V slovenjgraškem domu starostnikov smo praznovali 500. molitveno uro, saj se ob Božji besedi, molitvi in petju vsako soboto srečujemo že od leta 2013.

Stanovalci, ki so jim ta srečanja namenjena, so zadovoljni in zelo hvaležni. Prav tako naklonjenost občutimo tudi pri vseh zaposlenih v domu, kar nam daje čutiti, da so ljudje z velikim srcem. Zato smo se Bogu zahvalili za moč, veselje, ljubezen, vztrajnost, zdravje in Njegovo pomoč.

Praznovanja v domu

S stanovalci doma praznujemo vse pomembnejše cerkvene praznike: božič in veliko noč, ne pozabimo tudi na 1. november – vseh svetih dan z molitvijo rožnega venca za vse pokojne, saj stari, nekateri utrujeni že od hoje po domu, ne morejo več obiskati svojih pokojnih na pokopališču. Nekaj časa darujemo tudi za branje Svetega pisma v času Svetopisemskega maratona. Tudi za stanovalce, ki se poslovijo in odidejo v večnost, poskrbimo s posebnim molitvenim srečanjem, namenjenim samo njim. Pa ne pozabimo še na prihod Miklavža, ki obdaruje kar vse stanovalce in od koder je tudi priložena fotografija.

Starost, znamenje blagoslova

Če pa pogledamo slovensko družbo, pa ne samo slovensko, doživljamo neprijetnosti. Če danes rečeš star, starostnik, staranje, to ljudje razumejo kot žaljivko. Te besede bi kar radi izbrisali, čeprav bomo vsi enkrat stari – seveda, če nam bo dano. Zato se v družbi blagruje in propagira le mladost. Misli o staranju prof. dr. Jože Ramovš nadaljuje o tem, zakaj je beseda sama – starost – ljudem odvratna. Razlaga sodobnih filozofov je, da za to ni kriva beseda, ampak »se v družbi dogaja nekaj nevarnega; na področju te besede je družba bolna. Jezik s svojimi besedami pokriva ves spekter življenja in sožitja. Če so temeljne besede o človeku, kot je starost ali mladost, pometene pod preprogo, tabu, sramotne, je na tem področju nekaj zelo narobe.«

Na drugi strani pa včasih beremo, kako je starost lepa, seveda ob kakšni reklamni fotografiji. Ne, starost ni lepa; lepota je v starostnikovi duhovni zrelosti, v vrednosti in polnosti prehojene poti. Takšna starost je drugim zgled in sporoča, da je življenje smiselno v celoti. V Svetem pismu je staranje znak blagoslova.

Papež opozarja na zapuščenost

Papež Frančišek v poslanici za svetovni dan starih staršev z naslovom Na stare dni me ne zavrzi postavlja ogledalo vsej družbi in opozarja na zapuščenost starostnikov in njihov strah pred zavrženostjo. Upam, da bodo njegove misli spodbudile mlajše generacije, tudi v naši župniji.

»Prebuditi moramo kolektivni čut hvaležnosti, spoštovanja, gostoljubnosti, ki bodo ostarelemu dali čutiti, da je živi del svoje skupnosti,« je spodbudil papež. Starostniki so moški in ženske, očetje in matere, ki so bili pred nami na naši poti, v naši hiši, v našem vsakdanjem boju za dostojno življenje. So moški in ženske, od katerih smo veliko prejeli. Starostnik ni nek vesoljec. Starostnik smo mi: to bomo kmalu ali pa čez nekaj časa, a bomo neizogibno, četudi o tem ne razmišljamo. »Če se ne bomo naučili dobro ravnati z ostarelimi, bodo tako ravnali tudi z nami.«

Modri in zreli starostniki navdušujejo

Profesor dr. Jože Ramovš sporoča: »Le stari ljudje, ki so modri in zreli, druge navdušujejo nad starostjo.« Človek je po svojem bistvu socialno bitje; raziskave kažejo, da so človeški možgani socialni. Torej – če človek v starosti celostno zori, dobiva čut za dialog, poslušanje, pripovedovanje, opazovanje, molčanje – ko je bolje biti tiho, nagovarjanje drugega po imenu. Posledica tega je lepo sožitje. Ko se starajoči človek uči zoreti v samem sebi, se mlada in srednja generacija ob njem učita človeškega sočutja – empatičnosti.

Ana Marija Zajc