Na misijonsko nedeljo se verjetno povsem spontano vprašamo, kaj pomeni biti misijonar. Morda se nam zdi delo misijonarjev svetlobna leta oddaljeno od našega življenja, vendar lahko že znotraj naše pastoralne zveze ali celo v svojih družinah še kako misijonarimo. Objavljamo razmišljanje mladeniča (njegovo ime se skriva v besedi misijon! ;)), ki se sprašuje, ali je na misijon res treba v Afriko.

misijón -a m (ọ̑) rel.
1. organizacijska enota Cerkve ali kake druge verske skupnosti za širjenje krščanske vere v nekrščanskih deželah: ustanavljati misijone; afriški misijon v Afriki; darovi za misijone / obiskali so francoski misijon v Afriki sedež te enote, ki ga vodijo Francozi / iti v misijone na misijonsko delo

Pa je na misijone res treba v Afriko? Jih bližje ni? Jaz mislim, da so. Da je delo Misijonarja, namenoma napisanega z veliko začetnico, mogoče opravljati bližje. V Sloveniji? Gotovo. V domačem kraju? Sem prepričan. Med starimi? Mladimi? Prav med vsemi. Ga lahko opravljam tudi jaz? Mar to sploh znam?

Misijon je zame priložnost, da s pomočjo drugih utrjujem vero v Gospoda. Da se trudim z ljubeznijo do sočloveka deliti ljubezen, ki sem je deležen. Da zmorem ves svoj zanos, veselje, srečo in dobroto deliti z ostalimi in jih navduševati z Gospodovo ljubeznijo.

Tako malo je potrebno, da nekomu polepšaš dan. Morda ga lahko s tem, da mu pokažeš Gospodovo usmiljenje, preusmeriš na pot večnega veselja in ljubezni v Vsemogočnem? Mar ni prav to tisto največ, kar lahko dosežemo? Duhovna podpora bratom in sestram.

Čeprav mladi velikokrat delujemo nezainteresirani, naveličani (ali kakšen drug pridevnik zanikanja), vsi hrepenimo po nečem večjem. Nekaterim uspe to najti prej, drugim kasneje. Bogu hvala za vse, ki se trudijo, nas navdušujejo in nam kažejo pot Pravičnosti.

Jon Kanjir