejša sestra. Zato lahko z gotovostjo trdimo, da se je že s prvim pogledom na svet zanj pričelo pestro in polno življenje.

Z družino so bili od nekdaj povezani z župnijo. Kot otrok se je redno udeleževal počitniških aktivnosti, kot sta oratorij in RadŽivim, kasneje pa je pri njih sodeloval kot del animatorske ekipe. Iz pogovora lahko razberemo, da je najtrše vezi stkal med skavti, kjer je še vedno aktiven (steg Koroška 1). Čeprav je »uradno« del župnije Preska, še vedno čuti močno pripadnost in domačnost v Pastoralni zvezi.

Klemen je trenutno študent računalništva in informatike v Slovenj Gradcu. Ko nima študijskih obveznosti, svoj prosti čas najraje preživlja s punco in prijatelji, rad pa sede tudi za računalnik. Tisti, ki Klemna vsaj malo poznamo, vemo, da je zelo nasmejan, srčen in dober fant. Njegov brat Lovro pravi, da je izjemno spontan, skrben in vedno za hece. Skupaj so ustvarili ogromno spominov; skoraj v vsaki situaciji najdejo skupno točko, ki jih spomni na kakšen lep skupen trenutek. Čeprav bratje in sestre ne živijo več skupaj, ostajajo zelo povezani.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Izhajam iz sedemčlanske družine, v kateri smo bili katoliško vzgojeni. Imam dva brata in dve sestri, s katerimi se dobro razumemo, tako da nam nikoli ni bilo dolgčas. Odraščali smo v Slovenj Gradcu, pred 11 leti pa smo se preselili v Medvode, tako da je bilo obdobje osnovne šole kar pestro.

Kako sta se spoznala z Jezusom?

Z Jezusom sva se prvič spoznala že doma, kjer so mi Ga predstavili starši. Malo bolje sem Ga spoznaval pri verouku in na oratorijih, bolj globoko pa kasneje, ko sem postal skavt in animator. Še vedno Ga spoznavam – tudi skupaj z veroučenci 7. in 8. razreda.

Kdo je zate Jezus?

Jezus je zame rešitelj, pastir in svetilnik. Včasih sva najboljša prijatelja, včasih pa to prijateljstvo na moji strani malo popusti.

Tvoj mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabil?

Nimam nobenega posebnega doživetja, ki bi izjemno izstopalo. Zagotovo pa so med mojimi najljubšimi vsi skavtski poletni tabori, ki smo jih imeli do sedaj, in upam, da jih bo še veliko.

Kako izgleda tvoj čisto običajen dan. Kaj je tisto, kar trenutno najbolj zaznamuje tvoje življenje?

Ponavadi se zbudim ob 5.30, si umijem zobe in grem v službo (opravljam študentsko delo). Delam do 15.00, nato pa se odpeljem domov, kjer me čaka kosilo. Popoldne se trenutno še učim za zadnji izpit. Kadar pa nimam študijskih obveznosti, večino časa preživim v sobi za računalnikom ali pa grem ven na svež zrak. Čas rad preživljam tudi s svojim nečakom, med koncem tedna pa sem večinoma pri svoji punci.

Trenutno moje življenje najbolj zaznamuje prehod med študentskim in zaposlenim življenjem, saj letos zaključujem višjo strokovno šolo in razmišljam o redni zaposlitvi.

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutil poslanstvo? Je bila odločitev enostavna in jasna, ali je dolgo zorela?

Kot otrok sem si želel delati z živalmi v živalskem vrtu ali pa imeti kmetijo. Ko sem prišel na gimnazijo, sem se začel malce ukvarjati z računalništvom in se na koncu odločil za ta študij. Odločitev je bila težka in še po koncu gimnazije nisem bil povsem prepričan, ali je to tisto pravo. Danes vem, da sem izbral pravo pot, saj me to delo zelo osrečuje.

V osebnem življenju pa si želim postati mož in nekoč tudi oče, če bo Bog dal. V času gimnazije sem dolgo molil za ta namen in dobil jasen odgovor.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Moj najljubši kraj, kjer sem vedno močno čutil Božjo bližino, je bil na poletnih programih RadŽivim v Izoli. To je bil dogodek, na katerega sem komaj čakal vse leto. Zdaj, ko na RadŽivim ne hodim več, pa Božjo bližino poleti najbolj čutim na skavtskih taborih, saj sem tam v skupnosti dobrih ljudi in vem, da je On z nami.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto – si že našel svojega?

Kot sem že omenil, so velik del mojega vsakdana skavti, kjer sem že četrto leto voditelj v četi. Že od nekdaj se najbolj sprejetega počutim v skavtski družbi, še posebej odkar sem prišel v steg Koroška 1. Mislim, da so tam ljudje, ki so mi najbolj podobni in s katerimi si delimo enake vrednote.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Zagotovo imam veliko želja za prihodnost. Po koncu študijskega leta si želim dobiti dobro službo, kmalu bi rad obiskal Grčijo, v malo bolj daljni prihodnosti pa si želim iti na svoje, se poročiti in si ustvariti družino.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Zelo dober. Velikokrat jo prosim za pomoč, ko sem v težkih časih ali ko se borim proti skušnjavam.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

… močno orožje proti hudemu duhu!

Klemen, želimo ti vse dobro, predvsem pri zaključku študija in uresničevanju vseh preostalih ciljev, ki si si jih zadal. Hvala za tvoj čas in dobro voljo! 😊

Skozi intervjuje, ki jih zdaj že nekaj časa lahko prebiramo na naši spletni strani, smo spoznali že kar nekaj ljudi, ki tako ali drugače zaznamujejo našo skupnost. Ljudi, ki preprosto služijo občestvu in Bogu ter tako krepijo svojo vero in odnose z drugimi. Med njimi je tudi Natalija Glažar iz župnije Podgorje. Že kot osnovnošolka je začela prepevati v otroškem pevskem zboru, po birmi pa je postala animatorka birmanskih skupin. Z mladimi je hodila na duhovne vaje, taizejska srečanja, postala bralka beril in članica ŽPS, z letošnjim letom tudi delivka svetega obhajila.

Pravi, da je potem, ko se je poročila in postala mama dvema hčerkama, nekaj dejavnosti moralo na »dopust«. Tudi poklic frizerke ji marsikdaj ne dopušča več dovolj časa, da bi sodelovala povsod, kjer si želi in kjer bi se počutila koristno. Pred dvema letoma in pol je odprla frizerski salon v Slovenj Gradcu, kar zahteva še dodatno energijo in odgovornost.

Natalija hitro očara s svojim prijetnim nasmehom in zgovornostjo. Tako se tudi navzven čuti njeno veselje do življenja in čut do ljudi. Je skrbna žena in mama, zmeraj pripravljena pomagati sočloveku. Zagotovo si je ogromno izkušenj nabrala na svoji poklicni poti, kjer se vsakodnevno sreča s številnimi zgodbami. Mogoče ste lahko tudi vi del teh zgodb, če se oglasite pri njej, ko se boste želeli urediti za kakšno posebno priložnost ali kar tako – za vsakdan. 😊

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Poleg staršev in brata sta skupaj z nami živela še babica in dedek. Starša, ki sta bila delavca vse do upokojitve, sta me vzgojila v delovno in odgovorno osebo. Pokojna babica je bila zelo razgledana in verna oseba. Kot otroku mi je veliko brala, skupaj sva prepevali in se ogromno pogovarjali. Verjetno je prav ona »kriva«, da še danes zelo rada berem in tako potešim svojo radovedno naravo.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Doma. Danes pa ga vidim povsod: v ubogih, trpečih, prijaznih, žalostnih, pa tudi v veselih in odprtih ljudeh.

Kdo je zate Jezus?

Oseba, ki govori po drugih.

Tvoj mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabila?

V našem razredu smo imeli veliko sošolcev, ki so živeli v rejniških družinah. Na žalost so bili velikokrat zasmehovani in nesprejeti. Ker so se mi smilili, sem vedno stopila na njihovo stran. Na eni izmed obletnic valete mi je sošolka povedala, da ne razume, zakaj sem jih vedno zagovarjala. Pa sem ji povedala, da si predstavljam, kako bi bilo, če bi bila sama v njihovi koži, zato sem jih globoko podoživljala.

Na obisk je večkrat prihajala mamina znanka. Enkrat mi je obljubila, da mi naslednjič prinese pobarvanko in barvice. Iz tiste obljube seveda nikoli ni bilo nič, mi je pa dala lekcijo. Naučila sem se, da če česa ne morem uresničiti, nikoli ne obljubim, da ne bi bil kdo tako razočaran, kot sem bila takrat sama.

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutila poslanstvo, je bila enostavna, jasna, ali je dolgo zorela?

Že od malega sem imela rada ljudi, nekako sem jih čutila in spoštovala, se od njih učila. Na koncu osnovne šole se je bilo treba odločiti, kam naprej. Želela sem si postati frizerka, ekonomska šola mi ni dišala. Otroška želja, da postanem učiteljica, prav tako ne več. Ko sem bila sprejeta na frizersko šolo v Mariboru, se mi je odprlo veliko novih poti. Seveda ni bilo vedno lahko. Po končanem šolanju sem se zaposlila v frizerskem podjetju, kjer sem delala 28 let. Sedaj imam že več kot dve leti svoj salon. Lepo je, ko z veseljem opravljam delo, čeprav je včasih težko in naporno. Rada se pošalim, da poleg svojega poklica delam še kot psihoterapevtka, vendar je to delo na črno. 🙂 Ljudje so tako osamljeni, žalostni, razočarani. Zgodbe, ki jih slišim, me včasih globoko prizadenejo. Ja, moje poslanstvo je verjetno tudi to, da skozi svoj poklic spoznavam ljudi, ki mi zaupajo, me spoštujejo in to mi veliko pomeni.

Kako izgleda tvoj čisto običajen dan. Kaj je tisto, kar trenutno najbolj zaznamuje tvoje življenje?

Moj dan je odvisen od tega, kdaj začnem z delom. Veliko je prilagajanja družini in strankam. Rada zgodaj vstanem (5.30–6.00) in zajtrkujem. Čez dan se ne vidim veliko z družino. Zvečer, to je okrog 20.00, ko smo nekako vsi doma, se pogovorimo, dogovorimo za naslednji dan. Veselim se koncev tedna, ko si vzamemo čas za nas, naše trenutke. Včasih si želim, da bi imela več časa zase. Ko zvečer od utrujenosti »padem« v posteljo, se zahvalim Jezusu, da sem v vsej norišnici preživela in me je spremljal skozi dan.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Vsekakor narava. Ko sem izžeta in utrujena od napornega dneva, je to moje zatočišče. Včasih se ne morem načuditi, kako lepo je Bog poskrbel za nas. V vsakem kamnu, roži ali drevesu vidim življenje, popolnost. Včasih se sploh ne morem načuditi vsemu lepemu, ki nas obdaja.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto; si že našla svojega?

Najbolj sprejeto se počutim pri svoji družini in v domači cerkvi.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Ali kdo nima želja? Včasih mislim, da sem skromne narave, a hitro ugotovim, da sem kar zahtevna. 🙂 Upam, da mi bo zdravje služilo. Želim si miru, da se mi lahko izpolni kakšna želja po potovanju, romanju.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

V prvi vrsti je mama, tako kot jaz. Včasih razmišljam, kako je trpela, ko so njenega edinega sina križali. Kot mama sem zaščitniška do hčerk, zanju si želim, da bi prišli do želenega poklica, si ustvarili družino ter z Božjo pomočjo živeli v miru in ljubezni.

Maj je zame eden izmed najlepših mesecev, spomnim se šmarnic in zbiranja sličic. Eno leto, ko smo jih zbirali, je nastala čudovita slika Marije iz Ptujske Gore, ki zbira »svoje otroke« pod plaščem. Tako nekako jo čutim kot svojo mater.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

Jezusovo življenje. S pomočjo kroglic na njem vedno znova poglabljam vero in razumem njegovo ljubezen do nas.

Natalija, najlepša hvala, da si se z veseljem odzvala povabilu in z nami delila svojo zgodbo. Želimo ti Božjega varstva, veliko časa za družino in uresničenih potovanj. Vse dobro!

Alen Gril je eden tistih, za katere pravimo, da so »vsestranski«. Še, ko sva sodelovala kot sovoditelja Oratorija, sem vedela, da se nanj lahko zmeraj zanesem, da bo stvar vzel resno in z odgovornostjo. Prav tako pa so se marsikdaj pokazale njegove praktične veščine. Že od nekdaj ga poznamo kot srčnega, preprostega, skrbnega. Stvari se loteva mirno, premišljeno in natančno.

Alen prihaja iz Pameč, je poročen in je oče dečka. Po poklicu je gradbeni tehnik. Vsekakor pa je po duši skavt in prostovoljni gasilec. Kot bomo izvedeli, ga je ravno skavtstvo najbolj izoblikovalo ter mu predstavlja velik in pomemben del življenja. Med skavti velja za nekoga, ki ima ogromno znanja na vseh področjih in je zelo zanesljiv. Vsekakor pa zmeraj rad kaj ušpiči ali pa vsaj potiho pri tem sodeluje.

Zase pravi, da ima rad različne gradbene/domače projekte, čeprav verjamemo, da je zanje ob novorojenčku sedaj bolj malo časa. Pri srcu pa mu je tudi (gorsko) kolesarstvo. V Pastoralni zvezi je bil precej aktiven kot animator, sodeloval je pri raznih projektih, je nosilec, pomagal in sodeloval je tudi pri tehniki. Zadnje čase je bralec Božje besede, član ŽPS-ja in skupine Exodus.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Prihajam iz štiričlanske družine; imam še mlajšega brata, z nami pa sta živela še babica in dedek. Starša sta mi dala zgled delavnosti in me podprla pri odločitvi za skavte. Danes ne bi bil to, kar sem, če ne bi že v otroštvu spoznal skavtov.

Kako sta se spoznala z ženo?

Zelo smešno in zanimivo je, ko dobim tako vprašanje in rečem v Naklem. Marta namreč prihaja iz Nakla in kako je to mogoče, da sva se spoznala prav tam. Skavti in žena od bratranca so krivi, da sva se spoznala. Ko smo za poletni tabor iskali prostor, smo ga našli ravno v Naklem ob reki Savi. Poleg vsega smo imeli problem z ženskim tehničnim osebjem in je sovoditeljica našla dodatno tehniko med nekdanjimi sošolkami iz gimnazije. Tako sva se prvič videla na sami lokaciji in skozi tabor ni preveč nakazovalo, da bi si bila všeč (vse izvidnice in izvidniki so takoj nekaj sumili in vedeli, ko midva še nisva), a vse skupaj je moralo dozoreti (čisto nevede) še skozi en tabor leto dni kasneje v Lovrencu.

Kako sta se spoznala z Jezusom?

Spoznala sva se preko skavtov in narave, potem pa tudi pri animatorjih in se še spoznavava.

Kdo je zate Jezus?

Moj prijatelj in sopotnik na vseh poteh. Ko Jezusa prejmem v obhajilu, se počutim pomirjujoče.

Tvoj mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabil?

Sem še iz generacije, ki je odraščala brez tehnologije, tako sem veliko časa preživel zunaj, kjer smo se s sosedi brezskrbno igrali na cesti in kakšno kdaj ušpičili. Veliko smo skupaj prekolesarili in kar nekaj časa preživeli v gozdu. Vsako leto sem šel med poletnimi počitnicami za teden dni h gotiju in gotici v Črno na kmetijo, od koder imam lepe spomine.

Močno so me zaznamovali tudi skavti, ki so me potegnili v skavtsko življenje. Bilo je veliko skavtskih dogodivščin, med njimi bi izpostavil skavtski tabor v Lovrencu, ko sem bil že voditelj. S četo smo postavili ogromen, mogočen jambor (primeren, da ga postavijo odrasli ljudje) in kopali jarke v neobičajnih (beri: zelo deževnih) pogojih. 😅

Kako izgleda tvoj čisto običajen dan. Kaj je tisto, kar trenutno najbolj zaznamuje tvoje življenje?

Veliko je odvisno od moje službe. Vsak dan se razlikuje in nimam običajnega “rutinskega” dneva. Najbrž na to zelo vpliva moje delo v službi, saj hodim po terenu in mi velikokrat urnik in tempo narekujejo gradbišča.

Vstajam nekje med 4.45 in 6.00, nato se odpravim v pisarno v Maribor ali na teren. Veliko se prevozim, zato mi zjutraj zelo prija najprej tišina, molitev, nato bolj umirjena glasba. Po službi pridem domov, kjer me pričakata žena in sin, s katerima skupaj preživim popoldan in večer. Zvečer skupaj zmolimo in gremo spat.

Trenutno moje življenje najbolj zaznamuje dvomesečni sin, s katerim je vsak dan drugačen. In bolj on narekuje tempo.

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutil poslanstvo, je bila enostavna, jasna, ali je dolgo zorela?

Za poklic gradbeništva sem se odločil že po končani osnovni šoli. Za poslanstvo moža je bila pot nejasna, bil sem negotov, če bo sploh “kakšna zame”. Za poslanstvo očeta pa čudežna, saj sem spoznal, kako velik dar je imeti otroka. Poslanstvo za delo z mladimi (tudi po srcu) pa mi je priraslo k srcu po skavtski poti.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Najljubši kraj je na skavtskih taborih in predvsem v naravi, kjer je tišina in žvrgolenje ptic, ter na krajih, kjer lahko občudujem lepoto stvarstva. Tudi povsod, kjer se potepava z ženo in kjer se bomo zdaj kot družina.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto; si že našel svojega?

Najbolj sprejetega se počutim pri skavtih, nato ob domačih, prijateljih, v pastoralni zvezi, v exodus skupini in tudi pri gasilcih.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Imam vedro želja, uresničitev nekaterih je še daleč, drugih blizu. Imam pa še neporavnane račune z izobrazbo. 🤫 Predvsem pa si želim, da bi bili zdrava družina, kjer bi lahko vsi skupaj varno rasli.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Tega ne znam povedati, zagotovo pa čutim neko povezanost z Marijo zaradi ženine posebne povezanosti z njo.

Alen, hvala, ker si se odzval povabilu in si kljub natrpanemu urniku vzel čas za nas. Želimo ti vse lepo in dobro, naj tebe in tvojo družinico Bog še naprej čuva in opogumlja.

Tokrat pokukajmo v delček življenjske zgodbe in pričevanje naše Maje. Maja Kragelnik sicer prihaja iz Godoviča v občini Idrija. Pri nas na Koroškem je spoznala moža Grego in tukaj sta si ustvarila dom in družino. Včasih, ko jih tako srečamo pri mašah ali kako drugače, bi si lahko zamomljali tisto: “Naša četica koraka …” Lahko bi rekli, da ima Maja doma kar svoj vrtec, in tudi sicer po poklicu vzgojiteljica.

Poznamo jo kot preprosto, simpatično, skrbno, srčno in sproščeno, a hkrati z neko mero »primorske« odločnosti in trme. Vse te lastnosti zagotovo prav pridejo tudi pri vzgoji njunih otrok kot tudi v službi.

Kot pravi, ji vključenost v pastoralno delo župnije veliko pomeni. Trenutno je dejavna kot glavna nosilka družinske kateheze, nosilka mesečne veroučne skupine, je bralka Božje besede, delivka kruha pri svetih mašah, pomaga pri trikraljevski akciji. Najbrž bi se našlo še kaj, saj je vedno pripravljena deliti svoj prosti čas, čeprav ga je trenutno ob skrbi za družino malo manj. Lahko dodamo tudi to, da Maja s svojim prisrčnim nasmehom v družbi zmeraj pripomore k sproščenemu vzdušju, rada pa tudi pomaga kakšno ušpičiti.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Izhajam iz osemčlanske družine, z nami sta živela še stara mama in stari ata, tako da nas je bilo deset. Imam še štiri sestre in enega brata. Brat je duhovnik. Naša družina je vsako nedeljo hodila k sveti maši, vsak dan smo skupaj molili, praznovali smo verske praznike, veliko smo hodili na romanja … nismo pa se nikoli pogovarjali o veri, uporabljali osebne molitve, se pogovarjali, kaj nam ostaja od svete maše, kaj nam Bog pomeni, kako v težavah iskati oporo v Njem … Ko sedaj gledam nazaj, mi je to doma zelo manjkalo.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Na mojo duhovno pot je vplivala smrt našega duhovnika Vinka Kobala (konec osnovne šole). Takrat vem, da me je močno prizadela, saj je bil res karizmatik za vse župljane, predvsem za mlade. Poleti sem nato odšla na duhovne vaje za mlade, ki jih je ustanovil. Bile so v Stržišču pod Črno prstjo in tam vem, da se me je Gospod dotaknil. Že sama narava je tam božanska, potem pa še Gospodova roka. Domov sem prišla popolnoma spremenjena.

Kdo je zate Jezus?

Zame je Jezus Pot. Tam, kjer je On, sem jaz. Je nekdo, ki mu lahko povem čisto vse, ki me sprejema tako, kot sem, z vsemi negativnimi in pozitivnimi lastnostmi. Vem, da me ne bo obsojal. Kadar mi je težko v življenju, se vedno obrnem Nanj. On je vedno tam. Je moja opora, moj prijatelj in vodnik.

Tvoj mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabila?

Mislim, da moje doživetje v misijonih. V poletnih mesecih 2007, 2008 in 2009 sem bila v misijonu na Madagaskarju. Bili smo pri naših misijonarjih na jugu otoka, kjer smo imeli oratorije za tamkajšnje otroke. Tam res ugotoviš, da ni samoumevno imeti toplega doma, tople postelje, polnega hladilnika. V misijonih se je začela rojevati misel, da bom šla v misijone. Ampak, saj veste … Gospod ima popolnoma drug plan 😊.

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutila poslanstvo, je bila enostavna, jasna, ali je dolgo zorela?

Ko sem hodila že eno leto na priprave za laiško misijonarko, sem spoznala svojega sedanjega moža. Vem, da sem imela kar boj v sebi … misijoni ali Grega. Po pogovoru z misijonarjem, po molitvi in premišljevanju, kaj narediti, je odločitev padla. Ostanem doma. Sedaj je Grega moj mož, imava sedem otrok (dva sta že pri Jezusu). Nekje v meni pa še vedno tli misel, da bom nekoč laiška misijonarka. Ko sem prišla na Koroško, mi je duhovnik rekel, da sem prišla v misijone na Koroško.

Kako izgleda tvoj čisto običajen dan. Kaj je tisto, kar trenutno najbolj zaznamuje tvoje življenje?

Moje življenje trenutno najbolj zaznamujejo moji otroci. Vedno prej vstanem, da imam čas za jutranjo molitev, potem pa je dan speljan v otroke. Ko pridejo domov iz šole, sem večinoma tukaj zanje 😊, saj jih je potrebno voziti v glasbeno šolo. Bo še prišel čas zame, samo da otroci zrastejo 😊. Trenutno sem v tem, da se darujem za drugega.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

V naravi. Z naravo sem obdana že vse življenje in v naravi res čutim Boga. Kadar sem sama, jo opazujem, občudujem, poslušam ptičje petje. Bog je res čudovit; kaj vse nam je dal. Zahvaljujem se mu za vsak kamenček, vsako mravljico, za vse. Tako tudi otroke učim, da morajo spoštovati naravo, saj nam jo je dal Oče Stvarnik.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto; si že našla svojega?

Ja, občestvo je res zelo pomembno in ko sem prišla na Koroško, tega nisem občutila. Sama sem iz župnije, ki je bila zelo močna, kjer smo bili vsi župljani aktivno vključeni, kjer je bilo preprosto fajn. Radi smo bili skupaj. To sem pogrešala. Potem pa se je zgodila menjava duhovnikov in takrat sem lahko tudi jaz vstopila. In to fejst vstopila. Počutila sem se sprejeto, zaželeno. Takrat sem vedela, da sem doma.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Da bi lahko v polnosti živela to, za kar me je Gospod poklical, z vsemi darovi, ki mi jih je dal.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Marija je moja zavetnica in že od vedno mi je blizu. Sedaj, ko sem sama mama, pa še toliko bolj. Dostikrat se obrnem Nanjo, ko mi je v materinstvu težko, ko mi ne gre vse tako, kot bi moralo iti, ko me otroci ne ubogajo. Takrat ji povem, kaj čutim, in lahko rečem, da mi je potem malo lažje.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

… bližino Boga. Ob molitvi rožnega venca se zavem, da je Gospod tu. Posebno sem rožni venec začutila v srednji šoli, ko sem šla prvič v Medžugorje. Tam sem ob molitvi začutila mir, blaženi mir.

Draga Maja, hvala. Zagotovo smo te sedaj še malo bolj spoznali. Hvala, ker si z nami delila svoje misli in izkušnje. Vse dobro!

Pregovor pravi: človek obrača, Bog obrne! Zagotovo je tako tudi pri vsakem izmed nas Gospod že mariskaj »prerešetal«. Včasih uberemo poti, ki se nam zdijo privlačne, pa se kasneje izkažejo kot ne zelo dobre. Tudi David Kotnik (25 let) iz Slovenj Gradca si sam najbrž nikoli ni predstavljal, da bo po nekaj letih, ko mu vera in Jezus nista dosti pomenila, sedaj propedevtik. Propedevtični letnik je namenjen pripravi na duhovništvo in se pri nas izvaja v Šmarjah pri Jelšah. Je poseben program, kjer se kandidati seznanjajo z duhovniškim poklicem, kasneje pa jim omogoči vpis v bogoslovje.

David prihaja iz velike družine, ki jo redno srečujemo pri bogoslužjih in dejavnostih v naši pastoralni zvezi. Nekaj besed je z nami podelila tudi najstarejša izmed otrok, sestra Lucija. »Lahko rečem, da sva si z Davidom bližje kot kdajkoli prej. V otroštvu sva se pogosto ‘bockala’ in nagajala drug drugemu. Takrat sem bila prepričana, da se nikoli ne bova zares marala. A leta so naredila svoje – med nama se je spletla globoka vez. Je izjemno zanimiva osebnost. Če se z njim podaš v pogovor, še dolgo ne boš pozabil te izkušnje. Preproste stvari zna predstaviti na zapleten način, ki pa je hkrati svojevrsten in zabaven. Ob njegovih razlagah se lahko do solz nasmejiš ali pa se znajdeš sredi vroče debate, kjer vsak hoče imeti svoj prav.«

Lucija pove tudi prigodo, da sta še kot otoka med največjo nevihto z dežniki v rokah splezala na drevo, da bi se zaščitila pred dežjem. Že takrat sta »izzivala usodo«, a Bog ju je vedno obvaroval – tako ob fizičnih padcih kot tistih, ki jih prinese življenje. Doda, da je iskreno hvaležna, da se je David našel, da je odkril novo pot – pot ljubezni, razumevanja, pot do Boga.

V naslednjih vrsticah pa se nam bo David predstavil kar sam.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Izhajam iz devetčlanske družine. Otrok nas je šest in jaz sem najstarejši izmed štirih sinov. Živimo v hiši in z nami živi tudi babi, kličem jo bakica. :) Tako jo kličem, ker naše korenine segajo v Hercegovino.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Jezusa sem začel spoznavati kot otrok pri verouku. Večkrat sem gledal kakšne risanke o Jezusu in bile so mi zelo všeč. Takrat je bil On zame nekdo, ki je živel nekoč davno in delal čudeže. To je bilo vse in kot najstnik sem pozabil na Jezusa. Sledilo je težko obdobje v mojem življenju. Zašel sem s poti in dosegel dno. Taval sem v temi. Bil sem izgubljen. Pred tremi leti na romanju v Medžugorje pa mi je prišel Jezus naproti. Dojel sem, da je grob prazen. Jezus je ŽIV. Še zdaj dela čudeže in se nam daje spoznavati. Skozi ta tri leta mi je stal ob strani, me učil in se mi dal spoznavati. Ni mi samo spremenil življenja, ampak Jezus mi je dal novo življenje. Ne morem pa reči, kako sem Jezusa spoznal, ker ga še spoznavam in do konca tega življenja ga še bom.

Kdo je zate Jezus?

Jezus je zame prijatelj. Je nekdo, ki me želi poslušati. Vedno je blizu, je v meni, je v vseh nas. Jezus je moj smisel, je ljubezen, življenje. Jezus je jedro mojega bitja, izvir življenja. Preprosto moje vse.

Kako je videti tvoj čisto običajen dan? Kaj je tisto, kar trenutno najbolj zaznamuje tvoje življenje?

Zdaj, ko razmišljam, ni noben dan običajen. Vsak dan je drugačen in pester. Edino, kar je stalno, so zajtrk, kosilo, večerja in molitev. Moje življenje najbolj zaznamuje to, da nikamor ne grem brez Jezusa. Karkoli delam, predam Njemu in ničesar ne storim, ne da bi se prej posvetoval z Gospodom.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Moj najljubši kraj je tam, kjer je On, pa naj bo to v kapeli ali cerkvi. Drugače pa kjerkoli, saj ga nosim s seboj v srcu. Lahko pa rečem, da najbolj čutim Božjo bližino takrat, kadar Boga slavimo skupaj. S skupnimi molitvami, slavljenji, pogovori … kjer smo združeni – dva ali več v Jezusovem imenu.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejetega? Si že našel svojega?

Bratovščina Exodus. Čeprav sem najmlajši v skupini in se po starosti precej razlikujemo, jih res vidim kot brate. Veliko so mi pomagali na poti. Skupaj rastemo, se smejemo, delimo svoje izkušnje … Najpomembneje pa je to, da smo skupaj premagovali preizkušnje, izzive in se podpirali med seboj, da si stojimo ob strani. Moji bratje iz Exodusa imajo posebno mesto v mojem srcu in vedno, kadar jih srečam, se razveselim.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Nimam posebnih želja. Edina želja je to, da živim polno življenje po Božjem načrtu. Da ne skrenem s poti, ki jo ima Bog zame. Da bi resnično mogel videti Kristusa v drugih in brezpogojno ljubiti.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Oh, Marija, draga mamica … Ona je zame čudovita. Vedno, kadar jo pogledam, se mi zmehča srce. Nisem mogel priti do Jezusa, ne da bi me ona ustavila na poti. Kot vsako mamo skrbi za svojega sina, tako je Marija želela mene spoznati, da vidi, s kom se Jezus druži. Vedno znova me vzame k sebi v naročje, me pripravlja in usmerja k Jezusu.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

Molitev, v kateri se umirim, kjer dopustim, da mi Bog spregovori. In če imam slab dan, najprej »poštudiram«, ali sem zmolil rožni venec, in če ga nisem, potem vem, zakaj je slab.

David, hvaležni za tvoje besede ti želimo, da boš na svoji poti odkrivanja in razločevanja vedno znova znal prepoznati Božjo voljo. Hvala za iskrenost in preprostost.

Obvezna oprema Šmarčanke Nike Priteržnik: dobra volja, iskren in simpatičen nasmeh ter prijaznost. Niko sem spoznala v času sodelovanja na oratoriju in RadŽivimu. S svojo prisrčnostjo se ti kaj hitro prikupi. V naši Pastoralni zvezi župnij sodeluje kot animatorka in nosilka, že nekaj časa pa je tudi zvesta skavtinja.

Sicer je študentka magistrskega študija slovenistike ter primerjalne književnosti in literarne teorije. Poleg vseh obveznosti, ki jih ni malo, tudi doma na kmetiji še vedno rada pomaga. Je uspešna rokometašica – aktivno namreč trenira rokomet v prvi ženski članski ligi v Velenju.

Prosti čas porabi za počitek, branje, gledanje serij in druženje s prijatelji. Doda, da zelo rada potuje, hodi na nogometne tekme in koncerte ter seveda preizkuša nove reči. Tisti, ki jo poznamo že nekaj časa, vemo, da je človek s polno mero energije in samodisciplino. Ob vseh obveznostih pa je vedno pripravljena priskočiti na pomoč na dogodkih v pastoralni zvezi.

Iz kakšne družine izhajaš?

Prihajam iz šestčlanske družine. Sem najstarejša izmed štirih otrok, imam brata Žana in Jako ter sestro Kajo. Doma ni nikoli miru, saj nas je veliko. Lahko bi rekla, da je »urejeni kaos«, v katerem se vsi dobro počutimo in se imamo zelo radi.

Kdo je zate Jezus?

Jezus je moj prijatelj in sopotnik v življenju, na katerega se lahko obrnem, ko mi je hudo, saj mi na pot vedno pošlje prave ljudi.
Kako sta se spoznala?
Spoznala sva se na verouku in pri svetih mašah, sedaj pa svoj odnos poglabljava pri animatorjih in skavtih.

Kako je trenutno videti tvoj najbolj običajen dan?

Trenutno sem v času zaključevanja študija, kar pomeni, da pišem magistrsko nalogo in moj urnik ni tako zelo zaseden. Dopoldan najpogosteje delam za računalnikom, pišem, berem, tečem ali pa grem v fitnes. Popoldneve pa začnem ob kosilu z najbližjimi. Po kosilu so moji dnevi različni: male deklice treniram rokomet, tujce učim slovenskega jezika, pišem magistrsko nalogo … Dan zaključim s treningom rokometa.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Na skavtskem taboru, zjutraj v naravi, ko je zunaj tišina in sem lahko sama s svojimi mislimi. Res neverjetno je opazovati, kako se narava prebuja, gledati sončni vzhod, gore, reke … lahko se samo čudiš Stvarniku.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Posebnih želja nimam. Trenutno želim zaključiti magistrsko nalogo in najti službo.

Na kaj/koga imaš najlepše spomine v povezavi z delovanjem v naši pastoralni zvezi?

V pastoralni zvezi sem srečala ogromno ljudi, za katere sem zelo hvaležna. Vesela sem, da sem lahko del te skupnosti, ki mi je ogromno dala in mi daje. Eden izmed najlepših spominov so mi trojke v Izoli na RadŽivimu. Zdi se mi, da takrat otrokom lahko največ daš in pričuješ, odnosi pa so najbolj iskreni.

Kdaj in zakaj si se pridružila skavtom in kako bogatijo tvoje življenje?

Skavtom sem se pridružila razmeroma pozno, šele v srednji šoli. Zakaj? Pravzaprav ne vem, povabili so me in rekla sem »ja«. Sedaj mi ni žal. Pri skavtih sem osebno zrasla, spoznala nove prijatelje in drugačen način življenja. Rekla bi lahko, da so me izoblikovali v osebo, kakršna sem danes. Dali so mi ogromno veščin, zmožnosti organizacije in znanja, ki ga lahko uporabljam tudi v vsakdanjem življenju.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Kdaj se pa ti obrneš na svojo mamo? Takšen odnos čutim z Marijo.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

… oporo, ko sem vesela, žalostna, srečna, prestrašena, raztresena, pomirjena …

Nika, hvala, da si se z veseljem odzvala povabilu in z nami delila delček svojega polnega življenja. Vse dobro ti želimo v novem letu, ohrani svojo prisrčnost in dobro voljo še naprej.