V spomin žrtvam. V tolažbo živim. V slavo Vstalemu.
Pred vami je besedilo križevega pota, s katerim smo se konec septembra pri Žančanih spomnili žrtev povojnih pobojev.
Ko stopamo za Kristusom od prve do štirinajste postaje, položimo v njegove svete rane vse neizrečene bolečine, nepreštete solze in zamolčane zgodbe naših družin ter našega naroda. Jezusov križ ni zaključek, ampak pot – pot, ki nas skozi preizkušnjo, odpuščanje in spravo vodi do nepremagljive luči velikonočnega jutra.
Vabljeni k osebni ali skupni molitvi ob spodnjih postajah, da bi iz vere črpali moč za zvestobo Bogu, ljubezen do bližnjega in mir v naših srcih.
Križev pot uredil: Pawel M. Leskiewicz
Foto: Vida Vrhnjak Duler, Dragica Rožič
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
Gospod Jezus Kristus, iz ljubezni do nas si sprejel trpljenje in smrt na križu. Želimo te spremljati na tvoji poti na Kalvarijo in tudi danes na zadnji poti tukaj umorjenih. Pomagaj nam, da bomo ob tvojem trpljenju spoznali globino tvoje ljubezni, se iskreno kesali svojih grehov ter se učili sprejemati svoj križ.
Amen.
I. POSTAJA – Jezus je obsojen na smrt
Poteka najslavnejši kazenski proces v zgodovini človeštva. Kot poroča evangelist Luka: »Tedaj so vsi hkrati zavpili: ‘Proč s tem! Izpusti nam Baraba!’« (Lk 23,18). Obsodba je za mnoge poraz, neuspeh. Jezusovi nasprotniki so sodbo nad njim dojemali prav tako – kot njegov poraz. Tisti, ki so se takrat veselili in slavili, pa so čez tri dni spoznali, kdo je pravi Zmagovalec.
Podobno so pred 81 leti za takratni svet tudi žrtve povojnih pobojev veljale za poražence. Izgubili so življenje. Danes vemo, da jim je vztrajanje v veri prineslo največjo nagrado – odrešenje in svetost.
Tudi danes se pogosto zdi, da nimamo možnosti braniti vere. Da pred družino, prijatelji, sodelavci ali sošolci ni vredno priznati Kristusa. Ko nam primanjkuje poguma in moči, se spomnimo, da moč prihaja od Boga in da podreditev njemu ne potrebuje odobravanja ljudi okoli nas.
Molitev:
Dobri Jezus, ob različnih dvomih in krizah, ki jih doživljata Cerkev in celotna družba, nam ne dovoli pozabiti, da smo tukaj na zemlji povabljeni, da vztrajamo v veri.
Amen.
II. POSTAJA – Jezus vzame križ na svoja ramena
Apostol Peter, ki je bil očividec Jezusovega delovanja, v svojem pismu piše: »Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les« (1 Pt 2,24). Kristus, čeprav prežet s človeškim strahom in drhtenjem, sprejme ta križ. Ne le da ga vzame, ampak ga močno pritisne k sebi kot sredstvo sprave grešnikov z Bogom. Ne izmika se in ne beži. Njegova goreča ljubezen do Očeta in podreditev njegovi volji premagata človeški odpor do tega orodja trpljenja ter sramote.
Na tem mestu se je vredno ponovno spomniti zgodbe žrtev povojnih pobojev. Žrtve povojnih pobojev so bili posamezniki – večinoma slovenski domobranci, vojaki, civilisti in nasprotniki nove komunistične oblasti –, ki so bili po koncu druge svetovne vojne v letih 1945–1946 umorjeni brez sojenja. Mnogi so bili izvensodno usmrčeni, njihova trupla pa odvržena v kraška brezna, rudniške jame ali druga skrivna množična grobišča. Ta dejanja so dolgo ostala skrita pred javnostjo …
Molitev:
Dobri Jezus, kako težko je nositi križ s teboj! Kako težko ga je vzljubiti in sprejeti. Prosimo te za pripravljenost, da bi zvesto hodili za teboj.
Amen.
III. POSTAJA– Jezus prvič pade pod križem
V Knjigi psalmov beremo: »Moja kolena klecajo« (Ps 109,24). Tako so se tudi Jezusova kolena, izmučena in oslabela, prvič zatresla. Še pred trenutkom je Mesija hodil in nosil težo naših grehov. Zdaj pa pada na tla. Pot je neravna, strma, polna ostrih kamnov, ki ranijo telo. Izguba krvi postaja vse hujša. V tem pretresljivem prizoru je že težko prepoznati človeško postavo. Vojaki ga potiskajo, se norčujejo, ga pretepajo, gonijo z kopji in palicami ter vlečejo s povodci, zavezanimi okoli vratu in trupa. Vendar pa ni najpomembnejši padec, temveč vstajenje – Jezus se z nepredstavljivim naporom spet dvigne.
V ozadju povojnih pobojev so bila prav prepričanja žrtev … Številni so bili verski in kulturni nasprotniki nove komunistične oblasti, kar je še dodatno vplivalo na njihovo tragično usodo. A križ, ki so ga držali v svojih rokah, so nosili tudi globoko v svojih srcih – kot znak Očetove ljubezni ter enotnosti Kristusove Cerkve.
Molitev:
Dobri Jezus, podpiraj nas s svojo milostjo, da bi te ljubili nad vse.
Amen.
IV. POSTAJA – Jezus sreča svojo Mater
Izpolnjuje se Simeonova prerokba: »Glej, ta je postavljen za padec in vstajenje mnogih v Izraelu in za znamenje, kateremu se bo nasprotovalo – pa tudi tvojo lastno dušo bo prebodel meč« (Lk 2,34–35). Pod težo križa, obmetavan z obrekovanjem, prekrit s krvjo in prahom – v takšnem stanju vidi Marija svojega Božjega Sina. Skoraj omaga ob tem pogledu in ne more izreči besede. Jezus prav tako ne govori, še naprej ga gonijo kakor žival. Nihče nima sočutja do Matere, ki bi tako zelo želela pomagati Sinu. Raje bi umrla sama, kot pa gledala trpljenje svojega otroka. Oba zdaj stojita na poti na Golgoto: Kristus Odrešenik s križem na ramenih, Marija, ki sodeluje pri odrešenju, pa s križem v srcu in s ponižnim sprejemanjem Božje volje.
Koliko solz so izjokale matere, žene, sestre – družine žrtev povojnih pobojev, ki so bili pogosto priče tragičnih dogodkov pred 81 leti! Koliko bolečine je bilo ob slovesih, ko so slutili, da se ne bodo več vrnili domov. Priče tistih časov pričajo, da so z vero sprejeli križe krutih ločitev. Zavedanje o krvi, preliti za resnico in vero, jim je bilo v tolažbo v najhujši žalosti.
Molitev:
Bolestna Mati, Kraljica mučencev, bodi naša tolažba in upanje na naših vsakdanjih križevih poteh.
Amen.
V. POSTAJA– Simon pomaga Jezusu nositi križ
Apostol Marko je zapisal: »Prisilili so nekega mimoidočega, Simona iz Cirene, Aleksandrovega in Rufusovega očeta, ki je prihajal s polja, da je nesel njegov križ« (Mr 15,21). Vojaki želijo, da Jezus živ doseže Golgoto, zato prisilijo mimoidočega Simona, naj pomaga Mesiji. Simon iz Cirene je sprva nezadovoljen in se upira ukazu vojakov. Velika sramota je namreč nuditi pomoč človeku, ki so ga starešine obtožili, vsi ostali pa prezrli. A Jezus Simonovo prisiljenost preobrazi: omehča njegovo srce in ga nagradi z milostjo sočutne, svete ljubezni. Simonova duša postane zmožna vere, zaradi katere mu ta ponižna pomoč postane v sladko čast.
Na poti na Kalvarijo pa ni le Simon olajšal Jezusove poti. Pomagali so mu tudi številni drugi, ki so s svojimi življenji potrdili veliko ljubezen do bližnjega in do križa. Tako je tudi življenje žrtev povojnih pobojev zaznamovala pripravljenost na trpljenje in žrtev. Bili so preprosti ljudje, podobno kot Simon, a so dobro vedeli, da se moč za zvestobo črpa iz evharistije in molitve.
Molitev:
Dobri Jezus, oprosti nam, ker se pogosto skušamo izogniti križu krščanskih dolžnosti in zapovedi. Odpri naša srca in oči za potrebe bližnjih.
Amen.
VI. POSTAJA – Veronika obriše Jezusu potni obraz
Apostol Pavel v Pismu Hebrejcem pravi: »Vztrajajte v bratski ljubezni. Ne pozabite na gostoljubnost! Spominjajte se uklenjenih, kakor bi bili uklenjeni z njimi, in tistih, ki trpijo, saj tudi sami živite v telesu« (Heb 13,1.3). Te besede je izpolnila Veronika, ki se brez oklevanja prebije skozi množico, stopi pred Učitelja in sname svojo ruto. Pogumno poklekne pred Jezusom ter nežno obriše njegov obraz, ki je zaradi umazanije in krvi komaj še prepoznaven. Kljub trpljenju in ranam pa Zveličar na Veronikini ruti pusti lepo, trajno Božjo podobo.
Podpora s prijazno besedo, ponujeno roko ali najmanjšim znakom razumevanja ne bo ostala brez nagrade. Za Veroniko in za nas ostaja podoba trpečega Jezusa ter spomin na to neverjetno srečanje.
Žrtve povojnih pobojev so tako kakor Veronika pričevale o svoji zvestobi Kristusu in njegovi sveti Cerkvi. Kot je dejal sveti Janez Pavel II., so »v svetu, v katerem so živeli, s pogumom poskušali z resnico in dobroto premagati naraščajoče zlo ter z ljubeznijo premagovati divje sovraštvo«.
Molitev:
Dobri Jezus, prosimo te za pripravljenost na darovanje v vsakdanjem življenju – ne le za tiste, ki jih ljubimo, ampak tudi za tiste, ki nam želijo slabo ali nas nasprotujejo.
Amen.
VII. POSTAJA – Jezus pade drugič pod križem
Izaijeva knjiga opisuje Jezusovo pot križa takole: »V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine, mi pa smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega« (Iz 53,4). Tako se Kristus, obremenjen s težo, ki jo je napovedal prerok, trese in drugič pade na tla. Izčrpan, prekrit s krvjo in prahom, brez pritoževanja leži na ostrih kamnih. Njegova jedrna moč je sveta želja izpolniti voljo Boga Očeta. Trde roke vojakov znova tiransko vlečejo z vrvmi zvezanega Jezusa, ki se spet dvigne, da nadaljuje svojo težko pot za posvečenje grešnih duš.
Kako nepredstavljivo in neomajno trdnost so izkazovale žrtve povojnih pobojev! Ko so videli trpljenje in smrt svojih sobratov, se niso umaknili, niso zbežali in se niso skrili, ampak so ostali zvesti do konca.
Molitev:
Dobri Jezus, ne dovoli, da bi kdaj pozabili ali izgubili čast herojskega pričevanja vere naših rojakov. Naj nam bodo vsem za zgled vztrajne ljubezni do Cerkve in domovine.
Amen.
VIII. POSTAJA – Jezus sreča jokajoče žene
Prerok Izaija napoveduje: »Kakor so se številni zgražali nad njim, ker je bil njegov obraz tako nečloveško iznakažen in njegova postava ni bila več podobna človeški« (Iz 52,14). V množici, ki spremlja Jezusa, so tudi žene iz Jeruzalema, ki jokajo in obupujejo ob pogledu na Obsojenca. Jezus se ustavi in, kot pravi evangelist Luka, reče: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki!« (Lk 23,28).
Smrt se bliža, vendar Jezusa še vedno skrbi za njegovo ljudstvo. Njihovo čustvovanje ga gane, hkrati pa ga skrbi njihova nevera v mesijansko poslanstvo. Celotno življenje je Jezus učil in klical k spreobrnjenju – in to počne tudi na samem koncu svoje zemeljske poti.
Ob spremljanju Jezusa v tej postaji se je vredno spomniti na držo žensk in žena žrtev povojnih pobojev. V tisti nepredstavljivi družinski tragediji so našle moč tolažiti svojo obupano družino. Zgledne krščanske žene so govorile: »Mami, ne jočite za svojim sinom, kot jaz ne jočem za izgubo moža, saj ni bil ubit zaradi zločina ali greha … Padel je za vero.« Takšna vera in drža nam razkrivata globoko in brezmejno moč, ki jo Jezus daje ženskim srcem v najtežjih preizkušnjah.
Molitev:
Pozabiti na svoje bolečine ter najti odprto srce in toplo besedo za tiste, ki se ne znajo spoprijeti s trpljenjem – za to te zdaj prosimo, dobri Jezus.
Amen.
IX. POSTAJA – Jezus pade tretjič pod križem
Psalmist David piše: »Ob mojem padcu pa se veselijo, zberejo se, zberejo se zoper mene. Udarijo me iznenada, trgajo in ne odnehajo. Kakor najbolj brezbožni zasmehovalci škripajo z zobmi zoper mene« (Ps 35,15–16).
Tako je videti Jezusova pot križa. Bliža se koncu poti in izčrpanost je vedno večja. Ni presenetljivo, da Jezus pred Golgoto pade še tretjič. Čeprav je to njegov najbolj boleč padec in kljub temu da ga vse bolj obvladuje strah pred smrtjo ter da je njegovo telo grozljivo izmučeno, Kralj kraljev znova vstane.
Tudi našo slovensko dediščino zaznamujejo številni primeri takšne neomajnosti. Po vojni so žrtve pogosto padle v nepravično pozabo ali pa so bile njihove zgodbe namerno zamolčane. Šele v zadnjih desetletjih so raziskovalci in zgodovinarji začeli odkrivati resnični obseg teh pobojev ter razkrivati resnico o tem, kaj se je dejansko zgodilo. Svojci in priče so tvegali zelo veliko ter kljub težkim, bolečim izkušnjam neomajno vztrajali v veri in upanju v pravičnost.
Molitev:
Dobri Jezus, hvaležni smo za ta spodbujajoči zgled zvestobe na naši zemlji. Prosimo te, naj bo križ vedno znamenje naše verske in narodne identitete.
Amen.
X. POSTAJA – Jezusu vzamejo obleko
Psalmist pravi: »Preštejem lahko vse svoje kosti, oni pa gledajo, buljijo vame. Razdeljujejo si moja oblačila in za mojo obpravo žrebajo« (Ps 22,18–19).
Okoli poldneva Mož trpljenja doseže vrh Golgote. Tukaj stoji, obdan z radovedno in neprizanesljivo množico. Po rimskem običaju mu vojaki brezobzirno strgajo obleko, s čimer se mu znova odprejo vse že sprijete rane. Kako daleč lahko človek gre v svoji krutosti! Sramota javnega razgaljenja neizmerno boli, kljub temu pa Odrešenik sprejema to ponižanje brez ene same pritožbe.
S tem nam pokaže, da nihče ne more človeku odvzeti dostojanstva, s katerim je bil ustvarjen po Božji podobi. Podobno v letih 1945–1946 nihče ni mogel odvzeti poguma in vere žrtvam ter njihovim svojcem, ki so jih v tišini podpirali. Z namenom utišanja in vnosa pozabe so bile uporabljene najrazličnejše metode, vključno z grožnjami ter ustrahovanjem oboroženih enot novonastalega totalitarnega sistema. Tudi v kasnejših desetletjih so potomci in Katoliška cerkev nosili težke posledice svoje zvestobe resnici.
Molitev:
Dobri Jezus, v časih ravnodušnosti in posmeha krščanskim vrednotam nam pomagaj sprejemati tveganje ter opustiti kariero in udobje v prid zvestobi tebi.
Amen.
XI. POSTAJA – Jezusa pribijejo na križ
Evangelist Luka opisuje nadaljnje dogajanje: »Ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici« (Lk 23,33). Vojaki položijo pretepeno telo na križ, da se izpolni Očetova volja. S trdimi žeblji mu prebodejo in pribijejo roke ter noge. Ta pretresljivi prizor nam razkriva najgloblji evangeljski nauk o poslušnosti in predanosti.
Žrtve povojnih pobojev so zelo dobro vedele, kakšno sporočilo prihaja z Golgote: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mr 8,34). Zaradi glasu svoje vesti in zvestobe Bogu ter domovini so zavestno tvegali svoje življenje.
Molitev:
Dobri Jezus, podeli nam veliko milost poslušnosti ter poguma, kot so jo pokazale žrtve totalitarnega sistema, ko so se v trpljenju popolnoma predale v tvoje roke.
Amen.
XII. POSTAJA – Jezus umira na križu
Ura je tri popoldne. Apostol Janez, očividec dogodkov na Golgoti, poroča: »Nagnil je glavo in izročil duha« (Jn 19,30). Jezusova smrt je najbolj pretresljiv trenutek v zgodovini človeštva. Odrešenik se popolnoma izroči v Očetove roke. Njegovo smrt spremljajo nebesna in zemeljska znamenja – sonce ugasne, zemlja se strese in skale se razpočijo. Mimo je komaj nekaj trenutkov, a Jezus s svojo žrtvijo že pridobiva prva spreobrnjena srca.
Gospod, koliko krivičnih sodb je bilo izrečenih skozi zgodovino! Koliko ljudi je bilo po krivici obdolženih, trpinčenih in brez sojenja usmrčenih! Koliko načinov ubijanja, koliko strelskih vodov, koliko krvi in koliko bolečine neomajnih ter zamolčanih žrtev! Koliko tvojih vernikov je še danes vsakodnevno morjenih po svetu; koliko mladih življenj je bilo prezgodaj darovanih na oltar domovine.
A ti, Gospod Jezus, si rekel: »Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).
Molitev:
Jezus, nedolžno obsojeni, trpeči in zavrnjeni – prosimo te za odpuščanje za vse naše grehe ter grehe našega naroda.
Amen.
XIII. POSTAJA – Jezusa snamejo s križa in položijo Mariji v naročje
Evangelist Marko pravi: »Ko je to od stotnika izvedel, je truplo podaril Jožefu. In Jožef je kupil kos platna, Jezusa snel s križa« (Mr 15,45–46).
Jezusovi sorodniki in prijatelji, še posebej Jožef iz Arimateje, se odločijo poskrbeti za dostojen pokop Učitelja. Jožef se je pred tem iz strahu pred Judi izogibal javnemu priznavanju zvestobe, zdaj pa, utrjen v veri, ne upošteva svaril okolice in z odločnim korakom stopi k Pilatu po dovoljenje. Skupaj z Nikodemom s spoštovanjem snameta Jezusa s križa in ga položita v Marijine roke. Marija je nekdaj svetu izročila svojega čisto drobnega in negovanega Sina, zdaj pa v naročje prejme njegovo trpeče in iznakaženo telo. V tej postaji se neizmerna žalost prepleta z blagoslovom tistih, ki so prvi lahko pokleknili ob umrlem Jezusovem telesu.
Odvzemi, Mati, našim rojakom vsako željo po maščevanju za pretrpljene krivice in za nedolžne žrtve vojne. Telesa tistih, ki so zaspali v prahu zemlje – tudi tistih, ki so se borili za svobodo in zvestobo domovini – ovij v prt Kristusovega opravičenja ter v svojo materinsko prisotnost.
Molitev:
Sveti Duh, ti poznaš vse, ki so izgubili svoje bližnje in ljubljene ter se ne znajo ali ne zmorejo rešiti žalosti ali ogorčenja, ki postajata bolezen njihove duše. Prinesi nam resnico o Očetu, ki nas ljubi, o Sinu, našem Odrešeniku, o Božjem otroštvu v nas ter o pristnem bratstvu in odpuščanju. Tolaži nas vsak dan in vsako noč!
Amen.
XIV. POSTAJA– Jezusa položijo v grob
Izaija se ne moti, ko napoveduje: »Njegovo bivališče bo slavno« (Iz 11,10).
Jezusovi bližnji hitijo s pokopom pred prihajajočo soboto. Jožef iz Arimateje ponudi nov, v skalo izklesan grob. V tihem, pretresljivem sprevodu se odpravijo tja in prehodijo kratko pot od kraja execution do mesta pokopa. Spoštljivo se poslovijo od Kristusovega telesa ter odidejo. Jožef prikotali velik kamen in z njim zapre vhod v grob. A Jezusovi nasprotniki še vedno ne najdejo miru, zato se po posvetu s Pilatom odločijo pred grob postaviti stražo in ga pečatiti. Tudi zaradi tega bo čez tri dni resnica o vstajenju zasijala s še večjo močjo.
Tvoj prazen grob, o Kristus, izžareva nepremagljivo upanje. To upanje želimo nositi s seboj tudi ob svojem odhodu – le za kratek čas, kakor za tri dni. Navsezadnje so pri tebi, Gospod, dnevi kakor leta in tisoč leta kakor en sam dan. Skrivni in neoznačeni grobovi tvojih zvestih – včasih obiskani le s tišino in poljskim cvetjem – so kraj tihega pričakovanja čudeža Velike noči. Nauči nas gledati na vse preizkušnje življenja v svetlobi tvojega praznega groba.
Molimo z besedami svetega Avguština:
Sveti Duh, dihaj v meni, da bom sveto mislil.
Priganjaj me, da bom sveto ravnal.
Navdihuj me, da bom ljubil le tisto, kar je sveto.
Krepi me, da bom varoval tisto, kar je dobro.
Varuj me, Sveti Duh, da te nikoli ne izgubim.
Amen.
Sklep
Med razmišljanjem o Kristusovem trpljenju smo izkusili, kako se fronta sovraštva podira pod močjo neizmerne ljubezni. Le skozi križ se pride do slave, le skozi boj do zmage, le skozi smrt do življenja.
Hvala ti, Jezus, da smo po zgledih junaških dejanj prebivalcev naše domovine ukoreninjeni v tvojem križu.
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
