Te dni se je od nas poslovila družina iz Ukrajine, ki se je zaradi vojne zatekla v Slovenijo. Bivanje v hiši sta jim nudila zakonca v Starem trgu.
Spominjamo se dneva, ko smo na oknu hiše zagledali ukrajinsko zastavo. Pritegnila je pozornost, in ko smo poizvedeli, kdo tam živi, smo ugotovili, da je to družina – skupina žena in otrok iz Ukrajine.

Nekateri prijazni domačini so pri njih že potrkali na vrata in jim ponudili roko pomoči. Kmalu zatem tudi mi. Težko je opisati vzdušje, ko smo stopili skozi vrata … V varnem zavetju hišice v državici, kjer – Bogu hvala – še živimo v miru, je v zraku visela nekakšna negotovost. Sprejem starejše žene je bil gostoljuben in prijazen, le nasmeha ni bilo na njenem obrazu. Vstopili smo. V hiši sta nas prav tako gostoljubno pričakali še njeni dve hčerki z otroki ter tašča ene od hčera. Pripovedovale so o svoji stiski zaradi odhoda od doma. Kljub jezikovnim oviram smo se nekako uspeli razumeti. Povedale so, da sta v Ukrajini ostala moža obeh hčera in tudi starejši sin ene od njih. Z nami so delile bolečino zaradi razhoda od njih ter nenehnega strahu, ali bo z njimi vse v redu, saj so se napadi na njihov kraj v Ukrajini pogosto vršili.
Preko socialnih omrežij so spremljale novice iz Ukrajine in nam večkrat pokazale žalostne posnetke domačinov ob napadih na njihov domači kraj. Med nami se je stkalo pristno prijateljstvo. Družili smo se tako pri njih doma kot tudi v okviru romanj, Pastirjevih RadŽivimov ter pri mašah in drugih pastoralnih dogodkih.
Ker je del družine teh žena ostal v Ukrajini, so se obe babici in ena od hčera z otroki odločile, da se bodo vrnile v svojo domovino. Kljub vojni, kljub strahu … kljub temu, da jih tam čakajo ruševine in negotovost zaradi napadov na mesto, v katerem živijo. Slovo je bilo ganljivo. Poslovili smo se … ampak samo na zunaj. V srcu ostajamo povezani. In tudi preko socialnih omrežij. 🙂
Molimo zanje, molimo za mir, za končanje nesmiselne vojne. Hkrati pa obudimo hvaležnost, da lahko živimo v miru in bodimo prinašalci miru v vsakdanjem življenju tudi mi.
s. Majda Štaher