Letos me je na moški zajtrk opozorila pozorna žena, ki zvesto sledi dogodkom, ki bi nama lahko bili v rast. Rast v odnosu in Odnosu. In sem se prijavil. Gosta Pavleta Ravnohriba in Matica Vidica sem ne dolgo nazaj slišal na Radiu Ognjišče. Rekel sem si, da bi to lahko bilo zanimivo. In res je bilo.
Matic in Pavle ter njun šov
Matic je pritegnil s svojo pozitivnostjo, energičnostjo in zaupanjem v Boga, g. Pavle pa na drugi strani z nekoliko bolj realističnim pogledom, osnovanim na razgledanosti in premnogih (grenkih) izkušnjah, celo krivicah.
Gosta želita s svojim »talk showom« Moja vera nastopiti po vsej Sloveniji. Srečanje ni namenjeno poglabljanju vere, bolj opogumljanju, da bi si upali vero kazati tudi v vsakdanu, v okolju, kjer se gibljemo. Matic je izpostavil, da nas je o veri sram govoriti, pogosto smo kristjani tarča posmeha. Sam bi tukaj dodal, da smo kristjani (ponovno) preganjani tudi v naših krajih. Starši svojim mladostnikom prepovedujejo brati Sveto pismo in hoditi na mladinski verouk, ker jim tam »peremo možgane z izmišljenimi zgodbicami«. Najdejo se tudi oddaljeni kristjani, ki pišejo škofu in nam pridigajo, kakšno »vero« bi morali učiti njihove otroke.
Pokažimo svojo vero
Na drugi strani pa Matic spodbuja k molitvi za svoje otroke. Pokažimo jim svojo vero, povejmo jim, da so ljubljeni. Bodimo svetilniki za naše otroke, tudi v veri v Boga. Sam je odraščal brez očeta in poudarja, kako pomembno je, da so očetje duhovni steber v družinah. G. Pavle dodaja svojo izkušnjo očeta, ki je bil pošten, pravičen in neskončno dober – podoba Boga Očeta. Sam nikoli ni javno izpostavljal svoje vere, če pa je bil izzvan, pa vere nikoli ni zanikal, Boga nikoli ni zatajil. Spregovoril je o trpljenju in krivicah, ki so se posledično dogajale: zanj so vsa vrata državnih kulturnih ustanov zapahnjena, vanje nima vstopa, na RTV, kjer je delal s srcem in dušo, nima vstopa. Do kulturnih nagrad ni upravičen. Verjetno nisem bil edini, ki se mu je zasmilil. A ga razumem. Kaj se ne vsakemu od nas to dogaja? Samo zato, ker verujemo v Boga in tega ne tajimo. Matic hitro doda: »Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.« (Mt 5,10)
Bodimo trdni
Opaža, da zelo dobro igramo kristjane, pa nismo kristjani. Morali bi biti »živi panoji Kristusa«. Ko nas ljudje vidijo, morajo videti Kristusa. Želel nas je spodbuditi, da bi bili pričevalci med svojimi prijatelji, sodelavci, družino! Naša naloga je, da smo neomajni in trdni. Ljudje brez identitete so žalostni in iščejo mašila, nadomestke. Tak nadomestek je trošenje denarja. Žalostni potrošnik je najboljši in ga imajo multinacionalke najraje. G. Pavle razlaga, da globalisti ne želijo, da imamo identiteto, ne želijo, da se identificiramo kot Korošci, kot verni, kot Slovenci. Ker človek brez identitete je najbolj vodljiv … Skozi takšen pogled lahko hitro razumemo, kaj se dogaja v Sloveniji in seveda globalno. Z vsemi ideologijami in vsiljevanjem nekih nenaravnih prepričanj.
Srečanje smo začeli in končali s Prešernom, z recitiranjem njegovih pesmi Kam in Zdravljica. Konec koncev je g. Pavle v svoji karieri zaigral tudi Prešerna. Gosta sta srečanje začinjala z redkimi znanimi detajli iz življenja literata. In seveda, moški zajtrk ne bi bil »zajtrk« in »moški«, če ne bi začeli s klobaso, jajcem in kavo. Hvala organizatorjem za odlično preživet dopoldan!
Marko Kocovan
