Leto molitve – 2024

Papež Frančišek je po letu, posvečenem premišljevanju dokumentov in preučevanju sadov drugega vatikanskega koncila, predlagal, da bi leto 2024 označili kot leto, posvečeno molitvi. V pripravah na jubilej smo povabljeni, da pripravimo pobude, ki bodo ljudi spominjale na osrednjo vlogo tako individualne molitve kot molitve v skupnosti.

Tako je nastala ideja o tedenskih »požirkih« molitve. Gre za premišljevanja o različnih molitvah, ki bodo naslonjena na nedeljsko Božjo besedo in objavljene na naši spletni strani.

14. 4. 2024

Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« (Lk 24,36)

Pozdrav miru pri maši nima značaja sprave ne odpuščanja grehov, marveč ima namen izraziti mir, občestvo in ljubezen, preden prejmemo sveto obhajilo. Vir pravega miru je Bog, razumevanje z bližnjim pa je predpogoj za to milost in s tem predpogoj za srečanje s Kristusom v obhajilu. (Zakrament odrešenja 71)

Jezus je stopil v sredo med svoje učence z namenom, da bi bil med njimi navzoč in bi utrdil njihovo vero. Pozdrav miru je v Stari zavezi velikokrat omenjen, pa tudi pri Luku ga večkrat srečamo, začenši pri rojstvu Jezusa, Kneza miru. (sv. Beda Častitljivi)

Obhajilo ni samo združenje s Kristusom, ampak tudi z vsemi brati in sestrami v Kristusu. S to gesto ozavestimo, da smo poklicani prinašati Kristusov mir bližnjim in deliti skrbi drugih. Pri uvodih v pozdrav miru poudarimo zavest, da naš mir prihaja od Vstalega, ki pravi: »Mir vam bodi.« (SMP)

Mir. Glede na situacijo v svetu, glede na vso tehnologijo in digitalizacijo, glede na vse količine informacij, ki pljuskajo v nas dan na dan, smo nemirni. Vsi hrepenimo po miru. Mir najdem ob sočloveku, v skupnosti, v naravi, v pesmi, v svojem srcu … ob Jezusu, ki kliče: “Mir vam bodi.”

7. 4. 2024

Blagor tistim, ki niso videli in so verovali! (Jn 20,29)

Izpoved vere: Nicejsko-carigrajsko veroizpoved molimo ob nedeljah in praznikih pri sveti maši. Apostolsko veroizpoved molimo pred molitvijo rožnega venca.

Verujem, tudi če vsi kričijo, naj ne verujem, ker sem svojo vero utemeljil v svojem Bogu, ki se ne spreminja, na mojem Bogu, ki je ljubezen.Verujem, čeprav je vse videti mrtvo. Verujem, četudi kdaj izgubim vso voljo do življenja. Verujem, ker sem postavil svoje življenje na resničnih besedah, na prijateljskih besedah, na besedah mojega Boga. Verujem, četudi vse nasprotuje tvojemu obstoju. Verujem, tudi če čutim le žalost, saj kristjan, ki ima Gospoda za prijatelja, ne ostaja v dvomu, ampak nadaljuje v veri. Verujem, četudi vidim ljudi ubijati. Verujem, tudi če vidim otroke jokati, saj sem se naučil gotovosti, da On prihaja na srečanje z nami v najbolj težkih urah, s svojo ljubeznijo in svojo lučjo. Verujem … a povečaj mojo vero. (Tomaž Kavčič)

Tomaž je videl in se dotaknil človeka, izpovedal pa je svojo vero v Boga, ki ga ni niti videl niti se ga ni dotaknil. To, kar pa je videl in česar se je dotaknil, ga je pripeljalo do tega, da je veroval, v kar je do tedaj dvomil. (sv. Avguštin)

Moja vera se je vnela v družini. Zagorela je ob papeževem obisku. Poglobila se je v skupini mladih. Namnožila se je ob ustvarjanju družine. Moja vera je marsikdaj šibka. Vendar mi prav vera pomaga preživeti stiske. Vera mi prinaša upanje v stiski in moč za vsak nov korak. Verujem, pomagaj moji neveri.

31. 3. 2024 (Velika noč)

Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. (Jn 20,8)

Zahvaljevanje je značilno za molitev Cerkve, ki v obhajanju evharistije razodeva in bolj postaja to, kar je. Kristus namreč v delu odrešenja osvobaja stvarstvo greha in smrti, da bi ga znova posvetil in storil, da se vrne k Očetu, v njegovo slavo. Zahvaljevanje udov skrivnostnega telesa je deležnost pri zahvaljevanju njihove glave. (KKC 2637)

Kot sončni žarki spomladi pripravijo očesca na vejah dreves, da vzbrstijo in se odprejo, tako izžarevanje, ki izhaja iz Kristusovega vstajenja, daje moč in pomen vsakemu človeškemu upanju, vsakemu pričakovanju, hrepenenju, načrtu. Zato se vse vesoljstvo danes veseli, ko je pritegnjeno v pomlad človeštva, ki je postalo posrednik neme hvalnice stvarstva. Velikonočna aleluja, ki odmeva v Cerkvi, ki potuje po svetu, izraža tiho radovanje vesoljstva in predvsem hrepenenje vsake človeške duše, ki je iskreno odprta za Boga, še več, ki je hvaležna za njegovo neskončno dobroto, lepoto in resnico. (papež Benedikt XVI.)

Jezus, večni Bog, zahvaljujem se ti za tvoje neizmerne dobrote in milosti. Naj bo vsak utrip mojega srca nova hvalnica tebi, o Bog. Vsaka kapljica moje krvi naj teče zate, Gospod; moja duša je ena sama hvalnica tvojega usmiljenja. Ljubim te, o Bog, zaradi tebe samega. (s. Faustina)

Gospod, danes se ti zahvaljujem, da imam življenje. Umrl si zame, ampak Ti živiš! In jaz v Tebi. Aleluja!

24. 3. 2024

Hozána! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! (Mr 11,9)

Posebno moč ima molitev za druge, zlasti občestvena molitev, ki nas kristjane povezuje med seboj in včasih dela čudeže.

Uči se zlasti moliti za vse ljudi, to je za vse telo, za vse ude tvoje matere. V tem je znamenje vzajemne ljubezni. Ako prosiš le za sebe, moliš le za svoje koristi. In če vsakdo moli le zase, je milost uslišanja le v sorazmerju do več ali manj vrednega posameznika. Če pa posamezniki molijo za vse druge, tedaj vsi molijo za vsakega in korist je večja.
Naj končam: če moliš le zase, moliš sicer zase, toda sam. Če pa moliš za vse, bodo molili zate vsi, ker si ti v vseh. Povračilo bo torej veliko, ker prošnje vseh dosežejo za vsakega vse, ker prosi vse ljudstvo. Pri vsem tem pa ni nikake predrznosti v prošnji, temveč velika mera ponižnosti in obilnih sadov. (sv. Ambrož)

Večrat me nagovarja citat: “Kjer sta dva ali so trije zbrani, tam sem v sredi med njimi.” Na drugi strani pa v tem postnem času odmeva tudi: “Pojdi v svojo sobo …”
Jezus je šel med ljudi, a je molil tudi na samem. Za vsako večjo stvar se je zatekel k Očetu. Naučil nas je najlepšo vsevključujočo in občestveno molitev “Oče naš”. Lahko bi rekel “Oče moj”, ampak je z razlogom vključil nas vse. Učenci so skupaj molili – v Jezusovem imenu – in dogajali so se čudeži. Če bomo skupaj molili, se bodo dogajali premiki.

17. 3. 2024

Gospod, radi bi videli Jezusa. (Jn 12,21b)

Pričevanjska molitev

Tistim, ki tudi danes želijo videti Jezusa, vsem, ki iščejo Božje obličje, tistim, ki so kot otroci imeli verouk, a vere niso poglobili, vsem tistim, ki še niso osebno srečali Jezusa … vsem tem lahko ponudimo tri stvari: evangelij, križec in pričevanje naše vere, sicer revne, a iskrene. Evangelij, ker lahko tam srečamo Jezusa, mu prisluhnemo, ga spoznamo. Križec kot znamenje Jezusove ljubezni, saj je dal za nas samega sebe. In zatem vera, ki se izrazi s preprostimi dejanji bratske ljubezni, predvsem pa v skladnosti življenja med tem, kar rečemo in živimo. Evangelij, križec in pričevanje. (papež Frančišek)

Vera brez del je mrtva. Pa želim ljudem zares pokazati, da živim z Jezusom, da mi vera predstavlja ne le vrednoto, ampak predvsem odnos? Ljubim Boga in bližnjega kot samega sebe? Ali ljudje okoli mene to opazijo, občutijo, izkusijo? Bog, daj, da bo moja vera živa, da bo moje pričevanje navdušujoče, da bo moj pogled segel od tebe do src ljudi.

10. 3. 2024

Gorje mi, če se te ne bom spominjal. (Ps 137)

Maša je molitev sama po sebi. Je pa vmes pomenljiva molitev nas vseh: “GOSPOD, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.”

Zdravnik, kolikor je to od njega odvisno, pride, da ozdravi bolnika. Če kdo ne upošteva zdravnikovih navodil, si sam škodi. Zveličar je prišel na svet … Če ne želiš, da te reši, boš sodil samega sebe. Bog obsoja tvoje grehe, in če jih obsodiš tudi ti, se pridružiš Bogu … Ko ti postane žal za to, kar si storil, tedaj se začenjajo tvoja dobra dela, saj si obsodil svoja slaba dejanja. Dobra dela se začnejo s priznanjem slabih dejanj. (sveti Avguštin)

Gospod me vabi k sebi. Vabi, da mu zaupam in da se ga pri vsaki maši oklenem. On je prišel, da imam življenje in da ga imam v obilju. Želi, da se ravnam po resnici in pridem k luči. On je pot, resnica, življenje. On je Luč. Ne sodi me, privošči mi večno življenje. On je bil obsojen in pri vsaki maši znova je razlomljen zame. Verujem?

3. 3. 2024

Gorečnost za tvojo hišo me použiva. (Jn 2,17b)

Darovanjska molitev je prisotna že vse od začetka sveta. Spomnimo se Abela, Abrahama, Mojzesa … In opravljena je lahko v templju ali v srcu.

Izročitev Materi Božji: “O Gospa moja, o Mati moja, tebi se vsega darujem, in da se ti vdanega izkažem, ti danes posvetim svoje oči, svoja ušesa, svoja usta, svoje srce in sebe popolnoma vsega. Ker sem torej tvoj, o dobra Mati, varuj me in brani me kakor svojo last in posest. Amen.”

Premišljujem, komu vse se darujem in koliko je v tem darovanja Bogu. Kje se oklepam svojih zmožnosti in vrlin, kje pa mu dejansko darujem svoje talente? Kje se zanašam nase in kje ga vabim k sebi? Gorečnost je smerokaz do Boga. Ne mlačen, bodi vroč … sicer te izpljunem, nam pravi!

25. 2. 2024

Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte! (Mr 9,7c)

Molitev v tišini pomeni poslušati Boga, ne sebe in svojih skrbi. V tišino vstopa Sveti Duh, ki nam govori, če mu le odpremo srce.

Poslušanje je začetek molitve. To, kar poslušamo, je glas Boga, ki ne zavaja in se ne pusti zavajati. V tišini srca spregovori Bog; pustimo mu, naj nas napolni, šele nato spregovorimo mi sami. Pogosto izrekamo besede brez usmiljenja. Te prihajajo od nas, iz našega srca, ne od Boga, ki govori po nas. Želim, da svoj čas preživljate v samoti z Jezusom. To ne pomeni, da s svojimi lastnimi mislimi obsedite v samoti. Nasprotno, celo sredi dela in med ljudmi lahko prepoznate Njegovo navzočnost. To pomeni, da se zavedate, da vam je blizu, da vas ljubi, da ste mu dragoceni, da je zaljubljen v vas. Če se tega zavedate, se boste povsod počutili dobro; sposobni se boste soočiti z vsakim neuspehom, z vsakim ponižanjem, vsakim trpljenjem, če boste spoznali Jezusovo osebno ljubezen do vas in svojo Njega. (mati Terezija)

Tišina mi pomaga, da se osredotočim na bistveno. Odpira mi ušesa bolj kot usta. Vzpostavi se “zveza”, ki omogoča, da dobim kakšen nov uvid, navodilo, preblisk. Premakne me iz cone udobja in me popelje višje in globlje. Zaslišim Glas. In sad tišine? Mir in upanje, pravi mati Terezija. Vredno je.

18. 2. 2024

Spreobrnite se in vérujte evangeliju! (Mr 1,15b)

Molimo s Svetim pismom. Sveto pismo je obsežna zbirka knjig, ki jo lahko beremo na veliko različnih načinov. Sveto pismo je treba brati in razlagati s pomočjo Svetega Duha in pod vodstvom cerkvenega učiteljstva, nam pravi Katekizem katoliške Cerkve.

Molitev s Svetim pismom je za kristjana bistvena in mu pomaga še bolj slišati Njegove besede. To, da preberem odlomek iz Svetega pisma, ki pritegne mojo pozornost, in ga uporabim kot način molitve, o njem premišljujem čez dan, si o njem postavljam vprašanja, so načini, kako lahko spodbujam svojo biblično duhovnost. Navidez je to navadno branje. S svojim branjem “odpiramo besede”, ki so polne Svetega Duha in tako skupaj z istim Duhom kličemo k Očetu. Besede, ki z izgovarjanjem postajajo naše, pa nam v naše telo in zavest prinašajo Boga.
Krščanska vera seveda ni “religija knjige”, ampak je religija “božje besede”, ki ni zapisana in nema beseda, marveč učlovečena in živa Beseda”. (sveti Bernard iz Clairvauxa)

Sveto pismo je kot pismo Prijatelja, ki si je vzel čas, zapisal pomembnosti in mi preko papirja pripoveduje te stvari. Običajno ob branju potrebujem osredotočenost in mir. Berem počasi, tudi večkrat. Ne iščem posebnih stvari, ampak poslušam Božjo besedo ter čakam, da mi spregovori. Tu in tam si prepišem pomemben stavek. In zapišem svoj odmev. Pismo včasih zahteva odgovor, mar ne?

11. 2. 2024

Blagor tistemu, ki mu je pregreha odvzeta, ki so mu grehi odpuščeni. (Ps 32)

Zakrament odpuščanja je znamenje sprave z Bogom in z občestvom. Molitev za pripravo na spoved vsebuje zaupanje v Boga, ponižno priznanje svojih temin in odločitev, da bom zaživel kot pravi kristjan = Kristusov sledilec.

“Hči, ko prihajaš k sveti spovedi, se vsa potopi z velikim zaupanjem v moje usmiljenje, da bom lahko na tvojo dušo izlil vse obilje milosti. Ko prihajaš k spovedi, vedi, da jaz sam čakam nate v spovednici. Samo skrivam se za duhovnikom, vendar v duši sam delujem. Tu se beda duše srečuje z Božjim usmiljenjem. Povej ljudem, da iz tega izvira usmiljenja lahko zajemajo milosti samo s posodo zaupanja. Če bo njihovo zaupanje veliko, moja radodarnost ne bo imela meja. Potoki moje milosti preplavljajo ponižne duše. Ošabni so vedno v uboštvu in bedi, ker se moja milost od njih obrača k ponižnim.” (Besede Gospoda Jezusa sestri Favstini o spovedi)

Spoved ni nekaj, čemur se je treba izogniti. Spoved je prostor, ko se izročim Bogu in ga kličem na pomoč. Kot ga je prosil gobavec danes v evangeliju. Spoved očiščuje, me ne zapira vase in v moj greh, ampak mi daje mesto v občestvu. Vabi me v svetlobo in Življenje.

4. 2. 2024

Dobro je prepevati našemu Bogu, prijeten je ta spev in prav je, da hvalimo Gospoda. (Ps 147)

Slavljenje je ena od pogostih oblik molitve, ki jo velikokrat omenja tudi Stara zaveza. Kdor poje, dvakrat moli. Prepevanje Bogu dviga duha in ima moč spreminjati srca.

Prepričan sem, da obstaja intimna povezanost med slavljenjem in evangelizacijo. Cilj evangelizacije je ustvarjanje in rast Božjih slavilcev. Evangelizacija je torej proces pridobivanja in usposabljanja slavilcev, ki bodo Boga častili v duhu in resnici. Slavljenje pa nam prinaša motivacijo za evangelizacijo. V nas zbuja željo, da bi drugim pripovedovali o Jezusu. Rezultat Izaijeve izkušnje mogočnega slavljenja serafov (Iz 6,1-8) je bil njegov odgovor: »Tukaj sem, pošlji mene!« Pravo slavljenje nas vedno vodi v pričevanje. (M. Mivšek)

Slavilna molitev dviga potrte. Slavljenje pomaga pri bolezni – telesa in duše. Z dviganjem rok se odmikam od sebe in grem bližje k Njemu. Ko slavim, se spreminjam, očiščujem in počasi postajam boljši človek. Slavljenje me postavi na noge in opremi za pot. Tolikokrat se je to že zgodilo, da lahko o tem pričujem.

28. 1. 2024

O da bi danes poslušali Božje besede! (Ps 95)

Kontemplativna molitev gre takole: »Jaz zrem Njega in On zre mene!« V ljubeči kontemplaciji, ki je značilna za najintimnejšo molitev, niso potrebne mnoge besede: dovolj je pogled, dovolj je prepričanje, da je naše življenje obdano z veliko in zvesto Ljubeznijo, od katere nas nikoli ne bo moglo nič ločiti.

Biti kontemplativen ni odvisno od oči, temveč od srca. Molitev očiščuje srce in s tem zjasni tudi pogled, tako da omogoči dojeti stvarnost z drugega zornega kota. Katekizem to preobrazbo srca z molitvijo opisuje z navajanjem znanega pričevanja svetega arškega župnika: »Kontemplacija je pogled vere, uprt v Jezusa. ‘Jaz zrem Njega in On zre mene,’ je rekel svojemu svetemu župniku kmet iz Arsa, ko je molil pred tabernakljem. Luč Jezusovega pogleda razsvetli oči našega srca; ta luč nas uči vse gledati v luči njegove resnice in njegovega sočutja do vseh ljudi« (Katekizem katoliške Cerkve, 2715).

Zrenje podobe Boga zahteva od mene prostor in čas. Potrebujem tišino. Dvignem pogled in čakam. Odprem srce in molčim. Gledam, skušam predajati in izročati … v tišini. Kličem Ga in čakam. On pa trka, da odprem. Slišim? Vstopi. Mu dovolim govoriti? Poslušam. Pripoveduje mi mojo zgodbo. Kot jo je slišal Šasta od Aslana (op. a.: Zgodbe iz Narnije – Konj in njegov deček).

21. 1. 2024

Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi! (Mr 1,17)

Moliti za druge. Krščanska molitev za druge pomeni, da se pridružimo Jezusovemu posredovanju za druge kristjane in izgubljene ter prosimo Boga Očeta, da poteši njihove potrebe po Svetem Duhu v skladu z Njegovo voljo.

Vidim namreč, da si ljudje v sedanjem življenju za vse bolj prizadevajo kot za molitev. Vsak je zaverovan v tisto, kar ima v rokah. Pozablja na molitveno dejavnost, misleč, da je čas, posvečen Bogu, izguba glede na nalogo, ki si jo je zadal. Molitev opušča in se zanaša le na svoje roke … pozablja pa na Njega, ki mu je roke dal. (sv. Gregor Niški)

Tu sem, moje roke porabi … pravi pesem. Moje roke lahko mahajo ali mahnejo. Lahko božajo ali uničujejo. Lahko delajo ali jih držim križem. Lahko slavijo, blagoslavljajo ali z njimi molim. Lahko jih položim nate in molim zate. Lahko jih sklenem in molim za drugega. Kaj izberem?

14. 1. 2024

Ali ne veste, da so vaša telesa udje Kristusovega telesa? (1 Kor 6)

Molimo s telesom. V svoji globini smo že od krsta v stalnem notranjem stiku z Bogom. Križ pa je zunanje znamenje vere. Ko naredimo znamenje križa, posvetimo Bogu svoje misli, besede in dejanja

Poglejte na križ in videli boste Jezusovo sklonjeno glavo, da bi vas poljubil, njegove iztegnjene roke, da bi vas objel, odprto srce, da bi vas sprejel, da bi vas obdal s svojo ljubeznijo. Ker vemo, da je bil križ njegova velika ljubezen za vas in zame, sprejmimo njegov križ z vsem, kar nam želi dati. Z veseljem darujmo vse, kar bi želel vzeti, kajti po tem bodo ljudje spoznali, da smo njegovi učenci, da pripadamo Jezusu, da je delo, ki ga opravljate vi, jaz in vsi bratje in sestre, le naša udejanjena ljubezen …

Vera je Božji dar. Brez nje ne bi bilo življenja. Če hoče biti naše telo plodovito, če hoče biti v celoti za Boga in če hoče biti lepo, potem mora biti zgrajeno na veri – veri v Kristusa, ki je rekel: »Bil sem lačen, bil sem nag, bil sem bolan in brez doma, in ste mi postregli.« Naše delo je osnovano na teh Kristusovih besedah. (sv. mati Terezija)

Spominjam se redovnice, ki nam je simbolično razlagala znamenje križa. Najprej malega (čelo, brada in srce), ko izročam misli, besede in dejanja; kakor tudi velikega (čelo, srce, rama dlje in rama bližje roki), ko me simbolno objame Oče z vrha, Sin z dna (križa) in na koncu okoli in okoli ram še Sveti Duh. Spominjam se kaplana, ob katerem smo skupaj raziskovali različne drže pri maši; naredi mali križ ob kropilniku, velik križ pri blagoslovu ob koncu maše, vstani in naredi mali križ pri evangeliju. Spominjam se otroka, ki me je prvič posnemal ob klečanju. Spominjam se tudi časa, ko smo vstopili v cerkev in namesto blagoslovljene vode našli razkužilo … Telo pomni. In telo moli. Dar je, da lahko molim s telesom.

7. 1. 2024

Zajemite vode iz studencev odrešenja. (Iz 41)

Krstna molitev se prične takole: Gospod Bog, po zakramentalnih znamenjih čudovito učinkuje tvoja nevidna moč. Na različne načine si pripravil vodo, da bi izražala krstno milost.

»Evangelij današnjega bogoslužja nam prestavlja prizor, s katerim se začenja Jezusovo javno življenje. Postavi se v vrsto z ljudstvom, da bi od Janeza prejel krst. Jezus je z nami grešniki delil usodo, spustil se je k nam. V reko se je spustil kot v ranjeno zgodovino človeštva. Potopil se je v naše vode, da bi jih ozdravil. Potopil se je z nami in med nami. Ne gre sam, niti ne s skupino izbrancev in privilegirancev. Ne, gre z ljudstvom. Pripada temu ljudstvu in gre z ljudstvom, da bi se dal s tem ponižnim ljudstvom krstiti.« (papež Frančišek)

Svojega krsta se ne spominjam, poznam pa datum. Ohranjene so fotografije, pripovedi, anekdote. Spomin na krst pa je zapisan v meni. Vsakič, ko živim dobroto. Vedno, ko stopim naproti drugemu. Vselej, ko zajemam iz izvira zakramentov, Božje besede in molitve. Ko ponavljam obljubo, izrečeno ob krstu, potrjujem svojo vero. Božji otrok sem! In praznujem lahko tudi krstni dan.

31. 12. 2023

Gospod se spominja svoje zaveze. (Ps 105)

Pri taizéjskih molitvah se prepletajo taizéjski spevi, Božja beseda in tišina.

“Mislim da od svoje mladosti naprej nisem nikdar izgubil občutka, da je življenje v skupnosti lahko znak, da je Bog ljubezen in samo ljubezen. Počasi je v meni raslo prepričanje, da je nujno ustvariti skupnost ljudi, ki bodo odločeni darovati celo življenje in ki bodo vedno poskušali razumeti drug drugega ter živeti v spravi; skupnost, kjer bosta dobrota srca in preprostost v središču vsega.”

»Prav v globini človeškega bitja leži hrepenenje po prisotnosti, tiha želja po skupnosti. Nikoli ne pozabimo, da je to tiho hrepenenje po Bogu že začetek vere.«

(brat Roger, ustanovitelj skupnosti)

Taizejska molitev me spremlja že od mojega prvega novoletnega srečanja mladih na Dunaju. Letos mi je neverjetno, da je to srečanje gostila Ljubljana. Utrinki miru in pesmi, ki prihaja iz Stožic, me bezajo iz mojega vsakodnevnega beganja sem ter tja. Pritegujejo me nazaj – v dneve srečanj z Gospodom.