Romanje v Medžugorje od 7. do 10. maja 2026 je bilo čas milosti, molitve in notranjega miru. To ni bilo le potovanje na kraj molitve, temveč povabilo k notranji prenovi, miru in zaupanju – povabilo, da se ustavimo, prisluhnemo in znova odkrijemo moč vere, skupnosti ter srečanja z Bogom.
Bog deluje v preprostih trenutkih: v molitvi, tišini, pogovoru, solzah in veselju skupnosti. Naj nas spremlja Marijin klic k miru, veri in ljubezni, da bomo tudi po vrnitvi domov v srcu ohranili tisto, kar smo prejeli na tej sveti poti.
Vsak romar je na pot prinesel svoje prošnje, rane, zahvale in iskanja, mnogi pa so se vrnili z močnejšo vero, novim upanjem, okrepljeni in odprti za življenje. Pričevanja romarjev niso zgodbe o popolnosti, ampak o poti, trenutkih milosti, dotikih upanja, spreobrnjenja in novih začetkih. Govorijo o preprostih, a globokih trenutkih Božje bližine ter o moči skupne molitve in Marijinega varstva.
Pričevanja romarjev
Gordan in Romana
»Pot v Medžugorje je bila izjemno duhovno bogata. Župnik Damjan nas je vseskozi pripravljal, da smo znali odpreti svoja ‘utrujena’ srca in se prepustiti dotikom Marije, Jezusa in Svetega Duha. V naju so se naselili zelo prijetni občutki in blaženost. Čudoviti štirje dnevi v Medžugorju … čas tam prehitro mine, saj je vse tako spokojno in mirno.
Domov sva se vrnila prerojena; v svojem telesu in srcu čutiva, kako je Sveti Duh poživil najino utrujeno, izmučeno telo. Pridobljeno moč morava sedaj ohranjati v skupni veri na poti najinega življenja. Iz srca hvala ekipi, ki je skrbela, da smo se imeli izjemno lepo: župniku Damjanu, Alenki, Betki, Veroniki, Ernestu in Maksiju. Obilo Božjega blagoslova in varstva!«
Zdenka
»Pozdravljeni, vsi dobri ljudje! Sem ena izmed romark, ki je pred kratkim doživela to čudovito pot v Medžugorje v družbi prečudovitih ljudi. Vse okoli nas je bilo napolnjeno z dobroto in milino naše druge mame – Marije. Res je to posebno in drugačno doživetje in vsak to doživlja po svoje. Mene se je dotaknila na poseben, milosten in nežen način. Prek molitve sem vstopila v lep in najčistejši svet.
To romanje je nekaj, kar moraš doživeti sam – iti skozi vse to deloma v mislih, deloma fizično. Na koncu sem začutila olajšanje, neko lahkotnost, morda celo pripadnost nečemu čistemu in brezmadežnemu. Hvala vsem, ki ste mi omogočili in pripomogli k temu, da sem lahko šla na to romanje. Toplo priporočam vsem, ki še oklevate. Le pogumno, ne bo vam žal! To je nekaj posebnega, doživeti pa mora vsak zase. Pozdravljeni vsi v Božjem imenu!«
Tone in Sandra
»V Medžugorju sva bila prvič in od tam ne odhajava enaka. V srcih nosiva mir, milino, notranjo moč, toplino, tišino duše in hvaležnost. Dotaknile so se naju zgodbe ljudi, njihove preizkušnje in to, kako vsak nosi svoj križ. Hvaležna sva gospodu Damjanu za čudovito duhovno vodstvo in usmerjanje po Medžugorju. Hvaležna sva tudi celotni ekipi, organizatorjem in vsakemu posamezniku posebej.«
Evelyn
»Z družino smo že drugič romali v Medžugorje, kjer sem se tudi letos počutila zelo dobro. Najbolj mi bo ostalo v spominu, ko smo šli z vrstniki in župnikom Damjanom zvečer do Jezusovega kipa in skupaj molili. Prav tako mi bo v spominu ostalo slavljenje.
Hvaležna sem za vse podeljene preizkušnje ostalih romarjev, ki sem jih slišala na križevem potu. V Medžugorju sem se še bolj povezala z Marijo in poglobila svojo vero. Vesela sem, da so se romanja udeležili tudi mladi, s katerimi sem se povezala in preživela veliko časa. Hvaležna sem za vse, ki so se udeležili romanja in skupaj z menoj odkrivali ter poglabljali svojo vero.«
Igor
»Na romanje v Medžugorje sem šel že drugič. Tokrat je bila čisto drugačna izkušnja, vrnil sem se z drugačno energijo kot prvič. Vse je bilo pozitivno in speljano tako, kot moramo doživljati romanja. Moji občutki so odlični in rad sem v stiku z Bogom, kajti imam svoj pogled nanj. Vsakemu, ki si želi iti na romanje, lahko napišem le to, da mu nikoli ne bo žal, če v sebi le nosi dobro.
Ker sem sam bolj ‘odbitega’ duha, lahko povem, da se mi je najbolj vtisnil v spomin dotik Svetega Duha, ki sem ga doživel na poti h kipu Device Marije. Iz te izkušnje bi lahko napisal del romana, ampak moram biti kratek. Vsekakor bi se rad zahvalil vsej ekipi za organizacijo. Se bom še podal na romanja, če mi bo Bog dopustil delati in ustvarjati. Vsem nam pa želim blagoslova, ki nam ga ponuja Bog!«
Izidor
»Na pobudo gospe Alenke in gospe Zdenke sva se z ženo odločila, da poromava v Medžugorje, da se duhovno obogativa in da bom sam lažje pomagal ženi v bolezni. Že prvi dan sem se zahvalil Devici Mariji, da sem našel izginulo ženo na ulici in se je vse srečno končalo. Oba z ženo sva bila tudi pri sveti spovedi. V petek sem bil počaščen, da sem lahko prebral dve postaji križevega pota.
Skupnost Cenacolo me je presenetila. Kako so fantje močni v veri in pridni pri delu! Občudoval sem, da jih vera drži pokonci in ne obupajo. Obema pričevalcema vsa čast in vse dobro. Hvala ekipi in gospodu Damjanu za čudovito doživetje.«
Darija Darinka
»Letošnje majsko romanje v Medžugorje sem pričakovala z odprtim srcem, a življenje (in moja poškodovana noga) sta imela drugačne načrte. Poškodba me je ustavila in me letos prikovala k počitku, namesto da bi stopala po kamnitih poteh Podbrda. Sprva mi je bilo hudo, a nato sem razumela – Marija nas ne sreča le tam, sreča nas v naši tišini in krhkosti, tukaj in zdaj. Čeprav je v moji rezervirani sobi v Medžugorju letos bivala druga, meni ljuba oseba, vem, da so molitve in nevidne vezi močnejše od razdalje. Ob prihajajočem 17. maju, rojstnem dnevu moje drage babice, ki me spremlja iz večnosti, ponovno delim svoj lanski zapis. Danes ga berem z novimi očmi, z razumevanjem, da so nekateri vozli bolečine razvezani prav takrat, ko moramo mirovati.
Sporočilo iz Medžugorja 2025: ‘Hči moja, tukaj sem.’ V Medžugorju sem začutila nekaj, česar ne znam ubesediti. Kot da bi se Nebo na kratko razprlo in mi dovolilo pogledati v večnost. In prav tam, v preprostosti kamnov in molitve, sem začutila njen glas, glas Matere Božje. Nisem ga slišala z ušesi, temveč s srcem: ‘Hči moja, tukaj sem in nikoli nisi sama. Vem, da si utrujena, da ti včasih zmanjkuje moči, da si nosila bremena, ki so presegala tvoja ramena. Toda vsak tvoj korak sem spremljala. Vsako tvojo solzo sem shranila. Vsako tvojo molitev sem nesla pred svojega Sina.’
To ni bila domišljija, bila je resničnost – nevidna, a bolj živa kot kdajkoli prej. V tistem trenutku sem razumela: Marija me ni le pogledala, posvetila mi je čas in srce. Po vseh teh letih, v vseh mojih iskanjih, sem končno dojela: ljubljena sem – ne zaradi popolnosti, temveč prav zaradi svoje krhkosti.
Ko sem hodila po kamnitih poteh Podbrda in molila rožni venec, sem čutila, kako se z vsakim korakom moja notranjost spreminja. Kot bi Marija v tišini razvezovala vozle bolečine, strahu in neodpuščanja. Ni mi govorila z besedami. Tišina je bila odgovor. Vsaka sveča v kapelici je bila obljuba. Vsak pogled v nebo je bil povabilo k zaupanju.
Sporočilo, ki mi ga je dala? Preprosto, a večno: ‘Ne boj se. Vse, kar preživljaš, ima smisel. Tvoje trpljenje ni zaman. Tvoje srce, ki išče ljubezen, jo že ima – v meni. Samo odpri se, jaz sem s teboj za vedno.’ In ko sem odhajala iz Medžugorja, nisem bila več ista. Domov nisem prinesla vseh odgovorov na zastavljena vprašanja, a našla sem mir. Marijin mir. Tisti, ki ne mine, ki ne obsoja, ki ne zahteva, ampak sprejema, ljubi in zdravi.
To besedilo posvečam svoji babici, rojeni na dan 17. maja, ki me s svojo prisotnostjo v srcu in duši spremlja kot moja priprošnjica k Materi Božji.«
Zbrala: Alenka Mitnjek
