Leto molitve – 2024

Jezusova avtoriteta ni nadvlada, ampak služenje in sprejemanje; tudi neznancev, ki delajo dobro.

»Poklican sem, da na svetu postorim tisto, česar namesto mene ne more narediti noben drug, in da v svetu postanem to, kar ne more postati nihče drug. Bog me je vključil v svoj odrešenjski načrt in moj delež pri tem velikem delu je nenadomestljiv. Najsi sem bogat ali reven, ugleden in vpliven ali pa samo preprost človek – Gospod zame ve in me kliče po imenu.« (bl. J. H. Newman)

Gospod mi daje popolno svobodo odločanja in sprejemanja ter dajanja in dojemanja. Prosim za pravo pot. Gotovo On ve, kaj potrebuje od mene. Slišati in slediti pa moram jaz. Brez kazanja s prstom na druge, brez izgovorov, brez sramu. Za Teboj!

Kristus želi svoje pričevanje in služenje nadaljevati v našem prostoru in času, zato vsem krščenim daje delež pri svoji duhovniški, preroški in kraljevski službi.

Dve obliki služenja sta: »služenje, ki služi« in »služenje, ki služi sebi«. In slednjega se moramo varovati. Vsi smo poklicani in spodbujeni s strani Jezusa, da iz ljubezni poskrbimo drug za drugega, ne da bi pri tem gledali okoli sebe, kaj bližnji dela ali ne dela. Varovati se moramo pogleda, ki obsoja, in se opogumljati k pogledu, ki spreminja, h kateremu nas tudi vabi Jezus. (papež Frančišek)

Velike reči je Gospod že storil zame. Živim življenje. Pa živim tudi svojo duhovniško, preroško in kraljevsko službo, ki me spremlja od krsta naprej? Velikokrat živim brez belega oblačila, v bedi vsakdanjega obsojanja, trepetanja in primerjanja. Gospod, pomagaj mi dvigniti glavo in služiti v vsej svoji poklicanosti.

Mogoče je poznati vse zapovedi, vse prerokbe, vse verske resnice, a če vse to ni udejanjeno, če se ne pretvori v dela, ne služi ničemur.

»Na svetu je polno kristjanov, ki pogosto molijo z besedami naše veroizpovedi, a le-te zelo redko udejanjajo. So pa tudi taki, ki ne poznajo nauka, a imajo veliko vero. Zanje lahko najdemo zglede v evangeliju. Med njimi je Kanaanka, ki s svojo vero doseže ozdravitev hčerke, ki je bila žrtev obsedenosti. Samarijanka, ki odpre srce, ker ni srečala abstraktnih resnic, temveč Jezusa Kristusa. In slepi, ki ga je Jezus ozdravil in so ga farizeji ter pismouki nato zasliševali, on pa preprosto poklekne in časti tistega, ki ga je ozdravil. Ti trije kažejo, kako sta vera in pričevanje neločljiva. Vera je srečanje z Jezusom Kristusom, z Bogom. Tu se rodi in te nato pripelje v pričevanje. Apostol želi reči to: vera brez del, vera, ki te ne zajame, ki te ne pripelje v pričevanje, ni vera. So besede in nič več kot besede.« (papež Frančišek)

»Kaj pa vi pravite, kdo sem?« odmeva danes v evangeliju …
Pravim ti Prijatelj. Vem, da si moj zaveznik, moja skala, upodabljavec in rešitelj. Hrepenim po stiku, gradim odnose, iščem poti do ljudi in skušam Te kar najbolje oznanjati. Velikokrat je to iskreno deljenje ljubezni, nemalokrat pa tudi sebično iskanje potrditve. Gospod, naj s srcem gradim, pričujem in pokažem, da si moj zaveznik. Vzeti križ in iti za Njim … ja, je teža, ki pa prinaša veselje, upanje in prebuja vero.

Pripeljati drugega k Jezusu je misijonska razsežnost našega verovanja, živa evangelizacija.
»Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!«

Ta evangelij govori tudi o nas. Pogosto smo upognjeni vase in zaprti, ustvarjamo mnoge nedostopne in negostoljubne otoke. Včasih celo najosnovnejši človeški odnosi ustvarjajo stvarnosti, ki so nezmožne vzajemne odprtosti: zaprt par, zaprta družina, zaprta skupina, zaprta župnija, zaprta domovina … To ni od Boga. To je od nas. To je naš greh.
Na začetku našega krščanskega življenja, pri krstu, pa je ravno tista Jezusova gesta in so ravno tiste njegove besede: Efatá! Odpri se! Čudež je bil narejen: ozdravljeni smo bili gluhote egoizma, neme zaprtosti in greha, postavljeni smo bili v družino Cerkve. Moremo poslušati Boga, ki nam govori in sporoča svojo Besedo vsem, ki je niso nikoli slišali, ali tistemu, ki jo je pozabil in pokopal pod bodičevje skrbi in prevare sveta.
(papež Frančišek)

“Slep je namreč, kdor ne pozna luči premišljevanja nebeških reči,
kdor v temi sedanjega življenja ne ve, kam bi usmeril svoje korake,
ker ne vidi in ne ljubi prihodnje luči.”
– sv. Gregor Veliki

Gledam prizor gluhonemega. Prijeli so ga za roko in ga peljali k Jezusu. Ni razumel. Tudi oni najbrž niso bili prepričani, kako mu bo to koristilo. Kakšno veselje in presenečenje je moralo biti zanj in za navzoče … Če ga ne bi privedli k Jezusu, bi vse življenje ostal gluh in nem.
S strahom primem drugega za roko in ga vodim k Jezusu. Velikokrat z velikim dvomom v srcu spregovorim, pričujem in vabim. Kako pomembno je druge pripeljati k Jezusu! On nam korak za korakom odpira ušesa in razvezuje jezik.

Pravíčnost je načelo, ki naj bi predstavljalo pravico, v kateri vsak dobi tisto, kar mu pripada. Hinavščina (gr. hypokrysis – igranje vloge) je, ko zaradi ugleda, karierizma ali česa podobnega gradimo lažni videz, s katerim pa se v srcu sploh ne strinjamo. Hinavščina je ne samo izgovorjena, temveč živeta laž.

Ni naloga pastirjev Cerkve, da bi neposredno posegali v politično zgradbo in v organizacijo družbenega življenja. Ta naloga spada k poklicanosti vernih laikov, ki iz svoje lastne pobude sodelujejo s svojimi sodržavljani. Socialno delovanje more vključevati mnoštvo (pluralnost) konkretnih poti. Vselej bo imelo pred očmi skupni blagor in se skladalo z evangeljskim oznanilom in z učenjem Cerkve. Naloga vernih laikov je, da s krščansko vnemo vnašajo življenje v zemeljske stvarnosti in v njih delujejo kot delavci za mir in pravičnost. (KKC 2442)

Živeti, kakor želi Jezus, v tem sekulariziranem svetu? Na eni strani je to svet, poln nasprotij in postmodernističnih idej, na drugi strani pa izkrivljenega ali rigoroznega pogleda na rituale, obrede in tradicijo. Zakaj moram hinavsko slediti črki postave (tradiciji), ki mi jo narekuje drugi? Zakaj ni prepoznana moja vera in moje srce, ki bije za vsakega posameznika, ne glede na njegovo opredelitev do ritualov, vere, politične pripadnosti in kar je še takega? Je več tradicija ali v meni delujoča Božja beseda?

Maziljenje je obredno dejanje polivanja dišavnega olja po glavi ali celotnem telesu osebe.

Pojem maziljenja nakazuje, da ni nobene razdalje med Sinom in Duhom. Kakor namreč med površino telesa in maziljenjem z oljem ne razum ne čutenje ne zaznata nič vmesnega, tako je neposreden tudi Sinov stik z Duhom; tako da je nujno, da tisti, ki naj po veri naveže stik s Sinom, sreča po stiku najprej olje. Dejansko ni nobenega delčka, ki bi bil brez Svetega Duha. Zato tisti, ki sprejmejo Sinovo gospostvo, le-to izpovejo v Svetem Duhu, saj Duh prihaja od vsepovsod naproti tistim, ki se bližajo po veri. (sv. Gregor iz Nise)

Mnogo stvari v veri doživljamo obredno. Maziljenje je del krsta, pa tudi mnogih drugih zakramentov. Korak za korakom smo tako z vsem svojim bitjem vpeti v Svetega Duha. Izkoristimo njegove moči, njegove sedmere darove in vse spremljajoče sadove: potrpežljivost, blagost, krotkost, samoobvladovanje, ljubezen, mir …

Kristjan, ki svojo lastno smrt zedinja z Jezusovo smrtjo, gleda na smrt kot na prihod h Kristusu in vstop v večno življenje.

Potem ko je Cerkev nad umirajočim kristjanom zadnjikrat izrekla besede odpuščanja Kristusove odveze (absolucije), ga zadnjikrat zapečatila z okrepčujočim maziljenjem in mu za popotnico dala Kristusa kot hrano za potovanje, mu z blagodejno gotovostjo govori: Krščanska duša, potuj s tega sveta v imenu vsemogočnega Boga Očeta, ki te je ustvaril; v imenu Jezusa Kristusa, Sina živega Boga, ki je zate trpel; v imenu Svetega Duha, ki te je posvetil. Danes naj bo tvoje mesto v Božjem miru in tvoje prebivališče pri Bogu na svetem Sionu skupaj z Božjo Materjo Marijo, svetim Jožefom in vsemi angeli in svetniki … Vrni se k svojemu Stvarniku, ki te je iz prsti naredil. Ko se poslavljaš od tega življenja, naj ti pride naproti Božja Mati Marija, angeli in vsi svetniki, … da boš gledal svojega Odrešenika iz obličja v obličje (KKC 1020).

Težko je verjeti, da imamo obljubljeno večno življenje. Težko je živeti tako, da ga dosežemo. Z lahkoto verjamemo obljubam prvooklicanega državnika, zvezdnika, voditelja, trenerja … Lahko živimo tako, da gremo za njim, ali pa tako, da hodimo z Njim, našim nevsiljivim notranjim spremljevalcem.

Priprava na molitev je kot priprava na pot. Potrebno je premisliti, spakirati in začeti usmerjeno prestavljati noge.

Ko začnemo moliti, stopi pred nas tisoč opravkov ali skrbi, ki jih imamo za nujne in naj bi jim dali prednost; znova je to trenutek resnice za srce in za njegovo prednostno ljubezen. Včasih se obrnemo h Gospodu kot zadnjemu pribežališču: toda ali v to res verujemo? Včasih vzamemo Gospoda za zaveznika, a srce je še vedno naduto. V vseh primerih nam naše pomanjkanje vere razkrije, da še nimamo razpoloženja ponižnega srca: “Brez mene ne morete ničesar storiti” (Jn 15,5). (KKC 2732)

Imej pogum reči “ne” vsemu, od česar te osvobajam. Uporabi svojo svobodo, da bi se še svobodneje in bolj osebno združila z Menoj. Naj te nič od zunaj ne zadržuje, vznemirja ali raztresa. (Jezus sestri Marie de la Trinite)

Velikokrat si želim, da me v molitvi ali pri sveti maši ne bi motilo čisto nič. Ponižno moram sprejeti dejstvo, da se življenje ne ustavi zato, da mi da prostor za molitev ali mašo. Molitev in sveta evharistija pa vedno data prostor življenju.

Vsakodnevna molitev nas ohranja pri življenju. Preprosto pomeni usmeriti misli k Bogu, svetnikom in sobivati z Njim.

Vsakodnevna molitev še ne pomeni, da smo krepostni, dokazuje pa, da se resno trudimo, da bi to postali. Nekdo je rekel: “Ne boste našli duše, ki moli vsak dan in ostaja v grehu.” Vsakdanja molitev je potrebna, da ne postanemo pobožne ničle, ki se jim posmehujejo demoni. (Marthe Robin)

Marthe Robin je bila francoska rimskokatoliška mistikinja ter ustanoviteljica skupnosti “Foyers de charité” (Ognjišče ljubezni), ki je v medsebojni ljubezni povezala duhovnike in laike. Več kot petdeset let je bila priklenjena na posteljo in živela le od evharistije. Ljudje so se čutili ob njej popolnoma sprejeti. Prejela je velik dar svetovanja ljudem.

In moj odnos do evharistije? Ni moja edina jed. Je pa gotovo moja hrana za Življenje.

Služenje je lahko molitev. Skrb za drugega je udejanjena molitev.

Služenje pomeni, da smo dostopni in se odzovemo na potrebe drugih. To lahko zahteva naše talente, vire ali trud, a služenje iz ljubezni do Boga in ljudi je najbolj radostna življenjska izkušnja, ki nam prinaša največji blagoslov. (YouVersion)

Ob Svetovnem dnevu starih staršev naredimo nekaj za objem starih staršev in ostarelih. Ne puščajmo jih samih. Njihova navzočnost v družinah in v skupnostih je dragocena, saj nam daje zavest, da delimo isto dediščino in da smo del ljudstva, v katerem se ohranjajo korenine. Ostareli nam prenašajo pripadnost svetemu Božjemu ljudstvu. Dajmo jim čast, ne prikrajšajmo se za njihovo družbo in ne prikrajšajmo jih za svojo. Ne pustimo, da bi bili zavrženi! (papež Frančišek)

Deček ima. Kruh in ribice. Deli. A kaj je tistih pet hlebov in dve ribi za množico? Veliko. Nahrani vse. Jaz imam. Moje roke, moj pogled, moj nasmeh. Moj razum, moje znanje, moje besede. Moj značaj, moja radodarnost, moja odprtost. Moji hlebi in ribe. Veliko imam. Delim?

Moliti sam zase pomeni poskrbeti zase. Se odpočiti v Bogu. Poskrbeti zase pa pomeni biti na razpolago drugim v vsej polnosti Življenja.

Vzemimo si čas za molitev v tišini. Čas je svetišče, v katerem se lahko srečamo z Bogom in se združimo z njim. Zavarujmo ta sveti kraj in trenutek srečanja s tišino. Izklopimo motilce, zaprimo vrata. (škof Maksimiljan Matjaž)

Potrebujem, da se umaknem v prostor in čas, ki sta namenjena mojemu odnosu z Bogom. To ne pomeni, da se izogibam realnosti, ampak želim na svojo realnost pogledati v luči Boga. Hrepenim po tišini, po odmiku od hitrega, dinamičnega, na trenutke ponorelega sveta. Hrepenim po srečanju z Bogom v tišini. Želim se spočiti v Njem. Vem, da od tam prihaja moč. Vem, da je tišina lahko zelo polna. Vem, da je tišina rodovitna. Vem, da je v tišini Božji glas najbolj dobro slišen. Vem, da je nekaj več … O, Božji dih prevzemi me!

Edinost je povezanost v nedeljivo celoto. Občestvo. Složnost. Vzajemnost.

Postavitev dvanajsterih je povsem razločno znamenje, da je Jezus Nazarečan imel namen zbrati občestvo zaveze. V njem naj bi razodel, da so se izpolnile obljube, ki so bile izrečene očetom in ki vedno govorijo o sklicevanju skupaj, o zedinjenju in edinosti. Jezus je izvolil dvanajstere, jih uvedel v življenjsko občestvo s seboj in jim dal deležnost pri svojem poslanstvu oznanjevanja kraljestva v besedi in dejanju (prim. Mr 6,7-13). S tem je Jezus hotel povedati, da je napočil poslednji čas, v katerem je na novo ustanovljeno Božje ljudstvo, ljudstvo dvanajsterih rodov, ki zdaj postaja njegova Cerkev in obsega vsa ljudstva. (papež Benedikt XVI.)

Edinost kristjanov je cilj, ki ga je že od samih začetkov resnično težko doseči. Do sporov je prihajalo celo med apostoli. Nagovorila me je praznična pridiga glede Petra in Pavla. Vsak svoj steber vere, eden sam, drugi ne, eden za tradicionalno, drugi za misijonsko … Nasprotujoči si osebi, a vendar današnje Cerkve brez njiju ne bi bilo. Veliko tehtanja in piljenja je najbrž bilo med njima. Kako potem ne bi bilo sporov med nami. Pa vseeno je Jezus zaupal, da bo najboljša opcija za oznanjevanje Njegovega nauka taka, da zgradi občestvo in jih pošlje v svet. Po dva in dva. Z namenom tudi svetnika “našega” časa, Cirila in Metoda, ki sta v teh krajih steber edinosti. Gremo v svet na tak način? Občestvo, nato pa akcija!

Zaupna molitev pripomore k dobremu.

Ne delaj iz smrti tragedije, ker to ni! Samo otroci, ki ne ljubijo svojih staršev, se ne veselijo srečanja z njimi. Vztrajaj v molitvi. Vztrajaj, čeprav se ti napor zdi brez pomena. Molitev vedno rodi sadove. (sv. Jožefmarija Escrivá)

Molitev, naj bo osebna ali skupna, pomeni prisluhniti svojemu srcu in odkrivati zaklad Božje ljubezni. Tomaž Špidlik to slikovito izrazi: “Zakaj ptič žvrgoli? Zato, ker je to v njegovi naravi. Narava človeškega duha pa je takšna, da moli, da se posveča temu, kar je najlepšega, torej Bogu.”

Ta poletni čas me še posebej vabi, da se Mu posvetim, da molim, da se posvečam najlepšemu.

Zmernost je nravna krepost, ki brzda privlačnost naslad (ugodja) in daje ravnotežje pri uporabi ustvarjenih dobrin. (KKC 1809)

Ne pozabi: največ ima ta, ki najmanj potrebuje. Ne ustvarjaj si potreb. (sv. Jožefmarija Escrivá)

Lepo živeti ni nič drugega kakor ljubiti Boga z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem. Stvar zmernosti je, da ohranimo za Boga celotno ljubezen, ki je ne zlomijo prav nikakršne težave, kar je stvar srčnosti; takšna ljubezen, ki služi samo Njemu, kar je stvar pravičnosti, in ki v razločevanju vseh reči skrbno bedi, da se ne bi sčasoma prikradli zvijača in laž, kar je naloga razumnosti. (sv. Avguštin)

Ne boj se, samo veruj! Tvoja vera te je rešila! Deklica vstane, ženi se ustavi krvotok. Še mnogo čudežev je opisanih v Svetem pismu in vsi slonijo na veri. Vera pride z ljubeznijo do Boga. Ljubezen do bližnjega izhaja iz ljubezni do Boga. Ne iz iskanja materialnih dobrin, človeških naslad ali užitka.

Stalna molitev izhaja iz Pavlovega naročila: “Neprenehoma molite (1 Tes 5,17)”. Ni nam bilo predpisano, da bi morali stalno delati, bedeti in se postiti; zakon za nas pa je, naj stalno molimo, pravi tudi sveti Evagrij.

Origen pravi, da brez prestanka moli tisti, ki pridruži molitev potrebnim delom in svoje delovanje molitvi. Samo tako lahko uresničimo predpis, naj molimo brez prestanka. Gre za pojmovanje celotnega življenja kot ene same molitve; pri tem pa je to, kar običajno imenujemo molitev, samo en del neprestane molitve. Ta nauk je bil na splošno sprejet tako na Vzhodu kot na Zahodu in se izraža tudi v benediktinskem geslu moli in delaj (ora et labora). (Tomàš Špidlík)

Moje delo ni ribarjenje. Moje življenje ni na čolnu. Moj čas ni prepreden s konstantnimi Jezusovimi nagovori. Pa vseeno doživljam viharje in kličem Jezusa, naj se zbudi. Sprašujem se, koliko v resnici molim “neprenehoma”, koliko pa zgolj v stiski? Je moje delo prežeto z ljubeznijo? Je moje življenje posvečeno Ljubezni? Je moj čas namenjen premišljevanju Jezusovega nauka? “Gospod Jezus Kristus, usmili se mene, grešnika.”

Kdor je ponižen, se ne čudi zaradi svoje (duhovne) revščine, ta revščina ga nagiba k večjemu zaupanju, k trdnemu vztrajanju v stanovitnosti. (KKC 2733)

Kot se ponižno seme razvija v zemlji, tako Beseda z Božjo močjo deluje v srcu tistega, ki jo posluša. Bog je zaupal svojo besedo naši zemlji, to pomeni vsakemu med nami z našo konkretno človeškostjo. Če je ta Beseda sprejeta, zagotovo rodi svoje sadove, saj Bog sam spodbudi njeno klitje in rast po poteh, ki jih ne moremo vedno preveriti, in na način, ki ga ne poznamo. Vse to nam daje razumeti, da je vedno Bog tisti, ki daje rast svojemu kraljestvu, človek pa je njegov ponižni delavec, ki opazuje in se veseli ob Božjem stvariteljskem delovanju ter potrpežljivo čaka na sadove. (papež Frančišek)

Ponižnost ni enako kot ponižanje ali poniževanje. Velikokrat ima ponižnost negativen prizvok in se nam zdi, da jo moramo potiskati na stran, da bomo močni. Ni močan, kdor zaupa v človeka, ampak tisti, ki ponižno zaupa v Boga. Kdor se ponižuje, bo povišan. Že Marija je dejala: “Glej, dekla sem Gospodova …”

Občestvena molitev združuje brate in sestre v Kristusu v skupni molitvi za različne potrebe.

Občestvena duhovnost pomeni pogled srca, ki ga nosi skrivnost Presvete Trojice, ki prebiva v nas in katere sij je zajet tudi v obrazih bratov in sester, ki so poleg nas. Občestvena duhovnost pomeni sposobnost, da občutim brata po veri v globoki edinosti skrivnostnega Telesa, torej kot nekoga, ki je z menoj povezan, da potem znam z njim deliti njegovo veselje in njegovo trpljenje, da lahko uvidim njegove želje in poskrbim za njegove potrebe, da mu lahko poklonim pravo in globoko prijateljstvo…

Občestvena duhovnost pomeni znati napraviti prostor bratu s tem, da nosimo bremena drug drugemu (Gal 6,2) ter zavračamo sebične težnje, ki neprestano prežijo na nas in povzročajo tekmovalnost, karierizem, nezaupanje in nevoščljivost. Okoli oltarja se namreč zbirajo možje in žene različnih rodov, jezikov in narodov, ki prejemajo isto telo in isto kri evharističnega Jezusa in tako postajajo po njegovi krvi resnični bratje in sestre. Ta vez bratstva in sestrinstva je močnejša od družinskih ali rodovnih vezi. (Janez Pavel II.)

Nedeljski počitek je dejanje vere in upanja. Ni vedno preprosto, da se ustavimo in za trenutek odložimo vsa nujno potrebna opravila, ki nas čakajo. Cerkev nas vabi, naj posvečujemo nedeljo, ker to resnično potrebujemo. Nedelja nam je dana, da bi znova našli Božje kraljestvo, z zagotovilom, da bo “vse drugo že še prišlo”.

Menjava dela in počitka, ki je vpisana v človeško naravo, je izraz Božje volje. (sv. papež Janez Pavel II.)

Vsak teden se Cerkev na dan, ki ga je začela imenovati Gospodov dan, spominja Njegovega vstajenja; enkrat v letu, ob največjem prazniku velike noči, se Ga posebej spominja hkrati z Njegovim blaženim trpljenjem. (2.vatikanski koncil; Konstitucija o svetem bogoslužju)

Malo za šalo, malo zares:
“Greš kdaj v nedeljo k maši?”
“Hja. Sam živim z Mašo … že okoli 7 let. Vse dni.”

Pa jaz? Kako sem z nedeljo? Znam počivati, predati delo tedna Gospodu in se veseliti Vstajenja zame – iz nedelje v nedeljo? Nedelja je čas za polnjenje baterij.

Sveta Trojica – Jezusova sveta človeška narava je pot, po kateri nas Sveti Duh uči moliti k Bogu, našemu Očetu. (KKC, 2664)

Jezus nam je odprl nebesa in nas usmeril v odnos z Bogom. On je to storil: odprl nam je odnos s Troedinim Bogom, Očetom, Sinom in Svetim Duhom. To trdi apostol Janez ob koncu uvoda v svoj evangelij: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil« (Jn 1,18). Jezus nam je razodel identiteto Boga, Očeta, Sina in Svetega Duha. Mi zares nismo vedeli, kako se lahko moli: katere besede, katera čustva in kateri jezik naj bi bili primerni za Boga. V tisti prošnji, ki so jo učenci namenili Učitelju, je vse človekovo tavanje, njegovi ponavljajoči se poskusi, pogosto neuspešni, da bi se obrnil na Stvarnika: »Gospod, nauči nas moliti.« (papež Frančišek)

Otroku je blizu Jezus, birmancu Sveti Duh, starejšim morda Oče. Vse to je troedini Bog. Vsak posebej izpoveduje vero v Očeta in Sina in Svetega Duha. Z vsakim začetkom in koncem molitve častimo Sveto Trojico. Nevede. Ponotranjeno. Z nami je. Naše krščansko življenje je tesno povezano s tremi Božjimi osebami; že začnemo ga ob krstu, kjer se sliši: “Krstim te v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.” In kot Božji otroci odkrivamo naprej to skrivnost.

Sveta birma je zakrament podaritve Duha in vključitev v misijonsko Cerkev. Sveto pismo v Apostolskih delih poroča, da so apostoli na Binkošti prejeli Svetega Duha in Njegove darove. Cerkev (pri birmi) s posebnim klicanjem prosi, naj na posinovljene otroke pride Sveti Duh z obiljem svojih darov.

Pridi, Sveti Duh, daj mi modrost,
da bom prav cenil zemeljske dobrine in hrepenel po dobroti večnega življenja.
Pridi, Sveti Duh, daj mi umnost,
da bom globoko spoznaval pomen verskih resnic.
Pridi, Sveti Duh, podpiraj me z darom sveta,
da se bom v dvomih in težavah odločal za to, kar je Božja volja.
Pridi, Sveti Duh, daj mi moč,
da premagam vse ovire na svoji življenjski poti.
Pridi, Sveti Duh, uči me, da dosežem trdno versko prepričanje. Daj, da spoznam,
kaj naj storim in kaj moram opustiti.
Pridi, Sveti Duh, daj mi pobožnost,
da bom molil s čistim in otroško preprostim srcem.
Pridi, Sveti Duh, vlij mi v srce božji strah,
da se bom iz ljubezni do Boga izogibal vsakega greha in vsake grešne priložnosti.
Pridi, Sveti Duh, napolni moje srce z ognjem Božje ljubezni.
Amen.
(prošnja za darove Sv. Duha)

Darovi Duha in sadovi Duha so dvoje različnih tematik. Dolgo se mi je zdelo, da je vse skupaj isto, saj je od Duha. Vendar če dobro premislim, je dar nekaj, kar dobim. Podarjeno mi je. Sad pa lahko zraste iz tega daru. Če mu dovolim. Če zanj skrbim. Če ga sprejmem in iz njega živim.
Ni bilo za lase privlečeno, ko je v kakšni strastni debati odmevala prava beseda ali pa je nastal molk. “Od kje mi to?” se je pojavil velik vprašaj. Odgovor: “Sveti Duh deluje!”

Ponavljajoča molitev je molitev, ki ob nenehnem ponavljanju pade v globino srca in vodi k spremembam. Pomaga nam, da lažje prebrodimo težave in negativnim občutkom ne damo prostora.

Kristjani imamo lepo možnost za vpliv na svoje notranje življenje: ponavljajoče se molitve. Takšne molitve so lahko vzkliki: “Gospod, pomagaj mi!” ali svetopisemski verzi: “Ti, Gospod, si moj pastir.” (p. Anselm Kraus) Ali recimo: Bog je ljubezen …

Ljubezen sama po sebi je lepa, lepo je ljubiti, a iskrena ljubezen se krepi in raste v darovanju lastnega življenja. Ta beseda ”ljubezen” je beseda, ki se pogosto uporablja. A ko se uporablja, se ne ve, kaj točno pomeni. Kaj je ljubezen? Včasih pomislimo na ljubezen iz telenovel. A to ni ljubezen. Ali pa se nam zdi, da je ljubezen navdušenost nad neko osebo … a nato ugasne. Od kje prihaja resnična ljubezen? Kdor ljubi, je bil rojen iz Boga, kajti Bog je ljubezen. Janez ne pravi: »Vsaka ljubezen je Bog.« Ampak: »Bog je ljubezen.« (papež Frančišek)

Kratek Janezov zapis o Bogu me spremlja že od mladosti. Bog je ljubezen.
Nekega dne me je mojster klesanja lesa vprašal, kaj naj mi vtisne v kos lesa za spomin. Naj ne bo predolgo, ne čisto kratko (ker je le mojster), naj bo povedno in kar mi nekaj pomeni. Prav hitro se je našel stavek: “Bog je ljubezen.” Zelo kmalu je bil vpisan tudi v leseno ploščo. Les se je na poti življenja izgubil. Stavek pa ostaja vklesan v srce. Bog je ljubezen.

Največja in prva zapoved: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.

Ljubezen do Boga in do bližnjega sta neločljivi. Je samo ena zapoved. Obe pa živita iz Božje ljubezni, ki nam jo podarja Bog, saj nas je prvi vzljubil. To ni več od zunaj dana »zapoved«, ki nam predpisuje nekaj nemogočega, ampak od znotraj podarjena izkušnja ljubezni, ki se po svojem bistvu mora dalje razdajati drugim. Ljubezen je »Božja«, ker prihaja od Boga in nas združuje z Bogom. V tem združitvenem procesu nas preoblikuje v mi, kar presega naše ločitve in nam omogoča, da postanemo eno, tako da bo končno »Bog vse v vsem«. (papež Benedikt XVI.)

Molitev za prijatelja
O Bog, ki si z milostjo Svetega Duha v srca svojih vernikov vlil darove dobrodelnosti, prosim Te za moje prijatelje, da jim v svojem usmiljenju nakloniš zdravje telesa in duše, da Te bodo ljubili z vso svojo močjo in z veselim srcem počeli tiste stvari, ki Te veselijo in so Tebi v slavo. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Veliko moč ima dejavna molitev pravičnega.

Sadovi našega krščanskega življenja so Božja dela. V drugem lahko zremo Božje delo – v služenju, ljubezni, predanosti, pogumu, vztrajnosti. Vsak od nas je na drugačen način nadarjen. Božji sad lahko obrodimo na tak način kot nihče drug. Vsak širi evangelij v drugačnem odtenku. Molitev nam pomaga spoznati darove in jih razvijati v službi Bogu in drugim. (pristanduha.si)

Zdi se, da nam današnji evangelij odpira kup vprašanj. Ali res hočemo postati podobni Kristusu? Ali hočemo postati njegova sorta – sveti? Če je odgovor pritrdilen, je zelo razumljivo, da potrebujemo Njegovo moč – milost, ki priteka iz molitve in evharistije. (Peter Žakelj)

Dejavna molitev ni prepričanje, da kličem in bo Bog moje prošnje uslišal točno na način, kot si zamislim. Molim v veri. Potrebujem zaupanje, da bo On slišal moje hrepenenje in naredil, kar je najbolje zame. Vse, kar moram narediti, je, da potrpežljivo čakam. Bog je vedno pripravljen prisluhniti mojim besedam in odgovoriti tudi na moje prošnje. Na svoj način in ob svojem času. Prav s tem me obrezuje, da ob pravem času dam svoj sad.

Molitev poslušanja je prehod od besed (ustna molitev) k poslušanju Božje volje.

Ena temeljnih značilnosti pastirja mora biti ta, da ljubi ljudi, ki so mu zaupani, kakor ljubi Kristus, v katerega službi je. ‘Pasi moje ovce,’ reče Kristus Petru in v tem trenutku tudi meni. Pasti pomeni ljubiti; in ljubiti pomeni biti pripravljen trpeti. Ljubiti pomeni dati ovcam pravo dobrino, hrano božje resnice, božje besede, hrano njegove navzočnosti, ki nam jo daje v najsvetejšem zakramentu. (papež Benedikt XVI.)

Poslušati je lahko zelo naporno. Govorjenje nam gre velikokrat bolje od rok. Vendar … Če bi Peter le govoril in ne bi bil pripravljen prisluhniti Kristusu, komu bi Jezus zaupal Cerkev? Če stotine in stotine duhovnikov ne bi prisluhnilo klicu in privolilo v službo “pastirja”, kje bi bila Cerkev? Če ne slišim Božjega povabila za vsak nov dan, kam grem v življenju? Kdo me vodi?

Poslušajoča molitev nam pomaga umiriti srce in um ter prepoznati glas Pastirja.

Pozdrav miru pri maši nima značaja sprave ne odpuščanja grehov, marveč ima namen izraziti mir, občestvo in ljubezen, preden prejmemo sveto obhajilo. Vir pravega miru je Bog, razumevanje z bližnjim pa je predpogoj za to milost in s tem predpogoj za srečanje s Kristusom v obhajilu. (Zakrament odrešenja 71)

Jezus je stopil v sredo med svoje učence z namenom, da bi bil med njimi navzoč in bi utrdil njihovo vero. Pozdrav miru je v Stari zavezi velikokrat omenjen, pa tudi pri Luku ga večkrat srečamo, začenši pri rojstvu Jezusa, Kneza miru. (sv. Beda Častitljivi)

Obhajilo ni samo združenje s Kristusom, ampak tudi z vsemi brati in sestrami v Kristusu. S to gesto ozavestimo, da smo poklicani prinašati Kristusov mir bližnjim in deliti skrbi drugih. Pri uvodih v pozdrav miru poudarimo zavest, da naš mir prihaja od Vstalega, ki pravi: »Mir vam bodi.« (SMP)

Mir. Glede na situacijo v svetu, glede na vso tehnologijo in digitalizacijo, glede na vse količine informacij, ki pljuskajo v nas dan na dan, smo nemirni. Vsi hrepenimo po miru. Mir najdem ob sočloveku, v skupnosti, v naravi, v pesmi, v svojem srcu … ob Jezusu, ki kliče: “Mir vam bodi.”

Izpoved vere: Nicejsko-carigrajsko veroizpoved molimo ob nedeljah in praznikih pri sveti maši. Apostolsko veroizpoved molimo pred molitvijo rožnega venca.

Verujem, tudi če vsi kričijo, naj ne verujem, ker sem svojo vero utemeljil v svojem Bogu, ki se ne spreminja, na mojem Bogu, ki je ljubezen.Verujem, čeprav je vse videti mrtvo. Verujem, četudi kdaj izgubim vso voljo do življenja. Verujem, ker sem postavil svoje življenje na resničnih besedah, na prijateljskih besedah, na besedah mojega Boga. Verujem, četudi vse nasprotuje tvojemu obstoju. Verujem, tudi če čutim le žalost, saj kristjan, ki ima Gospoda za prijatelja, ne ostaja v dvomu, ampak nadaljuje v veri. Verujem, četudi vidim ljudi ubijati. Verujem, tudi če vidim otroke jokati, saj sem se naučil gotovosti, da On prihaja na srečanje z nami v najbolj težkih urah, s svojo ljubeznijo in svojo lučjo. Verujem … a povečaj mojo vero. (Tomaž Kavčič)

Tomaž je videl in se dotaknil človeka, izpovedal pa je svojo vero v Boga, ki ga ni niti videl niti se ga ni dotaknil. To, kar pa je videl in česar se je dotaknil, ga je pripeljalo do tega, da je veroval, v kar je do tedaj dvomil. (sv. Avguštin)

Moja vera se je vnela v družini. Zagorela je ob papeževem obisku. Poglobila se je v skupini mladih. Namnožila se je ob ustvarjanju družine. Moja vera je marsikdaj šibka. Vendar mi prav vera pomaga preživeti stiske. Vera mi prinaša upanje v stiski in moč za vsak nov korak. Verujem, pomagaj moji neveri.

Zahvaljevanje je značilno za molitev Cerkve, ki v obhajanju evharistije razodeva in bolj postaja to, kar je. Kristus namreč v delu odrešenja osvobaja stvarstvo greha in smrti, da bi ga znova posvetil in storil, da se vrne k Očetu, v njegovo slavo. Zahvaljevanje udov skrivnostnega telesa je deležnost pri zahvaljevanju njihove glave. (KKC 2637)

Kot sončni žarki spomladi pripravijo očesca na vejah dreves, da vzbrstijo in se odprejo, tako izžarevanje, ki izhaja iz Kristusovega vstajenja, daje moč in pomen vsakemu človeškemu upanju, vsakemu pričakovanju, hrepenenju, načrtu. Zato se vse vesoljstvo danes veseli, ko je pritegnjeno v pomlad človeštva, ki je postalo posrednik neme hvalnice stvarstva. Velikonočna aleluja, ki odmeva v Cerkvi, ki potuje po svetu, izraža tiho radovanje vesoljstva in predvsem hrepenenje vsake človeške duše, ki je iskreno odprta za Boga, še več, ki je hvaležna za njegovo neskončno dobroto, lepoto in resnico. (papež Benedikt XVI.)

Jezus, večni Bog, zahvaljujem se ti za tvoje neizmerne dobrote in milosti. Naj bo vsak utrip mojega srca nova hvalnica tebi, o Bog. Vsaka kapljica moje krvi naj teče zate, Gospod; moja duša je ena sama hvalnica tvojega usmiljenja. Ljubim te, o Bog, zaradi tebe samega. (s. Faustina)

Gospod, danes se ti zahvaljujem, da imam življenje. Umrl si zame, ampak Ti živiš! In jaz v Tebi. Aleluja!

Posebno moč ima molitev za druge, zlasti občestvena molitev, ki nas kristjane povezuje med seboj in včasih dela čudeže.

Uči se zlasti moliti za vse ljudi, to je za vse telo, za vse ude tvoje matere. V tem je znamenje vzajemne ljubezni. Ako prosiš le za sebe, moliš le za svoje koristi. In če vsakdo moli le zase, je milost uslišanja le v sorazmerju do več ali manj vrednega posameznika. Če pa posamezniki molijo za vse druge, tedaj vsi molijo za vsakega in korist je večja.
Naj končam: če moliš le zase, moliš sicer zase, toda sam. Če pa moliš za vse, bodo molili zate vsi, ker si ti v vseh. Povračilo bo torej veliko, ker prošnje vseh dosežejo za vsakega vse, ker prosi vse ljudstvo. Pri vsem tem pa ni nikake predrznosti v prošnji, temveč velika mera ponižnosti in obilnih sadov. (sv. Ambrož)

Večrat me nagovarja citat: “Kjer sta dva ali so trije zbrani, tam sem v sredi med njimi.” Na drugi strani pa v tem postnem času odmeva tudi: “Pojdi v svojo sobo …”
Jezus je šel med ljudi, a je molil tudi na samem. Za vsako večjo stvar se je zatekel k Očetu. Naučil nas je najlepšo vsevključujočo in občestveno molitev “Oče naš”. Lahko bi rekel “Oče moj”, ampak je z razlogom vključil nas vse. Učenci so skupaj molili – v Jezusovem imenu – in dogajali so se čudeži. Če bomo skupaj molili, se bodo dogajali premiki.

Pričevanjska molitev

Tistim, ki tudi danes želijo videti Jezusa, vsem, ki iščejo Božje obličje, tistim, ki so kot otroci imeli verouk, a vere niso poglobili, vsem tistim, ki še niso osebno srečali Jezusa … vsem tem lahko ponudimo tri stvari: evangelij, križec in pričevanje naše vere, sicer revne, a iskrene. Evangelij, ker lahko tam srečamo Jezusa, mu prisluhnemo, ga spoznamo. Križec kot znamenje Jezusove ljubezni, saj je dal za nas samega sebe. In zatem vera, ki se izrazi s preprostimi dejanji bratske ljubezni, predvsem pa v skladnosti življenja med tem, kar rečemo in živimo. Evangelij, križec in pričevanje. (papež Frančišek)

Vera brez del je mrtva. Pa želim ljudem zares pokazati, da živim z Jezusom, da mi vera predstavlja ne le vrednoto, ampak predvsem odnos? Ljubim Boga in bližnjega kot samega sebe? Ali ljudje okoli mene to opazijo, občutijo, izkusijo? Bog, daj, da bo moja vera živa, da bo moje pričevanje navdušujoče, da bo moj pogled segel od tebe do src ljudi.

Maša je molitev sama po sebi. Je pa vmes pomenljiva molitev nas vseh: “GOSPOD, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.”

Zdravnik, kolikor je to od njega odvisno, pride, da ozdravi bolnika. Če kdo ne upošteva zdravnikovih navodil, si sam škodi. Zveličar je prišel na svet … Če ne želiš, da te reši, boš sodil samega sebe. Bog obsoja tvoje grehe, in če jih obsodiš tudi ti, se pridružiš Bogu … Ko ti postane žal za to, kar si storil, tedaj se začenjajo tvoja dobra dela, saj si obsodil svoja slaba dejanja. Dobra dela se začnejo s priznanjem slabih dejanj. (sveti Avguštin)

Gospod me vabi k sebi. Vabi, da mu zaupam in da se ga pri vsaki maši oklenem. On je prišel, da imam življenje in da ga imam v obilju. Želi, da se ravnam po resnici in pridem k luči. On je pot, resnica, življenje. On je Luč. Ne sodi me, privošči mi večno življenje. On je bil obsojen in pri vsaki maši znova je razlomljen zame. Verujem?

Darovanjska molitev je prisotna že vse od začetka sveta. Spomnimo se Abela, Abrahama, Mojzesa … In opravljena je lahko v templju ali v srcu.

Izročitev Materi Božji: “O Gospa moja, o Mati moja, tebi se vsega darujem, in da se ti vdanega izkažem, ti danes posvetim svoje oči, svoja ušesa, svoja usta, svoje srce in sebe popolnoma vsega. Ker sem torej tvoj, o dobra Mati, varuj me in brani me kakor svojo last in posest. Amen.”

Premišljujem, komu vse se darujem in koliko je v tem darovanja Bogu. Kje se oklepam svojih zmožnosti in vrlin, kje pa mu dejansko darujem svoje talente? Kje se zanašam nase in kje ga vabim k sebi? Gorečnost je smerokaz do Boga. Ne mlačen, bodi vroč … sicer te izpljunem, nam pravi!

Molitev v tišini pomeni poslušati Boga, ne sebe in svojih skrbi. V tišino vstopa Sveti Duh, ki nam govori, če mu le odpremo srce.

Poslušanje je začetek molitve. To, kar poslušamo, je glas Boga, ki ne zavaja in se ne pusti zavajati. V tišini srca spregovori Bog; pustimo mu, naj nas napolni, šele nato spregovorimo mi sami. Pogosto izrekamo besede brez usmiljenja. Te prihajajo od nas, iz našega srca, ne od Boga, ki govori po nas. Želim, da svoj čas preživljate v samoti z Jezusom. To ne pomeni, da s svojimi lastnimi mislimi obsedite v samoti. Nasprotno, celo sredi dela in med ljudmi lahko prepoznate Njegovo navzočnost. To pomeni, da se zavedate, da vam je blizu, da vas ljubi, da ste mu dragoceni, da je zaljubljen v vas. Če se tega zavedate, se boste povsod počutili dobro; sposobni se boste soočiti z vsakim neuspehom, z vsakim ponižanjem, vsakim trpljenjem, če boste spoznali Jezusovo osebno ljubezen do vas in svojo Njega. (mati Terezija)

Tišina mi pomaga, da se osredotočim na bistveno. Odpira mi ušesa bolj kot usta. Vzpostavi se “zveza”, ki omogoča, da dobim kakšen nov uvid, navodilo, preblisk. Premakne me iz cone udobja in me popelje višje in globlje. Zaslišim Glas. In sad tišine? Mir in upanje, pravi mati Terezija. Vredno je.

Molimo s Svetim pismom. Sveto pismo je obsežna zbirka knjig, ki jo lahko beremo na veliko različnih načinov. Sveto pismo je treba brati in razlagati s pomočjo Svetega Duha in pod vodstvom cerkvenega učiteljstva, nam pravi Katekizem katoliške Cerkve.

Molitev s Svetim pismom je za kristjana bistvena in mu pomaga še bolj slišati Njegove besede. To, da preberem odlomek iz Svetega pisma, ki pritegne mojo pozornost, in ga uporabim kot način molitve, o njem premišljujem čez dan, si o njem postavljam vprašanja, so načini, kako lahko spodbujam svojo biblično duhovnost. Navidez je to navadno branje. S svojim branjem “odpiramo besede”, ki so polne Svetega Duha in tako skupaj z istim Duhom kličemo k Očetu. Besede, ki z izgovarjanjem postajajo naše, pa nam v naše telo in zavest prinašajo Boga.
Krščanska vera seveda ni “religija knjige”, ampak je religija “božje besede”, ki ni zapisana in nema beseda, marveč učlovečena in živa Beseda”. (sveti Bernard iz Clairvauxa)

Sveto pismo je kot pismo Prijatelja, ki si je vzel čas, zapisal pomembnosti in mi preko papirja pripoveduje te stvari. Običajno ob branju potrebujem osredotočenost in mir. Berem počasi, tudi večkrat. Ne iščem posebnih stvari, ampak poslušam Božjo besedo ter čakam, da mi spregovori. Tu in tam si prepišem pomemben stavek. In zapišem svoj odmev. Pismo včasih zahteva odgovor, mar ne?

Zakrament odpuščanja je znamenje sprave z Bogom in z občestvom. Molitev za pripravo na spoved vsebuje zaupanje v Boga, ponižno priznanje svojih temin in odločitev, da bom zaživel kot pravi kristjan = Kristusov sledilec.

“Hči, ko prihajaš k sveti spovedi, se vsa potopi z velikim zaupanjem v moje usmiljenje, da bom lahko na tvojo dušo izlil vse obilje milosti. Ko prihajaš k spovedi, vedi, da jaz sam čakam nate v spovednici. Samo skrivam se za duhovnikom, vendar v duši sam delujem. Tu se beda duše srečuje z Božjim usmiljenjem. Povej ljudem, da iz tega izvira usmiljenja lahko zajemajo milosti samo s posodo zaupanja. Če bo njihovo zaupanje veliko, moja radodarnost ne bo imela meja. Potoki moje milosti preplavljajo ponižne duše. Ošabni so vedno v uboštvu in bedi, ker se moja milost od njih obrača k ponižnim.” (Besede Gospoda Jezusa sestri Favstini o spovedi)

Spoved ni nekaj, čemur se je treba izogniti. Spoved je prostor, ko se izročim Bogu in ga kličem na pomoč. Kot ga je prosil gobavec danes v evangeliju. Spoved očiščuje, me ne zapira vase in v moj greh, ampak mi daje mesto v občestvu. Vabi me v svetlobo in Življenje.

Slavljenje je ena od pogostih oblik molitve, ki jo velikokrat omenja tudi Stara zaveza. Kdor poje, dvakrat moli. Prepevanje Bogu dviga duha in ima moč spreminjati srca.

Prepričan sem, da obstaja intimna povezanost med slavljenjem in evangelizacijo. Cilj evangelizacije je ustvarjanje in rast Božjih slavilcev. Evangelizacija je torej proces pridobivanja in usposabljanja slavilcev, ki bodo Boga častili v duhu in resnici. Slavljenje pa nam prinaša motivacijo za evangelizacijo. V nas zbuja željo, da bi drugim pripovedovali o Jezusu. Rezultat Izaijeve izkušnje mogočnega slavljenja serafov (Iz 6,1-8) je bil njegov odgovor: »Tukaj sem, pošlji mene!« Pravo slavljenje nas vedno vodi v pričevanje. (M. Mivšek)

Slavilna molitev dviga potrte. Slavljenje pomaga pri bolezni – telesa in duše. Z dviganjem rok se odmikam od sebe in grem bližje k Njemu. Ko slavim, se spreminjam, očiščujem in počasi postajam boljši človek. Slavljenje me postavi na noge in opremi za pot. Tolikokrat se je to že zgodilo, da lahko o tem pričujem.

Kontemplativna molitev gre takole: »Jaz zrem Njega in On zre mene!« V ljubeči kontemplaciji, ki je značilna za najintimnejšo molitev, niso potrebne mnoge besede: dovolj je pogled, dovolj je prepričanje, da je naše življenje obdano z veliko in zvesto Ljubeznijo, od katere nas nikoli ne bo moglo nič ločiti.

Biti kontemplativen ni odvisno od oči, temveč od srca. Molitev očiščuje srce in s tem zjasni tudi pogled, tako da omogoči dojeti stvarnost z drugega zornega kota. Katekizem to preobrazbo srca z molitvijo opisuje z navajanjem znanega pričevanja svetega arškega župnika: »Kontemplacija je pogled vere, uprt v Jezusa. ‘Jaz zrem Njega in On zre mene,’ je rekel svojemu svetemu župniku kmet iz Arsa, ko je molil pred tabernakljem. Luč Jezusovega pogleda razsvetli oči našega srca; ta luč nas uči vse gledati v luči njegove resnice in njegovega sočutja do vseh ljudi« (Katekizem katoliške Cerkve, 2715).

Zrenje podobe Boga zahteva od mene prostor in čas. Potrebujem tišino. Dvignem pogled in čakam. Odprem srce in molčim. Gledam, skušam predajati in izročati … v tišini. Kličem Ga in čakam. On pa trka, da odprem. Slišim? Vstopi. Mu dovolim govoriti? Poslušam. Pripoveduje mi mojo zgodbo. Kot jo je slišal Šasta od Aslana (op. a.: Zgodbe iz Narnije – Konj in njegov deček).

Moliti za druge. Krščanska molitev za druge pomeni, da se pridružimo Jezusovemu posredovanju za druge kristjane in izgubljene ter prosimo Boga Očeta, da poteši njihove potrebe po Svetem Duhu v skladu z Njegovo voljo.

Vidim namreč, da si ljudje v sedanjem življenju za vse bolj prizadevajo kot za molitev. Vsak je zaverovan v tisto, kar ima v rokah. Pozablja na molitveno dejavnost, misleč, da je čas, posvečen Bogu, izguba glede na nalogo, ki si jo je zadal. Molitev opušča in se zanaša le na svoje roke … pozablja pa na Njega, ki mu je roke dal. (sv. Gregor Niški)

Tu sem, moje roke porabi … pravi pesem. Moje roke lahko mahajo ali mahnejo. Lahko božajo ali uničujejo. Lahko delajo ali jih držim križem. Lahko slavijo, blagoslavljajo ali z njimi molim. Lahko jih položim nate in molim zate. Lahko jih sklenem in molim za drugega. Kaj izberem?

Molimo s telesom. V svoji globini smo že od krsta v stalnem notranjem stiku z Bogom. Križ pa je zunanje znamenje vere. Ko naredimo znamenje križa, posvetimo Bogu svoje misli, besede in dejanja

Poglejte na križ in videli boste Jezusovo sklonjeno glavo, da bi vas poljubil, njegove iztegnjene roke, da bi vas objel, odprto srce, da bi vas sprejel, da bi vas obdal s svojo ljubeznijo. Ker vemo, da je bil križ njegova velika ljubezen za vas in zame, sprejmimo njegov križ z vsem, kar nam želi dati. Z veseljem darujmo vse, kar bi želel vzeti, kajti po tem bodo ljudje spoznali, da smo njegovi učenci, da pripadamo Jezusu, da je delo, ki ga opravljate vi, jaz in vsi bratje in sestre, le naša udejanjena ljubezen …

Vera je Božji dar. Brez nje ne bi bilo življenja. Če hoče biti naše telo plodovito, če hoče biti v celoti za Boga in če hoče biti lepo, potem mora biti zgrajeno na veri – veri v Kristusa, ki je rekel: »Bil sem lačen, bil sem nag, bil sem bolan in brez doma, in ste mi postregli.« Naše delo je osnovano na teh Kristusovih besedah. (sv. mati Terezija)

Spominjam se redovnice, ki nam je simbolično razlagala znamenje križa. Najprej malega (čelo, brada in srce), ko izročam misli, besede in dejanja; kakor tudi velikega (čelo, srce, rama dlje in rama bližje roki), ko me simbolno objame Oče z vrha, Sin z dna (križa) in na koncu okoli in okoli ram še Sveti Duh. Spominjam se kaplana, ob katerem smo skupaj raziskovali različne drže pri maši; naredi mali križ ob kropilniku, velik križ pri blagoslovu ob koncu maše, vstani in naredi mali križ pri evangeliju. Spominjam se otroka, ki me je prvič posnemal ob klečanju. Spominjam se tudi časa, ko smo vstopili v cerkev in namesto blagoslovljene vode našli razkužilo … Telo pomni. In telo moli. Dar je, da lahko molim s telesom.

Krstna molitev se prične takole: Gospod Bog, po zakramentalnih znamenjih čudovito učinkuje tvoja nevidna moč. Na različne načine si pripravil vodo, da bi izražala krstno milost.

»Evangelij današnjega bogoslužja nam prestavlja prizor, s katerim se začenja Jezusovo javno življenje. Postavi se v vrsto z ljudstvom, da bi od Janeza prejel krst. Jezus je z nami grešniki delil usodo, spustil se je k nam. V reko se je spustil kot v ranjeno zgodovino človeštva. Potopil se je v naše vode, da bi jih ozdravil. Potopil se je z nami in med nami. Ne gre sam, niti ne s skupino izbrancev in privilegirancev. Ne, gre z ljudstvom. Pripada temu ljudstvu in gre z ljudstvom, da bi se dal s tem ponižnim ljudstvom krstiti.« (papež Frančišek)

Svojega krsta se ne spominjam, poznam pa datum. Ohranjene so fotografije, pripovedi, anekdote. Spomin na krst pa je zapisan v meni. Vsakič, ko živim dobroto. Vedno, ko stopim naproti drugemu. Vselej, ko zajemam iz izvira zakramentov, Božje besede in molitve. Ko ponavljam obljubo, izrečeno ob krstu, potrjujem svojo vero. Božji otrok sem! In praznujem lahko tudi krstni dan.

Pri taizéjskih molitvah se prepletajo taizéjski spevi, Božja beseda in tišina.

“Mislim da od svoje mladosti naprej nisem nikdar izgubil občutka, da je življenje v skupnosti lahko znak, da je Bog ljubezen in samo ljubezen. Počasi je v meni raslo prepričanje, da je nujno ustvariti skupnost ljudi, ki bodo odločeni darovati celo življenje in ki bodo vedno poskušali razumeti drug drugega ter živeti v spravi; skupnost, kjer bosta dobrota srca in preprostost v središču vsega.”

»Prav v globini človeškega bitja leži hrepenenje po prisotnosti, tiha želja po skupnosti. Nikoli ne pozabimo, da je to tiho hrepenenje po Bogu že začetek vere.«

(brat Roger, ustanovitelj skupnosti)

Taizejska molitev me spremlja že od mojega prvega novoletnega srečanja mladih na Dunaju. Letos mi je neverjetno, da je to srečanje gostila Ljubljana. Utrinki miru in pesmi, ki prihaja iz Stožic, me bezajo iz mojega vsakodnevnega beganja sem ter tja. Pritegujejo me nazaj – v dneve srečanj z Gospodom.