Devetdnevnica BREZMADEŽNI

Marija in jaz je naslov, napisan prav zame. Pa ne tako kot bi si kdo mislil; z Marijo sem imel namreč vso mladost, tja do poznih zrelih let, kar nemajhne težave. Bogorodica, Brezmadežna, vedno Devica. Vsi ti naslovi, ki jo opisujejo in katerih vsebino zares zna razložiti le malokdo, so jo oddaljevali od mene.

Mi je pa Sveti Duh, ne morem si drugače razložiti, prišepnil, naj se s tem ne ukvarjam, naj vprašanja, ki se gotovo zastavljajo vsakemu, ki o tem razmišlja, preložim na primeren trenutek. Enega takšnih „prišepetov“ se celo spomnim. Nekako tako se je izoblikovala misel, da „sveti Peter ob prihodu pred nebeška vrata od mene verjetno ne bo zahteval razlage.“ To me je pomirilo. Da mi Marija ni „zamerila“ mojega odlaganja dogem, so dokaz tri pesmi, ki sem jih napisal na pobudo festivala Marijafest. Ne ker bi želel hvaliti sebe, ampak zgolj njo, vam lahko zaupam, da še danes ne dojamem, od kod so nastali verzi, za katere sem dobil nagrado in jih je med izbor uvrstil priznan pesnik.

To je Marija, naša nebeška mati. Prepričan sem, da vsakega izmed nas nagovarja, tolaži in razume na način, ki je namenjen prav njemu. Njemu osebno. In to je lahko samo mama. Če tako razumeš pomen nebeške matere, je vseeno, ali ji rečeš Devica, Bogorodica ali Brezmadežna. Namreč, tudi če nič ne razumeš, razumeš vse, ker na skrivnosten način čutiš Njeno bližino.

Tadej Sadar

Pozdravljeni!

Vesel sem, da lahko delim z vami misel na temo Marija in jaz. Večkrat namreč razmišljam, kdo je zame Marija – Nebeška mati Marija …

Dojemam jo kot mater, kot žensko, ki je v svoji mladosti spoznala, da bo največ naredila iz svojega življenja in da se bo najbolj uresničila, če bo dala prostor Bogu, da bo lahko deloval v njej.

Svoje življenje je živela na tak način, da je lahko opravljala tisto poslanstvo, za katerega jo je Bog poslal na ta svet. Zame je Carica, ker si je upala to sprejeti in živeti. Zakaj?

Vsak izmed nas je bil poklican v ta svet in ta prostor z nekim namenom. Prej ko odkriješ svoje poslanstvo in svojo enkratnost v tem življenju ter jo sprejmeš, prej se ti življenje umiri in se lahko usmeriš v izpolnitev svojega življenja. Zato ni več tako pomembno kakšen položaj imaš, ampak kdo si, ki stopaš v odnos z bližnjimi in Bogom. To je namreč tisto, kar daje pečat človeku in ga zaznamuje za vedno. Prednost tega je tudi v tem, da če to spoznaš, se ti ni treba več primerjati z drugimi, ker tako ali tako ne moreš biti srečen namesto drugega. Srečen si lahko samo v sebi ko živiš svoj jaz – to pomeni svoje poslanstvo na tem svetu. Evo, to je Marija skapirala in živela celo življenje.

Kako ji je to uspelo? Dala je prostor Bogu, da je lahko deloval v Njej. Evo, prav to želim tudi vam, dragi moji, in naj nam Marija izprosi to milost ter modrost.

Lep dan vam želim!

Peter Pučnik

Glej, tvoja mati!

Ker sem odraščal v »Marijini« župniji, sem skozi otroške oči na oltarju gledal zlato podobo ženske, ki nosi malega dojenčka v rokah. Ob njej pa se razpostira ogromen plašč, kjer so zbrani prav vsi, od tistih imenitnih s kronami na glavah in oblečenih v žamet do takšnih z raztrganimi hlačami in srajcami. Ampak vsem marijanskim pesmim, lepim kipom in podobami v cerkvi navkljub mi ta ženska ni bila blizu. Bolj kot blizu se mi je zdela daleč nekje na oblaku kraljica, z lepimi angelčki ob sebi.

Podobe, ki si jih naredimo, se rade porušijo. Tako je tudi izguba mame več kot porušila vse, kar se mi je zdelo, da vem. In v letih, ki so sledila, sem pogosto iskal nežno materinsko podobo, ki sem jo izgubil. Takrat nisem razumel, da je ves ta čas tudi meni bil namenjen tisti Jezusov vzklik na križu: »Glej, tvoja mati! Tvoja mati, ki te bo tolažila in poslušala takrat, ko te ne bo nihče. In tvoja mati, h kateri boš nosil svoje prošnje.« Tako je Marija zame hkrati kraljica v nebesih in mama, ki bi me rade volje »prešmuglala« v nebesa. Dekle, ki je tako zelo zaupalo v Boga, da si je upalo izreči »da« največji pustolovščini v življenju, in je zame zgled, da si upam!

Tako se zdaj izročam sam in svoje otroke naši mamici, ki ve, kakšno bolečino in hrepenenje nosimo v srcih, in za katero vem, da bo naredila vse, da nas spravi k svojemu Sinu v nebesa. Da bomo skupaj peli z angelčki.

Samo Pučnik

Kakšna hvaležnost Bogu, sreča, radost in upanje se mi v mislih in srcu obudi, ko se smem vsak dan spomniti in obračati na Marijo: kličem jo v molitvi zahvale in prošnje, moji Mami, zvesti priprošnjici pri Jezusu in Bogu Očetu. On nam jo je dal za Mamo. Imeti Mamo, ki je Mama našega Boga, Jezusa Kristusa … zvesta in ljubezni polna, kako nas ima Bog rad!

Njena materinska roka, njena priprošnja me spremlja vse moje življenje. Kako zelo sem vesel in srečen! Krščen sem bil v cerkvi posvečeni Mariji, kjer sem postal Božji in njen otrok. Pričujem, da je bila ves čas in je sedaj vedno z menoj. Po njeni priprošnji in milosti Boga sem duhovnik. Ona je Mati nas duhovnikov, Mati Cerkve, Mati nam vsem. Njene podobe po domovih, kapelah in cerkvah krepijo in opogumljajo moje srce na poti poslanstva, ki mi ga je zaupal Bog, tudi v tem milostnem času pandemije. Bog je to dopustil, da bi se naša srca očistila, da bi se v nas konkretneje v mislih, besedah in dejanju uresničevalo: Ljubi Boga in svojega bližnjega, kakor samega sebe, največja zapoved! … in Marijin odgovor »Zgôdi se mi po Tvoji besedi! Milostni adventni čas bo za oboje lepa priložnost.

Ne bojmo se zato tega časa pandemije. Veselimo in radujmo se ga! Jezus nam govori: »Glej, tvoja mati!« in »Žena, glej, tvoj sin!«

Ona me vedno vodi k izviru in temelju moje vere, Vstalem Odrešeniku, zato z njo sedaj v molitvi iz srca vzklikam: Moja duša poveličuje Gospoda, moje srce se raduje v Bogu mojem zveličarju, Jezusu Kristusu. Amen. Aleluja!

Sebastijan Tišler

Vedno znova me preseneča in navdušuje Marijina ponižna drža do poslanstva, za katerega je bila izbrana. V trenutku, ko jo angel obišče, je bila primorana se odločiti za pot, katere ne pozna in je ne razume. Ne razume vseh posledic, a ve, da bodo sledile.

Nanjo se ne more pripraviti. Z Angelovim vabilom postane Mati vere in zaupanja v Božjo previdnost. A ko Marija skloni glavo, je ne skloni, ker bi bila brez moči. Njena moč je v razumevanju, da sta vera in zaupanje pred razumevanjem. Sprejema presežno. S tem, ko postane Božja Mati, postane Jezusova mati. Hkrati postane Mati služenja. Postane Mati za druge.

In kako služi? Ne vihravo, zahtevajoč pozornosti, tudi ne iz potrebe po potrditvi. A tudi ne služi tiho, odrinjena na rob. Opazuje in deluje. Služi kjer opazi, da je to potrebno in kjer prepozna, da zmore. Služi na obisku noseče Elizabete, kljub lastnemu pričakovanju. Služi v Kani Galilejski, ko Jezusa opozori na pomanjkanje. Služi pod križem, v tihoti in nemoči. V središču ni ona sama, pač pa drugi. Je za druge, postane prva misijonarka. Nosi Kristusa in ga prinaša svetu, tudi k nam.

To je zame dragoceno pri Mariji. Zaupanje, da Bog naredi stvari točno tako, da je prav. Da smo mi tisti, ki še ne razumemo. Mogoče na tem svetu nikoli ne bomo zmogli popolnoma dojeti. A je tudi to v redu. A s tem kar smo lahko naredimo nekaj malega za drugega. Ker tukaj smo za druge, tukaj smo drug za drugega. In s tem se rodi odnos, se rodi prostor, da vanj vstopi sam Bog.

Jasmina Poličnik

Jaz in Marija ali Marija in jaz.

Odnos moj do Marije ali njen do mene. Koliko imen ima ta prekrasna oseba! Koliko prispodob … Se spomnim ene resnično posebne iz romanja v Medžugorje: Marija razreševalka vozlov, vozlov …

Koliko vozlov ima vsak izmed nas. Koliko vozlov je v odnosih. Prav v izziv mi je tole razmišljanje o mojem odnosu z Marijo… Spomin mi sega daleč nazaj v moja dijaška leta, ko sem podobo Marije prvič začutila globlje …

(Za nadaljevanje prisluhnite posnetku.)

Mira Javornik

Veliko časa sem potrebovala, da sem Mariji pustila blizu – tako, osebno. Rekla bi, da me je strašansko potrpežljivo čakala. Govorim o letih.

Do Medžugorja. Tam sem jo srečala: Marijo, ki molči in govori hkrati. S katero se da sedeti na skali in skupaj z njo razmišljati o odnosih in o življenju. Ne v oblakih. Po žensko.

Izkušnja skupnosti Cenacolo je dodala še en, bistven pečat. Tam je bila v kapeli Marijina slika, ki jo je narisal en fant, bivši odvisnik. Tako topla je bila takrat njena bližina. Zjutraj, čez dan in tudi ponoči, ko smo se zbirali ob njej. Marija ima sklonjeno glavo, zaprte oči in roke, prekrižane na prsih – zdelo se mi je, kot da ona z vsem, kar je, posluša in moli. Oboje. Podobno kot naša, strunjanska Marija.

Z Marijo me je povezala tudi molitev rožnega venca. Telefona v komuni nismo imeli. Krunica – to je bilo naše glavno orodje. Zame je to še zdaj kot vrv, s katero nas Marija potegne iz nevarnih prepadov.

Danes me Marija uči predvsem tega, da je v pravi ponižnosti neverjetna moč. Njena bližina me spreminja. Ona tečen dan (kot je bil danes) v meni zmore obrniti v nekaj svetlega. Ona je zame kot mama in sestra. Predvsem pa maestra – učiteljica, da se reče.

s. Jana, uršulinka

Sprva sva bila ob naslovu: Marija in midva, malo zmedena. Saj se nama ne zdi, da bi bila vneta Marijina častilca. Ampak potem, ko sva ob tem razmišljala in se ozrla okrog po naši hiši sva ugotovila, da je Marija prisotna v naši družini in med nama zelo podobno kot v Svetem pismu: potiho ampak vsepovsod.

Ugotovila sva, da jo vsak večer, ko molimo rožni venec, vsaj petdesetkrat pozdravimo in jo prosimo za nas grešnike. Potem sva ugotovila, da imamo v hiši veliko njenih podob, kjer nas praktično ob vsakem pogledu ali pa na vsakem koraku spominjajo na Božjo mater. Ugotovila sva tudi, da zelo radi poromamo na romarske kraje: na Brezje, na Kurešček, v Medžugorje, na sveto Goro in, da občasno radi preberemo njena sporočila, kjer nas usmerja, kako živeti in nas spodbuja k molitvi, postu in dobrim delom.

Čeprav sva torej mislila, da se pogosteje kot na Marijo obračava na Boga očeta ali pa na Kristusa, prav zaradi današnjega razmišljanja ugotavljava, da je Marija med nama točno to, kar mora biti: Tista, ki nas preko sebe vodi do Boga in do svojega sina Jezusa Kristusa.

Polonca in Tomaž Sokol

Lep adventni pozdrav! Smo v času pred praznikom Brezmadežnega spočetja Device Marije. Ko razmišljam v tem času o Mariji, moja misel gre tja nazaj pod vznožje Uršlje gore, v otroška leta.

Kot otrok se spomin enega dela molitve k Mariji: »Še nikdar ni bilo slišati, da bi ti koga zapustila, ki se je k tebi zatekal in tebe pomoči prosil.« To mi ostaja vedno v spominu. Že doma so me uvajali v en zaupljiv odnos do Božje Matere Marije. Vedno ob prazniku vnebovzetja podoživljam romanje celotne družne k Materi Božji na Homec.

V teh dneh sem se kot bogoslovec leta 1996 pripravljal na vstop v duhovno skupnost slovenskih bogoslovcev in duhovnikov Marijine kongregacije. Že 16 let pa kot duhovnik izročam svoje življenje, duhovništvo in ljudi, ki jih srečujem Mariji v varstvo. Še posebej sedaj, ko sem župnik dveh Marijinih župnij Šmarje pri Jelšah in Sladka Gora.

Dovolite mi, da sem lahko danes bolj oseben. Veste, sem duhovnik, a tudi človek kot vi. Ne vem vsega in nimam odgovorov na vse. So trenutki v mojem duhovniškem življenju, ko ne najdem pravega odgovora na potrebe trenutnega časa. Pa sem nekoč ob takem trenutku vstopil v cerkev in v duhu dejal Mariji Vnebovzeti v tronu: »Veš, Marija, če boš samo v tronu stala, bom se pa tudi jaz usedel na svoj stol in čakal, kaj bo, daj pomagaj.« Pa veste, da je pomagala.

Osebno mi veliko pomenijo in pomagajo besede Svetega pisma, ko je Marija prihitela k svoji teti Elizabeti in ji je Elizabeta dejala: »Blagor ti, ki si verovala.« Verovati. Starejši ko sem, bolj sem hvaležen za dar vere. Marija mi je vzor in duhovna voditeljica vere. Verovala je, kljub temu da ni vsega razumela in vedela v naprej. Zato tudi tebe, ki spremljaš to razmišljanje, vprašam: Si že kdaj pomislil, kako velik dar je v tvojem življenju vera? Povabi Marijo na pot svoje vere, hodimo z njo pot naše vere; ne samo da bo lepa, ampak bo to zagotovilo prave smeri našega življenja. Ne pozabi: Blagor ti, ki veruješ.

Tadej Linasi