»Sorry for the interruption, have you been to Camino?« vpraša mlajša ženska moža po tem, ko se menda edini v zgodovini vasice Sveta Nedjelja na Hvaru ob zahajajočem soncu pripelje s kolesom po strmih stopnicah na pomol, oblečen v kolesarsko camino majico. »No, not me – my wife was there a few months ago!« Pa sva se caminovki takoj našli, sprva v angleščini, nato kmalu »po naše« (hvaležna za ure srbohrvaščine v petem razredu osnovne šole) delili še relativno sveže izkušnje nedavno prehojenega Camina de Santiaga – jaz portugalske veje, ona francoske.
Priprava
Vsakoletna poročila in dogodivščine naših župljanov, ki so tako peš kot tudi s kolesi romali in se polni vtisov vračali s te že več stoletji znane romarske poti, so me vedno bolj nagovarjala, da to pot prehodim tudi sama. Ko mi je kolegica, ki je bila že nekajkrat na caminu, na moje vprašanje: »Kdaj je pravi čas za camino?« odgovorila: »Veš Eva, camino te pokliče!« me je res. Po težki življenjski preizkušnji, ki je našo družino doletela v zadnjih dveh letih, sem tako neko aprilsko petkovo jutro ob 6.30 v Portu, ob reki Doumo, pričela svoj prvi camino (#CaminoPortuguese).
Kljub nasvetom izkušene caminovke Cvetke, ki mi je tako mimogrede ob famoznem santiagovem mandljevem kolaču dala nekaj praktičnih navodil o teži nahrbtnika, obližih in da je mogoče fino imeti zraven konjsko mast, sem šele na sredi poti, ko zaradi grozno ožuljenih nog skoraj nisem mogla več hoditi, razumela, o čem je govorila.
Doživetje poti
Poleg preizkusa svojih psihofizičnih sposobnosti pa sem želela Camino izkoristiti »za čudovito priložnost poglabljanja v osebni molitvi in duhovnem razmisleku«, kot je pravil papež Benedikt XVI. Prva dva dni je šlo odlično – dober tempo, super vreme, nič ne žuli ali tišči, čudovita pot ob Atlantiku, cerkvice, kjer sem se vsake toliko ustavila za nekaj trenutkov, »Buon Camino!« ob srečanjih s soromarji, prijetni albergi in klepeti ob večernem romarskem meniju, obisk svete maše, če je le bilo mogoče.
Potem pa se je že v prvih dneh število žuljev začelo nenormalno hitro množiti in tista škatla obližev, ki sem jo imela s sabo, je bila že tretji dan prazna. Vse zgoraj našteto je sicer še vedno polnilo mojo dušo, hkrati pa sem vsakodnevno porabila vsaj uro, da sem približno oskrbela številne žulje, ki so sproti nastajali na mojih ne pretirano dolgih razdalj vajenih nogah.
Vztrajati do konca
Ampak odločitev, da svoj prvi camino prehodim, Božja pomoč ter vsakodnevne spodbude in molitve številnih med vami so botrovale, da sem se že deveti dan po začetku poti znašla pred mogočno katedralo svetega Jakoba v Santiagu de Composteli.
Razgibana, nič kaj težka pot, je tekla ob meni tako ljubem morju, označena z rumeno puščico na modri podlagi in Jakobovo školjko. Veličastni prizori narave, obsijane s soncem, praktično celo pot. Občutek dežja na obrazu, ki nas je na celi poti spremljal samo nekaj ur. Čudovite eksotične cvetlice, ki so se v svojih intenzivnih barvah bujno razcvetale in lovile poglede vseh nas mimoidočih. Sprotne osvežitve z najboljšimi pomarančami in limonami, ki so rasle dobesedno pred vsako hišo. Podeljevanje življenjskih zgodb z romarji s skoraj celega sveta. Okušanje izjemno okusne španske in portugalske hrane in seveda vina … in na koncu neskončna hvaležnost.
Cilj
Veličastni, zmagovalni, neopisljivi občutki, ko sem kot ena izmed mnogih tisti dan prišla na cilj, so samo drobci, ki za vedno ostajajo v mojem spominu. Objemanje, solzice veselja, fotkanje, čestitke drug drugemu in na koncu udeležba pri sveti maši v prepolni katedrali, kjer smo se romarji zahvalili za uspešno prehojeno pot – vse to je dalo pečat vsemu fizičnemu trpljenju zadnjih dni. »Camino de Santiago je kraj srečanja z Bogom, kjer romarji odkrijejo moč in pogum za nadaljevanje svoje vere,« je rekel papež Frančišek. Jaz pa dodajam, da prehojeni camino vsakomur daje moč in pogum za »camino«, ki ga živimo vsak dan.
Eva Miler Mojškerc