Letos se je klan Severni sij po dolgih letih odpravil na kolesarski potoval’c. Za pet dni smo se odpravili na pot od Slovenj Gradca do Radencev. Naše prvo prenočišče je bilo na Zgornji Kapli. Naredili smo skoraj tisoč višinskih metrov, kar nam je malo vzelo voljo, a se je ta naslednji dan, ko smo se po avstrijskih ovinkih spustili do Mure, spet vrnila. Še vedno pa smo bili od prvega dneva tako »travmatizirani«, da smo pri nadaljnjem načrtovanju poti gledali na vsak višinski meter. Na poti do Radencev so nas poleg prekmurskih njiv, splava čez Muro in kar nekaj ravnine »srečali« še strgana veriga, padec in »gumidefekt«.
Hvaležni za pet suhih dni smo čisto oprani prikolesarili v Mislinjo, kjer smo se skupaj z volčiči priključili četi in se pripravili na praznovanje 35-letnice našega stega. V petek so se nam pridružili nekateri nekdanji člani. Družili smo se na klasičen način – ob twistu in zabavnem večeru.
V soboto se nas je pri sveti maši zbralo več kot 150. V nadaljevanju smo poslušali izkušnje nekdanjih članov našega stega. Zelo sem hvaležna za štiri »gajstne« Korošce, ki so si pred 35 leti prvi upali stopiti na skavtsko pot.
Zvečer smo ob fotografijah obujali spomine na skupne skavtske dogodivščine. Razmišljala sem o tem, da so vsi ti ljudje, ki so na naš tabor prišli že s svojimi otroki, tako kot mi nekoč tekali po gozdu, kopali jarke, peli ob ognju in da so zaradi skavtstva zdaj lahko boljši ljudje.
Verjetno se skavti marsikomu zdimo malo nori. Kdo bi si umival zobe v reki, kuhal na ognju, nabiral dračje, gledal iskre, štel zvezde in si ob tem mislil: »Zato rada živim.« 😊 Od letošnjega tabora in praznovanja mi ostaja ogromna hvaležnost za vsakega, ki je Koroško 1 kadarkoli pomagal držati »gr«, ker se zavedam, da skavtstvo dela moje življenje polno in da brez njih tega ne bi imela.
Srčna lisica
